Jedro

Revizija se dopusti glede vprašanja, ali se po odpravi upravnega akta s sodbo upravnega sodišča in vrnitvi zadeve v ponovni postopek lahko ponovno ugotavlja dejansko stanje v zvezi z izpolnjevanjem zakonskega pogoja za pridobitev statusa, čeprav to dejansko stanje in izpolnjevanje zakonskega pogoja ni bilo predmet presoje v upravnem sporu.

Izrek

Revizija se dopusti glede vprašanja: Ali se po odpravi upravnega akta s sodbo upravnega sodišča in vrnitvi zadeve v ponovni postopek lahko ponovno ugotavlja dejansko stanje v zvezi z izpolnjevanjem zakonskega pogoja za pridobitev statusa, čeprav to dejansko stanje in izpolnjevanje zakonskega pogoja ni bilo predmet presoje v upravnem sporu?

Obrazložitev

1. Upravno sodišče Republike Slovenije (v nadaljevanju Upravno sodišče) je zavrnilo tožnikovo tožbo zoper odločbo Ministrstva za kulturo, št. 61514-1/2017/38 z dne 4. 3. 2020. S to odločbo je bila zaradi neizpolnjevanja pogoja iz sedme alineje prvega odstavka 78. člena Zakona o medijih (v nadaljevanju ZMed)1 zavrnjena tožnikova vloga za dodelitev statusa nepridobitnega televizijskega programa posebnega pomena za televizijski program ... .

2. Iz pravnomočne sodbe izhaja, da je Upravno sodišče odločilo o zakonitosti odločbe, ki jo je toženka izdala v postopku, ponovljenem po sodbi istega sodišča I U 1362/2018 z dne 5. 12. 2019. S to (prvo) sodbo je bila namreč zaradi zmotne uporabe prvega odstavka 81. člena ZMed odpravljena prva odločba toženke z dne 9. 5. 2018 in zadeva vrnjena v ponovni postopek. V njem je toženka tožnika ponovno pozvala na predložitev podatkov in dokazil, med drugim dokazil o izpolnjevanju posebnega pogoja iz sedme alineje prvega odstavka 78. člena ZMed. Ker dokazil ni predložil, je toženka pri Zavodu za pokojninsko in invalidsko zavarovanje sama preverila izpolnjevanje navedenega pogoja in ugotovila, da sta bili 31. 1. 2020 (torej pred izdajo presojene odločbe) pri tožniku zaposleni dve osebi za nedoločen čas s polnim delovnim časom. Upravno sodišče je navedeno ugotavljanje izpolnjevanja zakonskega pogoja v ponovljenem postopku presodilo kot zakonito na podlagi stališča, da je odprava prve odločbe toženke s prejšnjo sodbo z dne 5. 12. 2019 pomenila, da so bile s pravnomočnostjo sodbe odpravljene vse pravne posledice, ki so iz nje nastale (sklicevalo se je na tretji odstavek 64. člena ZUS-1) in se je upravna zadeva vrnila v stanje, v katerem je bila pred odločanjem. Vrnitev zadeve toženki v ponovni postopek pa je po presoji sodišča med drugim pomenila tudi ugotavljanje dejanskega stanja, ki se v tem ponovljenem postopku odločanja lahko spremeni. Po stališču sodišča navedene obveznosti upravnega organa ne more spremeniti niti določba četrtega odstavka 64. člena ZUS-1. 3. Tožnik je na Vrhovno sodišče vložil predlog za dopustitev revizije zoper navedeno sodbo zaradi odločanja o vprašanjih, ki sta v predlogu zapisana kot:

(1) Ali se skladno z določbo tretjega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu, na podlagi katere se upravni postopek na podlagi sodbe, s katero se odpravi upravni akt, vrne v stanje, v katerem je bil, preden je bil odpravljen upravni akt, šteje, da lahko oziroma je upravni organ od stranke v upravnem postopku upravičen ponovno zahtevati posredovanje dokazil, ki jih je stranka pred odpravo akta upravnemu organu že dostavila? (2) Ali se skladno z določbo tretjega odstavka 64. člena ZUS-1, na podlagi katere se upravni postopek na podlagi sodbe vrne v stanje, v katerem je bil, preden je bil odpravljen upravni akt, šteje, da se vsa dokazila, ki so bila upravnemu organu dostavljena, ne upoštevajo in da se upravni postopek začne od začetka, torej v stadij vložitve vloge?

4. Predlog je delno utemeljen.

5. Prvo vprašanje ni v povezavi z odločitvijo Upravnega sodišča v sodbi, saj ta ne temelji na stališču, da je bila tožnikova vloga utemeljeno zavrnjena, ker ni predložil zahtevanih dokazil. 6. V zvezi z drugim vprašanjem pa so pomembne tožnikove navedbe v obrazložitvi predloga, da je že v prvem postopku vložil popolno vlogo, ki je zajemala vsa potrebna dokazila za odločbo, in da je že takrat izpolnil pogoj iz 7. alineje prvega odstavka 78. člena ZMed. Ker je Upravno sodišče v 21. točki prejšnje sodbe z dne 5. 12. 2019 navedlo, da dejstva, na katerih temelji odločitev toženke, niso bila sporna, toženka ni bila upravičena ponovno zahtevati dokazil, niti ponovno preverjati dejanskega stanja, ampak bi morala skladno z navodili sodišča odločiti na podlagi stanja na dan izdaje odločbe v prvotnem postopku in v skladu z razlago materialnega prava, ki ga je sodišče podalo v sodbi. Sklicuje se še na razlago tretjega odstavka 64. člena ZUS-1 v odločbah Vrhovnega sodišča X Ips 2/2014 in I Up 159/2018,2 ki po njegovem prepričanju ne potrjuje stališča v izpodbijani sodbi, da lahko upravni organ na podlagi iste določbe ZUS-1 ponovno preverja vsa dokazila in začenja upravni postopek od začetka. Meni, da je revizijska odločitev o vprašanjih pomembna zaradi pravne varnosti in enotne uporabe prava z vidika posameznika, ki je v upravnem postopku šibkejša stranka, zaradi česar je treba upravičenja toženke natančno določiti.

7. Glede na take navedbe je po presoji Vrhovnega sodišča treba drugo vprašanje razumeti, da se ne nanaša le na goli procesni vidik izvedbe ponovljenega upravnega postopka, ampak tudi na dopusten obseg ponovne presoje utemeljenosti strankinega zahtevka v ponovljenem postopku po pravnomočni sodbi Upravnega sodišča. S tem se navedeno vprašanje povezuje z vsebino četrtega odstavka 64. člena ZUS-1, ki ga je kot pravno podlago za odločitev v tej zadevi uporabilo tudi sodišče. 8. Gre torej za dilemo, ali mora organ v ponovljenem postopku upoštevati dejansko stanje iz časa izdaje prve odločbe, ki v upravnem sporu ni bilo sporno (sodišče ga zato ni presojalo ali ga samo ugotavljalo, ne nanaša pa se niti na nepravilno razlago prava, zaradi katere je bil upravni akt odpravljen), ali pa ga sme preveriti in če se je v tem času spremenilo, tudi upoštevati (torej kljub izdani sodbi Upravnega sodišča). Odgovor na to je pomemben za zagotavljanje pravne varnosti strank v postopkih izdaje odločb o statusih in s tem povezano predvidljivostjo odločanja. Vrhovno sodišče je zato predlogu v navedenem obsegu ugodilo (tretji odstavek 367.c člena Zakona o pravdnem postopku, ZPP), pri čemer je vprašanje preoblikovano le zaradi večje jasnosti in zamejenosti.

1 V skladu s to določbo lahko za status posebnega pomena lokalnih radijskih in televizijskih programov zaprosi izdajatelj, pri katerem imajo sklenjeno pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas s polnim delovnim časom vsaj trije delavci, za regionalne in nepridobitne radijske in televizijske programe pa izdajatelj, pri katerem ima sklenjeno pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas s polnim delovnim časom vsaj šest delavcev. 2 Ta je, da se zadeva v primeru odprave izpodbijanega akta v upravnem sporu vrne v stanje pred izdajo akta, torej stanje, preden je bilo o stvari odločeno oz. preden so bili upravni akti izdani.