Jedro

Ker je bila tožničina mati ob nacionalizaciji jugoslovanska in srbska državljanka, z Zvezno republiko Jugoslavijo pa nimamo vzajemnosti priznavanja denacionalizacije, tožničina mati ni upravičenka po določbi 3. odstavka 9. člena ZDen. Hčerka (tožnica) bi lahko bila upravičenka po določbi 12. člena ZDen, če bi tak zahtevek postavila do odločitve organa prve stopnje.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije, Oddelka v Mariboru, št. U 61/2001-16 z dne 25.9.2001.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi določbe 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97, 65/97 in 70/2000, v nadaljevanju ZUS) zavrnilo tožbo proti odločbi tožene stranke z dne 1.12.2000. S to odločbo je tožena stranka zavrnila pritožbo tožnikov zoper dopolnilno odločbo Upravne enote R. na K. z dne 11.4.2000, s katero je prvostopni organ zavrnil zahtevek pravnih naslednikov A.N. (pravilno N.), roj. leta 1894 in umrle leta 1948, na vrnitev nepremičnin v k.o. K., k.o. B. in k.o. P.v. v obliki obveznic Slovenskega odškodninskega sklada (sedaj Slovenske odškodninske družbe).

Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi ob nesporni ugotovitvi, po kateri se je razlaščenka A.N. ob smrti leta 1948 štela za državljanko FLRJ in za državljanko Republike Srbije, menilo, da je v tem upravnem sporu zlasti sporno, ali obstoji med Republiko Slovenijo in Zvezno Republiko Jugoslavijo vzajemnost pri priznavanju pravice do denacionalizacije. Gre za zahtevo vzajemnosti, ki mora biti izkazana pravno in tudi dejansko. Sodišče je zavrnilo ugovor, da je treba obstoj vzajemnosti obravnavati glede na današnje stanje, ker v obravnavanem kontekstu ni utemeljen. Iz zakonskega besedila je razvidno, da se pogoj vzajemnosti nanaša na upravičenca in ne morda na upravičenčevega pravnega naslednika. Izkazana mora biti vzajemnost s tujo državo, katere državljan je bil upravičenec v času svoje smrti. Zato je sodišče zavrnilo tudi tožbeni ugovor, da bivše republike nekdanje SFRJ niso bile samostojne države in subjekti mednarodnega prava. Ker je treba po določbi 3. odstavka 9. člena Zakona o denacionalizaciji (ZDen) ugotoviti, če obstaja vzajemnost, te pa tožnika v upravnem in sodnem postopku nista dokazala, je bila odločitev tožene stranke pravilna. Zavrnilo je tudi ugovor, da tožena stranka neupravičeno ni upoštevala določbe 12. člena ZDen. Ta tožbeni ugovor je zavrnilo iz razloga, da je zakonec ali dedič iz prvega dednega reda lahko upravičenec le tedaj, če mu je bilo jugoslovansko državljanstvo priznano s predpisi iz 1. odstavka 9. člena ZDen. To pa pomeni, da je dedič v času podržavljenja jugoslovanski državljan in mu je bilo to državljanstvo priznano z zakonom ali mednarodno pogodbo. Tega tožnika ne zatrjujeta in samo navajata, da je tožnica N.B. kot edina hčerka pokojne A.N. pridobila državljanstvo Republike Slovenije na podlagi 13. člena Zakona o državljanstvu Republike Slovenije (ZDRS) z odločbo Ministrstva za notranje zadeve z dne 7.7.1994. Ta okoliščina pa v ničemer ne dokazuje, da bi tožnica izpolnjevala opisani pogoj po 12. členu ZDen.

V svoji pritožbi tožnika uveljavljata pritožbena razloga zmotne uporabe materialnega prava in zmotne ugotovitve dejanskega stanja in predlagata, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje prvostopnemu organu (pravilno sodišču). Sklicujeta se na odločbo Ustavnega sodišča RS, št. U-I-326/98 z dne 14.10.1998, s katero je bila presojena ustavnost in zakonitost ZDen-B in menita, da je obstoj vzajemnosti denacionalizacijskih pravic z novelo ZDen-B postalo pomembno samo v tistem obsegu, kot ga dopuščata zakon in interpretacija Ustavnega sodišča RS. Vsa problematika vzajemnosti je skoncentrirana zgolj na sedanji čas in na sedanja statusna razmerja. Zato državljanstvo nekdanjih republik SFRJ na dan 1.9.1945 ne more imeti nobenega vpliva na status denacionalizacijskega upravičenca. Tega ni mogoče zaključiti niti iz namena predlagataljev ZDen-B, ki so hoteli doseči le vzajemnost na področju denacionalizacije za dosedanje razmere in zaščito slovenskih državljanov v drugih državah. Tudi ustavna odločba problema oziroma vzajemnosti ne veže na državljanske razmere v času podržavljenja, ampak na današnji čas, seveda ob predpostavki, da so upravičenci imeli jugoslovansko državjanstvo tako na dan 9.5.1945 kot tudi na dan podržavljenja. Nepravilna pa je sodba tudi v delu, ko edini hčerki pokojne A.N., tožnici N.B., ne daje statusa upravičenke po določbi 12. člena ZDen. Tožnica je namreč z odločbo z dne 7.7.1994 pridobila status državljanke Republike Slovenije. Tožnica je bila sicer rojena v Z. 1925. leta, ker pa je bila slovenskega rodu, živeča v A., ji je zaradi nacionalnega interesa bilo na podlagi 13. člena Zakona o državljanstvu RS priznano državljanstvo Republike Slovenije.

Tožena stranka in Državno pravobranilstvo RS, kot zastopnik javnega interesa, na pritožbo nista odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Iz upravnih in sodnih spisov izhaja, da sta tožena stranka in sodišče prve stopnje svojo odločitev oprla na 1. člen Zakona o spremembah in dopolnitvah zakona o denacionalizaciji (Uradni list RS, št. 65/98 in 76/98 - odločba US, v nadaljevanju ZDen-B), s katerim je bil v 9. členu Zakona o denacionalizaciji (Uradni list RS, št. 27/91, 56/92-odl. US, 13/93-odl. US, 31/93, 24/95-odl. US, 20/97-odl. US, 65/98, 76/98-odl. US in 66/2000, v nadaljevanju ZDen) dodan nov 3. odstavek, ki določa, da v primerih, če je imela fizična oseba iz 3., 4. in 5. člena ZDen na dan 9.5.1945 jugoslovansko državljanstvo, je tuj državljan upravičenec do denacionalizacije, če je taka pravica priznana tudi slovenskim državljanom v državi, katere državljan je upravičenec. Z določbo 1. člena ZDen-B je bil temeljnima pogojema za pridobitev položaja denacionalizacijskega upravičenca dodan še dodaten pogoj vzajemnosti.

Pritožbeni ugovor, da v obravnavani zadevi ni pogoja za uporabo določbe 1. člena ZDen-B oziroma, da tožena stranka in sodišče prve stopnje nepravilno tolmačita določbo 3. odstavka 9. člena ZDen, je neutemeljen. Po presoji pritožbenega sodišča uporabe določbe 3. odstavka 9. člena ZDen ne izključuje dejstvo, da je A.N., mati tožnice, umrla že leta 1948. ZDen namreč ne preprečuje denacionalizacije, če je oseba, kateri je bilo premoženje podržavljeno na način iz 3., 4. in 5. člena ZDen in izpolnjuje pogoj iz 1. odstavka 9. člena ZDen, umrla pred odločitvijo od denacionalizacij. Zato je v tem primeru tudi za umrlo osebo potrebno ugotoviti, ali je za denacionalizacijo izpolnjen pogoj iz 1. člena ZDen-B. Če oseba, kateri je bilo premoženje podržavljeno na način iz 3., 4. ali 5. člena ZDen in izpolnjuje pogoj iz 1. odstavka 9. člena ZDen, umrla pred odločitvijo o denacionalizaciji kot državljan druge bivše jugoslovanske republike, je pomembno, kakšno pravno razmerje daje državljanskemu statusu umrle osebe pravo Republike Slovenije oziroma pravo sedanje države naslednice bivše republike bivše SFRJ. Zato se pritožbeno sodišče strinja s stališčem sodišča prve stopnje, da je v obravnavani zadevi pomembno republiško državljanstvo A.N. ob njeni smrti. Glede tega je bilo v upravnem postopku ugotovljeno, da imenovana ni imela državljanstva takratne Republike Slovenije. Zato je tudi po 39. členu Zakona o državljanstvu Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I, 30/91-I, 38/92 in 13/94, v nadaljevanju ZDRS), ki ureja pravno kontinuiteto s prej veljavnimi predpisi, ne bi bilo mogoče šteti za državljanko Republike Slovenije. Ker pa je potrebno po sporočilu Ministrstva za pravosodje Zvezne Republike Jugoslavije, ki je v upravnih spisih, za pridobitev pravice do denacionalizacije v Zvezni Republiki Jugoslaviji ugotavljati vzajemnost, sta po presoji pritožbenega sodišča tožena stranka in sodišče prve stopnje pravilno uporabila materialno pravo, ko sta A.N. štela v smislu določbe 3. odstavka 9. člena ZDen za srbsko državljanko, ki bi bila denacionalizacijska upravičenka le ob pogoju, če bi Zvezna Republika Jugoslavija, ki je prav tako uvedla denacionalizacijo, priznavala položaj denacionalizacijskega upravičenca slovenskemu državljanu. Pri presoji določbe 3. odstavka 9. člena ZDen oziroma 1. člena ZDen-B je namreč potrebno izhajati tudi iz namena zakonodajalca, ki je v besedilu predloga ZDen-B (Poročevalec Državnega zbora RS, št. 10 z dne 28.1.1998) navedel, da se besedilo 1. člena ZDen-B nanaša na tiste osebe, ki so imele na dan 9.5.1945 državljanstvo ene od drugih republik bivše SFRJ, in na osebe, ki so imele na ta dan jugoslovansko državljanstvo in so sedaj tujci, ker nimajo slovenskega državljanstva. Zato za presojo, ali je A.N. denacionalizacijska upravičenka v smislu določbe 1. člena ZDen-B, ne morejo vplivati okoliščine, na katere se sklicujeta tožnika v pritožbi, in sicer, da je bila ob podržavljanju jugoslovanska državljanka in da sedanja zahteva po vzajemnosti ne more vplivati na državljanske razmere v času podržavljenja.

Pritožbeno sodišče zavrača tudi pritožbeni ugorov, da ni pravilno stališče sodišča prve stopnje, ki ga je sprejelo ob zavrnitvi tožbenega ugovora, s katerim je tožnica trdila, da tožena stranka neupravičeno ni upoštevala 12. člena ZDen. Stališče, da tožnica v upravnem postopku ni niti dokazovala niti dokazala, da je bila ob času nacionalizacije spornega premoženja jugoslovanska državljanka in da zato ne izpolnjuje pogoja iz 1. odstavka 9. člena ZDen za uveljavitev pravice do denacionalizacije po določbi 12. člena ZDen, je v skladu z določbami ZDen in Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP/86). Še zlasti je skladna z določbo 1. odstavka 62. člena ZDen, po kateri se postopek za denacionalizacijo začne na podlagi zahteve za denacionalizacijo in določbo 126. člena ZUP/86, po kateri sme pristojni organ v stvareh, v katerih je po zakonu ali po naravi stvari za uvedbo upravnega postopka in za sam postopek potrebna zahteva stranke, uvesti in voditi postopek samo, če je taka zahteva podana. Podana mora biti torej zahteva v materialnem pomenu besede, torej taka zahteva, ki vsebuje zahtevek za priznanje določene pravice, v konkretnem primeru pravice do denacionalizacije. Po določbi 1. odstavka 62. člena ZDen pa je v zahtevi za denacionalizacijo, poleg ostalih sestavin, potrebno navesti tudi pravni temelj pravice do vrnitve premoženja.

Iz priloženih upravnih spisov je razvidno, da je v konkretni zadevi denacionalizacijski postopek tekel na podlagi pravočasne zahteve tožnice z dne 27.10.1993, v katerem je zahtevala vrnitev podržavljenega premoženja na podlagi 15. člena ZDen. Kot upravičenko je navedla svojo pokojno mamo A.N. Po spremembi 64. člena ZDen je bil skrajni rok za vložitev zahteve za denacionalizacijo 7.12.1993. Rok za vložitev zahteve za denacionalizacijo je materialen in prekluziven ter ga zato ni mogoče podaljšati iz nobenega razloga.

Do navedenega roka (7.12.1993) tožnica ni postavila zahtevka na podlagi 12. člena ZDen. Glede na spremembo zakonodaje (ZDen-B), po kateri pokojna A.N. zaradi spremembe določbe 3. odstavka 9. člena ZDen ni več upravičenka do denacionalizacije zahtevanega premoženja, sprememba zakonodaje pa je bila uveljavljena med postopkom denacionalizacije, pritožbeno sodišče meni, da je tožnica N.B. z uveljavitvijo ZDen-B pridobila možnost za spremembo zahtevka. Stranka v upravnem postopku namreč lahko po uvedbi postopka na podlagi določbe 130. člena ZUP/86 do izdaje odločbe na prvi stopnji postavi namesto prejšnjega zahtevka drug zahtevek, ne glede na to, ali ima spremenjeni zahtevek isto pravno podlago ali ne, če se opira tak zahtevek na bistveno enako dejansko stanje. Iz upravnih spisov pa izhaja, da tožnica vse do izdaje odločbe organa prve stopnje ni spremenila zahtevka ali vsaj postavila subsidiarni zahtevek. Možnost odločanja upravnega organa na podlagi 12. člena ZDen je tožnica prvič navajala šele v pritožbi zoper dopolnilno odločbo organa prve stopnje. Zato organ prve stopnje in tožena stranka nista smela odločati po določbi 12. člena ZDen brez spremembe zahtevka, sodišče prve stopnje pa je pravilno zavrnilo ta tožbeni ugovor z razlogi, s katerimi se pritožbeno sodišče strinja. Upravni organ je namreč pri svojem odločanju vezan na zahtevek stranke, saj lahko odloča le v okviru postavljenega zahtevka in ni upravičen odločati o vrnitvi premoženja na drugačni pravni podlagi, kot je bila zahtevana.

Pritožbeno sodišče še dodaja, da sedanje slovensko državljanstvo tožnice, glede na že izdano odločbo organa prve stopnje, za odločitev v tej zadevi ni pomembno in ne more vplivati na pravilnost odločitve sodišča prve stopnje. Zato zavrača tudi ta pritožbeni ugovor.

Glede na navedeno ni podan pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava. V kolikor pa se tožeča stranka sklicuje na pritožbeni razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, tega pritožbenega razloga pritožbeno sodišče ni presojalo, ker ga v tem upravnem sporu ni dopustno uveljavljati po določbi 5. odstavka 72. člena ZUS zaradi tega, ker sodišče prve stopnje ni ugotavljalo dejanskega stanja, pač pa je odločilo na seji na podlagi dejanskega stanja, ki je bilo ugotovljeno v upravnem postopku.

Ker tudi niso podani razlogi, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo na podlagi 73. člena ZUS kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.