Jedro

Sodišče prve stopnje je odločitev pravilno oprlo na določbo drugega odstavka 15. člena ZST-1, po katerem mora takse stranke, ki je bila oproščena plačila sodnih taks in je v postopku uspela, plačati nasprotnik te stranke. Zmotno je stališče tožnika, da toženca v tej pravdi nista uspela. Uspeh je lahko tudi delen (kot v obravnavanem primeru), kar pomeni da mora ob celotnem uspehu oproščene stranke (tu tožencev) nasprotnik plačati celo sodno takso, v primeru delnega uspeha, pa jo mora plačati delno, torej v preostanku (v obsegu kot sta toženca uspela v sporu), ki je oproščena stranka v okviru četrtega odstavka 15. člena ZST-1 ni bila dolžna plačati.

Izrek

I. Pritožbi se zavrneta in se sklep sodišča prve stopnje potrdi.

II. Pravdni stranki sami krijeta stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje ugovoru tožeče stranke (v nadaljevanju tožnik) zoper plačilni nalog za plačilo sodne takse delno ugodilo in plačilni nalog P 65/2016 z dne 20. 8. 2018 razveljavilo tako, da je mora tožnik plačati sodno takso v znesku 233,19 EUR v roku 15 dni od vročitve tega sklepa (I. točka izreka) in ugodilo ugovoru tožene stranke (v nadaljevanju toženca) zoper plačilni nalog za plačilo sodne takse deloma in isti plačilni nalog razveljavilo tako, da morata toženca plačati sodno takso v znesku 127,45 EUR v roku 15 dni od vročitve tega sklepa.

2. Zoper navedeni sklep sta se pritožili obe pravdni stranki.

3. Tožnik trdi, da izpodbijani sklep temelji na zmotni uporabi materialnega prava oziroma določbe drugega odstavka 15. člena ZST-1, po katerem mora takse stranke, ki je bila oproščena plačila sodnih taks in je v postopku uspela, plačati nasprotnik te stranke. Ni res, da je nepomembno, da tožena stranka s pritožbo ni uspela, ker ZST-1 ne ločuje med uspehi v posameznih fazah postopka. Z zakonskim besedilom je mišljen uspeh stranke v zadevi kot njen končni uspeh v postopku. Pravno zmotno je stališče, da tožnikova taksna obveznost glede na 68,53 % uspeh v pravdi, znaša 360,64 EUR. Dejstvo je, da toženca, ki sta bila oproščena plačila sodnih taks, v postopku ni uspela, zaradi česar jima tožnik ni dolžan vračati sodne takse.

4. Toženca trdita, da iz obrazložitve sklepa sodišča prve stopnje izhaja, da naj bi bila dolžna plačati sodno takso v višini 127,45 EUR na podlagi določil o neupravičeni pridobitvi, ne pa na podlagi določb ZST. Taksna obveznost ne more nastati na podlagi določb OZ o neupravičeni pridobitvi. Za očitano korist tožencev je obstajal veljaven pravni naslov (pravnomočna sodba). Toženca zahtevata, da se jima povrnejo stroški ugovornega in pritožbenega postopka odmere sodnih taks.

5. Pritožbi nista utemeljeni.

6. Iz pravnomočne sodbe Okrožnega sodišča v Novem mestu P 65/2016 z dne 14. 9. 2016 izhaja, da je bil tožnikov uspeh v pravdi 68,53%, uspeh tožencev pa z 31,47%. Toženca sta bila oproščena plačila sodnih taks za dve pritožbi, in sicer za pritožbo zoper sodbo P 368/2013 z dne 16. 9. 20151(405,00 EUR) in za pritožbo zoper sodbo P 65/2016 z dne 14. 9. 2016 (741,00 EUR). Sodišče prve stopnje je s plačilnim nalogom z dne 20. 8. 2018 tožniku in tožencema naložilo plačilo sodne takse (po) 405,00 EUR, po ugovorih pa odločilo, da mora tožnik plačati 233,19 EUR, toženca pa 127,45 EUR sodne takse.

K pritožbi tožnika

7. Sodišče prve stopnje je tožniku naložilo plačilo sodne takse za pritožbo tožencev zoper sodbo P 65/2016 z dne 14. 9. 2016 in sicer 31,47% od celotnega zneska 741,00 EUR (233,19 EUR).

8. Sodišče prve stopnje je odločitev pravilno oprlo na določbo drugega odstavka 15. člena Zakona o sodnih taksah (ZST-1), po katerem mora takse stranke, ki je bila oproščena plačila sodnih taks in je v postopku uspela, plačati nasprotnik te stranke. Zmotno je stališče tožnika, da toženca v tej pravdi nista uspela. Uspeh je lahko tudi delen (kot v obravnavanem primeru), kar pomeni da mora ob celotnem uspehu oproščene stranke (tu tožencev) nasprotnik plačati celo sodno takso, v primeru delnega uspeha, pa jo mora plačati delno, torej v preostanku (v obsegu kot sta toženca uspela v sporu), ki je oproščena stranka v okviru četrtega odstavka 15. člena ZST-1 ni bila dolžna plačati2. 9. Pravilno je tudi stališče sodišča prve stopnje, da ZST-1 ne ločuje med uspehi v posameznih fazah postopka, zato so neutemeljene pritožbene navedbe tožnika, da toženca s pritožbo (v zvezi s katero je obveznost plačila takse prevaljena na tožnika) nista uspela3. Glede na povedano je odločitev sodišča prve stopnje, da mora tožnik plačati tisti del takse, ki je po obsegu enak 31,47% uspehu tožencev, pravilna.

K pritožbi tožencev

10. Ker v konkretnem primeru toženca kljub delnemu uspehu v postopku dejansko nista pridobila nobenega premoženja, podlage za naknadno obremenitev tožencev s plačilom sorazmernega dela taks, plačila katerih sta bila oproščena, ne more predstavljati določba četrtega odstavka 15. člena ZST-14, kar je pravilno ugotovilo že sodišče prve stopnje. Plačilo sorazmernega dela takse za pritožbo zoper sodbo P 368/2013 z dne 16. 9. 2015 je glede na njun uspeh (31,47% od 405,00 EUR) tožencema naložilo iz drugih razlogov. V pravnomočni sodbi P 65/2016 z dne 14. 9. 2016 (list. št. 208) je namreč tožencema v okviru odločitve o stroških postopka priznalo tudi 405,00 EUR stroškov za sodno takso, čeprav je zaradi oprostitve nista plačala. Stališče sodišča prve stopnje, da je treba ustrezen del plačati v proračun RS, je pravilna.

11. Čeprav je sodišče prve stopnje res navedlo, da bi bila v nasprotnem primeru toženca obogatena za ta znesek, tega zapisa ni mogoče razumeti, kot da gre za neupravičeno pridobitev v smislu Obligacijskega zakonika. Sodba, v kateri je bilo odločeno o stroških postopka5, se nanaša na civilnopravno razmerje med strankama, pri izpodbijanem sklepu pa gre za razmerje med tožencema in državo6. Zmotno je zato stališče pritožbe, da imata toženca za „očitano korist“ veljaven pravni naslov.

12. Neutemeljena je tudi pritožbena trditev, da toženec sploh ni bil obogaten. Ker je v seštevek pravdnih stroškov tožencev vključen tudi strošek takse, ki jima ni nastal, je zaradi tega seštevek stroškov višji za 405,00 EUR oziroma za del, ki jima je bil priznan glede na uspeh (127,45 EUR). Posledično sta toženca tožniku po pobotu pravdnih stroškov dolžna plačati manj, kot bi bila sicer.

13. Zaradi prej opisane narave postopka v zvezi s plačilom sodnih taks je neutemeljen tudi pritožbeni očitek, da sta toženca upravičena do povračila stroškov, povezanih z vložitvijo ugovora zoper plačilni nalog, s katerim sta delno uspela. Že sodišče prve stopnje je pojasnilo, da ne gre za stroške, ki bi ga bilo mogoče naložiti v plačilo nasprotni stranki niti za stroške, ki se krijejo iz proračuna (sodišča). Z drugimi besedami to pomeni, da ni pravnega temelja za povrnitev stroškov v postopkih v zvezi s sodnimi taksami, kar je tudi stališče sodne prakse7. Iz istega razloga tudi zahteva za povrnitev pritožbenih stroškov ni utemeljena.

14. Zaradi navedenih razlogov in ker višje sodišče ni ugotovilo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbi zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo (2. točka 365. člena ZPP).

1 Ki je bila s sodbo in sklepom Višjega sodišča v Ljubljani II Cp 3129/2015 z dne 10. 2. 2016 v pretežnem delu razveljavljena in zadeva vrnjena v novo sojenje. 2 Primerjaj odločbe VSL I Cp 2274/2017, VSL I Cp 2016/2016 in VSL II Cp 1808/2016. 3 Primerjaj na primer sklepa VSL II Cp 234/2018 in I Cp 2016/2016. 4 Ki določa, da mora stranka, ki je bila oproščena plačila taks in v postopku delno uspe in na podlagi pravnomočnega izvršilnega naslova pridobi premoženje, ki presega del takse, ki bi jo morala plačati, če ne bi bila oproščena plačila taks, plačati ta del takse. 5 Po prvem odstavku 15. člena ZST-1 so takse, katerih plačila je bila stranka oproščena, del stroškov postopka. 6 Primerjaj sklep VSL 234/2018. 7 Odločbe VSL I Cpg 859/2017, II Cp 2458/2015, I Cp 1636/2016.