Jedro

Ker po določbah Zakona o dedovanju pride do vstopne pravice vnukov v dedovanje po zapustniku le, če zapustnik preživi svojega otroka, v povezavi z 12. členom ZDen to pomeni, da je vnuk prejšnjega lastnika podržavljenega premoženja (dedič prvega dednega reda) upravičenec le pod pogojem, da je prejšnji lastnik umrl za svojim otrokom, ki je starš vnuka. Uporaba 12. člena ZDen tudi za primere iz 3. odstavka 9. člena ZDen bi bila v nasprotju z namenom zakonodajalca.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila pritožbo tožnice in C.C. iz Avstrije, zoper odločbo Upravne enote Z., št. ... z dne 27. 9. 2005, s katero je le-ta zavrnila zahtevo za denacionalizacijo premoženja, vpisanega pri vložnih številkah 21, 321 in 322, vse k.o. M., vložni št. 308 k.o. N., vložni št. 144 k.o. P. in vložni št. 108 k.o. R., zaplenjenega pokojnemu B.C. Tožena stranka v obrazložitvi navaja, da je prvostopni organ v zadevi odločil pravilno, da pa za odločitev ni navedel pravilnih razlogov. Ugotavlja, da iz odločbe Upravne enote Z. št. ... z dne 10. 4. 2002 izhaja, da se je pokojni B.C. od 28. 8. 1945 do smrti 26. 4. 1954 štel za državljana FLRJ in da se v tem obdobju ni štel za državljana LR Slovenije ter (iz njene obrazložitve) da je bil pokojni B.C. na lastno prošnjo dne 28. 11. 1937 sprejet v domovinsko občino T., srez V. na Hrvaškem, in je tako ob svoji smrti imel republiško državljanstvo LR Hrvatske. Glede na določbo 3. odstavka 9. člena ZDen, da je prejšnji lastnik, ki je na dan 9. 5. 1945 imel jugoslovansko državljanstvo, kot tuj državljan upravičenec do denacionalizacije le, če je taka pravica priznana tudi slovenskim državljanom v državi, katere državljan je upravičenec, je v konkretni zadevi (bilo) treba ugotoviti, ali med Republiko Slovenijo in Republiko Hrvatsko obstoji vzajemnost glede vračanja odvzetega premoženja. Tožena stranka dalje ugotavlja, da zakon, ki je podlaga za vračanje premoženja v Republiki Hrvaški, pogojuje vzajemnost s sklenitvijo mednarodnega sporazuma, takega sporazuma pa med Republiko Hrvaško in Republiko Slovenijo ni, med državama vzajemnost tako ni vzpostavljena ter B.C. ni mogoče šteti za upravičenca do denacionalizacije. Tožena stranka dalje ugotavlja, da sta vlagateljici (pritožnici) še pred izdajo izpodbijane odločbe zahtevo za denacionalizacijo glede upravičenca spremenili in sicer sta zahtevali, da se namesto pokojnega B.C. na podlagi določbe 12. člena ZDen kot upravičenko določi tožnico kot njegovo vnukinjo. Po mnenju tožene stranke po določbi 12. člena ZDen kot upravičenec na podlagi vstopne pravice vstopi lahko (tudi) vnuk(inja), ki izpolnjuje pogoje, določene v 9. členu ZDen, kajti Zakon o dedovanju (ZD) v 11. členu določa, da so prvi dedni red zapustnikovi otroci in njegov zakonec, v 12. členu pa določa vstopno pravico vnukov in pravnukov v dedovanje po zapustniku, če zapustnik preživi svojega otroka, to je starša zapustnikovih vnukov. Glede na navedene določbe ZD se v prvi dedni red štejejo zapustnikov zakonec in njegovi otroci, če pa je kateri od otrok že mrtev, lahko namesto njega vstopijo zapustnikovi vnuki. Ker 12. člen ZDen omejuje upravičenost do denacionalizacije na zakonca in dediče prvega dednega reda, je po vstopni pravici lahko upravičenec do denacionalizacije tudi vnuk(inja) prejšnjega lastnika podržavljenega premoženja, če le-ta izpolnjuje pogoj glede jugoslovanskega državljanstva po 9. členu ZDen. Ker pa po določbah ZD pride do vstopne pravice vnukov v dedovanje po zapustniku le, če zapustnik preživi svojega otroka, v povezavi z 12. členom ZDen to pomeni, da je vnukinja prejšnjega lastnika podržavljenega premoženja lahko upravičenka le pod pogojem, da je prejšnji lastnik umrl za svojim otrokom, ki je starš vnukinje. Ker iz konkretne denacionalizacijske zadeve izhaja, da je D.D., rojena C., kot mati (tožnice kot) upravičenke na podlagi 12. člena ZDen, umrla za svojim očetom B.C., v zadevi pogoji glede vstopne pravice niso podani in tožnici upravičenost do denacionalizacije na podlagi 12. člena ZDen ni mogla biti priznana.

Tožnica v tožbi navaja, da je prvostopni organ zavrnil zahtevo za denacionalizacijo, ker prejšnji lastnik B.C. ni državljan Republike Slovenije, pač pa tujec. Prvostopni organ je vlagatelja tudi pozval, naj v skladu z zakonom dokaže vzajemnost, vendar pri tem ni navedel države, za katero bi bilo treba dokazati vzajemnost pri reševanju denacionalizacije. Poleg tega je prvostopni organ zgrešeno menil, da tožnica ne more uveljaviti statusa upravičenke na podlagi 12. člena ZDen namesto B.C. kot prejšnjega lastnika, pač pa da je upravičenec B.C. Ker je po mnenju tožnice prvostopna odločba nezakonita, je zoper njo vložila pritožbo, tožena stranka pa je z izpodbijano odločbo prvostopni odločbi pritrdila, vendar iz drugega razloga, pri tem pa ni pravilno in popolno ugotovila dejanskega stanja, pomembnega za odločitev. Pravilno je sicer stališče tožene stranke, da B.C. ni upravičen do denacionalizacije, nepravilno pa je njeno stališče, da tožnica na podlagi 12. člena ZDen ni upravičenka do denacionalizacije, ker naj bi po 12. členu ZD vstopna pravica za vnuke prišla v poštev le, če zapustnik preživi svojega otroka. V obravnavani zadevi pa je prejšnji lastnik B.C. umrl pred svojo hčerko, D.D.C. kot materjo tožnice, zaradi česar naj bi po stališču tožene stranke tožnica ne bila upravičena do denacionalizacije. Taka uporaba materialnega prava pa je zmotna. Po 11. členu ZD so dediči prvega dednega reda zakonec in potomci, med potomce pa štejejo poleg otrok tudi vnuki in pravnuki. Tožena stranka je tako pri odločanju posegla že v vprašanje, kdo bo dedoval, kar pa je stvar zapuščinskega postopka. Upravni organ namreč ne more odločati o tem, kdo bo dedoval premoženje, ampak pri odločanju o denacionalizaciji na podlagi 12. člena ZDen mora upoštevati, da je upravičenec lahko dedič prvega dednega reda. Tožnica pa dedič prvega dednega reda je, izpolnjuje pa tudi pogoj jugoslovanskega in slovenskega državljanstva, kar izhaja iz odločbe v spisni dokumentaciji. Poleg tega ZDen v 15. členu določa, da so upravičeni do uveljavljanja pravic iz denacionalizacije, v kolikor so njihovi pravni predniki mrtvi ali razglašeni za mrtve, njihovi pravni nasledniki. Enako stališče je pri presoji ustavnosti 12. člena ZDen glede pravice do vstopa novega upravičenca namesto prvotnega zavzelo tudi Ustavno sodišče Republike Slovenije v odločbi št. U-I-23/93 (Uradni list RS, št. 23/97). V sklepu št. Up-302/00 z dne 27. 11. 2001 pa Ustavno sodišče eksplicitno navaja, da gre v 12. členu ZDen za določitev statusa upravičenca, ne pa za dedovanje, in na to odločitev je oprlo svojo odločitev Upravno sodišče v zadevi z opr. št. U-478/04-24. Glede na navedeno stališče Ustavnega sodišča in sodno prakso je tako pravno irelevantno, ali je mati tožnice umrla kasneje kot razlaščenec B.C. ali pa pred njim. Tožnica prilaga tožbi odločbi Ustavnega sodišča, na kateri se sklicuje v tožbi, ter rojstna lista za tožnico in njeno mater D.D.C. Sodišču predlaga, naj izpodbijano odločbo kot nezakonito odpravi ter zadevo vrne toženi stranki v ponovno odločanje.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločbi in razlogih zanjo ter sodišču predlaga, naj tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Zastopnik javnega interesa je prijavil udeležbo v tem postopku.

Tožba ni utemeljena.

V obravnavani zadevi ni sporno, da B.C. ni upravičenec do denacionalizacije. Tožnica sicer v tožbi ob izrecni pritrditvi stališču tožene stranke, da B.C. ni upravičenec, hkrati zatrjuje, da prvostopni organ vlagateljic zahteve za denacionalizacijo ni pravilno pozval k dokazovanju vzajemnosti po 3. odstavku 9. člena ZDen (Uradni list RS, št. 27/91-I, 56/92 - odl. US, 13/93 - odl. US, 31/93, 24/95 - odl. US, 20/97 - odl. US, 23/97 - odl. US, 65/98, 76/98- odl. US, 66/00 in 66/00 - obv. razl., 11/01 - odl. US, 54/02 - odl. US, 18/05 odl. US), ker v pozivu ni navedel, za katero državo je vzajemnost pri priznavanju pravice do denacionalizacije treba dokazati. Vendar pa sodišče bistvenih kršitev pravil postopka v zvezi s tem ugovorom ne ugotavlja: ne glede na to, da je poziv prvostopnega organa v navedenem pogledu pomanjkljiv, iz upravnih in sodnih odločb, ki so bile izdane v postopku ugotavljanja državljanstva za B.C., in se nahajajo v spisni dokumentaciji, in ki so bile izdane prav na vloge tožnice in druge sovlagateljice in njima tudi vročene, izhaja ugotovitev o hrvaškem državljanstvu B.C., poleg tega pa sta vlagateljici na poziv za predložitev dokazila o vzajemnosti odgovorili (z dopisom z dne 20. 9. 2005), da takega dokaza (po 3. odstavku 9. člena ZDen) ne moreta predložiti, medtem ko bi bilo logično, da bi v primeru, če ne bi vedeli, za katero državo je vzajemnost treba dokazovati, zahtevali od organa pojasnilo. Po presoji sodišča tako iz spisnih listin ne izhaja, da bi ta pomanjkljivost mogla vplivati na pravilno ugotovljeno dejansko stanje v postopku, zato ne predstavlja bistvene kršitve pravil postopka; ne glede na pomanjkljivost poziva je tako po presoji sodišča bilo dejansko stanje v postopku pravilno in popolno ugotovljeno ter je zaključku prvostopnega organa, da B.C. ni upravičenec, tožena stranka utemeljeno pritrdila.

Sporna v obravnavani zadevi pa je uporaba 12. člena ZDen. Ta določa, da v primeru, če fizična oseba iz 9. člena tega zakona ni upravičenec, je upravičenec njegov zakonec ali dedič iz prvega dednega reda, če mu je bilo jugoslovansko državljanstvo priznano s predpisi iz 1. odstavka 9. člena tega zakona. Tožnica meni, da kot vnukinja lahko nastopi kot nadomestna upravičenka, saj se določba 12. člena ZDen, s tem ko upravičenost priznava vsem dedičem prvega dednega reda, ne omejuje le na otroke, medtem ko naj bi vnuke izključevala, tožena stranka pa meni enako le, ko gre za primere, ko po ZD po vstopni pravici vstopijo v dedovanje vnuki (torej če otrok prejšnjega lastnika ni preživel ter po vstopni pravici v dedovanje po prejšnjem lastniku vstopi vnuk), ne pa za obravnavani primer, ko je mati tožnice umrla za prejšnjim lastnikom ter tožnica kot vnukinja na podlagi vstopne pravice ne bi bila dedinja prvega dednega reda po prejšnjem lastniku. Takemu stališču tožene stranke glede vnukov kot nadomestnih upravičencev se pridružuje tudi (to) sodišče, ki s tem sledi praksi Vrhovnega sodišča RS, npr. sodba z opr. št. I Up 538/2005 z dne 13. 7. 2005. Sicer pa tako stališče tudi ni v nasprotju z odločbama Ustavnega sodišča, na kateri se sklicuje tožnica, kajti če je po zakonu treba nadomestne upravičence določiti izmed kroga dedičev prvega dednega reda (v obravnavani zadevi), je za osebo, ki se jo kot nadomestnega upravičenca uveljavlja, po pravilih ZD treba ugotoviti, ali bi med (možne) dediče prvega dednega reda sodila (in v takem obsegu se uporabi ZD pri uporabi 12. člena ZDen, ko gre za dediče prvega dednega reda, ni mogoče izogniti). Sodišče pa s to sodbo tudi ne odstopa od svojega stališča, na katero je oprlo svojo odločitev v zadevi z opr. št. U 478/04, saj je v navedeni zadevi sporna uporaba 12. člena ZDen za zakonca kot nadomestnega upravičenca, v obravnavani zadevi pa za dediča prvega dednega reda.

Ob tem ko se sodišče strinja s presojo tožene stranke, da uporaba 12. člena ZDen v obravnavani zadevi iz navedenega razloga ni možna, pa sicer meni, da je ključni razlog, zaradi katerega v obravnavani zadevi ni mogoče uporabiti 12. člena ZDen, v okoliščini, da se v obravnavani zadevi uveljavlja nadomestnega upravičenca zaradi razloga iz 3. odstavka 9. člena ZDen, torej ker ni izkazana vzajemnost na področju denacionalizacije z državo, katere državljan je bil ob smrti B.C. Določba 12. člena ZDen, razlagana po jezikovni metodi razlage, sicer ne izključuje uporabe za primere, ko za priznanje upravičenosti do denacionalizacije ni izpolnjen pogoj vzajemnosti iz 3. odstavka 9. člena ZDen. Vendar pa uporaba te metode v kombinaciji še z zgodovinsko in teleološko metodo daje drugačen rezultat razlage. Določbo tega člena, kot je bila uzakonjena v prvotnem besedilu, in katere namen je bil razširiti krog oseb, upravičenih do denacionalizacije, z nadomestnimi upravičenci, je Ustavno sodišče Republike Slovenije z odločbo št. U-I-23/93 z dne 20. 3. 1997 delno razveljavilo, in sicer s črtanjem besedila "2. odstavka", ker je menilo, da omejevanje 12. člena ZDen le na primere iz 2. odstavka 9. člena ZDen (ki je bil tedaj drugi in hkrati zadnji odstavek tega člena), stvarno ni utemeljeno ter da gre za nedopustno razlikovanje z osebami, ki tudi niso izpolnjevale pogoja jugoslovanskega državljanstva, pa niso štele v krog oseb iz 2. odstavka 9. člena ZDen. Noben drug razlog za navedeno razveljavitev iz odločbe ustavnega sodišča ne izhaja. Glede na to določbe 12. člena ZDen po tem, ko je novela ZDen-B (uveljavljena 7. 11. 1998, Uradni list RS, št. 65/98, in odl. US št. U-I-326/98 ) v določbi 3. odstavka 9. člena (ZDen) uveljavila pogoj vzajemnosti, in ko iz zakonodajnega gradiva k ZDen-B izhaja, da je bil namen zakonodajalca le pogojevati status upravičenca s pogojem vzajemnosti, s katerim naj bi se zagotovil slovenskim državljanom položaj upravičenca v državah, ki imajo zakonsko ureditev vračanja podržavljenega premoženja in katerih državljanom ZDen daje položaj upravičenca, ni mogoče razlagati, kot da tudi zanjo velja določba 12. člena ZDen, ki se sicer sklicuje na 9. člen ZDen kot celoto (ne glede na to, da zakonodajalec določbe 12. člena ZDen ni prilagodil zakonodajnemu cilju, razširiti krog upravičencev z nadomestnimi upravičenci v primeru prejšnjih lastnikov, ki v času podržavljenja niso mogli izkazati jugoslovanskega državljanstva). Ker zakonodajalec določbe 12. člena ZDen ni prilagodil zakonodajnemu cilju, se zdi, kot da določba 12. člena ZDen zajema vse kategorije oseb iz 9. člena ZDen (torej tudi tiste iz 3. odstavka). Vendar je po mnenju sodišča določbo 12. člena ZDen treba razlagati, da je zgolj zaradi nomotehničnega lapsusa ob noveli ZDen-B ostala nespremenjena. Uporaba 12. člena ZDen tudi za primere iz 3. odstavka 9. člena ZDen bi bila v nasprotju z namenom zakonodajalca. Ne le zato, ker (je po sklepanju z nasprotnim razlogovanjem jasno, da) 12. člen ZDen pravno nasledstvo pravice do denacionalizacije veže na neobstoj jugoslovanskega državljanstva, pač pa tudi zato, ker bi pomenila, da je zakonec ali dedič prvega dednega reda osebe iz 3. odstavka 9. člena ZDen upravičenec že samo, če mu je bilo jugoslovansko državljanstvo priznano s predpisi iz 1. odstavka 9. člena ZDen (torej brez nosilnega pogoja, na katerem temelji 3. odstavek - da je v državi upravičenca slovenskim državljanom priznana pravica do denacionalizacije). Ob taki jezikovni razlagi bi bil namen zakonodajalca docela izničen. Določba 12. člena ZDen zato po mnenju sodišča le navidezno ureja situacijo iz 3. odstavka 9. člena tega zakona. Teleološka redukcija (ki je zrcalno nasprotje zakonske analogije, določene dejanske stanove, na katere se predpis navidezno, v smislu jezikovne razlage nanaša, izključuje iz območja urejanja pravne norme) nam pove, da je v resnici ne. Z navedenim stališčem sodišče sledi enakemu stališču Vrhovnega sodišča RS v najnovejši sodni praksi tega sodišča (sklep opr. št. II Ips 394/2005 z dne 2. 11. 2005) in odstopa od drugačne svoje prakse, ki jo je oblikovalo na podlagi stališča Vrhovnega sodišča RS iz starejše njegove sodne prakse, ki pa je sicer tudi bilo zavzeto zgolj posredno (v zadevi z opr. št. I Up 1011/2001 z dne 17. 4. 2002).

Ker je po presoji sodišča izpodbijana odločba pravilna in na zakonu utemeljena, je sodišče tožbo na podlagi 1. odstavka (ali 2. odstavka) 59. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97, 70/00, 92/05 odl. US, 45/06 odl. US) kot neutemeljeno zavrnilo.