Jedro

Vpis v rojstno matično knjigo lahko predlaga le oseba, katero zakon določa, popravo pa oseba, na katero se podatek nanaša.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Tožnik je z vlogo z dne 31.3.1992 zaprosil Matični urad občine, da v rojstni matični knjigi vpiše pri njegovi materi rojeni 29.3.1913 ime očeta. S potrdilom, ki ga je 8.1.1946 izdalo okrajno sodišče tožnik izkazuje, da naj bi bil oče H.G. Občinski sekretariat za notranje zadeve občine je s sklepom z dne 5.10.1992 tožnikovo zahtevo zavrgel z obrazložitvijo, da niti zakon o matičnih knjigah, niti zakon o zakonski zvezi in družinskih razmerjih ne dajeta pravice vložiti zahteve za vpis očetovstva v rojstno matično knjigo osebi, na katero se vpis ne nanaša. Tožnik je zoper ta sklep vložil pritožbo, v kateri navaja, da se po zakonu o matičnih knjigah v matične knjige vpišejo tudi podatki o starših in to tudi o očetu, kar v danem primeru ni bilo. Očetovstvo naj bi bilo izkazano s potrdilom okrajnega sodišča. To je po njegovem šteti za sodno ugotovitev očetovstva. Potrdilo naj bi imelo značaj javne listine, saj je izdano v skladu s 171. in 173. členom ZUP.

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila tožnikovo pritožbo iz razlogov prvostopnega sklepa. Pri tem pa še navaja, da je po zakonu o zakonski zvezi in družinskih razmerjih možnost urejanja očetovstva dana le otroku ter njegovim roditeljem oziroma njegovemu skrbniku, ne pa tudi tretji osebi, zato tožnik sploh ni upravičen podati zahteve za vpis očetovstva. Irelevantno je zato, če je vpis možen po zakonu o matičnih knjigah in zakonu o zakonski zvezi in družinskih razmerjih. Razen tega je po zakonu o zakonski zvezi in družinskih razmerjih priznanje očetovstva pred uveljavitvijo tega zakona veljavno le, če je bilo že vpisano v matično knjigo, ki se je vodila, v skladu s predpisi, veljavnimi pred 9.5.1945 oziroma bi bilo potrebno predložiti listino, ki bi dokazovala pogoje priznanja očetovstva po predpisih, ki so veljali v času nastanka tega pravnega razmerja.

Tožnik je že pred vročitvijo izpodbijane odločbe vložil tožbo, v kateri navaja, da je stališče prvostopnega in drugostopnega organa zmotno, in da je bil kršen postopek, ker je bila vloga tožnika zavržena. Prvostopni organ ni samo zavrgel vloge, ampak je tudi meritorno odločal o stvari in pomeni sklep tudi odločbo, s katero je prvostopni organ zavrnil zahtevo. Zmotno je stališče, da lahko le oseba, na katero se vpis nanaša, da zahtevo za vpis v rojstno matično knjigo. Po 1. odstavku 21. člena zakona o matičnih knjigah matičar vpisuje le tista dejstva in podatke, ki so bili prijavljeni oziroma, ki jih navaja akt pristojnega organa. Pravno ni sprejemljivo stališče tožene stranke, da so možni vpisi v matično knjigo samo na zahtevo stranke, na katero se vpis nanaša. Predloženo potrdilo o očetovstvu tožnikove matere je izdalo sodišče, ki je tudi navedlo, na osnovi česa potrjuje to dejstvo. Ni mogoče trditi, da očetovstvo ni bilo ugotovljeno po sodni poti. Sodišče zagotovo ne bi izdalo potrdila o dejstvih v kolikor ne bi razpolagalo s spisom, na katerega se sklicuje in sirotinsko knjigo. Po prejemu izpodbijane odločbe je tožnik vložil dopolnitev tožbe, ker z izpodbijano odločbo ni bil zadovoljen, in ker tudi drugostopni organ stoji na stališču, da tožnik nima pravice dati zahteve za vpis v rojstno matično knjigo. Vztraja pri svojem stališču, da je predloženo potrdilo šteti za sodni akt, ki zadostuje za vpis v matično knjigo. Predlaga, da se tožbi ugodi in odločba tožene stranke spremeni tako, da se pritožbi tožeče stranke ugodi in sklep prvostopnega organa spremeni tako, da se zahtevi za vpis v rojstno matično knjigo ugodi in vpiše kot oče, podrejeno pa, da se odločbo tožene stranke odpravi.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo v celoti vztraja pri obrazložitvi izpodbijane odločbe ter predlaga zavrnitev tožbe.

Tožba ni utemeljena.

V rojstno matično knjigo se vpisujejo podatki o določenih osebnih stanjih posameznika, med ostalimi podatki o rojstvu (ime in priimek ter spol otroka, dan, mesec, leto, ura in kraj njegovega rojstva in državljanstvo) in podatki o otrokovih starših (ime in priimek, datum in kraj rojstva, državljanstvo, stalno prebivališče in naslov stanovanja). Ta vpisana osebna stanja imajo za posledico z zakonom določene pravice in obveznosti (npr. medsebojnega preživljanja in dedovanja), zato zakon točno določa, kako se ti podatki vpisujejo in kdo ima pravico predlagati vpis posameznega podatka, popravo oziroma izbris podatka. Od posameznikov so to le osebe, na katere se podatki nanašajo. Ti podatki so tudi pod posebnim varstvom, nima vsakdo pravice vpogleda v te podatke, ampak le tisti, ki jim zakon dovoljuje. Pravilno ugotavlja tožena stranka v izpodbijani odločbi, da tožnik ni upravičeni predlagatelj za vpis podatkov o očetu svoje matere. Take pravice tožniku kot osebi, na katero se podatek ne nanaša, ne daje noben predpis. Zakon o varstvu osebnih podatkov (Uradni list RS, št. 8/90 - ZVOP) v 1. odstavku 17. člena določa, da mora upravljalec zbirke podatkov na zahtevo posameznika, dopolniti ali popraviti podatke, za katere posameznik, na katerega se podatki nanašajo, izkaže, da so nepopolni, netočni ali neažurni.

Ob obrazloženem je tožena stranka postopala zakonito, ko je z izpodbijano odločbo zavrnila pritožbo tožnika zoper sklep, s katerim je prvostopni organ zavrgel tožnikovo vlogo za vpis očetovstva v rojstno matično knjigo pri njegovi materi. Niso sprejemljive tožnikove tožbene navedbe, da je tožena stranka meritorno odločala o stvari, tožena stranka je samo pojasnila, kako se je ugotavljalo očetovstvo v času rojstva tožnikove matere. Pravilno ugotavlja tožnik v tožbi, da po 1. odstavku 21. člena (pravilno 22. člena) zakona o matičnih knjigah matičar vpisuje v matične knjige le tista dejstva in podatke, ki so mu bili prijavljeni oziroma, ki jih navaja akt pristojnega organa. Dodati je samo še treba, kar je že obrazloženo, da dejstva in podatke lahko prijavi le določena oseba, kar pa tožnik v danem primeru ni. Za odločitev v danem primeru je nepomembno, kakšen značaj ima potrdilo, ki ga je izdalo okrajno sodišče 8.1.1946, zato se sodišče s tem vprašanjem ni ukvarjalo.

Odločba tožene stranke je zakonita, zato je sodišče zavrnilo tožbo kot neutemeljeno na podlagi 2. odstavka 42. člena zakona o upravnih spornih (Uradni list SFRJ, št. 4/77, 60/77 in Uradni list RS, št. 55/92), ki se v skladu z določbo 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I) uporablja kot predpis Republike Slovenije.