Jedro

Pisna odpoved pogodbe o zaposlitvi po vročitvi veže obe pogodbeni stranki. Stranki lahko le s sporazumom odpravita učinke enostranske odpovedi. Toženka se učinkom vročene odpovedi - kot enostranske pisne izjave o prenehanju pogodbe o zaposlitvi - torej ni mogla izogniti zgolj s tem, da je tožnici poslala dopis.

Kadar je o odpovedi pogodbe o zaposlitvi že sprožen spor pred sodiščem, lahko stranki sporazumno odpravita učinke enostranske odpovedi le ob hkratnem upoštevanju veljavnih postopkovnih določb, sicer mora sodišče v skladu z 2. členom ZPP o vloženi tožbi oziroma o tožbenem zahtevku odločiti. Ker gre za spor o zakonitosti odpovedi, zgolj preklic odpovedi s strani delodajalca ne pomeni izpolnitve tožbenega zahtevka. Glede na določbe ZPP, ki jih je v takem primeru treba upoštevati, se lahko spor konča na podlagi pripoznave zahtevka s strani toženke, ki hkrati pomeni tudi pripoznavo nezakonitosti odpovedi (316. člen ZPP), ali pa na podlagi sklenjene sodne poravnave (306. člen ZPP), seveda pa lahko delavec ob soglasju nasprotne stranke umakne tožbo (188. člen ZPP).

Tožnica je po prejemu preklica izredne odpovedi z vlogo 15. 2. 2022 umaknila tožbo. Šele s tem je prišlo do soglasja volj med strankama oziroma je bil sklenjen dogovor o prenehanju veljavnosti (prve) izredne odpovedi. To pa pomeni, da tožnici toženka v odpovedi neutemeljeno očita neopravičeno odsotnost z dela (in neobveščanje) po 1. 2. 2022 (tožnica je bila od 18. 11. 2021 do 31. 1. 2022 v bolniškem staležu). Dne 1. 2. 2022 tožnica ni bila dolžna toženke obveščati o razlogih za odsotnost niti se vrniti na delo. To nenazadnje priznava sama toženka v pritožbi z navedbami, da bi se morala tožnica na delo vrniti vsaj 16. 2. 2022. Tega dne pa je toženka že začela s postopkom (druge) odpovedi; v vabilu na zagovor z dne 16. 2. 2022 ji je za nazaj očitala, da se je bila dolžna vrniti na delo po poteku bolniškega staleža 31. 1. 2022. Takšen očitek ni utemeljen oziroma s tem ni podan zakonsko določeni razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Sodišče prve stopnje je tožbenemu zahtevku za ugotovitev nezakonitosti prenehanja delovnega razmerja na podlagi te odpovedi in s tem povezanemu zahtevku za reintegracijo ter reparacijo utemeljeno ugodilo.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka krije sama svoje stroške pritožbe.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da tožnici delovno razmerje pri toženki ni prenehalo na podlagi izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 2. 3. 2022, temveč še traja z vsemi pravicami in obveznostmi iz tega razmerja. Toženki je naložilo, da tožnico pozove nazaj na delo in ji za čas od 2. 3. 2022 do vrnitve nazaj na delo prizna delovno dobo ter ji obračuna in izplača pripadajoča nadomestila plače v znesku 507,76 EUR mesečno z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. dne v mesecu za pretekli mesec. Odločilo je, da je dolžna toženka tožnici povrniti njene stroške postopka v znesku 860,10 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Toženka se pritožuje zoper sodbo iz vseh pritožbenih razlogov. Navaja, da je tožnica na podlagi preklica (prve) izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 18. 1. 2021 umaknila tožbo za ugotovitev njene nezakonitosti, kar dokazuje, da je preklic odpovedi razumela in se z njim tudi strinjala. Tožnica ni zatrjevala obstoja sporazuma o preklicu odpovedi, temveč da ni razumela preklica. Zato ugotovitev sodišča prve stopnje o sporazumnem preklicu odpovedi predstavlja bistveno kršitev določb postopka. Če tožnica ne bi sprejela preklica odpovedi, ne bi umaknila tožbe. Postopek odpovedi zaradi kršitev delovnih obveznosti v zvezi s prihodom na delo več kot pet dni zapored je potekal zakonito. Ker tožnica 29 dni zapored ni prišla na delo, o razlogih za svojo odsotnost pa toženke ni obvestila, je na podlagi 4. alineje prvega odstavka 110. člena ZDR-1 prišlo do odpovedi. Sodišče prve stopnje zmotno očita toženki, da med strankama ni bil dosežen sporazum. Nasprotuje zaključku sodišča prve stopnje, da tožnica po zaključku bolniškega staleža ni vedela, da se mora vrniti na delo, ker je čakala na izjasnitev toženke. Tožnica bi jo lahko poklicala in se pozanimala, česar ni zatrjevala. Ob upoštevanju stališča sodišča prve stopnje, da je umik tožbe z dne 15. 2. 2022 nadomestil soglasje za preklic odpovedi, bi se morala tožnica na delo vrniti vsaj 16. 2. 2022. Toženka pritožbenemu sodišču predlaga, da spremeni izpodbijano sodbo in tožbeni zahtevek v celoti zavrne, podrejeno pa, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša stroške pritožbe.

3. Tožnica v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev in potrditev izpodbijane sodbe.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah razlogov, navedenih v pritožbi. V skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nadaljnji) je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, navedene v tej določbi, in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti, da je pravilno in popolno ugotovilo odločilna dejstva in da je sprejelo materialnopravno pravilno odločitev.

6. Tožnici je toženka 17. 2. 2022 vročila vabilo na zagovor z dne 16. 2. 2022 zaradi neopravičene odsotnosti z dela več kot pet dni. Tožnica se zagovora ni udeležila; podala je pisni zagovor z dne 18. 2. 2022. Toženka ji je nato 2. 3. 2022 pogodbo o zaposlitvi izredno odpovedala iz razloga po 4. alineji prvega odstavka 110. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1; Ur. l. RS, št. 21/2013 in nadaljnji); očitala ji je, da 29 dni zaporedoma ni prišla na delo, o razlogih za svojo odsotnost pa je ni obvestila, čeprav bi to morala in mogla storiti.

7. Že pred tem je toženka tožnici 18. 11. 2021 izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi zaradi hujših kršitev delovnih obveznosti. Zoper navedeno odpoved je tožnica uveljavljala sodno varstvo. Med postopkom ji je toženka 20. 1. 2022 posredovala dopis z naslovom Preklic izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, v katerem je navedla, da dopis z naslovom izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi ne predstavlja dokončne odpovedi, pač pa zadnje opozorilo zaradi zavračanja organiziranega testiranja na prisotnost virusa SARS-CoV-2 in drugih ukrepov za preprečevanje širjenja bolezni Covid-19; tožnico je pozvala k izjasnitvi o svojem ravnanju; navedla je, da ji bo pogodba o zaposlitvi odpovedana, če svojega ravnanja glede zavračanja organiziranega testiranja ne bo pojasnila na način, ki je sprejemljiv za vse ostale delavce. Na ta dopis je tožnica odgovorila.

8. Pisna odpoved pogodbe o zaposlitvi po vročitvi veže obe pogodbeni stranki (prim. sklep VS RS VIII Ips 38/2007 z dne 2. 10. 2007). Stranki lahko le s sporazumom odpravita učinke enostranske odpovedi (sodba VS RS VIII Ips 151/2006 z dne 20. 6. 2006). Toženka se učinkom vročene odpovedi - kot enostranske pisne izjave o prenehanju pogodbe o zaposlitvi - torej ni m0gla izogniti zgolj s tem, da je tožnici poslala dopis z zgoraj povzeto vsebino; drugačno stališče toženke je materialnopravno zmotno. Čeprav toženka v pritožbi navaja, da tožnica v sodnem postopku ni zatrjevala sporazumnega preklica odpovedi, že iz njenih ostalih pritožbenih navedb izhaja prizadevanje, da bi se ugotovilo, da je bil med strankama dosežen sporazum oziroma je obstajalo soglasje, ker naj bi tožnica s tem, ko je umaknila tožbo, jasno razumela preklic izredne odpovedi in se z njim strinjala. Tudi pred sodiščem prve stopnje je toženka navajala, da je bila izredna odpoved z dne 18. 11. 2021 preklicana in na njeni podlagi umaknjena tožba ter da je bilo glede na preklic odpovedi in umik tožbe jasno, da je (tožnica) še v delovnem razmerju. Ob upoštevanju teh trditev ni mogoče očitati sodišču prve stopnje, da je z ugotovitvijo obstoja sporazuma o preklicu izredne odpovedi odločilo v nasprotju s trditveno podlago in storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka, ki jo neutemeljeno uveljavlja toženka v pritožbi.

9. Vrhovno sodišče RS je v sodbi VIII Ips 242/2006 z dne 5. 12. 2006 zavzelo stališče, da kadar je o odpovedi pogodbe o zaposlitvi že sprožen spor pred sodiščem, lahko stranki sporazumno odpravita učinke enostranske odpovedi le ob hkratnem upoštevanju veljavnih postopkovnih določb, sicer mora sodišče v skladu z 2. členom ZPP o vloženi tožbi oziroma o tožbenem zahtevku odločiti. Ker gre za spor o zakonitosti odpovedi, zgolj preklic odpovedi s strani delodajalca ne pomeni izpolnitve tožbenega zahtevka. Glede na določbe ZPP, ki jih je v takem primeru treba upoštevati, se lahko spor konča na podlagi pripoznave zahtevka s strani toženke, ki hkrati pomeni tudi pripoznavo nezakonitosti odpovedi (316. člen ZPP), ali pa na podlagi sklenjene sodne poravnave (306. člen ZPP), seveda pa lahko delavec ob soglasju nasprotne stranke umakne tožbo (188. člen ZPP).

10. Tožnica je po prejemu preklica izredne odpovedi z vlogo 15. 2. 2022 umaknila tožbo. Upoštevaje povzeto stališče Vrhovnega sodišča RS je šele s tem prišlo do soglasja volj med strankama oziroma je bil sklenjen dogovor o prenehanju veljavnosti (prve) izredne odpovedi. To pa pomeni, kot je pravilno presodilo sodišče prve stopnje, da tožnici toženka v odpovedi neutemeljeno očita neopravičeno odsotnost z dela (in neobveščanje) po 1. 2. 2022 (tožnica je bila od 18. 11. 2021 do 31. 1. 2022 v bolniškem staležu). Dne 1. 2. 2022 tožnica ni bila dolžna toženke obveščati o razlogih za odsotnost niti se vrniti na delo. To nenazadnje priznava sama toženka v pritožbi z navedbami, da bi se morala tožnica na delo vrniti vsaj 16. 2. 2022. Tega dne pa je toženka že začela s postopkom (druge) odpovedi; v vabilu na zagovor z dne 16. 2. 2022 ji je za nazaj očitala, da se je bila dolžna vrniti na delo po poteku bolniškega staleža 31. 1. 2022. Takšen očitek ni utemeljen oziroma s tem ni podan zakonsko določeni razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Sodišče prve stopnje je tožbenemu zahtevku za ugotovitev nezakonitosti prenehanja delovnega razmerja na podlagi te odpovedi in s tem povezanemu zahtevku za reintegracijo ter reparacijo utemeljeno ugodilo.

11. Ker niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere je treba paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in v skladu z določbo 353. člena ZPP potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

12. Odločitev, da toženka, ki s pritožbo ni uspela, sama krije svoje stroške pritožbenega postopka, temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP.