Jedro

Po tem, ko je o zahtevku že bil voden in zaključen ugotovitveni postopek ter je o njem že bilo odločeno, zahtevka ni (več) mogoče zavreči na podlagi 4. odstavka 66. člena ZUP/86, po katerem postopa organ, ki ne more ugotoviti, kateri organ je pristojen za reševanje, saj navedena zakonska določba predstavlja organu podlago za postopanje z vlogo (ki jo prejme po pošti) ob njenem sprejemu, pred uvedbo postopka. Če meni, da prvostopni organ, ki je o zahtevku odločil, za odločitev ni bil pristojen, bi (na podlagi 2. odstavka 241. člena ZUP/86) morala odločbo v delu, v katerem je bilo odločeno o zahtevku, odpraviti ter po uradni dolžnosti poslati zadevo v rešitev pristojnemu organu. Določbo 2. odstavka 65. člena ZZad je treba razlagati tako, da predstavlja pravno podlago za vračanje zadružnih sredstev, ki so bila združena, vložena ali prenesena na drugo pravno osebo (izven sistema zadružne organiziranosti) pogodbeno ali s samoupravnim sporazumom z namenom poslovnega sodelovanja.

Izrek

Tožbi se delno ugodi in se sklep Ministrstva za okolje, prostor in energijo Republike Slovenije št. ... z dne 24. 3. 2003 odpravi in zadeva v tem delu vrne temu ministrstvu v ponovni postopek, v preostalem pa se tožba zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo, izdano v ponovnem postopku v izvrševanju sodbe Upravnega sodišča Republike Slovenije, opr. št. U 989/99-9 z dne 16. 5. 2001, je tožena stranka odpravila odločbo Upravne enote A, št. ... z dne 30. 4. 1998, s katero je le-ta tožeči stranki za podržavljeni nepremičnini s parc. št. 348/8 in 348/9, obe k.o. L ter za vložena sredstva pri izgradnji zadružnega podjetja določila odškodnino v obliki obveznic Slovenskega odškodninskega sklada v višini 824.483,00 DEM, in zahtevo tožeče stranke za denacionalizacijo nepremičnin s parc. št. 348/8 in 348/9 zavrnila, z izpodbijanim sklepom pa je zavrgla zahtevo tožeče stranke za denacionalizacijo sredstev, vloženih v izgradnjo podjetja AAA. Tožena stranka v razlogih navaja, da je v ponovnem postopku bila dolžna upoštevati pravno mnenje pravnomočne sodbe upravnega sodišča, da je Slovenska odškodninska družba (SOD) ustanovljena tudi za poravnavo obveznosti iz naslova vrnitve zadružnega premoženja ter da se zadružno premoženje, če ga ni mogoče vrniti v naravi, vrača v obliki odškodnine. Dalje navaja, da je pri preizkusu dejanskega stanja v okviru pritožbenih trditev SOD ugotovila, da nepremičnini s parc. št. 348/8 in 348/9 nikoli nista bili zadružno premoženje. Iz pogodbe z dne 27. 5. 1953 je namreč razvidno, da je Ljudski odbor Mestne občine B dodelil navedeni nepremičnini Okrajni zadružni zvezi C v brezplačno uživanje za nedoločen čas in sicer za gradnjo upravnega poslopja, ter da je bilo zemljišče dano iz Sklada splošnega družbenega premoženja brez nadomestila. Iz spisne dokumentacije je nadalje razvidno, da je zadruga najprej začela graditi poslovno stavbo, vendar je zaradi nestabilnosti terena nadaljnjo gradnjo opustila, z gradnjo pa je potem nadaljevala ena od organizacij iz pozneje preoblikovanega sistema zadružne organiziranosti. V času izdaje odločbe organa prve stopnje je bilo zemljišče v sredstvih podjetja BBB, ki je bilo statusno sestavni del takratne zadružne oblike organiziranosti, vendar se je pozneje izločilo iz zadružnega sistema in preoblikovalo v samostojno družbo, zoper katero pa je uveden stečajni postopek. Glede na to tožeča stranka meni, da je upravičena do vrnitve premoženja, ki je prešlo na podjetje BBB. Vendar pa tožena stranka ocenjuje, da je utemeljen pritožbeni ugovor SOD, da ne gre za primer iz 65. člena Zakona o zadrugah (ZZad) ter da vlagateljica zahteve za denacionalizacijo ni upravičena do vrnitve tega premoženja. Zahtevo tožeče stranke za vrnitev vloženih finančnih sredstev in sicer v zgrajene temelje pozneje opuščene gradnje poslovne stavbe in v osnovna sredstva, pa je po presoji tožene stranke bilo treba zavreči. ZDen namreč v 54. členu ne določa pristojnosti nobenega organa za denacionalizacijo finančnih sredstev, vloženih v drugo organizacijo, sicer prej statusno sestavnega dela zadružnega sistema organiziranosti, ki pa se je potem izločil in preoblikoval v samostojno podjetje izven zadružnega sistema. Ker tožena stranka ni mogla ugotoviti, kateri organ naj bi bil pristojen za odločanje o takem zahtevku, je odločbo prvostopnega organa zaradi njegove nepristojnosti odpravila ter zahtevo v tem delu zavrgla na podlagi 4. odstavka 66. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP/86).

Tožeča stranka v tožbi navaja, da tožena stranka nepravilno interpretira določbe 65. člena ZZad. Po tej določbi se premoženje zadružnih organizacij, organizacij kooperantov ali zadružnih zvez, ki je bilo po 9. 5. 1945 brez nadomestila podržavljeno ali preneseno na druge uporabnike, vrne zadružnim organizacijam, organizacijam kooperantov oziroma zadružnim zvezam. Tožena stranka tako povsem brez podlage to določbo razlaga, kot da se nanaša le na premoženje, ki so ga zadružne organizacije imele v svoji lasti pred 9. 5. 1945, in ob taki razlagi zakona zaključi, da tožeča stranka ni upravičena do vrnitve premoženja, ker zadruga ni bila lastnica tega premoženja pred 9. 5. 1945. Da je bil namen zakonodajalca drugačen, izhaja tudi iz Poročevalca takratne skupščine št. 18 z dne 26. 10. 1990, stran 36, ki navaja, "da bodo lahko zadruge na podlagi dokazil zahtevale vrnitev celotnega zadružnega premoženja, ki so ga imele ob koncu 2. svetovne vojne, to je 9. 5. 1945 ter vse nadaljnje premoženje, ki so ga pridobile po vojni, ter jim je bilo neodplačno odvzeto" in da bodo "zadruge in zadružne zveze lahko na podlagi tega člena zahtevale tudi vrnitev valorizirane vrednosti vseh sredstev, ki so jih združile, vložile ali prenesle v podjetja ali druge pravne osebe, ki jim niso bila vrnjena in pravica do vračila ni prenehala". Izpodbijani sklep pa tožena stranka argumentira z okoliščino, da ni mogla ugotoviti pristojnega organa za odločanje o takem zahtevku, in da upravna enota pristojni organ ni. Vendar pa je predmet denacionalizacije jasen - to je poslovna stavba nekdanjega BBB, v tisti fazi izgradnje in s tisto opremo, ki jo je imela ob prehodu iz zadružne lastnine v samostojno družbeno podjetje. Gre torej za nedokončano investicijo v konkretno poslovno stavbo z vso potrebno opremo in ne za neka imaginarna finančna sredstva. Glede na to pa, da vrnitev v naravi ni možna, je bil zahtevek oblikovan kot odškodninski. Za reševanje zahteve na prvi stopnji je tako pristojna upravna enota.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločbi in razlogih zanjo ter sodišču predlaga, naj tožbo kot neutemeljeno zavrne.

SOD kot stranka z interesom v tem upravnem sporu na tožbo ni odgovorila.

Državno pravobranilstvo Republike Slovenije kot zastopnik javnega interesa je prijavilo udeležbo v tem postopku z izjavo št. ... z dne 8. 5. 2003. Tožba je delno utemeljena.

Ni utemeljena tožba v delu, v katerem tožeča stranka izpodbija odločitev tožene stranke o zavrnitvi njene zahteve za odškodnino za podržavljeni nepremičnini s parc. št. 348/8 in 348/9, obe k.o. L. Sodišče se s toženo stranko strinja, da v določbah ZZad (Uradni list RS, št. 13/92, 7/93, 22/94, 35/96) o vračanju zadružnega premoženja ni pravne podlage za odškodovanje navedenih nepremičnin tožeči stranki. Razlog, zaradi katerega je tožena stranka zahtevo tožeče stranke za vrnitev navedenih nepremičnin zavrnila, je, kot izhaja iz izpodbijane odločbe, da nepremičnini nikoli nista bili zadružno premoženje, pač pa sta predstavljali splošno ljudsko premoženje in sta bili iz sklada tega premoženja Okrajni zadružni zvezi Ljutomer s pogodbo z dne 27. 5. 1953 zgolj preneseni v brezplačno uživanje za nedoločen čas. Po določbah 65. člena Zakona o zadrugah (ZZad) pa se vračajo (le) stvari, ki so v času podržavljenja štele za premoženje katere od zadružnih organizacij, ki so torej bile zadružna lastnina. Sodišče se s pravno presojo upravičenosti tožeče stranke do vrnitve zahtevanih nepremičnin strinja: ob dejanskem stanju, kot izhaja iz navedene pogodbe z dne 27. 5. 1953 (o prenosu spornih nepremičnin kot splošnega ljudskega premoženja zadružni organizaciji v brezplačno uživanje) ter ostale dokumentacije upravnih spisov, tudi zemljiškoknjižnega izpiska za vl. št. 744 k.o. L (iz katerega je razvidno, da zadružna organizacija kot lastnica zahtevanih nepremičnin v zemljiško knjigo - list B - nikoli ni bila vpisana, pač pa je bila vpisana za Okrajno zadružno zvezo v C - v list C - pravica brezplačnega uživanja) je zavrnitev zahtevka tožeče stranke, ker ni pravne podlage za vrnitev, utemeljena. Netočno zatrjuje tožeča stranka, da je tožena stranka njeno zahtevo za vrnitev zadružnega premoženja zavrnila ob nepravilni razlagi in uporabi določbe 65. člena ZZad, po kateri naj bi tožeči stranki zadružnega premoženja ne bilo mogoče vrniti, ker naj bi ne bila lastnica tega premoženja že pred 9. 5. 1945. Po povedanem je namreč razlog za zavrnitev zahteve za vrnitev zahtevanega premoženja bil v tem, da zahtevani nepremičnini nikoli nista predstavljali zadružnega premoženja, saj nikoli nista bili lastnina kakšne zadružne organizacije.

Utemeljena pa je tožba v delu, v katerem napada sklep tožene stranke, da se zavrže zahteva za vrnitev zadružnega vložka. Po tem, ko je o zahtevku že bil voden in zaključen ugotovitveni postopek ter je o njem že bilo odločeno, zahtevka ni (več) mogoče zavreči na podlagi 4. odstavka 66. člena ZUP/86, po katerem postopa organ, ki ne more ugotoviti, kateri organ je pristojen za reševanje, saj navedena zakonska določba predstavlja organu podlago za postopanje z vlogo (ki jo prejme po pošti) ob njenem sprejemu, pred uvedbo postopka. Če je tožena stranka menila, kot izhaja iz odločitve in njenih razlogov, da prvostopni organ, ki je o zahtevku odločil, za odločitev ni bil pristojen, bi (na podlagi 2. odstavka 241. člena ZUP/86) morala odločbo v delu, v katerem je bilo odločeno o zahtevku, odpraviti ter po uradni dolžnosti poslati zadevo v rešitev pristojnemu organu. Vendar pa se sodišče z njeno pravno presojo o stvarni pristojnosti za reševanje zahtevka za vračilo zadružnega vložka ne strinja, saj meni, da je v določbah 2. odstavka 65. člena ZZad podana tudi pravna podlaga za uveljavljanje zahtevkov za vračilo zadružnega premoženja, vloženega ali prenesenega na drugo pravno osebo, kakršnega je vložila tožeča stranka, in je torej za odločanje o takem zahtevku po presoji sodišča (stvarno) pristojna upravna enota. Določbo 2. odstavka 65. člena ZZad je po mnenju sodišča treba razlagati tako, da predstavlja pravno podlago za vračanje zadružnih sredstev, ki so bila združena, vložena ali prenesena na drugo pravno osebo (izven sistema zadružne organiziranosti) pogodbeno ali s samoupravnim sporazumom z namenom poslovnega sodelovanja. Na tako razlago kaže dikcija "ni pa bilo (premoženje) vrnjeno, niti ni prenehala pravica do vračila". To pomeni, da je pri materialnopravni presoji upravičenosti do vračila sredstev treba ugotavljati, ali je pravnoposlovno razpolaganje, s katerim je zadružna organizacija zadružna sredstva vložila, združila ali prenesla, predstavljalo prenos vložka zaradi takega sodelovanja.

Ker je po povedanem odločitev tožene stranke, da se zahtevek za vračilo zadružnega vložka zavrže, nepravilna, je sodišče moralo sklep (ki to odločitev vsebuje), odpraviti. V ponovnem postopku bo treba, ker je po presoji sodišča upravna enota bila pristojna odločiti o zahtevku, materialnopravno presoditi njeno odločitev o tem zahtevku, ob razlagi določb 2. odstavka 65. člena ZZad, kot jo je podalo sodišče v tej sodbi. To pomeni, da bo treba oceniti, ali je vložek zadružnih sredstev, ki je v obravnavani zadevi bil izkazovan (po temelju in višini) zgolj z izpovedbo priče, izjavo stranke kot dokaz in dopisom Okrajne zadružne zveze D z dne 4. 12. 1959 (iz katerega izhaja, da je upravni odbor te zadružne organizacije na seji 10. 6. 1959 sprejel sklep, občni zbor 30. 6. 1959 pa ga je potrdil, da nadaljevanje gradnje upravnega poslopja ne pride več v poštev ter da se vložena vrednost odpiše v korist podjetja AAA - servis), predstavljal pravnoposlovno razpolaganje vložitve sredstev zaradi poslovnega sodelovanja ter ali je izkazan tudi po zatrjevani višini vložka.

Tožbo je sodišče (delno) zavrnilo na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 in 70/00, ZUS), ker je po njegovi presoji izpodbijana odločba v delu o odpravi prvostopne odločbe ter zavrnitvi zahtevka za vrnitev zahtevanih nepremičnin pravilna in na zakonu utemeljena. Odločitev o (delni) ugoditvi tožbi pa je sodišče sprejelo na podlagi 3. in 4. točke 1. odstavka 60. člena ZUS, ker pri izdaji izpodbijanega sklepa materialni in procesni zakon nista bila pravilno uporabljena, ter je zadevo na podlagi 2. in v smislu 3. odstavka tega člena vrnilo toženi stranki v tem delu v ponovni postopek.