Jedro

Za vrednotenje po 2. točki č) razdelka 20. člena Pravilnika o napredovanju zaposlenih v vzgoji in izobraževanu v nazive mora biti nedvoumno in jasno ugotovljeno, da gre za mednarodno konferenco, torej za udeležbo najmanj treh držav. Da sta bila mednarodna znanstvena posveta v obravnavani zadevi resnično mednarodna, pa ni z ničemer izkazano. Organizatorji so ju sicer tako poimenovali, vendar pa ni ta okoliščina z ničemer potrjena.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je Ministrstvo za izobraževanje, znanost in šport zavrnilo tožnikov predlog za napredovanje v naziv svetnik, ki ga je dne 25. 11. 2015 vložil v skladu s 7. členom Pravilnika o napredovanju zaposlenih v vzgoji in izobraževanju v nazive (v nadaljevanju Pravilnik). V odločbi je ugotovljeno, da je imel tožnik naziv svetovalec več kot pet let, da je pri svojem delu uspešen, da je z uspešno končanimi programi nadaljnjega izobraževanja in usposabljanja izkazal dovolj točk, da pa z opravljenim dodatnim strokovnim delom ni izkazal zahtevanega števila točk. 2. Na podlagi posredovanih dokazil je tožnik z opravljenim dodatnim strokovnim delom v skladu z 20. členom Pravilnika izkazal 48 točk po a) in b) razdelku, z dodatnim strokovnim delom, ki se v skladu s Pravilnikom vrednoti najmanj s tremi točkami pa 3 točke po c) razdelku 20. člena Pravilnika za sodelovanje v projektu Mreže učečih se šol/vrtcev 2, Vodenje razreda 2010/2011. 3. Iz predlaganega seznama dodatnega strokovnega dela pa v skladu z 2. točko č) razdelka 20. člena Pravilnika ni bilo mogoče vrednotiti štirih potrdil o udeležbi z referati na 13. in 14. znanstvenem posvetu Združenja A. ki sta trajala od 25. do 26. septembra 2015 ter od 13. do 14. novembra 2015, kar tožeča stranka izkazuje s potrdili o udeležbi z referatom. Ministrstvo je na podlagi obvestil, ki jih je prejelo, ter na podlagi anonimnih prijav ugotovilo, da verodostojnosti potrdil o izvedbi referatov na mednarodnih posvetih v organizaciji A. ni mogoče potrditi.

4. Tožnik je na poziv k dopolnitvi svoje vloge v zvezi s tem predložil še fotokopije vabil organizatorja z dne 17. 7. 2015 in 2. 11. 2015, iz njih pa izhaja, da se bodo na posvetu odvijali: razstava projektov, predstavitev projektnega dela in delavnice v sekcijah, ni pa iz njih razvidno, da se bodo predstavljali tudi referati. Predlog je bil dopolnjen z elektronsko korespondenco A. z dne 29. 2. 2016, kjer je navedeno dodatno potrdilo in izjava mednarodnega odbora, ki potrjuje zgolj izdajo štirih potrdil. Predložene so bile tudi kopije predstavitev tožeče stranke ter zgoščenka z zbornikom prispevkov iz 13. in 14. znanstvenega posveta A. Ministrstvo zaključuje, da z navedenimi dokazili tožeča stranka ni izkazala izvedbe referata ne mednarodnih posvetih A. 5. Ministrstvo je preverilo dejstva v zvezi z organizacijo in izvedbo mednarodnih znanstvenih simpozijev A. v zadnjih letih in na podlagi prejete dokumentacije različnih strank ugotovilo: da je bilo v letih od 2008 do 2015 organiziranih 21 mednarodnih posvetov v organizaciji A., pri čemer naj bi jih bilo v letu 2013 in letu 2015 organiziranih vsako leto 5; za 20 posvetov ni mogoče ugotoviti, po kakšnem programu so potekale predstavitve prispevkov, saj je iz predloženih dokazil razviden le časovni razpored najema prostorov; je bilo v postopkih napredovanj v nazive pri ministrstvu vloženih večje število potrdil o izvedenih referatih na mednarodnem posvetu v organizaciji A., kot je v času trajanja posveta referatov fizično mogoče izvesti; so posamezniki, ki naj bi na enem mednarodnem posvetu izvedli več referatov, poročali, da so organizatorju plačali več kotizacij, kar je izjemno nenavadna praksa organizacije mednarodnega posveta; niso dosegljivi programi posvetov, zato iz nobenega dokazila ni bilo mogoče ugotoviti, da je šlo za mednarodni posvet v skladu z 2. alineo č) razdelka 20. člena Pravilnika v povezavi z zadnjim odstavkom istega člena, v skladu s katerim bi morali na posvetu sodelovati udeleženci iz vsaj treh držav; ker ni programov posvetov, ni mogoče ugotoviti niti, da bi posamezni strokovni delavci izvedli referat niti, da bi izvedli predstavitev izdelka, delavnico, predavanje, plakat ali kakršnokoli drugo obliko dodatnega strokovnega dela, ki bi ga bilo mogoče ovrednotiti v skladu z 20. členom Pravilnika; so predloženi zborniki za posamezne posvete popolnoma identični, spreminja se samo datum in številka posveta; je v več zbornikih neresnično navedeno, da Ministrstvo za izobraževanje, znanost in šport finančno podpira posvete v Portorožu; so v zbornikih objavljeni samo povzetki prispevkov, ki so si po naslovu in vsebini iz leta v leto zelo podobni ali celo enaki.

6. Na osnovi vsega navedenega je bilo v postopku ugotovljeno, da tožeča stranka ne v predlogu za napredovanje in ne v njegovih dopolnitvah ni predložila programa posveta, s katerim bi izkazala samostojno izvedbo referata, in na podlagi katerih bi bila izkazana mednarodna raven posveta, kot to določa Pravilnik. Glede na to ministrstvo zaključuje, da tožnik ne izpolnjuje vseh pogojev za napredovanje iz prvega odstavka 11. člena Pravilnika, zato je njegov predlog za napredovanje v naziv svetnik, zavrnilo.

7. Tožeča stranka izpodbija zgoraj navedeno odločitev iz razloga po 1. točki prvega odstavka 27. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1), to je zaradi nepravilne uporabe materialnega prava. Navaja, da je tožnik ministrstvu dostavil vsa potrebna potrdila, ki jih je v skladu s Pravilnikom dolžan predložiti. Razen tega v dokaz predlaga še povzetke člankov objavljene v zborniku in power point predstavitve ter zaslišanje prič B.B. in C.C. Navaja, da je ministrstvo svojo odločitev oprlo le na en dokaz, ostalih pa ni presojalo in je s tem poseglo v tožnikovo pravico do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave RS, saj gre za omejitev možnosti dokazovanja, kar je izjema od 164. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP), to pa je mogoče le, če je predpisano z zakonom. Razen tega je ministrstvo v drugih enakovrstnih zadevah na podlagi potrdil istega izvajalca mednarodnih posvetov ugodilo predlogu za napredovanje. V zvezi s tem sodišču predlaga, da zadevne odločbe pridobi od ministrstva. Predpis se namreč v tem času ni spremenil, to pa zahteva enako odločanje. Dodaja, da A. kot organizator posvetovanja nekaterih listin ni želel predložiti ministrstvu zaradi zaščite avtorskih pravic in osebnih podatkov, v prejšnjih postopkih pa ministrstvo takšnih listin ni niti zahtevalo. Sicer pa lahko dokaze, kot so seznami udeležencev in referatov, zahteva sodišče. Predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi, vlogi za napredovanje ugodi in izda odločbo o napredovanju tožnika v naziv svetnik, podredno pa, da zadevo vrne v nov postopek.

8. Tožena stranka se v odgovoru na tožbo zavzema za njeno zavrnitev. Povzema navedbe iz izpodbijane odločbe in dodaja, da je tekom postopka tožnika seznanila s svojimi ugotovitvami glede mednarodnih posvetov v organizaciji A., k predložitvi dodatnih dokazil pa je pozvala tudi organizatorja A., vendar programa posveta nihče od njiju ni predložil. Tudi iz zbornika prispevkov ni razvidno, ali je bil prispevek izveden v obliki referata ali katerikoli drugi obliki (delavnice, predavanja). Dodaja, da iz tipologije COBISS izhaja, da gre pri tem za različne oblike (znanstvenih) prispevkov: predavanje, referat, poster, zato vsega tega ne gre enačiti. To izhaja tudi iz Pravilnika, ki vrednoti poster po a) razdelku, predavanje po b) razdelku, referat pa po č) razdelku 20. člena Pravilnika.

9. Tožena stranka je v postopku presojala vsa razpoložljiva dejstva in dokaze, s katerimi je razpolagala v skladu z 10. členom ZUP in je tako neutemeljena tožbena navedba, da se izpodbijana odločba opira zgolj na en dokaz. Pri postopkih napredovanja v višji naziv je sicer običajno, da se dejstva, kot je npr. izvedba referata dokazujejo s potrdili izvajalcev, vendar pa to ne pomeni, da tožena stranka v primeru, ko se ji poraja dvom, podatkov ne bi smela dodatno preverjati, prav nasprotno, k pravilni ugotovitvi dejanskega stanja je tožena stranka zavezana na podlagi zakona. Glede tožbenega predloga po zaslišanju prič pa se tožena stranka glede na okoliščine zadeve sprašuje o verodostojnosti predlaganih prič.

10. Ker tožnik dodatnih dokazil, da je dejansko izvedel referat na mednarodni konferenci ni predložil, niti teh ni predložil organizator konference, tožena stranka pa teh na drug način ne more pridobiti, je tožena stranka po načelu proste presoje dokazov in načela materialne resnice ugotovila, da kljub dodatnemu ugotovitvenemu postopku ostaja dvom o verodostojnosti predloženih potrdil, zato izvedbe referatov na mednarodni konferenci ni mogoče šteti kot dokazano materialnopravno relevantno dejstvo.

11. V zvezi s tožbeno navedbo, da je tožena stranka dolžna v enakih primerih odločati enako, pa tožena stranka pojasnjuje, da je zavezana, da na podlagi ugotovljenega dejanskega stanja izda zakonito odločbo, kar pomeni, da je v upravnem sporu treba presojati zakonitost konkretne odločbe.

12. Neutemeljeno je tudi tožbeno sklicevanje na domnevo avtorskopravno varstvo. Program mednarodne konference ne more biti avtorsko delo v smislu določb Zakona o avtorskih in sorodnih pravicah, pa tudi če bi bilo, zakonodaja ne prepoveduje posredovanja le tega za namen, za katerega ga je potrebovala tožena stranka. Prav tako seznam sodelujočih na konferenci, ki je javna prireditev, ne more biti osebni podatek, ki ga ni dovoljeno posredovati.

13. Tožena stranka je pri svojih navedbah in stališčih vztrajala tudi v pripravljalni vlogi, v kateri se sklicuje tudi na sodbo Upravnega sodišča RS, št. I U 1373/2016-11 z dne 4. 4. 2017, kjer je Upravno sodišče v sorodni zadevi tožbo zavrnilo.

14. Tožba ni utemeljena.

15. Pravilnik o napredovanju zaposlenih v vzgoji in izobraževanju v nazive (v nadaljevanju Pravilnik) pogoje za napredovanje v naziv svétnik določa v 11. členu. V naziv svétnik lahko napreduje strokovni delavec, ravnatelj oziroma direktor, ki je imel naziv svetovalec najmanj 5 let, je uspešen pri svojem delu, je uspešno končal programe nadaljnjega izobraževanja in usposabljanja v vzgoji in izobraževanju oziroma pridobil dodatna funkcionalna znanja, s katerimi lahko v skladu s tem Pravilnikom izkaže najmanj 7 točk in je opravil različna dodatna strokovna dela in zbral najmanj 38 točk, od tega najmanj 18 točk za dodatna strokovna dela, ki so v skladu s trem Pravilnikom ovrednotena s tremi ali več točkami.

16. Glede slednjega pogoja tožnik zatrjuje, da ga je izpolnil z izvedbo štirih referatov na 13. in 14. znanstvenem posvetu Združenja A., ki sta trajala od 25. do 26. septembra 2015 ter od 13. do 14. novembra 2015 v Portorožu. 17. Samostojni referat na mednarodnem kongresu ali konferenci se po 2. točki č) razdelka 20. člena Pravilnika vrednoti s štirimi točkami. Pri tem je pomemben tudi tretji odstavek 20. člena Pravilnika, ki določa, da če s tem Pravilnikom ni določeno drugače, se za mednarodno raven ali sodelovanje šteje sodelovanje med tremi ali več državami.

18. Dodatno strokovno delo strokovnega delavca, ravnatelja oziroma direktorja, povezano z vzgojno izobraževalnim delom v zavodu, se vrednoti in točkuje v skladu z 20. členom Pravilnika. Kot izhaja iz 20. člena Pravilnika se z eno točko vrednotijo dodatna strokovna dela navedena v a) razdelku, dela navedena v b) razdelku z dvema točkama, v c) razdelku s tremi točkami, v č) s štirimi, v d) s petimi, v e) z osmimi in v f) z desetimi točkami. Vrednotenje posameznih strokovnih del točkovno narašča z zahtevnostjo del. Tako se npr. predstavitev plakata ali razstave na organiziranem strokovnem izobraževanju ali strokovnem posvetu strokovnih delavcev izven zavoda točkuje z eno točko (20. točka a) razdelka Pravilnika), prva objava samostojnega avtorskega strokovnega članka ali petih didaktičnih nalog v strokovnem časopisu ali pedagoški reviji z dvema točkama (20. točka b) razdelka Pravilnika) in prva objava avtorske raziskovalne naloge ali avtorstvo knjige s tremi točkami (4. točka c) razdelka Pravilnika). Glede na to, da je samostojni referat na mednarodnem kongresu ali konferenci vrednoten s štirimi točkami (2. točka č) razdelka Pravilnika), to kaže na to, da gre za strokovno delo visoke zahtevnosti, kar je razvidno tudi iz primerjave z drugimi strokovnimi deli, navedenimi v razdelku č). Tako so tam še npr. uvrstitev strokovnega delavca na prva tri mesta oziroma osvojitev bronaste, srebrne ali zlate plakete na tekmovanju na mednarodni ravni med predstavniki najmanj petih držav, koncertna izvedba orkestralnih oziroma vokalno-instrumentalnih del učitelja v organizaciji koncertnih inštitucij ali meddržavne menjave, celovečerni solistični koncert v organizaciji državnih koncertnih inštitucij ali meddržavne menjave itd..

19. Samostojni referat na mednarodnem kongresu ali konferenci je torej strokovno delo znatne zahtevnosti, za katero veljajo visoki standardi tako na izvedbeni ravni kot po vsebini. Pri tem je treba poudariti, da je mogoče s štirimi točkami vrednotiti le samostojni referat izveden na mednarodnem kongresu ali konferenci, za mednarodni kongres oziroma konferenco pa šteje tisti dogodek, na katerem sodelujejo tri ali več držav.

20. Tožeča stranka izvedbo referata na mednarodni konferenci izkazuje z dvema potrdiloma A. z dne 26. 9. 2015 in dvema z dne 14. 11. 2015, na katerih je navedeno, da A. potrjuje udeležbo tožnika na 13. in 14. znanstvenem posvetu Združenja A., ki sta trajala od 25. do 26. septembra 2015 in od 13. do 14. novembra 2015, z referati Projektno delo po modelu PUD-B "Od ideje do izdelka"- od vrtca do fakultetnega tehniškega študija - Novoletni okraski, Periskop, Božične in novoletne stojnice in Jesenske delavnice.

21. Ne tožnik ne A. programov obeh znanstvenih posvetov, iz katerih bi bilo razvidno, kdaj je potekala izvedba referatov, in kdo jih je izvajal, nista predložila, čeprav sta bila (oba) k temu pozvana.

22. Že prej je bilo obrazloženo, je samostojni referat na mednarodni konferenci po 2. točki č) razdelka 20. člena Pravilnika delo visoke zahtevnosti. Obče je znano, da so mednarodne konference ali kongresi pomembni dogodki, običajno znani širši strokovni, včasih pa tudi laični javnosti, njihov pomen in vsebino pa določajo prav nastopajoči predavatelji, ki tam predstavijo svoje referate in so iz tega razloga navedeni v programih takih konferenc z imeni in priimki, temo referata, navedbo institucije, iz katere prihajajo, ter časom in lokacijo (navedba konferenčnih prostorov oziroma dvorane), kjer bo predavanje izvedeno.

23. Ničesar od tega za 13. in 14. Mednarodni znanstveni posvet ni. Glede na to se sodišče strinja z izpodbijano odločbo, da ni mogoče zaključiti, da je tožnik na teh posvetih izvedel referate, razen tega pa navedenih dogodkov ni mogoče šteti kot mednarodno konferenco v smislu tretjega odstavka 20. člena Pravilnika. Za vrednotenje po 2. točki č) razdelka 20. člena Pravilnika mora biti namreč nedvoumno in jasno ugotovljeno, da gre za mednarodno konferenco, torej za udeležbo najmanj treh držav. Da sta bil 13. in 14. Mednarodni znanstveni posvet resnično mednarodna ni z ničemer izkazano. Organizatorji so ju sicer tako poimenovali, vendar pa ni ta okoliščina z ničemer potrjena.

24. K zgoraj navedenemu sodišče dodaja, da tožeča stranka tudi z navedbo, da je povzetek njenega prispevka objavljen v zborniku, ne more biti izpodbiti predmetne odločitve, saj ta objava ne izkazuje, ne da je šlo dejansko za mednarodno konferenco, ne da je na njej tožeča stranka izvedla referat. Enako velja za power point prezentacije. Prav tako ne drži tožbena trditev, da je izpodbijana odločitev oprta le na en dokaz. Ministrstvo v svoji odločbi pojasnjuje potek celotnega ugotovitvenega postopka, v katerega je pritegnilo tako tožnika kot organizatorja A., in nato na podlagi proste presoje dokazov, kar pomeni na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh skupaj ter na podlagi uspeha celotnega postopka zaključilo, da dejstva, da je tožnik izvedel na znanstvenih posvetih v organizaciji A. štiri referate ni mogoče šteti za dokazanega (10. člen ZUP). Trditvi tožeče stranke, da je s tem poseženo v njeno ustavno pravico iz 22. člena Ustave RS tako ni mogoče pritrditi.

25. Neutemeljeno je tudi tožbeno sklicevanje na odločanje v drugih zadevah. Izpodbijana odločitev je bila sprejeta na podlagi iz ugotovljenih dejstev izhajajočega dejanskega stanja in ob pravilni uporabi materialnega prava. Ugotovitveni postopek je stvar vsake posamezne zadeve, v postopku pa je treba ugotoviti resnično dejansko stanje in vsa dejstva, ki so pomembna za pravilno in zakonito odločbo, zato je treba, ko se glede posameznih dejstev ali dokazov pojavi dvom, te okoliščine raziskati.

26. Neprepričljivo je tudi sklicevanje tožeče stranke na varovanje avtorskih pravic in osebnih podatkov, kot razlogom zaradi katerega A. ni predložil programa konference oziroma izvedbe referatov. Glede na vrsto takšnega dogodka s predložitvijo programa konference v zgoraj navedene pravice ne more biti poseženo.

27. Sodišče kot nepotrebnih ni izvedlo dokazov z zaslišanjem prič, saj je po obrazloženem o za odločitev relevantnih dejstvih na podlagi dokazov zbranih v ugotovitvenem postopku pred upravnim organom mogoče napraviti zanesljiv zaključek. Ker so relevantna dejstva ugotovljena s stopnjo zanesljivosti, nadaljnje dokazovanje z zaslišanjem prič ni potrebno. Tudi nadaljnje pozivanje A. k predložitvi dokazil ne bi bilo smiselno, saj je to storilo že ministrstvo. Glede na to je sodišče kljub predlaganim dokazom odločilo v skladu z drugo alinejo drugega odstavka 59. člena ZUS-1 brez glavne obravnave.

28. Izpodbijani upravni akt je torej tudi po presoji sodišča pravilen in na zakonu utemeljen, zato je sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1. Enako odločitev je sodišče sprejelo tudi v sorodni zadevi št. I U 1373/2016 dne 4. 4. 2017.