Jedro

Očitek kršitve kazenskega zakona, ker naj bi eno od obsojenčevih kaznivih dejanj izgubilo svojo samostojnost in postalo sestavni del drugega kaznivega dejanja, ni utemeljen, saj dejanji vsako zase izpolnjujeta vse pogoje za obstoj kaznivega dejanja, vložniki pa niso izkazali nobene od podlag, ki bi utemeljevala sklepanje, da gre za navidezen realni stek (sestavljeno kaznivo dejanje, nekaznivo predhodno dejanje, nekaznivo naknadno dejanje, kolektivno kaznivo dejanje in nadaljevano kaznivo dejanje).

Izrek

Zahteva zagovornikov obsojenega O.B. za varstvo zakonitosti se zavrne. Obsojenec je dolžan plačati povprečnino v znesku 1.500 EUR.

Obrazložitev

Okrajno sodišče v Brežicah je obsojenega O.B. s sodbo z dne 20.9.2005 spoznalo za krivega, pod točko 1 kaznivega dejanja prikrivanja po 3. v zvezi s 1. odstavkom 221. člena KZ, pod točko 2 pa kaznivega dejanja ponarejanja listin po 3. odstavku 256. člena KZ. Obsojencu je za prvo kaznivo dejanje določilo kazen šestih mesecev zapora, za drugo dveh mesecev zapora ter mu nato po 47. členu KZ izreklo enotno kazen sedem mesecev zapora, v katero mu je po 49. členu KZ vštelo pridržanje in pripor od 24.7.2005 od 13.20 ure do 16.8.2005 do 11.45 ure. Po 40. členu KZ je obsojencu izreklo stransko kazen izgona tujca iz države za čas štirih let in mu po 69. členu KZ odvzelo ponarejeno prometno dovoljenje Švicarske konfederacije, ki se glasi na A.S., V.A., ter zaseženi listini - račun in pooblastilo neobstoječe družbe A.S. Višje sodišče v Ljubljani je z uvodoma navedeno pravnomočno sodbo zavrnilo pritožbo obsojenčevih zagovornikov kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Obe sodišči sta obsojencu naložili v plačilo stroške kazenskega postopka.

Zoper to pravnomočno sodbo so obsojenčevi zagovorniki zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka in kršitve kazenskega zakona vložili zahtevo za varstvo zakonitosti. Vrhovnemu sodišču predlagajo, da zahtevi ugodi in izpodbijani sodbi spremeni ter obsojenca oprosti obtožbe, podredno pa da ju razveljavi ter zadevo vrne prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje.

Vrhovni državni tožilec A.P. v odgovoru na zahtevo navaja, da v njej zatrjevane kršitve zakona niso podane. Vrhovnemu sodišču predlaga, naj zahtevo obsojenčevih zagovornikov za varstvo zakonitosti zavrne kot neutemeljeno.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Obsojenčevi zagovorniki ne povedo, katero kršitev določb kazenskega postopka naj bi sodišče druge stopnje storilo s tem, da ni sledilo predlogu višjega državnega tožilca, ki se je "v večjem" delu strinjal z obsežno in utemeljeno pritožbo obsojenčevih zagovornikov zoper prvostopenjsko sodbo.

Državni tožilec lahko po 2. odstavku 377. člena ZKP ob vrnitvi spisa poda konkreten predlog, kakšno odločitev naj sprejme pritožbeno sodišče o pritožbi, vendar sodišče druge stopnje na njegov predlog ni vezano niti v primeru, ko se državni tožilec strinja s pritožbo obrambe in predlaga, naj se ji ugodi. Zatrjevana procesna kršitev zato ni podana.

Vložniki tudi nimajo prav, ko navajajo, da je sodišče druge stopnje storilo bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP, ko je v zadnjem odstavku na drugi strani sodbe navedlo, da obsojenčev oče H.B. ni vedel naslova osebe M.B., ki je obsojencu izročil sporno vozilo, čeprav je iz izpovedbe te priče na glavni obravnavi z dne 3.8.2005 razvidno, da je povedal, da navedena oseba živi na naslovu S.S. Ta navedba v zahtevi je točna, vendar se neskladje ne nanaša na odločilno dejstvo, saj na presojo sodišča, ali je obsojenec vedel, da gre za vozilo, ki je bilo pridobljeno s kaznivim dejanjem, na to nima nobenega vpliva. Sodišče prve stopnje je dokazni predlog za zaslišanje priče M.B. zavrnilo iz vsebinskih razlogov, ker je ocenilo, da so dejstva, o katerih naj bi ta pričal, že dokazana, in ne zato, ker ni poznalo njegovega naslova. Nasprotno, v sklepu o zavrnitvi tega dokaznega predloga je navedlo pričin naslov, ki je enak tistemu, ki ga omenja zahteva. Glede na to, da se nasprotje o vsebini izpovedbe obsojenčevega očeta in njena interpretacija v izpodbijani pravnomočni sodbi ne nanaša na odločilna dejstva, ki so zakonski znak kaznivega dejanja, ali tista, na katerih temelji kazenska odgovornost obsojenca, Vrhovno sodišče ugotavlja, da zatrjevana bistvena kršitev določb kazenskega postopka ni podana.

Vložniki tudi nimajo prav, ko trdijo, da pomeni ugotovitev pritožbenega sodišča v zadnjem odstavku na drugi strani sodbe, da so v pritožbi neuspešno zatrjevali, da se obsojenec ni ukvarjal s preprodajo ukradenih vozil, kršitev domneve nedolžnosti in s tem Ustave Republike Slovenije ter Evropske konvencije o človekovih pravicah (EKČP) in 3. člena ZKP.

Načelo domneve nedolžnosti zahteva, da sodnik, ki odloča o (glavni) stvari, ne začne obravnavanja z vnaprej izdelanim mnenjem, da je obtožena oseba storila očitano kaznivo dejanje; dokazno breme je na tožilstvu in se vsak dvom razlaga v obsojenčevo korist. Točno je, da je sodišče druge stopnje navedlo, da so pritožniki z delnim citiranjem razlogov prvostopenjske sodbe neuspešno zatrjevali, da se obsojenec ni ukvarjal s preprodajo ukradenih vozil. S tem je višje sodišče pritrdilo dejanskim ugotovitvam prvostopenjskega sodišča, da je obsojenec vedel, da je člen v verigi preprodaje ukradenih vozil ter naštelo okoliščine, ki tudi po njegovi presoji kažejo na pravilnost teh ugotovitev v izpodbijani pravnomočni sodbi. Kaznivo dejanje prikrivanja sicer ne spada v kolektivna kazniva dejanja. Za oceno, ali gre za ukvarjanje, zadošča tudi enkratno ravnanje, če se iz okoliščin (kar pa je stvar presoje v vsaki konkretni zadevi) da sklepati, da ima storilec s takim ravnanjem namen nadaljevati. Sodišče je obsojenčevo ukvarjanje s preprodajo ukradenih vozil, o čemer je sklepalo na podlagi argumentirane presoje izvedenih dokazov, upoštevalo kot relevantno okoliščino pri oceni, da je obsojenec vedel, da je (to) vozilo, ki ga je kupil od M.B., ukradeno. Iz sodbe ni razvidno, da bi sodišče kjerkoli navedlo, da je bil obsojenec za ta predhodna dejanja, ki jih ne zajema obtožba, že obsojen, ampak je te okoliščine ocenjevalo zgolj z že navedenega vidika. Kolikor vložniki v zahtevi trdijo, da je sodišče v rednem postopku prekršilo načelo domneve nedolžnosti, jim zato ni mogoče pritrditi.

Prav tako obsojenčevi zagovorniki ne morejo omajati zakonitosti izpodbijane sodbe z navedbo, da je sodišče kršilo obsojenčevo pravico do obrambe s tem da je zavrnilo dokazni predlog za postavitev izvedenca avtomobilske stroke, da bi ta ocenil vrednost "spornega" vozila v času, ko ga je obsojenec od B. kupil, kar da ni relevantno le za opredelitev kaznivega dejanja v kvalificirani obliki, kot je navedlo sodišča, ampak tudi za razjasnitev dejstva, na podlagi katerega je sodišče sklepalo, da je obsojenec vedel, da je vozilo ukradeno, ker da je šlo za izstopajoče poceni avto.

Po načelu proste presoje dokazov sodišče samo odloča o tem, katere dokaze bo izvedlo in kako bo presojalo njihovo verodostojnost, pri čemer ni dolžno izvesti vsakega dokaza, ki ga predlagata stranki. Pri presoji, ali bo izvedlo predlagani dokaz, mora upoštevati naslednja merila: a) da mora biti predlagani dokaz materialnopravno relevanten; b) da morata stranki pravno relevantnost predlaganega dokaza utemeljiti s potrebno stopnjo verjetnosti in c) da je v dvomu šteti vsak dokazni predlog obrambe v korist obdolžencu in ga mora sodišče izvesti, razen če je očitno, da dokaz ne more biti uspešen. Sodišče sme zavrniti dokazni predlog, tudi če je dejstvo, ki naj bi se dokazovalo, že dokazano.

Prvostopenjsko sodišče je zavrnitev dokaznega predloga utemeljilo z navedbo, da so bili pridobljeni podatki od pooblaščenega prodajalca tovrstnih avtomobilov (v Republiki Sloveniji) in po enotnem sistemu - E., da tudi sicer ne gre za mejno vrednost, ki bi bila odločilna za kvalifikacijo očitanega kaznivega dejanja, saj že cena, ki jo je navedel obsojenec in pričakovani zaslužek na tem avtomobilu od 7.500 do 12.500 EUR kaže, da je avto bistveno več veljal, kot je zapisano na računu, za oceno vrednosti avtomobila pa je dovolj podatkov v ponudbah, objavljenih na internetni strani www.mobile.de, ki jih je kot prilogo B4 in B5 vložila obramba. Takemu stališču je v celoti pritrdilo tudi sodišče druge stopnje (drugi odstavek na tretji strani sodbe).

Pri ugotavljanju vrednosti vozila se sodišče ni oprlo samo na podatke o vrednosti avtomobila, ki jih je posredoval pooblaščeni prodajalec A. d.o.o., ampak tudi podatke za tri primerljiva vozila, ki pa so bila starejša z bistveno več prevoženimi kilometri (glede katerih so bile objavljene ponudbe na internetni strani www.mobile.de v Nemčiji (tretji odstavek na strani šest sodbe). Svojega zaključka, da je obsojenec vedel, da je vozilo, ki ga je kupil od M.B., ukradeno, ni oprlo zgolj na kupoprodajno ceno avtomobila, ampak je natančno analiziralo in presodilo tiste značilnosti in odstopanja od običajnega utečenega poslovanja na strani prodajalca, vozila, ponarejene dokumentacije, poteka posla ter okoliščine na strani obsojenca, ki utemeljujejo sklepanje, da je vedel, da je bilo vozilo ukradeno. Taka presoja, ki ji je pritrdilo tudi sodišče druge stopnje, je tudi po oceni Vrhovnega sodišča prepričljiva in razumna. Z nasprotnimi trditvami in uveljavljanjem kršitev pravic obrambe na tej podlagi zato vložniki ne morejo uspeti.

Obsojenčevi zagovorniki kršitev kazenskega zakona, ki je pobližje ne opredelijo, v zahtevi utemeljujejo z navedbo, da je uporaba ponarejenih listin v primeru prikrivanja ukradenega vozila bistven in sestavni del kaznivega dejanja prikrivanja, zaradi česar gre v tovrstnih primerih za navidezen (realni) stek in ne za dve ločeni kaznivi dejanji. Zato bi bilo po stališču vložnikov treba obdolženca oprostiti obtožbe za kaznivo dejanje ponarejanja listin, saj je to izgubilo svojo samostojnost in postalo sestavni del kaznivega dejanja prikrivanja.

Tudi takšno pravno gledanje je zmotno. V ravnanjih obsojenca gre za (heterogeni) realni stek, saj je s svojimi ravnanji uresničil zakonske znake obeh navedenih kaznivih dejanj, ki imata različen objekt kazensko pravnega varstva. Obsojenčevi dejanji vsako zase izpolnjujeta vse pogoje za obstoj kaznivega dejanja, pri čemer pa vložniki niso izkazali nobene od podlag, ki bi utemeljevala sklepanje, da gre za navidezen realni stek (sestavljeno kaznivo dejanje, nekaznivo predhodno dejanje, nekaznivo naknadno dejanje, kolektivno kaznivo dejanje in nadaljevano kaznivo dejanje). Zato zahteva tudi v delu, ko uveljavlja kršitev kazenskega zakona, ni utemeljena.

Z navedbami, da obsojenec ni storil kaznivega dejanja in da pri njem ne more biti govora o naklepni obliki očitanega kaznivega dejanja, vložniki izpodbijajo v pravnomočni sodbi ugotovljeno dejansko stanje. Po 2. odstavku 420. člena ZKP to ni razlog, iz katerega bi bilo mogoče vložiti to izredno pravno sredstvo.

Kolikor pa obsojenčevi zagovorniki navajajo, da obsojenec nikoli v življenju ni bil obravnavan za kaznivo dejanje, da je do očitanega kaznivega dejanja prišlo v času, ko je bil še mlajši polnoletnik, kar da vse kaže na to, da bi bilo treba obsojencu izreči pogojno obsodbo, pa ne uveljavljajo nobene kršitve zakona, ampak izpodbijajo primernost obsojencu izrečene kazenske sankcije. Na tej podlagi pa zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti.

Vrhovno sodišče je ugotovilo, da kršitve zakona, na katere se v zahtevi za varstvo zakonitosti sklicujejo zagovorniki obsojenega O.B., niso podane, vložili pa so jo tudi zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja, zato jo je po 425. členu ZKP zavrnilo kot neutemeljeno.

Glede na tak izid je obsojenec po 98.a členu v zvezi s 1. odstavkom 95. člena ZKP dolžan plačati 1.500 EUR povprečnine kot strošek, nastal v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom. Pri določanju pavšalnega zneska je Vrhovno sodišče upoštevalo obsojenčeve gmotne razmere in zahtevnost zadeve z vidika odločanja v tej fazi postopka.