Jedro

Vrhovno sodišče ne more izdati svetovalnega mnenja na način, da bi odgovorilo sodišču prve stopnje, v katerem primeru je sodišče druge stopnje pravilno presodilo uporabo načela dispozitivnosti v postopku pred sodiščem prve stopnje. Okoliščine, na katere se opira predlog, namreč ne odražajo razhajanj pri uporabi načela dispozitivnosti z vidika tožnikovega (ne)dovoljenega razpolaganja z zahtevkom. Različni odločitvi sodišča druge stopnje sta nenazadnje posledica različnega obsega presoje zakonitosti izpodbijanega upravnega akta, kar pa nima neposredne povezave z zastavljenim vprašanjem.

Izrek

Predlog se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je vrhovnemu sodišču predlagalo izdajo svetovalnega mnenja o uporabi načela dispozitivnosti v socialnih sporih glede priznanja pravic iz invalidskega zavarovanja, ko tožnik zasleduje izključno pravico do invalidske pokojnine, medtem ko razvrstitve v (novo) III. kategorijo invalidnosti in priznanja pravic po tej podlagi, do česar bi bil po materialnem pravu upravičen glede na izid dokaznega postopka, izrecno ne želi.

2. Sodišče prve stopnje je pri vložitvi predloga izhajalo iz okoliščine, da je sodišče druge stopnje v tej zadevi izpodbijano zavrnilno sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo odločanje (Psp 88/2023), medtem ko je v predhodni, vsebinsko podobni zadevi izpodbijano zavrnilno sodbo potrdilo (Psp 439/2016). Tudi pritožbi v obeh zadevah sta bili podobne vsebine - tožnika sta vztrajala pri razvrstitvi v I. kategorijo invalidnosti. Poleg tega se je njun zahtevek glasil tudi na priznanje pravice do invalidske pokojnine in odpravo odločb toženke, s katerima je bila dokončno zavrnjena zahteva za priznanje novih pravic iz invalidskega zavarovanja, ker je bilo ugotovljeno, da je pri obeh tožnikih še nadalje podana III. kategorija invalidnosti v nespremenjeni obliki.

3. V obeh sodnih postopkih je bila zlasti na podlagi pridobljenih izvedenskih mnenj ugotovljena III. kategorija invalidnosti v spremenjeni obliki (predvsem glede drugačnih omejitev). Vseeno je sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek v obeh primerih v celoti zavrnilo. Pri tem je izpostavilo, da je v obeh zadevah tožnik na vprašanje predsednice senata, ali za primer, da pri njem ne bi bila ugotovljena I. kategorija invalidnosti, podredno predlaga razvrstitev v III. kategorijo invalidnosti in priznanje pravic na tej podlagi, izjavil, da tega ne uveljavlja. Sodišče prve stopnje je v zvezi s tem poudarilo, da tudi v socialnem sporu velja načelo dispozitivnosti, zaradi česar je pri presoji pravilnosti in zakonitosti izpodbijanih odločb toženke upoštevalo navedeno izjavo tožnika ter zahtevek v celoti zavrnilo.

4. V zadevi Psp 439/2016 je sodišče druge stopnje sledilo ugotovitvam in stališčem sodišča prve stopnje: "Sodišče prve stopnje je izvedensko mnenje utemeljeno sprejelo kot podlago za zavrnitev postavljenega tožbenega zahtevka na odpravo izpodbijanih odločb, razvrstitev v I. kategorijo invalidnosti in priznanje pravice do invalidske pokojnine. Čeprav je bila ugotovljena III. kategorija invalidnosti, je tožnik je na naroku za glavno obravnavo 14. 7. 2016 izrecno izjavil, da razvrstitve v III. kategorijo invalidnosti in priznanje pravic na tej podlagi, v tem postopku ne uveljavlja. Tega ne uveljavlja niti v pritožbi."

5. V zadevi Psp 88/2023 je sodišče druge stopnje zavzelo drugačna stališča: "Z izdajo zavrnilne sodbe s takšno utemeljitvijo je dejansko prišlo do absolutne bistvene kršitve iz 14. tč. 2. odst. 339. člena ZPP, saj nima razlogov o pravno odločilnih dejstvih. Tudi sicer po ustaljeni sodni praksi (npr. Psp 262/2005, Psp 69/2022) v socialnem sporu ni dopustno postopati po 1. odst. 3. člena ZPP, kot je storjeno v obravnavani zadevi. Navedena procesna kršitev, na katero je potrebno paziti po uradni dolžnosti, je posledica zmotne uporabe materialnega prava oz. materialno pravo, ki bi moralo biti, sploh ni bilo uporabljeno itd. V sodno socialnih sporih o pravicah iz sistema socialnih zavarovanj ne gre za zahtevke, s katerimi bi lahko stranki prosto razpolagali, sodišče pa je kljub ugotovljenemu poslabšanju invalidnosti v okviru iste kategorije razsojalo na način, kot v obravnavani zadevi itd. V kolikor je ugotovljen zakonski dejanski stan, kar velja tudi za določeno kategorijo invalidnosti, je pravico iz obveznega invalidskega zavarovanja potrebno priznati bodisi v predsodnem upravnem postopku ali v sodno socialnem sporu ob presoji pravilnosti in zakonitosti upravnih odločb zavoda itd. Šele po pravilni uporabi kogentnih norm ZPIZ-2 na ugotovljeno dejansko stanje ter upoštevaje 3. in ne 1. odst. 3. člena ZPP, saj ne gre za pravdo iz civilne zadeve, v kateri stranke lahko prosto razpolagajo z zahtevki, bo lahko v ponovljenem sojenju izdana pravilna in zakonita sodna odločba o vloženi izpodbojni tožbi.''1

6. Za izdajo svetovalnega mnenja niso izpolnjeni pogoji.

7. V skladu s četrtim odstavkom 206. člena ZPP sodišče lahko odredi prekinitev postopka, ko ugotovi, da bi moralo uporabiti pravno pravilo, glede katerega sodna praksa višjih sodišč ni enotna, sodne praksa vrhovnega sodišča pa ni. V takem primeru sodišče predlaga vrhovnemu sodišču izdajo svetovalnega mnenja, pri čemer v predlogu navede dejansko in pravno ozadje zadeve. Vrhovno sodišče najprej odloči, ali je predlog za izdajo svetovalnega mnenj dopusten.

8. Za odločitev o predlogu za izdajo svetovalnega mnenja je ključna ugotovitev vrhovnega sodišča, da se problematika, ki jo izpostavlja sodišče prve stopnje, po vsebini ne nanaša na uporabo načela dispozitivnosti (3. člen ZPP), tako kot o njegovi uporabi sprašuje sodišče prve stopnje.

9. ZPP v 3. členu določa: Stranke lahko prosto razpolagajo z zahtevki, ki so jih postavile v postopku (prvi odstavek). Stranke se lahko odpovejo svojemu zahtevku, pripoznajo nasprotnikov zahtevek in se poravnajo (drugi odstavek). Sodišče ne prizna razpolaganja strank: 1. ki nasprotuje prisilnim predpisom; 2. ki nasprotuje moralnim pravilom (tretji odstavek).2

10. V skladu z navedeno določbo torej lahko tožnik prosto razpolaga s postavljenim zahtevkom tako, da tožbo (delno) umakne (čista procesna dispozicija), se poravna ali se odpove zahtevku (materialna procesna dispozicija z učinkom pravnomočnosti).3 Disponiranje pa je omejeno s kogentnimi predpisi (tožniku je možno priznati le tisto sodno varstvo, ki mu pripada po materialnem pravu) in moralo.

11. Predsednica senata v postopku na prvi stopnji je tožnika (v obeh spornih zadevah) vprašala, ali za primer, da pri njem ne bi bila ugotovljena I. kategorija invalidnosti, podredno predlaga razvrstitev v III. kategorijo invalidnosti in priznanje pravic na tej podlagi. Tožnik je odgovoril, da tega ne uveljavlja.

12. S takšno navedbo je tožnik zgolj potrdil, da vztraja pri postavljenem zahtevku - na odpravo dokončne odločbe, na razvrstitev v I. kategorijo invalidnosti in na priznanje pravice do invalidske pokojnine.

13. Sodišče prve stopnje je zahtevek tožnika v celoti zavrnilo, čeprav je ugotovilo, da je prišlo do zmanjšanja tožnikove delovne zmožnosti. V izpodbijano odločbo ni poseglo, čeprav se je pri obrazložitvi svoje odločitve sklicevalo na prvi odstavek 81. člena ZDSS-1, po katerem sodišče tožbeni zahtevek zavrne, če ugotovi, da je bil postopek pred izdajo izpodbijanega upravnega akta zakonit ter da je izpodbijani upravni akt pravilen in zakonit.4

14. Sledilo je izjavi tožnika, da ne uveljavlja III. kategorije invalidnosti, pri tem pa se je neustrezno sklicevalo na to, da tudi v socialnem sporu velja načelo dispozitivnosti. Tožnikova izjava namreč nima zveze s tem, da tudi v socialnih sporih velja načelo dispozitivnosti. Tožnik z navedeno izjavo zahtevka ni omejil le na priznanje I. kategorije invalidnosti oziroma njegova izjava glede III. kategorije invalidnosti ni pomenila delnega umika tožbe in tudi ne delne odpovedi zahtevku.5

15. Poleg tega je sodišče prve stopnje tožnikov zahtevek zavrnilo, kar pa pomeni, da niti ni moglo priti do priznanja njegovega nedovoljenega razpolaganja v nasprotju s tretjim odstavkom 3. člena ZPP.

16. Načelo dispozitivnosti sicer ni določeno le v 3. členu ZPP in med drugim pomeni tudi, da lahko sodišče odloča le v mejah postavljenih zahtevkov (prvi odstavek 2. člen ZPP), saj sodišče tožniku ne sme prisoditi nekaj več ali nekaj drugega, kot je zahteval v tožbi, čeprav bi bil po materialnem pravu do tega lahko upravičen. Vendar pa sodišče prve stopnje tega vprašanja v predlogu ne problematizira. Prav tako pritožbeno sodišče na postopkovno kršitev navedenega pravila ne pazi po uradni dolžnosti.

17. Do vprašanja, ki je očitno v ozadju obravnavanega predloga (ali zahtevek za odpravo dokončne odločbe, razvrstitev v I. kategorijo invalidnosti in priznanje pravice do invalidske pokojnine zajema tudi zahtevek za razvrstitev v (novo) III. kategorijo invalidnosti), bi se lahko sodišče druge stopnje opredelilo zgolj na pritožbo tožnika, ki bi trdil, da mu je sodišče s tem, ko ga je razvrstilo v III. kategorijo invalidnosti prisodilo nekaj drugega od zahtevanega. Tudi za to v obravnavanih primerih ni šlo.6

18. Vrhovno sodišče ne more izdati svetovalnega mnenja na način, da bi odgovorilo sodišču prve stopnje, v katerem primeru je sodišče druge stopnje pravilno presodilo uporabo načela dispozitivnosti v postopku pred sodiščem prve stopnje. Okoliščine, na katere se opira predlog, namreč ne odražajo razhajanj pri uporabi načela dispozitivnosti z vidika tožnikovega (ne)dovoljenega razpolaganja z zahtevkom. Različni odločitvi sodišča druge stopnje sta nenazadnje posledica različnega obsega presoje zakonitosti izpodbijanega upravnega akta, kar pa nima neposredne povezave z zastavljenim vprašanjem.

19. Zato je vrhovno sodišče predlog zavrnilo.

20. Odločitev je sprejelo soglasno.

1 Četudi sodišče druge stopnje ni izrecno ugotovilo obstoja bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 6. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, na katero pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti in je podana, če je sodišče v nasprotju z določbami tega zakona oprlo svojo odločbo na nedovoljena razpolaganja strank (tretji odstavek 3. člena), pa iz obrazložitve razveljavitvenega sklepa izhaja, da je med drugim ugotovilo prav to postopkovno kršitev. 2 Povzeta določba velja tudi v socialnih sporih, njeno uporabo pa določajo okoliščine primera. 3 Več o tem Galič A. v: Ude L. in drugi, Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 1. knjiga (1. do 150. člen), GV Založba, Uradni list, Ljubljana 2005, str. 40. 4 Če pa sodišče tožbenemu zahtevku ugodi, izpodbijani akt odpravi delno ali v celoti in odloči o pravici, obveznosti ali pravni koristi (drugi odstavek 81. člena ZDSS-1). 5 Kot se je že izrekla sodna praksa, zahtevek za priznanje I. kategorije invalidnosti vključuje tudi zahtevek glede II. oziroma III. kategorije invalidnosti - sklep VS RS VIII Ips 3/2006 z dne 7. 11. 2006, sodba VS RS VIII Ips 237/2016 z dne 6. 6. 2017. 6 Vseeno vrhovno sodišče napotuje na pojasnilo v opombi 5 tega sklepa.