Jedro

Pritožba zmotno meni, da je zgolj zato, ker je bil tožeči stranki napačno določen dodatek za oddaljenost v aneksu k pogodbi o zaposlitvi, do razlike upravičena. Pomembna je namreč določba petega odstavka 3. člena ZSPJS, po kateri se v primeru, če je določilo o plači v pogodbi o zaposlitvi, odločbi oziroma sklepu v nasprotju s tretjim odstavkom tega člena, uporabljajo določbe zakona, predpisov in drugih aktov, izdanih na njihovi podlagi ter kolektivnih pogodb, s katerimi je določena plača javnega uslužbenca ali funkcionarja, kot sestavni del te pogodbe, v obravnavanem primeru je to določilo 9. člena Uredbe o plačah in drugih prejemkih javnih uslužbencev za delo v tujini. Tožena stranka je tako ravnala zakonito, ko je tožeči stranki obračunavala in izplačevala dodatek za oddaljenost skladno z določbo 9. člena Uredbe.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke za plačilo zneska 5.983,19 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od posameznih mesečnih prikrajšanj dalje do plačila in povrnitev stroškov postopka (I. točka izreka). Odločilo je, da je tožeča stranka dolžna toženi stranki povrniti pravdne stroške v znesku 514,54 EUR, v roku 15 dni, v primeru zamude pa skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka do plačila (II. točka izreka).

2. Tožeča stranka vlaga pravočasno pritožbo iz razlogov bistvene kršitve določb postopka in napačne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in sodbo spremeni tako, da zahtevku ugodi ali podredno, da sodbo razveljavi in zadevo vrne v nov postopek. Navaja, da je sodišče v obrazložitvi sodbe navedlo, da je tožena stranka ravnala zakonito, ko je tožeči stranki obračunavala in izplačala dodatek za oddaljenost v višini 101,40 EUR, torej enako kot ostalim z isto oddaljenostjo, kot je to določeno z Uredbo o plačah in drugih prejemkih javnih uslužbencev za delo v tujini. Sklicuje se na sodbi Vrhovnega sodišča VIII Ips 256/2016 in VIII Ips 120/2017, ki govorita o določitvi plače in ne o izplačilu plače. Meni, da je pogodbe potrebno spoštovati in da tožeča stranka ni na nikakršni način pripomogla k nezakonitosti pogodbenega določila.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v mejah razlogov, navedenih v pritožbi, pri čemer je v skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl. - ZPP) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti in na katere pavšalno opozarja pritožba. Dejansko stanje glede odločilnih dejstev je pravilno in popolno ugotovljeno, sprejeta odločitev pa je tudi materialnopravno pravilna. Pritožbeno sodišče soglaša z dejanskimi ugotovitvami in pravnimi zaključki sodišča prve stopnje, glede na pritožbene navedbe, ki so odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP) pa odgovarja.

5. Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenega dokaznega postopka zavrnilo zahtevek tožeče stranke za plačilo 5.983,19 EUR iz naslova dodatka za oddaljenost. Pravilno in popolno ugotovilo vsa odločilna dejstva. Ta pa so naslednja: - da je v aneksu k pogodbi o zaposlitvi z dne 12. 9. 2012, s katerim je bila tožeča stranka razporejena na delovno mesto varnostnik V v Veleposlaništvu v A., naveden dodatek za oddaljenost v višini 202,81 EUR (4. člen aneksa - B1); - da v skladu z 9. členom Uredbe o plačah in drugih prejemkih javnih uslužbencev za delo v tujini (Ur. l. RS, št. 14/09 in nadalj. - Uredba) glede na oddaljenost do 1000 kilometrov pripada tožeči stranki dodatek v višini 101,40 EUR; - da je tožeča stranka dejansko ves čas razporeditve (59 mesecev) v Veleposlaništvu v A. prejemala dodatek za oddaljenost v višini 101,40 EUR; - da tožeča stranka zahteva razliko dodatka za oddaljenost med določenim v aneksu (202,81 EUR) in dejansko izplačanim (101,40 EUR) za 59 mesecev.

6. Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo materialno pravo, ko je svojo odločitev oprlo na tretji odstavek 3. člena Zakona o sistemu plač v javnem sektorju (Ur. l. RS, št. 56/2002 in nadalj. - ZSPJS). Ta določa, da se v pogodbi o zaposlitvi, odločbi oziroma sklepu javnemu uslužbencu ali funkcionarju ne sme določiti plača v drugačni višini, kot je določena z zakonom, predpisi in drugimi akti, izdanimi na njihovi podlagi ter kolektivnimi pogodbami. V pogodbi o zaposlitvi oziroma aneksu se stranki tako ne moreta dogovoriti za več pravic kot jih določa zakon ali drug predpis. Uredba o plačah in drugih prejemkih javnih uslužbencev za delo v tujini je predpis, ki ureja delovna razmerja, zato velja za tožečo in toženo stranko. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da znaša razdalja med naslovom sedeža organa v Sloveniji in krajem opravljanja dela v tujini 961 km. V skladu z 9. členom Uredbe je tako tožena stranka za delo v tujini pravilno izplačevala tožeči stranki dodatek za oddaljenost v višini 101,40 EUR, kolikor pripada javnemu uslužbencu za oddaljenost od 300 do 1000 km.

7. Tožena stranka je tožeči stranki v aneksu res nepravilno določila dodatek za oddaljenost v višini 202,41 EUR, ki bi ji pripadal, če bi bila oddaljenost tožeče stranke večja od 1000 km, kar pa v konkretnem primeru ni bilo podano, saj je bila oddaljenost 961 km. Pritožba zmotno meni, da je zgolj zato, ker je bil tožeči stranki napačno določen dodatek za oddaljenost v aneksu k pogodbi o zaposlitvi z dne 12. 9. 2012, do razlike upravičena. Pomembna je namreč določba petega odstavka 3. člena ZSPJS, po kateri se v primeru, če je določilo o plači v pogodbi o zaposlitvi, odločbi oziroma sklepu v nasprotju s tretjim odstavkom tega člena, uporabljajo določbe zakona, predpisov in drugih aktov, izdanih na njihovi podlagi ter kolektivnih pogodb, s katerimi je določena plača javnega uslužbenca ali funkcionarja, kot sestavni del te pogodbe, v obravnavanem primeru je to določilo 9. člena Uredbe o plačah in drugih prejemkih javnih uslužbencev za delo v tujini. Tožena stranka je tako ravnala zakonito, ko je tožeči stranki obračunavala in izplačevala dodatek za oddaljenost zgolj v višini 101,40 EUR (torej za oddaljenost do 1000 kilometrov), torej skladno z določbo 9. člena Uredbe. Neutemeljeno se pritožba sklicuje na sodno prakso, ki s konkretno situacijo ni primerljiva. Sodišče prve stopnje je zato utemeljeno zavrnilo zahtevek tožeče stranke za plačilo razlike dodatka za oddaljenost v skupni višini 5.983,19 EUR.

8. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da s pritožbo uveljavljani razlogi niso podani, prav tako ne razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, zato je na podlagi 353. člena ZPP pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

9. Odločitev o pritožbenih stroških je odpadla, ker tožeča stranka pritožbenih stroškov ni priglasila.