Jedro

Ko sodišče odloči, da gre upravičencu odškodnina za odvzeta zemljišča v obliki obveznic Slovenskega odškodninskega sklada, mora ob tem določiti tudi rok za izvršitev odločbe, to je za izročitev obveznic prevzemniku obveznic.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se sklep sodišča prve stopnje v 3. točki izreka spremeni tako, da se ta glasi: "Slovenski odškodninski sklad d.d., Ljubljana je dolžan obveznice v višini 19.890.898,00 SIT izročiti L. B., prevzemnici obveznic, v treh mesecih, pod izvršbo." V preostalem delu se pritožba zavrne ter se v izpodbijanem in nespremenjenem delu potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje v točki 1. izreka odločilo, da je pokojna V. B. upravičenka do odškodnine za odvzeta zemljišča parc. št. 942/3 in 943/1 obe k.o. K. v obliki obveznic Slovenskega odškodninskega sklada in sicer v višini 19.890.898,00 SIT. V točki 2. izreka je odločilo, da se premoženje da v začasno upravljanje L. B. kot skrbnici za poseben primer, v 3. točki izreka pa je Slovenskemu odškodninskemu skladu naložilo izročitev obveznic v višini 19.890.898,00 SIT L. B., prevzemnici obveznic. Zoper ta sklep je vložil pritožbo nasprotni udeleženec iz pritožbenih razlogov zmotne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga razveljavitev sklepa sodišča prve stopnje in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo odločanje oziroma zavrnitev predloga za denacionalizacijo. V pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje moralo ugotoviti, da je bilo mogoče sporni zemljišči v takratnem času (leto 1957) opredeliti kot zemljišči, ki ju je bilo mogoče komunalno opremiti brez večjih stroškov. Sodišče je to okoliščino le pavšalno ugotovilo, pri čemer niso bili izvedeni nobeni dokazi, ki bi tako možnost opredeljevali prav za leto 1957. Nasprotno pa iz predloženih listin (skica parcel prejšnjih lastnikov - "nazn. list št. 24-25) izhaja, da v času sklepanja kupoprodajnih pogodb v bližini predmetnih parcel ni bilo objektov oziroma komunalnih priključkov, ki bi omogočili komunalno opremitev parcel brez večjih stroškov. Gre za vprašanje, na katerega sodišče samo, brez pridobitve mnenja izvedenca gradbene stroke ne more odgovoriti. Poleg tega prvostopno sodišče svojih ugotovitev o obstoju bližnjih novih blokov v času odsvajanja parcel niti ne utemelji z navedbo dokazov, zato je odločitev sodišča o vrednotenju parcel kot komunalno opremljenih, preuranjena. Parceli bi bilo potrebno vrednotiti kot kmetijski zemljišči po Odloku o načinu določanja vrednosti kmetijskih zemljišč, gozdov in zemljišč, uporabljenih za gradnjo, v postopku denacionalizacije. Pogodbi sta bili sklenjeni leta 1957, ko je bil uveljavljen novi Zakon o razlastitvi, ki sicer ni naveden v 3. členu Zakona o denacionalizaciji (Zden). To pomeni, da bi šlo lahko le za denacionalizacijo na podlagi 4. člena Zden, za katero pa je predpisan pogoj, da podržavljenje ni smelo biti odplačno. Ker je dana kupnina predstavljala 98,27% vrednosti zemljišč, bi bilo potrebno predlog za denacionalizacijo zavrniti. Izrek izpodbijanega sklepa je nepopoln, saj ne vsebuje roka za izpolnitev odločbe. Pritožba je le delno utemeljena. 5. člen Zakona o denacionalizaciji (Zden) določa, da se za upravičenca do denacionalizacije po tem zakonu šteje tudi fizična oseba, katere stvari ali premoženje so prešle v državno last na podlagi pravnega posla, sklenjenega zaradi grožnje, sile ali zvijače državnega organa oziroma predstavnika oblasti. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je pokojna V. B. upravičena do denacionalizacije po 5. členu Zden, saj je kupni pogodbi z dne 2.3.1957 in 12.9.1957 sklenila pod prisilo predstavnikov oblasti. Nadalje je ugotovilo, da je bilo zemljišče namenjeno za gradnjo in predvideno za razlastitev, če ga V. B. ne bi prodala. Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo materialno pravo, to je 5. člen Zden. Pritožba nima prav, ko trdi, da bi v tem primeru lahko šlo le za denacionalizacijo na podlagi 4. člena Zden, za katero pa je predpisan pogoj neodplačnega podržavljenja. 4. člen obravnava drugačno situacijo, to je podržavljenje na podlagi predpisa, ki ni naveden v 3. členu ali z ukrepom državnega organa brez pravnega naslova. V konkretnem primeru pa je premoženje upravičenke prešlo v državno last na podlagi pravnega posla. To pa je situacija, ki jo obravnava 5. člen Zden, ki pa ne predpisuje pogoja neodplačnosti za utemeljenost zahteve za denacionalizacijo. V tem delu je pritožba nasprotnega udeleženca neutemeljena. Prav tako je pritožba nasprotnega udeleženca neutemeljena v delu, ko navaja, da je sodišče prve stopnje okoliščino, da je bilo sporni zemljišči mogoče komunalno opremiti brez večjih stroškov, ugotovilo le pavšalno, pri čemer niso bili izvedeni nobeni dokazi, ki bi to možnost opredeljevali prav za leto 1957. Sodišče prve stopnje je v razlogih sodbe pojasnilo, da predmetno zemljišče leži v območju, ki je bilo takrat ob robu mesta Kranja, tik ob novo zgrajenih blokih. Ni res, da za takšen zaključek niso bili izvedeni nobeni dokazi, saj je sodišče prve stopnje v dokaznem postopku vpogledalo tudi v dopis Okrajnega ljudskega odbora Kranj z dne 14.8.1957 in ga v razlogih sodbe (v zvezi z ugotovitvijo, da pri prodaji ni šlo za svobodno odločitev upravičenke) tudi povzelo, ko je navedlo, da je bila V. B. s tem dopisom vabljena, da se zglasi pri OLO Kranj zaradi zaslišanja o razlastitvi zemljišča med vodovodnim stolpom in novimi bloki. Sodišče prve stopnje je torej zaključek o obstoju novih blokov v bližini spornih zemljišč v letu 1957 naredilo na podlagi tega dopisa, med tem ko nasprotni udeleženec tekom postopka na prvi stopnji niti v pritožbi ni ponudil dokazov, ki bi obstoj takšnih blokov v tistem času izključeval. V času odločanja sodišča prve stopnje (19.5.1998) tudi še ni veljalo Navodilo o spremembah in dopolnitvah navodila o merilih za ocenjevanje vrednosti podržavljenih premičnin, nepremičnin, podjetij oziroma premoženja (Ur.l. RS, št. 26/2000), ki je določno opredelilo, kdaj se šteje, da je bilo zemljišče možno opremiti brez večjih stroškov, zato je sodišče prve stopnje to okoliščino moralo ugotoviti s skrbno presojo dokazov, s katerimi je razpolagalo. Glede na to, da je sodišče na podlagi dopisa iz leta 1957 ugotovilo, da so v neposredni bližini spornih zemljišč že takrat obstajali novi bloki, ni bilo nobene potrebe po izvedbi dokaza z izvedencem, na kar v pritožbi opozarja nasprotni udeleženec. Sodišče prve stopnje je torej glede vseh pravnoodločilnih dejstev pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje in na ugotovljeno dejansko stanje tudi pravilno uporabilo materialno pravo. Pritožbeno sodišče tudi ni našlo nobene izmed bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere mora na podlagi določbe 2. odstavka 365. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP/77) v zvezi s 37. členom Zakona o nepravdnem postopku (ZNP) pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti. Pritožbeno sodišče pa je kot utemeljene upoštevalo le tiste pritožbene navedbe, ki opozarjajo na izostanek roka za izvršitev odločbe v izpodbijanem sklepu, predvidenem v razponu treh do šestih mesecev v 3. odstavku 6. člena Zakona o slovenskem odškodninskem skladu (Ur.l. RS št. 7/93 - 48/94). Ker gre v tem delu za kršitev materialnopravnega značaja zaradi neupoštevanja citirane določbe Zakona o slovenskem odškodninskem skladu, je pritožbeno sodišče delno ugodilo pritožbi in delno spremenilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje (3. točka izreka) z določitvijo roka za izvršitev odločbe v trajanju treh mesecev. V preostalem delu pa je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in v izpodbijanem in nespremenjenem delu potrdilo sklep sodišča prve stopnje (4. točka 373. člena in 368. člen ZPP/77 v zvezi s 381. členom ZPP/77 ter 37. členom ZNP).