Jedro

Izpodbijana sodba ima vse razloge o odločilnem dejstvu, to je neprimerni hitrosti obsojenčeve vožnje, zato ni podana kršitev procesnega zakona iz 11. točke 1. odst. 371. člena ZKP.

Izrek

Zahteva zagovornika obsojenega J.A. za varstvo zakonitosti se kot neutemeljena zavrne.

Obrazložitev

Z uvodoma navedeno pravnomočno sodbo je bil obs. J.A. spoznan za krivega kaznivega dejanja povzročitve prometne nesreče iz malomarnosti po 1. odstavku 325. člena KZ. Izrečena mu je bila kazen zapora treh mesecev in po 39. členu KZ kot stranska kazen prepoved vožnje motornega vozila B kategorije za dobo štirih mesecev.

Zoper to pravnomočno sodbo je obsojenčev zagovornik vložil zahtevo za varstvo zakonitosti, v kateri uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 1. odstavka 371. člena zakona o kazenskem postopku (ZKP) ter kršitev kazenskega zakona. V zahtevi predlaga, da vrhovno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi.

Vrhovna državna tožilka Z.C. v odgovoru, podanim po 2. odstavku 423. člena ZKP, predlaga zavrnitev zagovornikove zahteve. Meni, da v zahtevi uveljavljana krištev določb kazenskega postopka ni podana, zatrjevana kršitev kazenskega zakona pa je po vsebini oporekanje ugotovljenemu dejanskemu stanju.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Bistveno kršitev določb kazenskega postopka zagovornik utemeljuje s tem, da bi sodišče v razlogih sodbe moralo nekaj povedati o obsojenčevi hitrosti ter hitrost, kot jo je navedlo v izreku sodbe, tudi ugotoviti. Po vsebini torej zagovornik uveljavlja bistveno kršitev iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP. V zvezi s tem vrhovno sodišče ugotavlja, da je v izreku prvostopne sodbe v opisu obsojenčevega dejanja navedeno, da je " vozil s hitrostjo okrog 80 km/h, katera pa je bila neprimerna glede na to, da je vozil po blatnem in spolzkem cestišču". Torej je hitrost ugotovilo. V razlogih sodbe pa je sodišče navedlo, da je takšno hitrost ugotovilo na podlagi obsojenčevega zagovora pri preiskovalnem sodniku, navedlo je razloge, zakaj ni verjelo obsojenčevemu na glavni obravnavi spremenjenemu zagovoru (da je vozil s hitrostjo 60 km/h), kot tudi svoj zaključek, da je obsojenca očitno zaradi neprimerne hitrosti zaneslo na ravnem delu blatnega in spolzkega cestišča. Izpodbijana sodba ima torej razloge o odločilnem dejstvu, to je neprimerni hitrosti obsojenčeve vožnje. Zato ni podana zatrjevana kršitev procesnega zakona.

V tej prometni nesreči je oškodovanec D.P. utrpel prelom leve skočnice in udarnino v predelu zunanjega členka levega gležnja. Po mnenju izvedenca medicinske stroke dr. M.B. je bil zaradi te poškodbe začasno znatno oslabljen pomemben del oškodovančevega telesa (dobil je mavčno obvezo in je hodil z berglami) in je bila zato njegova zmožnost za delo začasno znatno zmanjšana. Sodišče, ki je sprejelo mnenje navedenega izvedenca je, tudi po oceni vrhovnega sodišča, utemeljeno to poškodbo kvalificiralo kot hudo (v smislu 1. odstavka 134. člena KZ). S tem ko zagovornik trdi, da oškodovančeva zmožnost za delo dejansko ni bila zmanjšana, oziroma, da ne gre za hudo telesno poškodbo, v bistvu ne uveljavlja kršitve kazenskega zakona, temveč izpodbija ugotovljeno dejansko stanje, na katerem temelji pravni zaključek o vrsti telesne poškodbe. Z zahtevo za varstvo zakonitosti pa ni moč izpodbijati v pravnomočni sodbi ugotovljenega dejanskega stanja (2. odstavek 420. člena ZKP).

Po povedanem zatrjevane kršitve materialnega in procesnega kazenskega zakona niso podane. Zato je vrhovno sodišče zagovornikovo zahtevo za varstvo zakonitosti kot neutemeljeno zavrnilo (425. člen ZKP).