Jedro

Neutemeljeni so tudi pritožbeni očitki zoper popravni sklep. Sodišče prve stopnje je s popravnim sklepom le popravilo napako v imenu, pri kateri je šlo za očitno pisno pomoto v sodbi. Obširno pritožbeno izpostavljanje disenza, napak volje in ničnosti ne more biti utemeljeno že iz razloga, ker je toženec te svoje navedbe v postopku na prvi stopnji sojenja podal prepozno in so zato (primarno) pravzaprav neupoštevne. Donatorska pogodba je namreč inominatni kontrakt, za katerega slovenski pravni red ne ponuja splošne definicije. Pojavljajo se le posamezne parcialne definicije donatorstva in še to v različnih, predvsem davčnih, predpisih. Vsekakor pa je za obstoj donatorstva (pokroviteljstva) bistveno, da je donacija dajanje brez vsakršne misli na vračilo. Ker sta se v konkretnem primeru, kljub nekaterim drugačnim izrazom v sami pogodbi, stranki (med drugim) s pogodbo dogovorili za izdelavo projektov s strani tožnice za toženca (ta bi postal njihov lastnik) v zameno za plačilo, je evidentno, da o donatorski pogodbi ni mogoče govoriti in da gre za podjemno pogodbo. Ker sta obe stranki odstopili od pogodbe po zapadlosti prvega obroka in po izdaji oziroma zapadlosti računa zanj in po tem, ko je bil že dosežen del pogodbenega interesa, zaradi katerega je bila pogodba sklenjena, je odločitev sodišča prve stopnje o priznanju pozitivnega pogodbenega interesa pravilna.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijani odločbi sodišča prve stopnje potrdita.

II. Tožena stranka mora v 15 dneh od vročitve te odločbe povrniti tožeči stranki njene pritožbene stroške v znesku 1.944,19 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanima sodbo in sklepom ter (popravnim) sklepom (I.) razveljavilo sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 17864/2018 z dne 6.3.2018 in nadaljevalo postopek kot po tožbi, (II.) toženi stranki (tožencu) naložilo v korist tožeče stranke (tožnice) plačilo 324.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 14.1.2018 dalje do plačila in (III) povrnitev 5.579,26 EUR pravdnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka dalje do plačila. Omenjeno II. točko izreka sodbe in sklepa, ki se je prvotno glasila: ″Tožena stranka je dolžna toženi stranki povrniti 324.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 14.1.2018 dalje do plačila.″, je s (popravnim) sklepom popravilo tako, da se pravilno glasi: ″Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti 324.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 14.1.2018 dalje do plačila.″

2. Zoper predmetni odločbi je toženec vložil pravočasno pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov in s predlogom, naj pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijani odločbi razveljavi ter tožbeni zahtevek zavrne, podredno pa, naj izpodbijani odločbi razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. V pritožbi navaja, da sporna pogodba ni bila sklenjena oziroma ni bila veljavno sklenjena. Tožnica je želela skleniti podjemno pogodbo, toženec pa je temu nasprotoval in sta se pogovarjala o možnosti donacije projektov. Toženec ni in ne more biti naročnik projektov in gre lahko le za donatorsko pogodbo, za katero veljajo svoja pravila. Izpovedbi bivšega tožničinega direktorja in toženca jasno kažeta, da toženec ni želel skleniti podjemne pogodbe. Zato je bil osnutek podjemne pogodbe spremenjen v pogodbo z nazivom donatorska. Tožnica je ravnala v nasprotju z načelom vestnosti in poštenja, saj je toženca pripravila v podpis pogodbe na način, da je na njegovo zahtevo spremenila pogodbo, ni pa korektno spremenila celotne vsebine pogodbe. Toženca je zavedla, da se dejansko sklepa donatorska pogodba, ne pa podjemna. Ravnala je nepošteno in zvijačno. Tožnica je sestavila prvotni osnutek pogodbe in naredila popravek. Pogodbo je le preimenovala in jo še vedno štela kot podjemno. K temu sodi tudi ravnanje z izdajo računa z DDV, ki ga je toženec zavrnil in nato v januarju 2018 od pogodbe odstopil. Med strankama je bil nesporazum o načinu tipičnega izpolnitvenega ravnanja, ki se ga je toženec zavezal opraviti in ki hkrati pomeni nesporazum o pravni naravi pogodbe. Pogodba ni bila sklenjena (16. člen Obligacijskega zakonika (OZ)). Iz nesklenjene pogodbe tožnica ne more imeti nobenega zahtevka. Stanje je povzročila sama in ni podlage ter elementov odškodninske odgovornosti, ki jih niti ni zatrjevala. Pogodba je tudi nična, saj bi morala tožnica za sklenitev pogodbe pridobiti soglasje Ministrstva za finance in resornega ministrstva (kršena so bila pravila Zakona o javnem naročanju (″ZJN″)). Tožnica je prvotni osnutek podjemne pogodbe spremenila le v tem, da je namesto naročnik navedla donator, vsebina pogodbe pa je ostala nespremenjena. Iz vsebine pogodbe izhaja skupni interes in to, da ima tožnica ustrezne kadre in opremo ter je že izdelala ustrezne strokovne podlage. Tožnica si je kot pozitivni pogodbeni interes zaračunala že izvedene podlage, strokovne podlage pa se je zavezala opraviti s svojimi kadri ter opremo. Najemanje zunanjih izvajalcev ni bilo dogovorjeno ne glede na poimenovanje pogodbe. Gre za projekte državnega pomena in ni interesa toženca. Obema strankama je bilo znano, da gre za projekte interesantne za državo, da le-ta nima sredstev in da se sredstva lahko zagotovijo z donacijo. To je bil razlog, da je toženka vztrajala pri sklenitvi donatorske pogodbe, brez da bi prevzela obveznost, da bo dela (ali škodo) sama plačala. Vsebovano je določilo, da pogodba preneha z enostranskim odstopom od pogodbe s strani donatorja projektov. Takšne določbe (praviloma) podjemna pogodba nima. Toženec je to možnost izkoristil januarja 2018 in kasnejši odstop tožnice ne pomeni ničesar. Dopustitev spremembe tožbe je povzročila nepotrebno podaljšanje postopka, ki bi se lahko končal na prvem naroku za glavno obravnavo, saj sta pravdni stranki od pogodbe odstopili več mesecev pred prvim narokom. Sodišče prve stopnje je tožnici omogočilo, da je iz očitno neuspešnega prvotnega postopka prešla v drug postopek. Možnost odstopa donatorja je bila dogovorjena in ni bilo dogovorjenih sankcij zanjo. Sodišče prve stopnje je bistveno kršilo določbe pravdnega postopka, ker je določbe od 184. do 187. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) uporabilo nepravilno, kar je vplivalo na pravilnost in zakonitost sodbe (prvi odstavek 339. člena ZPP). Tožnica očitno projektov ni izvedla s svojimi kadri in opremo. Ni se držala določil ″ZJN″ o postopku naročanja. Seštevki manjših naročil istemu izvajalcu se seštevajo. Tožnica ni izkazala, da njeni zaposleni ne bi mogli izvajati drugih projektov in je zato delovne ure zaposlenih obračunala kot škodo. Popravni sklep o tem, kdo je komu kaj dolžan, je odločanje o tožbenem zahtevku, kar s popravkom sodbe ni dopustno. Če se vtožuje odškodnina, zakonske zamudne obresti ne morejo teči od 14.1.2018, torej z zapadlostjo računa, ki je izgubil pomen zaradi odstopa od pogodbe. Zamudne obresti lahko tečejo šele od postopka dalje, pa še prej bi bilo treba toženca pozvati k plačilu. Tožba je bila spremenjena 15.1.2019, zato lahko obresti tečejo šele od poteka najmanj 30 dnevnega roka dalje (rok za odgovor na tožbo).

3. Tožnica v odgovoru na pritožbo predlaga zavrnitev neutemeljene pritožbe in povrnitev pritožbenih stroškov. Navaja, da je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo o volji toženca ob sklepanju pogodbe (financiranje projekta), o naravi pogodbe in o napakah volje. Toženec se je z vsebino pogodbe strinjal in prišlo je do soglasja volj. Navedb toženca o o napakah volje, o sklepanju pogodbe, o volji pri sklepanju, o veljavnosti pogodbe in o naravi pogodbe sodišče prve stopnje ne bi smelo upoštevati, saj je toženec z njimi prekludiran. Razlaga pogodb po vsebini je skladna s sodno prakso. Glede na naravo pogodbe je tožnica morala izdati račun. Tožnica je zatrjevala vse elemente odškodninske odgovornosti. Sodišče prve stopnje je pravilno odločilo o pozitivnem pogodbenem interesu ter o zakonskih zamudnih obrestih in o negativnem pogodbenem interesu ni odločalo. Navedba o soglasju ministrstva je bila prepozna. Gre za podjemno pogodbo. Odstop toženca je bil neutemeljen. Sprememba tožbe je bila dopustna. Sodišče prve stopnje je pravilno izdalo popravni sklep (glej sklep VS RS Cp 2/2011).

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Tožnica je tožbo, s katero je prvotno zahtevala (delno) izpolnitev pogodbe, spremenila z vlogo na prvem naroku dne 15.1.2019, in sicer iz razloga svojega odstopa od pogodbe z dne 16.8.2018. Na podlagi odstopa od pogodbe je zahtevala povrnitev škode, in sicer primarno pozitivnega pogodbenega interesa ter podredno negativnega pogodbenega interesa. Toženec je spremembi tožbe nasprotoval že na naroku in izpostavil, da je sam odstopil od pogodbe z dopisom z dne 23.2.2018, in sicer zaradi neizpolnjevanja pogodbenih določil s strani tožnice (zaradi izdaje računa). Predmetno je ponovil še v dopuščeni pripravljalni vlogi, zato ni jasno o kakšnem lastnem odstopu od pogodbe v januarju 2018 govori v pritožbi, gre pa vsekakor za nedopustno in zato neupoštevno pritožbeno novoto (337. člen ZPP). Sodišče prve stopnje je iz razlogov smotrnosti spremembo tožbe dopustilo (185. člen ZPP) in pri tem še izpostavilo, da so razlogi za spremembo nastali med postopkom in da je imela tožnica možnost še na prvem naroku navajati nova dejstva in dokaze (da ni zlorabila svojih pravic). Pritožba se neutemeljeno zavzema le, da je bil s tem postopek podaljšan, in dokaj nepojasnjeno meni, da je sodišče prve stopnje v tem delu zmotno uporabilo določbe ZPP o spremembi tožbe. Pritožbeno sodišče namreč soglaša s stališčem sodišča prve stopnje, da je bila dopustitev spremembe1 smotrna za dokončno ureditev spornega razmerja med pravdnima strankama. Gre za sporno razmerje, ki izhaja iz sporne pogodbe, pri čemer je smisel načela smotrnosti, da se predmetno sporno razmerje (v celoti) uredi v eni in ne v večih pravdah. Neskladno z načelom smotrnosti je zavzemanje pritožbe, po katerem bi moralo sodišče prve stopnje zavrniti spremembo tožbe in posledično zavrniti tožbeni zahtevek, ker je le-ta postal zaradi kasnejših oziroma novih okoliščin nesklepčen med samim tekom pravde, medtem ko bi morala tožnica nato (očitno) sprožiti novo pravdo z drugim (sklepčnim) tožbenim zahtevkom. V tem postopku pa je bistvena še okoliščina, da je tožnica tožbo spremenila zaradi odstopa od pogodbe, do katerega je prišlo med pravdo, in obstoji tudi temelj za spremembo tožbe na podlagi 186. člena ZPP (izpolnitveni denarni zahtevek je postal odškodninski denarni zahtevek).

6. Neutemeljeni so tudi pritožbeni očitki zoper popravni sklep. Sodišče prve stopnje je s popravnim sklepom le popravilo napako v imenu, pri kateri je šlo za očitno pisno pomoto v sodbi, v kateri je bilo v II. točki izreka zapisano, da je tožena stranka dolžna ″toženi″ stranki povrniti vtoževani znesek z vtoževanimi pripadki. Zavzemanje pritožbe, da je šlo za napako pri oblikovanju volje sodišča oziroma za napako pri odločanju o utemeljenosti zahtevka, je zmotno. Predmetno je (upoštevaje s strani tožnice postavljeni tožbeni zahtevek; celoten in logično povezan izrek sodbe sodišča prve stopnje, v katerem npr. ni zavrnilnega dela in v katerem je odločeno tudi o stroških; ter procesni položaj (le) dveh pravdnih strank v konkretni pravdi) tipična pomota, ki se tiče tehnike pisne redakcije sodbe. Takšno napako je sodišče prve stopnje pravilno odpravilo s popravnim sklepom in je pritožba zoper omenjeni sklep z dne 6.5.2019 neutemeljena ter jo je treba zavrniti (366. člen v zvezi s 353. členom ZPP).2

7. Pritožbeno sodišče v celoti soglaša z dejanskim stanjem, ki ga je pravilno ugotovilo že sodišče prve stopnje in je razvidno iz izpodbijane sodbe, zato ga v tej obrazložitvi ne bo podrobneje ponavljalo. Pritožba, kot pravilno izpostavlja tožnica v odgovoru nanjo, povsem spregleda, da je sodišče prve stopnje v točki 14. obrazložitve izpodbijane sodbe toženčeve (nove) navedbe o napakah volje in ničnosti ter izrecno še kasnejšo navedbo oziroma očitek v zvezi s soglasjem ministrstva (primarno in) pravilno na podlagi 286. člena ZPP štelo kot prepozne (in s tem neupoštevne), čeprav se je nato (podredno) do njih (z izjemo izpostavljenega soglasja ministrstva) celo opredelilo in jim ni sledilo. Povedano drugače, obširno pritožbeno izpostavljanje disenza, napak volje in ničnosti ne more biti utemeljeno že iz razloga, ker je toženec te svoje navedbe v postopku na prvi stopnji sojenja podal prepozno in so zato (primarno) pravzaprav neupoštevne. Toženec je pravočasno ugovarjal le glede sporne narave pogodbe, predmetne navedbe pa je podal šele po prvem naroku za glavno obravnavo, kar je bilo prepozno. Čeprav je šlo za toženčevo dopuščeno vlogo, je bila le-ta dopuščena samo kot odgovor na spremembo tožbe. Ob spremembi tožbe se je tožnica sklicevala le na svoj odstop od pogodbe in opredelila višino odškodnine, zato je imel toženec možnost odgovoriti le na te (zanj nove) tožničine navedbe. Povedano sklepno, na podlagi povedanega obširne pritožbene navedbe o napakah volje ne morejo biti utemeljene, pri čemer pritožba sodišču prve stopnje niti ne očita napačne uporabe pravil o prekluziji, ki so bila tudi sicer pravilno uporabljena.

8. Ker se je sodišče prve stopnje kljub navedenemu (podredno) še opredelilo do izpostavljenih prepoznih trditev toženca, je pritožbeno sodišče ravnalo enako in (podredno) še odgovorilo na pritožbene očitke v tej smeri. Tudi v tem delu pritožbeno sodišče soglaša z obširnimi in pravilnimi razlogi sodišča prve stopnje, zato jih na tem mestu ne bo ponavljalo, saj so razvidni že iz izpodbijane sodbe. Pritožbeno polemiziranje, kakšno pogodbo je toženec želel skleniti, ni utemeljeno na način kot se zavzema pritožba. Sodišče prve stopnje je pravilno sledilo jasnim določbam sporne pogodbe, iz katerih je razvidno, da gre za podjemno pogodbo in ne za donatorsko pogodbo. Donatorska pogodba je namreč inominatni kontrakt, za katerega slovenski pravni red ne ponuja splošne definicije. Pojavljajo se le posamezne parcialne definicije donatorstva in še to v različnih, predvsem davčnih, predpisih. Vsekakor pa je za obstoj donatorstva (pokroviteljstva) bistveno, da je donacija dajanje brez vsakršne misli na vračilo. Ker sta se v konkretnem primeru, kljub nekaterim drugačnim izrazom v sami pogodbi, stranki (med drugim) s pogodbo dogovorili za izdelavo projektov s strani tožnice za toženca (ta bi postal njihov lastnik) v zameno za plačilo, je evidentno, da o donatorski pogodbi ni mogoče govoriti in da gre za podjemno pogodbo. Predmetnega ne more spremeniti pritožbeno izpostavljanje nekakšnih „skupnih interesov“ pogodbenih strank in dejstva, da gre za projekte državnega pomena (naročnik projektov je bil toženec, ki se je zavezal, da bo tožnici plačal za njihovo izdelavo in izdelane projekte prevzel). Jasne pravice in dolžnosti pogodbenih strank je tudi na podlagi zaslišanja toženca ugotovilo že sodišče prve stopnje in nanje v pogodbi uporabljena (sporna) nomenklatura nima vpliva na način, da je med pogodbenima strankama prišlo do disenza o naravi pogodbe (16. člen OZ). Ob soglasju strank o bistvenih sestavinah pogodbe je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je bila pogodba veljavno sklenjena (da ni bilo napak volje, ničnosti, ipd.), in ne gre za nesporazum o načinu tipičnega izpolnitvenega ravnanja. Disenz o naravi pogodbe je namreč lahko podan le v primeru, ko je objektivno mogoče opravičiti drugačno razumevanje narave pogodbe, in torej ni podan, ko se zanj le subjektivno zavzema toženec, ki je v celoti razumel pravice in dolžnosti pogodbenih strank in ki je sam dosegel z naravo pogodbe neskladna poimenovanja v „popravljeni“ pogodbi. Na tem mestu velja še dodati, da sporna pogodba tudi sicer ni poimenovana kor donatorska pogodba, temveč kot ″pogodba za storitve priprave naslednjih projektov...″. Glede na izpostavljeno in upoštevaje ugotovitve sodišča prve stopnje, ki izhajajo iz izpodbijane sodbe, tudi do drugih zatrjevanih napak pri sklepanju pogodbe ni prišlo. V zvezi s pritožbeno izpostavljeno ničnostjo, ker ni bilo soglasja ministrstva, pa velja še enkrat izpostaviti, da je toženec te navedbe podal prepozno (na drugem naroku za glavno obravnavo), zato v tem delu pritožbi ni mogoče slediti. Vsekakor je imela tožnica v sporni (podjemni) pogodbi podlago za izstavitev računa za prvi obrok oziroma avans in v tej smeri ni kršila pogodbe.

9. Tožnica je ob spremembi tožbe pojasnila vse predpostavke toženčeve odškodninske odgovornosti in je drugačno zavzemanje pritožbe neutemeljeno. Neutemeljeni so tudi pritožbeni očitki, ki se nanašajo na ″podredni″ tožbeni zahtevek (npr. s kom je tožnica izvedla nekatera dela, da tožnica ni pri tem ravnala skladno z ″ZJN″, ipd.) v zvezi z zahtevanim negativnim pogodbenim interesom, saj je sodišče prve stopnje prisodilo tožnici zaradi kršitve pogodbe s strani toženca in posledičnega odstopa od pogodbe odškodnino v višini pozitivnega pogodbenega interesa, ki je toženec konkretno niti ni prerekal. Ker sta obe stranki odstopili od pogodbe po zapadlosti prvega obroka in po izdaji oziroma zapadlosti računa zanj in po tem, ko je bil že dosežen del pogodbenega interesa, zaradi katerega je bila pogodba sklenjena, je odločitev sodišča prve stopnje o priznanju pozitivnega pogodbenega interesa pravilna. Pritožba nejasno izpostavlja trditev, da podjemne pogodbe (praviloma) nimajo določb o možnosti enostranskega odstopa naročnika, saj je takšna možnost predvidena že v 648. členu OZ. Vsekakor pa sta pogodbeni stranki v konkretnem primeru sami opredelili možnost enostranskega odstopa v pogodbi. Enostranski odstop toženca je bil možen le na podlagi utemeljenih razlogov, ki so opredeljeni v sporni pogodbi, zato je zaključek sodišča, da je neutemeljeno odstopil od pogodbe, saj izdaja računa ni bila kršitev pogodbe, pravilen. Ob neutemeljenem in posledično pravno nerelevantnem odstopu toženca ter utemeljenem odstopu tožnice, ker je toženec kršil pogodbo, saj tožnici ni plačal prvega obroka po pogodbi, je pravilen tudi zaključek, da je tožnici odgovoren za povzročeno škodo, saj je toženec tisti, ki je zakrivil neizpolnitev celotnih pogodbenih obveznosti. Pritožba ob tem še zmotno meni, da bi morala sklenjena pogodba predvideti sankcije za prav vsakršno ravnanje pogodbenih strank, oziroma izpostavlja, da ni bilo dogovorjenih sankcij v zvezi z možnostjo enostranskega toženčevega odstopa od pogodbe. Skladno s 1. členom OZ se v takšnih primerih preprosto uporabijo določbe OZ. V zvezi s prisojenimi zakonskimi zamudnimi obrestmi je sodišče prve stopnje štelo, da je toženec zapadel v zamudo ″z zapadlostjo računa″ oziroma s pozivom tožnice, naj plača vtoževani znesek. Drži pritožbeno zavzemanje, da je račun zaradi odstopa od pogodbe izgubil svoj pomen, vendar to ne spremeni pravilnega zaključka sodišča prve stopnje, da je bil toženec že takrat seznanjen s svojo obveznostjo po pogodbi, ki jo je kršil, oziroma da je bil v zamudi s plačilom terjatve, ki se je kasneje preoblikovala v odškodninsko. Skladno z navedenim je sodišče prve stopnje pravilno štelo, da od vtoževane premoženjske škode tečejo zamudne obresti od predmetne zamude dalje in je napačno pritožbeno stališče, da lahko tečejo šele od spremenjene tožbe oziroma od roka za odgovor na spremenjeno tožbo dalje.3 Tudi sicer pa toženec teku zahtevanih obresti vse do pritožbe ni konkretno nasprotoval. 10. Ker drugih pritožbenih trditev toženec ni podal, je pritožbeno sodišče opravilo še preizkus odločbe glede pritožbenih razlogov, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP). V postopku na prvi stopnji po uradni dolžnosti upoštevnih postopkovnih kršitev pritožbeno sodišče ni našlo in tudi zmotna uporaba materialnega prava ni podana. Iz relevantnih dejanskih ugotovitev, ki so razvidne iz te obrazložitve in iz prvostopenjske odločbe, zato jih pritožbeno sodišče na tem mestu ne bo ponavljalo, je razvidno, da je prvostopenjsko sodišče v konkretni zadevi materialno pravo pravilno uporabilo. Prav tako je pravilna tudi odločitev prvostopenjskega sodišča o povrnitvi pravdnih stroškov.

11. Skladno z navedenim je pritožbeno sodišče pritožbo toženca zavrnilo in potrdilo sodbo in sklep sodišča prve stopnje z dne 28.3.2019 (353. člen ZPP).

12. O stroških pritožbenega postopka je pritožbeno sodišče odločilo v skladu s prvim odstavkom 165. člena, prvim odstavkom 154. člena in 155. členom ZPP. Toženec, ki s pritožbo ni uspel, mora tožnici povrniti njene stroške v zvezi s potrebnim odgovorom na pritožbo. Tožnici se prizna priglašenih 2625 točk za odgovor na pritožbo, 31 točk materialnih stroškov in 22 % DDV, kar ob vrednosti točke v času oprave storitve (glej 12., 13. in 14. člen Odvetniške tarife (OT)) v višini 0,60 EUR skupaj znaša 1.944,19 EUR.

1 Gre za spremembo tožbe, saj je tožnica zahtevek za izpolnitev po pogodbi spremenila v odškodninski zahtevek, ki temelji in na drugih dejstvih in na drugačni pravni podlagi. 2 Podobna stališča izhajajo tudi iz odločbe VS RS, ki jo je v odgovoru na pritožbo izpostavila tožnica (Cp 2/2011 z dne 24.2.2011). 3 Podobna stališča izhajajo tudi iz odločbe VS RS III Ips 50/2016 z dne 24.10.2017.