Jedro

Pravni prednik tožnikov I.T. ni užival spornih nepremičnin v dobri veri, da so njegova izključna lastnina, glede na to, da so bile sporne nepremičnine pridobljene v času trajanja zakonske zveze I.T. in M.T. in zato predstavljajo njuno skupno premoženje.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožniki sami krijejo svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo zahtevek tožnikov, da se ugotovi, da je pokojni I. T. priposestvoval lastninsko pravico na ½ nepremičnin, vl. št. 575 in 576, k.o. B., in nepremičnin, vl. št. 795 in 726, k.o. M. (v nadaljevanju sporne nepremičnine) in da priposestvovane nepremičnine spadajo v njegovo zapuščino. Tožnikom je naložilo, da so dolžni prvotožencu povrniti 883,82 EUR stroškov postopka.

2. Zoper sodbo sodišča prve stopnje vlagajo pritožbo tožniki. Bistvo pritožbenih navedb je: - Toženca nista nujna in enotna sospornika. Drugotoženec na tožbo ni odgovoril. Zoper njega bi morala biti izdana zamudna sodba. Ker ni bila izdana, je podana bistvena kršitev postopka iz 14. točke 339. člena ZPP; - Sodba nima razlogov o vseh dejstvih. Dokazna ocena ni napravljena tako, da bi se ocenil vsak dokaz posebej in vsi skupaj. Podana je bistvena kršitev postopka iz 14. točke 2. odst. 339. člena ZPP; - sodišče prve stopnje ne pojasni, katere posle, ki jih je opravil zapustnik I. T., so bili opravljeni v korist skupnega premoženja in s tem tudi v korist pokojne M. T.; - Lastninsko pravico na hiši je zapustnik pridobil na podlagi pogodbe z dne 10.1.1968, kar je po razvezi zakonske zveze. Počitniška hiša v M. pa je bila zgrajena na podlagi gradbenega dovoljenja z dne 12.6.1963, po vložitvi tožbe in razvezi zakonske zveze, zapustnik pa je njen zemljiškoknjižni lastnik postal na podlagi sodbe Okrožnega sodišča v Kranju, opr. št. P 61/1996 z dne 26.2.1996; - Zakonska zveza med zapustnikom in M.T. (S.) je bila razvezana 3.11.1964 in je od takrat dalje zastaralni rok lahko tekel. Zapustnik ni bil nikoli seznanjen s tožbo M.T. (S.) na ugotovitev skupnega premoženja. Do vložitve tožbe zapustniku I. T. oziroma tožnikom M. T. (S.) ni nikoli oporekala lastninske pravice.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Neutemeljena je pritožbena navedba, da bi zoper drugotoženca morala biti izdana zamudna sodba, in sicer iz dveh razlogov:

1. Sodišče prve stopnje je menilo, da iz dejstev, navedenih v tožbi, ne sledi utemeljenost tožbenega zahtevka. Stranke so bile s tem seznanjene na naroku dne 22.2.2010. Za izdajo zamudne sodbe zato niso bili izpolnjeni pogoji, določeni v 3. točki 1. odst. 318. člena ZPP. Iz tega razloga je sodišče prve stopnje tudi zavrnilo tožbeni zahtevek v izpodbijani sodbi.

2. V tožbi je tožeča stranka navedla, da je tožba uperjena proti tožencema kot dedičema po zapustniku I. T. in je bil tako tudi postavljen tožbeni zahtevek, na ½ spornih nepremičnin. Tožbeni zahtevek ni bil postavljen proti tožencema tako, da bi od vsakega zahteval ¼ spornih nepremičnin. Iz tožbenih navedb je tako razbrati, da je tožba uperjena proti tožencema kot enotnima sospornikoma.

5. Sodišče prve stopnje je jasno povedalo, da je tožbeni zahtevek zavrnilo iz razloga, ker tožeča stranka ni izkazala, da je sporne nepremičnine pravni prednik tožnikov I. T. užival v dobri veri, da so njegova izključna lastnina. Ker dobra vera ni izkazana, niso izpolnjeni pogoji za pridobitev lastninske pravice niti po pravnih pravilih Občega državljanskega zakonika, niti po določilih Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih, na podlagi katerih je bilo za priposestvovanje lastninske pravice potrebna dobra vera.

Sporne nepremičnine so bile pridobljene v času trajanja zakonske zveze pravnih prednikov pravdnih strank I. T. in M. T. (S.) in zato predstavljajo njuno skupno premoženje, kar je bilo pravnomočno ugotovljeno s sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani P 3113/2004-I v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani II Cp 144/2006. V času od leta 1966 do 2006 so imele status nerazdeljenega skupnega premoženja. Dejstvo, da je zemljiškoknjižno pridobitev nepremičnin uredil pokojni I. T. šele po razvezi zakonske zveze (to so bila tudi pravdna dejanja, ki jih je pokojni I.T. storil v korist pokojne M. T. (S.), ni odločilno, ker zakonca pridobivata skupno premoženje na podlagi samega zakona in ni odločilno, kateri od zakoncev je v zemljiški knjigi vknjižen kot lastnik.

Sodišče prve stopnje je zato pravilno zaključilo, da pokojni I. T. ni bil v dobri veri, da je izključni lastnik spornih nepremičnin, glede na pravdo P 3113/2004-I, pa v dobri veri niso mogli biti niti tožniku.

Da M. T. (S.) pokojnemu I. T. ni ovirala uporabe spornih nepremičnin pravno ni odločilno, saj so bile skupno premoženje in je imel I. T. pravico do njihove uporabe. Na podlagi tega dejstva pokojni I. T. torej ni mogel sklepati, da je izključni lastnik spornih nepremičnin.

Stališče sodišča prve stopnje, da bi bil pokojni I. T. lahko v dobri veri le, če bi razpolagal z nekim putativnim naslovom, pridobljenim od M. T. (S.), nastalim po razvezi zakonske zveze, je pravilno. Takšnega naslova tožeče stranke v tožbi niso zatrjevale.

Neutemeljena je tako pritožbena navedba, da je sodišče nepravilno oziroma nepopolno ocenilo izvedene dokaze in da sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih ter se iz tega razloga ne more preizkusiti. Uveljavljani kršitvi postopka iz 8. člena ZPP in iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP nista podani.

6. V pritožbi uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani. Pritožbo je bilo zato zavrniti kot neutemeljeno in potrditi sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

7. Tožniki s pritožbo niso uspeli, zato morajo sami kriti svoje pritožbene stroške.