Jedro

Dogovor o tem, da tožnik do tožene stranke iz naslova delovnega razmerja nima neporavnanih obveznosti, pomeni po vsebini splošen odpust dolga, ki je urejen v 322. členu OZ. Ker tožnik ob podpisu sporazuma še ni vedel, da so mu bile premalo obračunane in izplačane plače, te njegove terjatve do tožene stranke niso ugasnile.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

II. Vsaka stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sodbo naložilo toženi stranki, da tožniku v roku osmih dni za obdobje od februarja 2009 do decembra 2010 obračuna bruto razlike v plačah, v posameznih zneskih, ki so navedeni v izreku sodbe, od njih poravna zakonsko določene prispevke in davke, neto zneske pa izplača tožniku skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od zapadlosti posameznega mesečnega neto zneska dalje do plačila; tožbeni zahtevek za obračun in plačilo plače za januar 2009 pa je zavrnilo (I. točka izreka). Toženi stranki je naložilo, da tožniku v roku osmih dni povrne stroške postopka v višini 1.394,11 EUR, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi (II. točka izreka).

2. Zoper navedeno sodbo, smiselno pa zoper ugodilni del I. točke izreka in zoper odločitev o stroških postopka v II. točki izreka, se pritožuje tožena stranka, in sicer iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/1999 in nadalj.). Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijani del sodbe spremeni tako, da tožbene zahtevke zavrne, podredno pa, da izpodbijani del sodbe razveljavi in zadevo v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je sporazum o prenehanju pogodbe o zaposlitvi določal, da pravdni stranki eden do drugega nimata neporavnanih obveznosti iz naslova delovnega razmerja. Tožnik se ni odpovedal osnovnim zakonskim pravicam, torej zakonsko določeni minimalni plači, zato ni mogoče upoštevati odločbe Ustavnega sodišča RS, opr. št. Up-63/03. Ni sporno, da so zahtevki, ki jih tožnik uveljavlja, obstajali že ob podpisu sporazuma in da je tožnik sporazum podpisal voljno, brez sile in grožnje, njegova izjava pa je jasna in zavezujoča. Veljavnosti sporazuma tožnik ni nikoli izpodbijal ali uveljavljal njegove ničnosti. Vsebina sporazuma predstavlja v tem delu izjavo o odpustu dolga, s čimer so ugasnile vse njegove terjatve do tožene stranke, razen tistih, za katere tožnik ni vedel. Tožnik je brez dvoma vedel, da je prejemal znižano plačo oziroma nižjo plačo, kot bi mu šla po njegovih stališčih, ki jih s tožbo uveljavlja. Zaslišane priče so izpovedale, da so bili zaposleni seznanjeni z enostranskim znižanjem plače. Tožnik je pri vsakem izplačilu plače prejel obračunski list, ki je vseboval tudi podatke o uporabljenem količniku in izhodiščni plači. Tožnik je imel torej na voljo vse podatke, ki so izkazovali, na kakšni podlagi mu je bila izplačevana plača. Prav tako je bil seznanjen z vsebino kolektivnih pogodb z aneksi, kar je potrdil tudi predsednik sindikata A.A.. Zgolj dejstvo, da je tožnik laik, pa še ne pomeni, da ni bil seznanjen z znižanji plač in stališčem sindikata, da je šlo za neutemeljeno znižanje plač. Sodišče prve stopnje je nadalje zmotno uporabilo materialno pravo glede podlag za izračun plače. Upoštevalo je le del določb Aneksa h Kolektivni pogodbi o plačah in pogojih dela pilotov v B. z dne 25. 2. 2008 (v nadaljevanju tožena stranka uporablja izraz aneks), ni pa ga upoštevalo v celoti. Aneks določa tudi, da se upošteva izhodiščna plača, ki po Dogovoru o postopni uveljavitvi novega plačnega sistema za pilote z dne 15. 3. 2004 (v nadaljevanju tožena stranka uporablja izraz dogovor), znaša 647,88 EUR. V petem odstavku 34.a člena aneks jasno določa, da je treba v primeru znižanja izhodiščne plače pod 742,37 EUR, kar ima za posledico uporabo višjih količnikov, osnovno plačo tožnika izračunati ob upoštevanju izhodiščne plače 647,88 EUR in ne siceršnje izhodiščne plače, ki je padla pod 742,37 EUR. Tožena stranka in sindikati z dogovori o znižanju izhodiščne plače v določbe navedenega aneksa niso posegli. Določilo aneksa o izhodiščni plači 647,88 EUR se s kasnejšimi dogovori ni nikdar spremenila ali odpravila. Navedeno višino izhodiščne plače je zato potrebno upoštevati za celotno obdobje znižanja izhodiščne plače pod 742,37 EUR, torej za celotno vtoževano obdobje. Sodišče prve stopnje je nepravilno odločilo tudi glede enostranskega znižanja izhodiščne plače s sklepom uprave tožene stranke z dne 13. 4. 2010, saj je bilo to znižanje zakonito in je temeljilo na dogovoru, ta pa je v času sprejema sklepa uprave veljal in zavezoval obe stranki. Dogovor je pridobil pravno naravo Aneksa h Kolektivni pogodbi o plačah in pogojih dela pilotov v B.. Veljavnost dogovora ni bila omejena na določen čas, na kar kaže dejstvo, da se nanj sklicujeta oba podpisnika aneksa, s čimer mu priznavata trajno pravno veljavnost. Priglaša pritožbene stroške.

3. Tožnik je odgovoril na pritožbo tožene stranke. Predlagal je, da pritožbeno sodišče pritožbo zavrne kot neutemeljeno in potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Na podlagi drugega odstavka 350. člena ZPP je pritožbeno sodišče preizkusilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje v mejah razlogov, navedenih v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, da je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje ter pravilno uporabilo materialno pravo.

6. Iz vsebine pritožbe ne izhaja noben očitek bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Pritožbeno sodišče je zato preverilo le, ali je podana kakšna bistvena kršitev določb pravdnega postopka, na katero glede na določbo drugega odstavka 350. člena ZPP pazi po uradni dolžnosti, in ugotovilo, da takšne kršitve sodišče prve stopnje ni storilo.

7. V tem individualnem delovnem sporu tožnik uveljavlja tožbeni zahtevek za obračun in plačilo razlike v plači za obdobje od januarja 2009 do decembra 2010. Sodišče prve stopnje je ugodilo tožbenemu zahtevku za obdobje od februarja 2009 do decembra 2010, v delu, ki se nanaša na januar 2009, pa je tožbeni zahtevek zavrnilo. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je bil tožnik zaposlen pri toženi stranki na podlagi pogodbe o zaposlitvi, in sicer na delovnem mestu .... Tožnikova zaposlitev je trajala do 15. 12. 2010, ko mu je delovno razmerje prenehalo s pisnim sporazumom med pravdnima strankama. Osnovna bruto plača se je tožniku glede na določilo VI. člena pogodbe o zaposlitvi izračunavala kot produkt količnika delovnega mesta, količnika po napredovalni lestvici in izhodiščne plače pri toženi stranki. Tožnik je (glede na različna obdobja) zatrjeval, da je tožena stranka upoštevala bodisi prenizek količnik delovnega mesta bodisi prenizko izhodiščno plačo. Ker je sodišče prve stopnje ugotovilo, da so njegove navedbe utemeljene in da bi torej tožena stranka res morala upoštevati višji količnik delovnega mesta oziroma višjo izhodiščno plačo, glede na predpise, ki so zavezovali toženo stranko, je tožbenemu zahtevku v pretežnem delu (razen za januar 2009, kar pa ni pod pritožbo) ugodilo.

8. Iz V. člena pisnega sporazuma o prenehanju pogodbe o zaposlitvi z dne 15. 12. 2010 (B1) izhaja, da pravdni stranki soglašata, da iz naslova delovnega razmerja eden do drugega nimata neporavnanih obveznosti. Tožena stranka v pritožbi neutemeljeno navaja (enako je navajala prej v postopku pred sodiščem prve stopnje), da se je tožnik s takšnim dogovorom odpovedal svojim morebitnim zahtevkom do tožene stranke iz naslova delovnega razmerja, zato bi bilo potrebno njegov tožbeni zahtevek v celoti zavrniti. Sodišče prve stopnje je takšno zavzemanje tožene stranke zavrnilo z obrazložitvijo, da se tožnik kot delavec osnovnim pravicam, med katere spada tudi pravica do obračuna in izplačila plače, ne more veljavno odpovedati in se pri tem sklicuje na odločbo Ustavnega sodišča RS, opr. št. Up-63/03 z dne 27. 1. 2005 (in na podlagi te odločbe oblikovano sodno prakso pritožbenega in revizijskega sodišča). Hkrati sodišče prve stopnje v obrazložitvi sodbe navaja tudi, da tožnik ob podpisu sporazuma ni vedel, da so mu bile premalo izplačane plače, zato ta terjatev (za obračun in izplačilo premalo izplačanih plač) s splošnim odpustom dolga, dogovorjenim s sporazumom, glede na določbo 322. člena Obligacijskega zakonika (OZ; Ur. l. RS, št. 83/2001 in nadalj.) ni ugasnila in njeno izpolnitev tožnik lahko zahteva od tožene stranke.

Dogovor, kot izhaja iz sklenjenega sporazuma o prenehanju pogodbe o zaposlitvi, o tem, da tožnik do tožene stranke iz naslova delovnega razmerja nima neporavnanih obveznosti, pomeni po vsebini splošen odpust dolga, ki je urejen v 322. členu OZ. Ta določa, da s splošnim odpustom dolgov ugasnejo vse upnikove terjatve nasproti dolžniku, razen tistih, za katere upnik ni vedel takrat, ko je dolgove odpustil. V konkretnem primeru to pomeni, da so s citiranim dogovorom iz V. člena sporazuma ugasnile vse terjatve tožnika do tožene stranke, razen tistih, za katere tožnik ni vedel ob podpisu sporazuma in glede na ustaljeno sodno prakso tudi tistih, ki tožniku kot delavcu pripadajo po veljavnih zakonskih in drugih predpisih(1).

Pritožbeno sodišče se strinja z dejansko ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da tožnik ob podpisu sporazuma še ni vedel, da so mu bile premalo obračunane in izplačane plače. Pri tem pa z vidika dogovora o odpustu dolga, ki ima za posledico ugasnitev terjatev tožnika do obračuna in izplačila plače, ne zadošča, da je tožnik vedel, na podlagi katerih predpisov in v kakšni višini se je tožniku obračunala in izplačevala plača, pač pa je moral vedeti tudi, da je upravičen do višje plače oziroma, da mu je bila ta obračunana in izplačana v nižjih zneskih od tistih, ki mu pripadajo po veljavnih dogovorih. Tožena stranka, na kateri je dokazno breme, ni uspela dokazati, da je tožnik za svojo terjatev iz naslova neupravičeno znižanih plač vedel še preden so drugi delavci sprožili spore, v katerih so uveljavljali te terjatve po isti dejanski in pravni podlagi, kot sedaj tožnik v obravnavani zadevi. Tožnik je namreč izpovedal, da se ob podpisu sporazuma o premalo obračunanih in izplačanih plačah ni govorilo in da je o prikrajšanju izvedel v sredini leta 2011, ko so postopek sprožile stevardese, saj stika z delavci tožene stranke po prenehanju delovnega razmerja dne 15. 12. 2010 ni več imel. Pritožbeno sodišče se strinja tudi z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da tožniku zaradi zapletenega načina izračuna osnovne plače ni moglo biti že na prvi pogled jasno, da mu pripada višja plača, ne glede na to, da naj bi bil sicer formalno seznanjen z veljavnimi predpisi, ki so veljali pri toženi stranki. Uporabljeni podatki niso razvidni niti iz obračunskih listov osnovne plače (A8, A13), iz katerih izhaja le višina izhodiščne plače, ne pa tudi uporabljeni količniki (kot postavka je naveden le „osnovni količnik“, pri čemer ni razvidno, kaj naj bi ta obsegal).

Ker torej v tem sporu uveljavljane terjatve tožnika z dogovorjenim splošnim odpustom dolga niso ugasnile iz razloga, ker tožnik zanje ob podpisu sporazuma z dne 15. 12. 2010 ni vedel, se pritožbeno sodišče ne opredeljuje do drugih pritožbenih navedb v zvezi z veljavnostjo splošnega odpusta dolga (da ne gre za zakonsko pravico tožnika), saj te za rešitev v obravnavani zadevi niso odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP).

9. Tožena stranka v pritožbi neutemeljeno navaja, da bi moralo sodišče prve stopnje za vso vtoževano obdobje upoštevati izhodiščno plačo v višini 647,88 EUR, kot je bila določena z Dogovorom o postopni uveljavitvi novega plačnega sistema za pilote z dne 15. 3. 2004 (B5; v nadaljevanju: Dogovor z dne 15. 3. 2004). Tožena stranka je s Sindikatom prometnih pilotov Slovenije 25. 2. 2008 sklenila Aneks h Kolektivni pogodbi o plačah in pogojih dela pilotov v B. (A3; v nadaljevanju: Aneks z dne 25. 2. 2008), v katerem je h Kolektivni pogodbi o plačah in pogojih dela pilotov v B. (v nadaljevanju: Kolektivna pogodba) dodala nov 34.a člen o osnovni plači. Iz navedene določbe izhaja, da izhodiščni količnik za določitev osnovne plače kapitana brez napredovanja za polni delovni čas znaša 5,709 (drugi odstavek); da se osnovna plača pilota določi kot produkt izhodiščnega količnika delovnega mesta, povečanega v skladu s 34.b členom Kolektivne pogodbe iz naslova napredovanja in izhodiščne plače pri toženi stranki, ki po Dogovoru z dne 15. 3. 2004 na dan 25. 3. 2008 znaša 674,88 EUR (tretji odstavek); da se v primeru dviga izhodiščne plače pri toženi stranki za 10 % v skladu s sklepom uprave tožene stranke z dne 11. 2. 2008, po katerem znaša izhodiščna plača 742,37 EUR, izhodiščni količnik za določitev osnovne plače kapitana brez napredovanja za polni delovni čas spremeni tako, da znaša 5,190 EUR (četrti odstavek); ter da spremenjeni količnik iz prejšnjega odstavka velja dokler znaša izhodiščna plača pri toženi stranki 742,37 EUR, v primeru znižanja te izhodiščne plače pa se osnovna plača pilota določi v skladu s prvim, drugim in tretjim odstavkom tega člena (peti odstavek)(2) .

Tožena stranka je mnenja, da bi moralo sodišče prve stopnje tožnikovo osnovno plačo izračunati ob upoštevanju drugega, tretjega in četrtega odstavka 34.a člena Kolektivne pogodbe, in sicer v celoti, kar pomeni, da bi moralo v primeru znižanja izhodiščne plače pod znesek 742,37 EUR upoštevati tudi navedbo o izhodiščni plači v višini 674,88 EUR, kot je bila določena z Dogovorom z dne 15. 3. 2004. Navedeno materialnopravno stališče je po presoji pritožbenega sodišča zmotno. Tretji odstavek novega 34.a člena Kolektivne pogodbe zgolj povzema (in ne določa, kot zmotno navaja pritožba) višino izhodiščne plače, ki jo določa Dogovor z dne 15. 3. 2004, in pri tem izrecno navaja, da ta višina izhodiščne plače velja na dan 25. 3. 2008. Navedena določba sama po sebi ne vpliva na veljavnost Dogovora z dne 15. 3. 2004 in na možnost tožene stranke, da kasneje (po 25. 3. 2004) v dogovoru s socialnimi partnerji določi drugačno (bodisi nižjo bodisi višjo) izhodiščno plačo. Pravdni stranki Dogovoru z dne 15. 3. 2004 nista podelili trajne pravne veljave (vsaj v delu, v katerem je določena izhodiščna plače ne), kot neutemeljeno navaja pritožba. V nasprotnem primeru bi bili kasneje sklenjeni dogovori o spremembi izhodiščne plače(3) brez pomena. Ker pa se je tožena stranka s socialnimi partnerji kljub Dogovoru z dne 15. 3. 2004 dogovarjala za drugačno (višjo) izhodiščno plačo, je šteti, da so ti dogovori veljavni in je potrebno upoštevati izhodiščno plačo v višini, kot je bila v njih dogovorjena, ne pa višino, ki izhaja iz Dogovora z dne 15. 3. 2004(4). V primeru absolutne veljave Dogovora z dne 15. 3. 2004 ne bi bil veljaven niti sklep uprave tožene stranke z dne 11. 2. 2008, po katerem izhodiščna plača znaša 742,37 EUR, Aneks z dne 25. 3. 2008 pa je ta dogovor povzel. Ker pa med strankama ni sporno, da je Aneks z dne 25. 3. 2008 veljaven, so torej možni in veljavni tudi dogovori o drugačni izhodiščni plači, kot je tista, dogovorjena v Dogovoru z dne 15. 3. 2004. 10. Tožena stranka nadalje neutemeljeno meni, da bi moralo sodišče prve stopnje kot veljaven upoštevati sklep tožene stranke z dne 13. 4. 2010, s katerim je tožena stranka enostransko znižala izhodiščno plačo s 717,94 EUR (ta je bila določena z Dogovorom o znižanju izhodiščne plače za obdobje 1. 1. 2010 do 31. 12. 2010 z dne 17. 2. 2010 – A5; v nadaljevanju: Dogovor z dne 17. 2. 2010) na 646,15 EUR. Tožena stranka je mnenja, da njeno pooblastilo za sprejem takšnega sklepa izhaja iz drugega odstavka c) točke II. člena Dogovora z dne 15. 3. 2004, ki določa, da lahko uprava tožene stranke med ukrepi za znižanje izgube iz poslovanja, ki odstopa od običajnih trendov poslovanja pri toženi stranki, na osnovi posebnega dogovora s Sindikatom prometnih pilotov Slovenije sprejme ukrepe za znižanje izhodiščne plače. Ne glede na to, da po mnenju pritožbenega sodišča takšno določilo samo po sebi toženi stranki ne daje pooblastila za enostransko znižanje izhodiščne plače brez dogovora s sindikatom(5) , je s sklepom z dne 13. 4. 2010 tožena stranka v vsakem primeru nedovoljeno posegla v višino izhodiščne plače (717,94 EUR), kot je bila dogovorjena z Dogovorom z dne 17. 2. 2010. Dogovor z dne 15. 3. 2004, ki naj bi toženi stranki takšno pooblastilo dajal, namreč 13. 4. 2010, ko je tožena stranka sprejela sklep o enostranskem znižanju plače, zagotovo ni več veljal. Veljavnost Dogovora z dne 15. 3. 2004 je bila glede na njegovo določbo prvega odstavka b) točke II. člena omejena na čas od leta 2004 do leta 2009. Pri tem pa je treba tudi upoštevati, da se je tožena stranka v Dogovoru z dne 17. 2. 2010 strinjala, da znaša višina izhodiščne plače 717,94 EUR do 31. 12. 2010. Ker od tega dogovora, ki ima naravo podjetniške kolektivne pogodbe, ni odstopila, torej dogovor še velja, ni mogla zakonito enostransko znižati izhodiščne plače v tem obdobju(6) .

11. Glede na navedeno je sodišče prve stopnje pravilno za celotno vtoževano obdobje upoštevalo izhodiščno plačo, kot je bila dogovorjena s socialnimi partnerji (za obdobje od februarja do decembra 2009 v višini 705,25 EUR, za obdobje od januarja do novembra 2010 v višini 717,94 EUR in za december 2010 v višini 615,47 EUR) ter v tistih obdobjih, ko je veljala nižja izhodiščna plača od 742,37 EUR (od februarja do decembra 2009, od januarja do marca 2010 in decembra 2010) tudi višji količnik delovnega mesta (5,709 namesto 5,190).

12. Pritožbeno sodišče tako ugotavlja, da s pritožbo uveljavljani razlogi niso podani, prav tako ne razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, zato je na podlagi 353. člena ZPP pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje. Na druge pritožbene navedbe, ki niso odločilnega pomena za rešitev v obravnavani zadevi, pritožbeno sodišče ne odgovarja (prvi odstavek 360. člena ZPP).

13. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi prvega odstavka 165. člena ZPP. Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka, ker s pritožbo ni uspela (prvi odstavek 154. člena ZPP). Odgovor na pritožbo k odločitvi ni bistveno pripomogel, zato tožnik skladno s 155. členom ZPP sam krije svoje stroške odgovora na pritožbo.

(1) Glej na primer odločbe v zadevah opr. št. VIII Ips 193/2008, VIII Ips 126/2014, Pdp 1247/2012, Pdp 786/2003, Pdp 305/2011, Pdp 1665/2014. (2) Pritožbeno sodišče pri povzemanju vsebine novega 34.a člena Kolektivne pogodbe ne navaja določb, ki se nanašajo na izračun plače kopilotov, saj te za predmetno zadevo niso pomembne.

(3) Dogovor o znižanju izhodiščne plače in sodelovanju pri dokapitalizaciji tožene stranke z dne 5. 2. 2009 (A4), Dogovor o znižanju izhodiščne plače za obdobje 1. 1. 2010 do 31. 12. 2010 z dne 17. 2. 2010 (A5) in Dogovor o višini izhodiščne plače z dne 24. 12. 2010 (A7).

(4) Smiselno enako tudi sodba pritožbenega sodišča, opr. št. Pdp 1248/2012 z dne 6. 6. 2013. (5) Za znižanje izhodiščne plače bi bil potreben poseben dogovor s Sindikatom prometnih pilotov Slovenije.

(6) Tako tudi sodba pritožbenega sodišča, opr. št. Pdp 1248/2012 z dne 6. 6. 2013.