Jedro

Ker niti osebna zdravnica v predlogu imenovanemu zdravniku za podaljšanje bolniškega staleža niti tožnik v pritožbi zoper odločitev imenovanega zdravnika nista zahtevala osebnega pregleda, ki se opravi le, če ga zahteva zavarovanec, sta imenovani zdravnik in zdravstvena komisija o tožnikovi začasni nezmožnosti za delo utemeljeno odločila le na podlagi zbrane medicinske in druge dokumentacije, ne da bi tožnika tudi osebno pregledala.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožnikov zahtevek, da se odpravita odločba tožene stranke št. ... z dne 8. 9. 2009 v delu, da je tožnik od 13. 9. 2009 dalje že zmožen za delo kot invalid III. kategorije invalidnosti in št.... z dne 9. 10. 2009 ter da se ugotovi, da je bil tožnik začasno nezmožen za delo tudi od 13. 9. 2009 do 5. 1. 2010. Zoper sodbo se je, smiselno zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava, pritožil tožnik in navedel, da iz predloga osebne zdravnice izhaja, da je bil v spornem obdobju nezmožen opravljati svoje delo. Imenovani zdravnik je ugotovil, da je za delo zmožen, čeprav ga osebno ni pregledal. Kršene so mu bile pravice po „zakonu ZZZS“. Očita se mu neurejenost pri jemanju zdravil, nihče pa ni ugotovil njegovih pravih zdravstvenih težav, ki bi lahko bile bipolarna motnja. Od oktobra je brezposeln. Predlaga, da sodišče druge stopnje zadevo pregleda in pravilno presodi njegovo zdravstveno stanje.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje ter pravilno uporabilo materialno pravo. V postopku ni bilo kršitev, na katere, v mejah pritožbenih razlogov, na podlagi 2. odst. 350. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 – 45/08), sodišče druge stopnje pazi po uradni dolžnosti.

Sodišče v socialnem sporu po 1. odst. 81. čl. Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/04 in 10/04) presoja, ali je bil postopek pred izdajo dokončnega upravnega akta zakonit, ter ali je izpodbijani upravni akt pravilen in zakonit. Z dokončno odločbo tožene stranke je bilo odločeno, da je tožnik od 13. 9. 2009 dalje zmožen za delo kot invalid III. kategorije z omejitvami, določenimi z dokončno odločbo Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije št. ... z dne 5. 8. 2009, priloženo v upravnem spisu. Po navedeni odločbi je tožnik zmožen opravljati drugo ustrezno delo, ki je telesno lažje, brez dviganja bremen nad 10 kg, brez pogostega pripogibanja, brez stalne prisilne drže telesa, pretežno sedeče, ne v ropotu in ne na višini, s polnim delovnim časom.

Iz pregleda poteka začasne zadržanosti od dela, kot ga je predložila tožena stranka (priloga B1) izhaja, da je bil tožnik pred spornim obdobjem po ugotovitvi osebne zdravnice začasno zadržan od dela od 27. 7. 2009 do 25. 8. 2009, nato pa je bil po izpodbijani odločbi imenovanega zdravnika začasno nezmožen za delo od 26. 8. 2009 do 12. 9. 2009. Po 81. čl. Zakona o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju (ZZVZZ-UPB2, Ur. l. RS, št. 100/2005 s spremembami) imenovani zdravnik odloči o začasni nezmožnosti za delo iz bolezenskih razlogov za delo nad 30 dni. Postopke ugotavljanja začasne zadržanosti od dela je na podlagi 5. odst. 81. čl. ZZVZZ tožena stranka uredila s Pravili obveznega zdravstvenega zavarovanja (prečiščeno besedilo, Ur. l. RS, št. 30/2003 s spremembami). V zvezi s pritožbeno navedbo, da ga imenovani zdravnik ni pregledal, sodišče druge stopnje ugotavlja, da osebna zdravnica v predlogu imenovanemu zdravniku z dne 1. 9. 2009 in tudi ne tožnik v pritožbi zoper odločitev imenovanega zdravnika z dne 16. 9. 2009 nista zahtevala osebnega pregleda, niti pri imenovanem zdravniku, niti pri zdravstveni komisiji. Pregled se opravi le v primeru, če to zahteva zavarovanec, kot določa 1. odst. 237. čl. Pravil, sicer pa organa tožene stranke odločita na podlagi zbrane medicinske in druge dokumentacije.

Že v vlogi z dne 28. 1. 2010, natančneje pa ob zaslišanju na naroku 12. 2. 2010, je tožnik opisal svoje delo ter navedel, da so glavne ovire za nemoteno opravljanje dela psihične težave, omenja depresijo. Uživa protibolečinske tablete, sicer pa si depresije ni zdravil. Odločitev o tožnikovem zahtevku oz. ugotovitev začasne zadržanosti od dela zaradi bolezni od 13. 9. 2009 do 5. 1. 2010 je odvisna od odgovora na strokovno medicinsko vprašanje, ali in v kolikšnem obsegu je bil tožnik zmožen opravljati delo z omejitvami, kot ga je tožnik opisal. Da bi ugotovilo ovire, ki jih je tožnikovo zdravstveno stanje pomenilo za opravljanje dela, je sodišče prve stopnje, kot določa 243. čl. ZPP, postavilo izvedenca psihiatra ter mu naložilo, da preuči medicinsko dokumentacijo in tožnika osebno pregleda. Izvedenec je ugotovil, da je tožnik v osnovi depresivno strukturirana oseba, občasno je zapadel v blago do zmerno obliko depresije, ki pa ni bila tako izrazita, da bi bila potrebna intenzivnejšega psihiatričnega zdravljenja. Tožnik je tudi zavračal predpisano antidepresivno terapijo, ki je praktično ni jemal. Pri njem je prisoten organski psiho sindrom, težave pa so v veliki meri povezane s telesnimi boleznimi, ki pomembno vplivajo na njegovo vsakdanje življenje. Poglavitni razlog zdravstvenih težav v spornem obdobju pa je blaga depresija, ki pa ni bila tako izrazita, da bi ga onemogočala pri delu z omejitvami v skladu z odločbo ZPIZ. Tožnik k imenovanju izvedenca in k mnenju, ki mu ga je sodišče 31. 8. 2010 poslalo, ni podal pripomb. Tudi v pritožbi ne navaja konkretno, v čem naj bi bila pomanjkljivost ali nepravilnost izvedenskega mnenja ter v čem naj bi bila odstopanja med mnenjem in ostalo medicinsko dokumentacijo. Druge psihične težave, ki naj bi se kazale kot bipolarna motnja, omenja tožnik šele v pritožbi. Vprašanja oz. pripombe s tem v zvezi bi moral podati pravočasno, vsaj po prejemu izvedenskega mnenja. Sodišče druge stopnje po izrecni prepovedi, določeni v 337. čl. ZZP, ne more upoštevati novih dejstev, navedenih v pritožbi, če pritožnik ne izkaže, da ji brez svoje krivde ni mogel navesti oz. predložiti do prvega naroka za glavno obravnavo oz. do konca glavne obravnave. Tožnik bi namreč lahko predlagal, da se vse nejasnosti v zvezi z izvedenskim mnenjem, vključno s trditvijo o pojavu bipolarne motnje, razčistijo z zaslišanjem izvedenca, kot omogoča ZPP v 251. - 253. čl. Takšnega predloga ni podal, sodišče prve stopnje je zato utemeljeno upoštevalo strokovno utemeljene izvedenčeve ugotovitve in ugotovilo, da tožnik v spornem obdobju od 13. 9. 2009 do 5. 1. 2010 ni bil nezmožen za svoje delo z omejitvami.

Izpodbijana sodba je zakonita, neutemeljeno pritožbo je sodišče druge stopnje na podlagi 353. čl. ZPP zavrnilo.