Jedro

Uveljavljanje terjatve (izvršilni naslov je sodna poravnava) v izvršilnem postopku pretrga zastaranje. Zastaranje začne teči znova šele od dneva, ko se ta postopek konča. Na podlagi splošnega pooblastila je pooblaščenec upravičen zahtevati izvršbo, če pravica do povračila stroškov ni odvisna od odločbe o glavni stvari, lahko sodišče odloči o teh stroških že med postopkom.

Izrek

Pritožbi se z a v r n e t a kot neutemeljeni in se potrdi t a sklepa sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je z dne 27. 10. 1997, opr. št. I 000/83-00 je prvo sodišče zavrnilo ugovor, ki sta ga podala dolžnika v teku izvršilnega postopka, da je terjatev zastarala. S sklepom o popravi z dne 6. 1. 1998, opr. št. I 000/83-00 pa je prvo sodišče gornji sklep dopolnilo tako, da je naložilo dolžnikoma v nerazdelno povrnitev upniku nastale izvršilne stroške v višini 15.005,30 SIT.

Zoper takšna sklepa sta se pravočasno pritožila dolžnika. Oba sklepa izpodbijata iz vseh pritožbenih razlogov, in sicer zaradi bistvene kršitve določb postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. Predlagata razveljavitev obeh izpodbijanih sklepov. V pritožbah navajata, da K.M. ni upnik, ker je v postopku opr. št. P 000/81 nastopila le K. I..

Naložitev plačila 15.005,30 SIT izvršilnih stroškov izhaja le iz obrazložitve sklepa zato je v nasprotju z izrekom. Ker pa K.M. sploh ni stranka tega postopka, mu ne pripada niti povrnitev stroškov.

Nadalje tudi S.A. ni sodeloval pri sodni poravnavi, niti ni podpisal izvršilnega predloga. Ta je svoje nepremičnine prodal in se iz Grobelnega odselil. Nekateri upniki so umrli, zato v njihovem imenu ne more teči izvršba, ker nimajo pooblaščenca. Glede pretrganja zastaranja terjatve pa velja izjema za terjatve, ki so priznane s pravnomočno sodno odločbo, zato te terjatve zastarajo v desetih letih.

Pritožbi nista utemeljeni.

Zaradi napake v izreku sklepa o zavrnitvi ugovora pritožbi se izpodbijata oba sklepa. Vendar je v razlogih izpodbijanega prvega sklepa obrazloženo, zakaj sta dolžnika upniku K.M. dolžna povrniti odmerjene izvršilne stroške. Zato je prvo sodišče ravnalo pravilno, ko je pritožbo v tem delu štelo kot predlog za popravek in popravek tudi izvršilo. Uveljavljana procesna kršitev iz 13. točke 2. odstavka 354. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP, ki se v izvršilnem postopku uporablja na podlagi 14. člena Zakona o izvršilnem postopku - v nadaljevanju ZIP) tako ni podana. Po uradni dolžnosti upoštevanih (2. odstavek 365. člena ZPP) drugih bistvenih kršitev določb postopka iz 2. odstavka 354. člena ZPP v postopku ni bilo.

V dani zadevi prvo sodišče vodi izvršilni postopek na podlagi sodne poravnave sklenjene pri Temeljnim sodiščem v Celju, Enota v Šentjurju pri Celju dne 14. 1. 1982, pod opr. št. P 000/81. Pritožbene navedbe, da citirane poravnave nista sklenila K.M. in S.A., niso utemeljene, saj sta poravnavo podpisala tudi ta dva upnika, takrat še tožeči stranki pravdnega postopka opr. št. P 000/81. Tako je prvo sodišče ravnalo pravilno, ko je z izpodbijano odločbo odločilo tudi o uveljavljanem stroškovnem zahtevku, katerega stroškovne postavke se tičejo le dejanj v zvezi z ugovorom (5. odstavek 164. člena ZPP v zvezi s 5. odstavkom 32. člena ZIP). Ker je torej K.M. upnik tega postopka, sta dolžnika dolžna trpeti tudi stroške, ki so mu nastali zaradi vložitve ugovora, s katerim dolžnika nista uspela.

Nadalje je S.A. pooblaščencu P.R., odvetniku v Šmarju pri Jelšah, dal v zgoraj citirani pravdni zadevi splošno pooblastilo. Zato je bil pooblaščenec na podlagi tega pooblastila tudi upravičen zahtevati izvršbo (2. točka 1. odstavka 95. člena ZPP).

Prvo sodišče pa se je tudi oprlo na pravilne določbe materialnega prava glede ugovora zastaranja. V danem primeru je bil s sodno poravnavo končan spor med pravdnimi strankami. Sodna poravnava ima vse učinke pravnomočne sodbe, zato pomeni izvršilni naslov, na podlagi katerega lahko stranke predlagajo prisilno izvršbo ( 1. točka 1. odstavka 16. člena ZIP).

Predlog za izvršbo je bil v obravnavanem primeru vložen 14. 10. 1983, torej pred potekom desetletnega roka, potrebnega za zastaranje terjatve, ugotovljene s poravnavo pred sodiščem (1. odstavek 379. člena Zakona o obligacijskih razmerjih - v nadaljevanju ZOR). Zakon točno določa, katera ravnanja pomenijo pretrganje zastaranja.

Zastaranje je bilo z uveljavljanjem terjatve v izvršilnem postopku pretrgano, in je še zmeraj pretrgano, saj izvršilni postopek še ni bil končan (3. in 5. odstavek 392. člena ZOR). Zakon zatrjevanih izjem glede pretrganja zastaranja za res iudicata terjatve ne določa. V 389. členu ZOR so sicer taksativno našteti primeri, v katerih se šteje, da zastaranje ni bilo pretrgano, vendar se tak dejanski stan niti ne zatrjuje, poleg tega pa tudi ni podan.

Pritožbena navedba, da so nekateri upniki umrli in da nimajo pooblaščenca, pa ne more biti predmet tega pritožbenega postopka, saj prvo sodišče z izpodbijanima odločbama teh dejstev še ni obravnavalo (31. člen ZIP).

Pritožbi je bilo tako potrebno zavrniti kot neutemeljeni in potrditi sklepa sodišča prve stopnje (2. točka 380. člena ZPP v zvezi s 381. in 368. členom istega zakona).

Ker pritožnika s pritožbama nista uspela, tudi sama trpita stroške, ki so jima nastali z vložitvijo teh pravnih sredstev (1. odstavek 166. člena ZPP).