Jedro

Po določbi 216. člena ZPP se o višini odškodnine lahko odloči po prostem preudarku le, če se višina ne da ugotoviti ali bi se mogla ugotoviti samo z nesorazmernimi težavami, ali če se višina da ugotoviti le pretirano zamudno ali v povezavi z nesorazmernimi stroški, ta zahtevek pa predstavlja glede na celotni zahtevek le njegov neznatni del. V kolikor ni izpolnjen vsaj en od prej predstavljenih pogojev, višine odškodnine ni možno določiti po prostem preudarku, ampak sodišče o tem odloči po pravilu o dokaznem bremenu (215. člen ZPP).

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, sodba se v izpodbijani I. in III. točki izreka razveljavi in se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo pod I. točko izreka naložilo toženi stranki v plačilo tožeči stranki znesek 2.628,51 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 4. 9. 2013 do prenehanja obveznosti, pod II. točko izreka je kot neutemeljenega zavrnilo tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati zakonske zamudne obresti od zneska 2.628,51 EUR od 20. 4. 2013 (v sodbi je očitno pomotoma naveden datum 20. 4. 2019) do 4. 9. 2013 in glavnico 12.521,49 (v sodbi je očitno pomotoma naveden znesek 12.521,489) EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 20. 4. 2013 do prenehanja obveznosti, pod III. točko izreka pa je tožniku naložilo v povrnitev tožencu pravdne stroške v znesku 604,58 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi za čas zamude.

2. Zoper sodbo, smiselno zoper I. in III. točko izreka, se je v roku pritožila tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov, ki predlaga, da pritožbeno sodišče sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti kot neutemeljenega zavrne s stroškovnimi posledicami, podredno, da jo v izpodbijanem delu razveljavi in zadevo v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je sodišče prve stopnje zmotno ugotovilo dejansko stanje in napačno uporabilo materialno pravo, ker ni imelo podlage za ugoditev zahtevku na podlagi proste presoje. Odškodnino v višini 2.100,00 EUR je namreč prisodilo na podlagi računa št. 2-2014, ki ga je tožnik priložil sodišču šele na naroku dne 19. 6. 2014, ter potrdila o plačilu z dne 15. 9. 2014, ki ga je prav tako priložil na obravnavi dan po plačilu. Tožnik vtožuje materialno škodo, katere nastanek je potrebno dokazati in tudi primerno ovrednotiti. Za zatrjevano škodo na travnatih površinah z uničenjem ruše, na drevesih in grmičevju ter na mehanizmu vrat je tožnik v smeri dokazovanja škode k tožbi predložil zgolj fotografije okolice hiše iz aprila 2013, predračun za izvedbo del, zaslišanje A. G. in R. J., izvedenca kmetijske stroke pa je tožnik umaknil. V tožbi je tožnik jasno zapisal, da je nastalo škodo na travnatih površinah saniral, torej da jo je že odpravil, medtem ko neposredno pred samim zaključkom postopka predloži račun za delo po pogodbi z dne 30. 4. 2014 z datumom 25. 4. 2014 in je ta očitno nastal pred pogodbo o sodelovanju. V tožbi tožnik zapiše, da je bilo popolnoma uničenih sto dreves, po računu naj bi bilo odstranjenih in zasejanih štirideset novih dreves, medtem ko je priča A. G. izpovedal, da je zasadil okrog osemdeset dreves. Na drugi strani je toženec ves čas opozarjal, kar potrdi tudi priča P., da so bila mlada drevesa ograjena s pastirjem in jih zato konji niso mogli poškodovati, kar je tudi razvidno iz fotografij. Do teh navedb se sodišče ni opredelilo, niti ni pojasnilo, zakaj tožniku verjame bolj, kljub njegovim nasprotujočim se trditvam in dokazom. Toženec je poleg tega predložil tudi elektronska sporočila, namenjena tožniku, v katerih je slednjega obvestil, da so bila točno določena drevesa uničena zaradi zmrzali. Odločitev sodišča po prostem preudarku v tem delu ne more biti utemeljena, saj je sodišče presodilo odškodnino za vse, torej za škodo na travnatih površinah, drevesih in vratih. Količino na novo zasajenih dreves bi sodišče lahko ugotovilo z izvedencem kmetijske stroke in tudi z ogledom, katera oba dokazna predloga pa je tožeča stranka umaknila. Toženec je tudi ves čas dokazoval glede travnatih površin, da slednje niso bile sanirane, ampak so se same zarasle, kar je podkrepil s fotografijami. Tudi do teh navedb se sodišče ni opredelilo, ampak je zmotno podalo splošno znano dejstvo o sanaciji travne ruše. Tudi sicer v spisu ni dokazov, da je bila dejansko opravljena zatravitev. Pričo A. G. je glede na njegove nasprotujoče navedbe oceniti kot pristransko pričo, saj je, kot sam pojasni, že več let opravljal dela za tožnika in je tako pričakovati, da bo pričal v njegovo korist. Četudi bi sodišče že odločalo po prostem preudarku, bi moralo najprej napraviti oceno, iz katere bi bil razviden nastanek škode, torej, da je ta dokazana, da je znan njen obseg oziroma višina in da je res toženec tisti, ki je za slednjo odgovoren. Tako pa je sodišče povsem ignoriralo toženca, njegove navedbe in njegove dokaze. Nenazadnje tožnik ni dokazal, da je s plačilom 2.100,00 EUR plačal ravno dela, s katerimi naj bi bila odpravljena zatrjevana škoda, ker ne gre prezreti, da je G. opravljal za tožnika tudi raznorazna druga dela. Nadalje ni spregledati, da je toženec vzel kmetijo v najem za vzrejo in oskrbo konj ter za organiziranje taborov v smislu kmečkega turizma, za kar je plačeval tudi uporabnino. Vzreja konj nedvoumno pusti določeno uničenje travnate ruše in bi se zato sodba morala opredeliti tudi do vprašanja, ali gre pri tem za posledico redne rabe. Ker je toženec kmetijo zapustil sredi zime, tudi ni imel možnosti saniranja škode, kar bi prav tako bilo potrebno upoštevati. Sodišče prve stopnje je kršilo določbe pravdnega postopka tudi, ker se ni opredelilo glede dejstva, da je tožnik v tožbi pri izračunu višine škode upošteval varščino v višini 1.500,00 EUR tako, da jo je odštel od stroškov izračunane materialne škode. Tožnik se pritožuje glede dosojenih mu stroškov, ker mu sodišče ni priznalo kilometrine za ogled na kraju samem z izvedencem, kar je utemeljilo z navedbo, da so bili ti stroški upoštevani že v sodbi P 35/2013, kar pa ni res. V zadevi P 35/2013 ti stroški namreč niso bili priglašeni, saj se je ogled z izvedencem opravljal izključno v predmetni pravdni zadevi.

3. Pritožba je utemeljena.

4. Sodišče prve stopnje se o temelju tožbenega zahtevka o vtoževani odškodnini glede uničene travne ruše, mehanizma avtomatskih vrat na hlevu in uničenih dreves ter grmičevja v sodbi opredeli z razlogi v zadnjem odstavku na 7. strani in prvem odstavku na 8. strani (glede travne ruše), v drugem odstavku na 8. strani (glede mehanizma vrat) in v tretjem odstavku na 8. strani (glede dreves in grmičevja) izpodbijane sodbe, kjer svojo dokazno oceno gradi izključno na trditvah tožeče stranke in na z njene strani predlaganih in izvedenih dokazih, ne opredeli pa se, na kar pravilno opozarja pritožba, o relevantnih trditvah in za njihovo potrditev izvedenih predlaganih dokazih tožene stranke. Izostanek teh razlogov predstavlja absolutno bistveno kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), saj se zgolj z v izpodbijani sodbi podanimi razlogi pravilnost odločitve sodišča prve stopnje v tem delu ne da preizkusiti.

5. Po določbi 216. člena ZPP se o višini odškodnine lahko odloči po prostem preudarku le, če se višina ne da ugotoviti ali bi se mogla ugotoviti samo z nesorazmernimi težavami, ali če se višina da ugotoviti le pretirano zamudno ali v povezavi z nesorazmernimi stroški, ta zahtevek pa predstavlja glede na celotni zahtevek le njegov neznatni del. V kolikor ni izpolnjen vsaj en od prej predstavljenih pogojev, višine odškodnine ni možno določiti po prostem preudarku, ampak sodišče o tem odloči po pravilu o dokaznem bremenu (215. člen ZPP). Pritožbeno sodišče sprejema pritožbeno stališče, da je sodišče prve stopnje višino odškodnine za škodo na travi, avtomatskih vratih na hlevu ter drevju in grmičevju določilo po prostem preudarku, čeprav za to ni imelo podlage v določbah ZPP, o čemer vsem pritožba poda tudi sprejemljive argumente. Zlasti je pri tem upoštevati dejstvo, da je firma E., d.o.o. za tožečo stranko opravljalo več del, in to skozi daljše časovno obdobje, iz opravljenih plačil tožnika tej firmi v času od 14. 5. 2014 do 23. 6. 2014 pa ni razvidno, katera dela in za katere račune so bila plačila izvršena. Sledi, da bi sodišče prve stopnje moralo višino odškodnine tudi v tem delu ugotoviti po pravilu dokaznega bremena.

6. Slediti je nadalje pritožbi, da je tožnik pri izračunu višine odškodnine upošteval tudi varščino v znesku 1.500,00 EUR (glej prvi odstavek na 13. strani tožbe z dne 22. 8. 2013), česar sodišče prve stopnje pri svoji odločitvi o tožbenem zahtevku ni upoštevalo oziroma v tej smeri v izpodbijani sodbi ni razlogov, kar je prav tako absolutna bistvena kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj se zaradi izostanka razlogov v tem delu pravilnost odločitve ne da preizkusiti.

7. Pritožbeno sodišče je zaradi zgoraj pojasnjenih bistvenih kršitev določb postopka moralo pritožbi tožene stranke ugoditi, sodbo v izpodbijani I. in III. točki izreka razveljaviti ter zadevo v tem obsegu vrniti sodišču prve stopnje v novo sojenje, ker kršitev postopka glede na njihovo naravo ne more samo odpraviti (prvi odstavek 354. člena ZPP). Ko bo sodišče prve stopnje ponovno odločalo o še preostalem delu tožbenega zahtevka, naj ima v vidu zgoraj podane pripombe pritožbenega sodišča. Zlasti mora za svojo odločitev podati razloge o vseh s strani strank zatrjevanih pravno relevantnih dejstvih, tako, da bo z njimi možno preizkusiti pravilnost odločitve. Zaradi razveljavitve dela odločitve o glavni stvari je bilo potrebno poseči tudi v odločitev o stroških postopka tako, da se odločitev razveljavi tudi v tem delu, da bo sodišče prve stopnje lahko o njih odločilo glede na končni uspeh strank v pravdi.

8. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi tretjega odstavka 165. člena ZPP in je odločitev tudi glede njih pridržana za končno odločbo zaradi končnega uspeha strank v pravdi.