Jedro

Ker se dedna sposobnost dediča do dokaza o nasprotnem domneva, ni odločilno, da se s pritožnikovo trditvijo o dedni nevrednosti B. B. ostali dediči strinjajo. Razloge za zatrjevano dedno nevrednost bo moral v pravdi dokazati pritožnik.

Ker se veljavnost pogodbe do dokaza o nasprotnem domneva, je jasno tudi, da je v tem primeru manj verjetna pravica pritožnika, ki ima (za razliko od B. B.) pravni interes za ugotovitev neveljavnosti pogodbe, saj bo, če bo s tožbo uspel, podarjeni solastninski delež zapustnikove nepremičnine vrnjen v zapuščino.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

II. Stranki krijeta sami svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je prekinilo zapuščinski postopek in dediče napotilo na pravdo: a) A. A. z zahtevkom na ugotovitev, da je B. B. dedno nevredna in zato nima dedne pravice po zapustniku; b) B. B., C. C., D. D. in E. E. z zahtevkom, da je neveljavna lastnoročna oporoka zapustnika, razglašena 3. 7. 2020; c) B. B. z zahtevkom, da je neveljavna darilna pogodba z dne 19. 8. 2014, ki sta jo sklenila zapustnik in A. A.; č) A. A. z zahtevkom, da je neveljavna darilna pogodba z dne 5. 10. 2007, ki sta jo sklenila zapustnik in B. B.; d) A. A. z zahtevkom, da v premoženje zapustnika ne sodi solastniški delež do 1/3 nepremičnin z ID znakom parcela 0000-000/239 in 0000-000/240, kjer je kot imetnik vpisan zapustnik. Napovedalo je, da bo zapuščinski postopek nadaljevalo ne glede na zahtevke dedičev, če v tridesetih dneh po pravnomočnosti sklepa ne bodo vložene ustrezne tožbe.

2. Zoper navedeni sklep se je pritožil dedič A. A., ki se sklicuje na vse zakonske pritožbene razloge. Predlaga razveljavitev sklepa in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v nov postopek. Izpodbijana odločitev je arbitrarna. Pritožniku v postopku ni bilo zagotovljeno enako varstvo pravic, o pritožnikovih pravicah pa ni odločalo neodvisno in nepristransko sodišče, kar predstavlja kršitev 22. in 23. člena Ustave RS. Dediči niso v sporu o dejstvih, zato je prekinitev zapuščinskega postopka nezakonita in nesmotrna, saj bi sodišče lahko samo rešilo ugovore dedičev. Pritožnik je izkazal, da je B. B. dedno nevredna. S tem se strinjajo tudi ostali dediči, zato je sodišče zmotno zaključilo, da je pritožnikova pravica manj verjetna. Na pravdo bi moralo napotiti B. B. Zapustnikova oporoka je bila sodišču predložena v izvirniku, sodišče pa jo je zakonito razglasilo 3. 7. 2020. Sodišče samo torej oporoko šteje za veljavno, zato napotitev na pravdo ni potrebna. Darilne pogodbe z dne 19. 8. 2014 ne priznava le B. B., zato bi jo sodišče moralo napotiti na pravdo zgolj zoper pritožnika in ne tudi zoper ostale dediče. Pritožnik je že dokazal, da je darilna pogodba z dne 5. 10. 2007 nična, zato bi morala B. B. dokazati, da je pogodba pravno veljavna, kar pomeni, da bi sodišče na pravdo moralo napotiti njo in ne pritožnika. Prav tako bi sodišče moralo upoštevati voljo zapustnika, izraženo v darilni pogodbi z dne 19. 8. 2014, in preostalo 1/3 podarjene nepremičnine prenesti na pritožnika ali pa vsaj na pravdo napotiti ostale dediče. Ker je darilna pogodba veljavna, je njihova pravica manj verjetna.

3. Na pritožbo je odgovorila dedinja D. D., ki obrazloženo nasprotuje pritožbenim trditvam in pritrjuje razlogom izpodbijanega sklepa.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Ko v zapuščinskem postopku med dediči pride do spora o dejstvih, ki vplivajo na pravico do dedovanja, je prekinitev zapuščinske obravnave obligatorna (210. člen Zakona o dedovanju; v nadaljevanju ZD). Odločanje o spornih dejanskih vprašanjih je namreč pridržano pravdnemu sodišču, zato se pritožnik ne more uspešno upirati prekinitvi zapuščinskega postopka. Pritožbeni pomisleki o nesmotrnosti takšne določitve niso upoštevni. Pritožnikova trditev, da med dediči v resnici ni spora, pa je očitno neutemeljena, saj se z dedinjo B. B. razhajata skorajda o vseh dejanskih in pravnih vprašanjih, od katerih je odvisna njuna pravica do dedovanja po zapustniku.

6. Sodišče prve stopnje je torej ravnalo prav, ko je postopek prekinilo in dediče z njihovimi zahtevki napotilo na pravdo. V izpodbijanem sklepu je izčrpno in pregledno pojasnilo, čigavo pravico šteje za manj verjetno (prvi odstavek 213. člena ZD). Razlogi, ki jih je o tem navedlo, imajo oporo v trditvenem in dokaznem gradivu, kot tudi v izpostavljenih stališčih pravne teorije in sodne prakse, zato jih ni treba ponavljati ali dopolnjevati. Odločitev o tem, kdo od dedičev mora vložiti tožbo, zoper koga in kakšna mora biti vsebina zahtevanega pravnega varstva, je tudi materialnopravno pravilna. Pritožbeni pomisleki v zvezi s tem so tako odveč.

7. Ker se dedna sposobnost dediča do dokaza o nasprotnem domneva, ni odločilno, da se s pritožnikovo trditvijo o dedni nevrednosti B. B. ostali dediči strinjajo. Razloge za zatrjevano dedno nevrednost bo moral v pravdi dokazati pritožnik. Čeprav sodišče ob razglasitvi sporne oporoke ni ugotovilo njenih formalnih pomanjkljivosti, zakonitim dedičem ni mogoče odrekati pravice, da v pravdi dokažejo svoje dvome o tem, ali je zapustnik v oporoki izrazil svojo pravo voljo glede razpolaganja z nepremičnino na P. Brez dvoma gre pri tem za spor o dejstvih in ne samo za pravno vprašanje, kot poskuša prikazati pritožba. Pri napotitvi B. B. na pravdo glede veljavnosti darilne pogodbe z dne 19. 8. 2014 je sodišče pravilno upoštevalo, da so dediči v tem sporu nujni sosporniki, zato mora B. B. tožiti vse in ne zgolj pritožnika. Neutemeljene so tudi pritožbene trditve glede izpodbijanja veljavnosti darilne pogodbe, ki sta jo 5. 10. 2007 sklenila zapustnik in B. B. Dokaze, ki jih o neveljavnosti te pogodbe ponuja pritožnik, bo moralo presoditi pravdno sodišče. Ker se veljavnost pogodbe do dokaza o nasprotnem domneva, je jasno tudi, da je v tem primeru manj verjetna pravica pritožnika, ki ima (za razliko od B. B.) pravni interes za ugotovitev neveljavnosti pogodbe, saj bo, če bo s tožbo uspel, podarjeni solastninski delež zapustnikove nepremičnine vrnjen v zapuščino. Pritožnik pa se neutemeljeno upira tudi napotitvi na pravdo glede druge darilne pogodbe dne 19. 8. 2014, ki ni bila izvedena v zemljiški knjigi. Ne samo, da zapuščinsko sodišče ni pristojno za vknjižbo zatrjevane pritožnikove lastninske pravice, za kar se zavzema pritožba, ampak je tudi pridobitev te pritožnikove pravice med dediči sporna. Sodišče prve stopnje je glede na stanje zemljiškoknjižnih vpisov v času zapustnikove smrti pravilno zaključilo, da je ta pritožnikova pravica manj verjetna, zato bo moral pritožnik s tožbo doseči izločitev sporne 1/3 nepremičnine iz zapuščine.

8. Pritožbeni razlogi po navedenem niso utemeljeni. Izpodbijani sklep je pravilen in zakonit. V postopku na prvi stopnji ni bilo uradoma upoštevnih procesnih kršitev. Drugih kršitev te vrste pritožnik opredeljeno niti ne uveljavlja, medtem ko posplošeni pritožbeni očitki o arbitrarnosti izpodbijane odločitve in o kršitvi pritožnikovih ustavnih procesnih jamstev vsebinskega odgovora nanje ne omogočajo. Sodišče druge stopnje je zato pritožbo zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo (2. točka 365. člena Zakona o pravdnem postopku v zvezi s 163. členom ZD).

9. V zapuščinskem postopku vsaka stranka sama trpi svoje stroške (prvi odstavek 174. člena ZD), zato morata stranki ne glede na izid pritožbenega postopka sami kriti priglašene stroške, pritožnik za pritožbo, dedinja D. D. pa za odgovor na pritožbo.