Jedro

Glede na ugotovitev nižjih sodišč, da je škoda na kuhinjskem pohištvu (ki tudi sicer ni v celoti neuporabno) nastala zaradi premajhne skrbnosti tožeče stranke pri demontaži, je pravilen zaključek nižjih sodišč, ki je tožbeni zahtevek za povrnitev zneska za nakup nove kuhinje v tem delu zavrnilo. Glede na navedeno tudi ni podlage za toženčevo soodgovornost v tem delu.

Izrek

Revizija se zavrže glede odločitve o odpravi napak in v delu, s katerim se izpodbija odločitev glede druge, tretje in četrte tožeče stranke.

Sicer se revizija zavrne.

Tožeča stranka je dolžna v 15 dneh od vročitve te sodbe povrniti toženi stranki njene stroške revizijskega postopka v znesku 1.006,91 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, do plačila.

Obrazložitev

1. Tožniki so s tožbo od toženca zahtevali, da odpravi napake na stanovanju, grajane v reklamaciji z dne 8. 11. 2005, ali da dovoli, da grajane napake sami odpravijo na njegove stroške. Zahtevali so tudi povrnitev odškodnine za premoženjsko in nepremoženjsko škodo, ki jim je nastala, ker stanovanja zaradi napak v vmesnem času niso mogli uporabljati. Prva tožnica kot kupka in toženec kot prodajalec sta namreč sklenila prodajno pogodbo za stanovanje, ki je imelo napake.

2. Sodišče prve stopnje je odločilo, da je toženec dolžan plačati prvi tožnici odškodnino za premoženjsko škodo v znesku 1.260,27 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi, v preostalem pa je tožbeni zahtevek zavrnilo. Odločilo je tudi, da so tožniki dolžni povrniti tožencu odmerjene pravdne stroške. Zavrnilo je tožbeni zahtevek za odpravo napak (1. točka 468. člena Obligacijskega zakonika – v nadaljevanju OZ), saj se je tožbeni zahtevek izrecno skliceval zgolj na grajane napake v reklamaciji z dne 8. 11. 2005, ki pa se niso nanašale na napake v parketu, ki očitno tožnico najbolj motijo, ostalih napak pa tožnica ni dokazala. V zvezi s škodo, ki naj bi tožnikom nastala zaradi napak (tretji odstavek 468. člena OZ in prvi odstavek 243. člena OZ), je tožnici priznalo stroške za skladiščenje v obdobju od 30. 9. 2005 do 14. 3. 2006 in plačilo stroškov za električno energijo, plin, vodo, komunalo in servisne storitve za obdobje, ko stanovanja niso mogli uporabljati. Ostale škode (stroški bivanja v mladinskem klimatskem zdravilišču prvih dveh tožnikov, strošek najemnine, škoda, povzročena zaradi skakanja otrok) tožniki niso dokazali, duševne bolečine prvih dveh tožnikov, ki jih trpita, ker ne najdeta stvari, zaradi čakanja na delavce in popravilo, zaradi izgubljenih upov in pričakovanj in vsakodnevnih stresov pa ne pomenijo pravno priznane oblike škode. V zvezi z odškodnino za kuhinjo (povrnitev zneska za nakup nove kuhinje) pa je še navedlo, da je škoda nastala zaradi premajhne skrbnosti pri demontaži, tudi sicer pa tožnica ni izkazala višine škode, kuhinja pa ni v celoti neuporabna.

3. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožnikov zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje ter odločilo, da tožniki in toženec krijejo vsak svoje stroške pritožbenega postopka.

4. Tožniki vlagajo zoper sodbo sodišča druge stopnje revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Navajajo, da v reklamaciji z dne 8. 11. 2005 odprava napak na parketu ni bila navedena, ker je bila ta napaka takrat v fazi odpravljanja. V nadaljnjih reklamacijah (z dne 30. 4. 2007, 5. 12. 2007 in 2. 1. 2008) pa so bile napake na parketu navedene. Sodišče prve stopnje bi glede na to moralo razčistiti, katere napake je toženec že odpravil in bi moralo tožnike v skladu z materialnim procesnim vodstvom vzpodbuditi, da dopolnijo manjkajočo trditveno podlago. V zvezi s tem se sklicujejo na odločbe Vrhovnega sodišča II Ips 933/2007 z dne 10. 9. 2009, II DoR 96/2009 in II DoR 80/2008. Izvajalec je sodeloval pri ogledu stanovanja, ki ga je opravil izvedenec M. N. (izvedensko mnenje je naročila prva tožnica pred pravdo) in se strinjal z ugotovitvami od prve do šeste točke zapisnika, zato bi sodišče na podlagi tega in ostalih dokazov moralo sklepati na obstoj napak in jih šteti za dokazane. Ker so tožniki morali kuhinjo odmontirati zaradi postopka odpravljanja napak, za katere je bil odgovoren toženec, je podana vsaj deljena odgovornost za nastalo škodo in ne izključna odgovornost tožnikov. Tožniki so trpeli duševne bolečine zaradi posega v osebnostno pravico, saj se je po vselitvi v stanovanje zaradi veliko napak nekaj let življenje tožnikov odvijalo le okrog napak na stanovanju, morali so se večkrat seliti, v stanovanju tudi niso imeli zasebnosti in duševnega miru. Priglašajo tudi stroške revizijskega postopka.

5. Revizija je bila na podlagi 375. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) vročena nasprotni stranki, ki je nanjo odgovorila. Predlaga, da se revizija v celoti zavrne in se izpodbijana sodba potrdi, tožnikom pa naloži plačilo toženčevih stroškov revizijskega postopka s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi. Navaja, da tožniki v reviziji dejansko uveljavljajo razloge zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Očitek o kršitvi načela materialnega procesnega vodstva je neutemeljen, saj so se tožniki dobro zavedali dejanskih sprememb v zvezi z napakami in bi zato morali poskrbeti, da novo nastalim okoliščinam ustrezno prilagodijo trditve. Prav tako pa so v postopku imeli celo pooblaščenca, ki je odvetnik. Tožniki niso dokazali škode v zvezi s kuhinjskim pohištvom, sami pa so navedli, da so pri sami demontaži zadeli spodnji del omarice in da se je kuhinja poškodovala, ko jo je drugi tožnik nosil gor in dol ter jo skladiščil. Škoda je torej nastala zaradi premajhne skrbnosti pri demontaži. Pravilen je tudi zaključek nižjih sodišč glede zavrnitve odškodnine za nepremoženjsko škodo zaradi kršitve pravice do primernega stanovanja.

6. Revizija v delu, ki se nanaša na zahtevek za odpravo napak, in v delu, s katerim se izpodbija odločitev glede druge in tretje tožnice ter četrtega tožnika ni dovoljena, v preostalem delu pa ni utemeljena.

O nedovoljenosti revizije

7. Stranke lahko neposredno vložijo revizijo v premoženjskih sporih, če vrednost izpodbijanega dela pravnomočne sodbe presega 40.000 EUR (drugi odstavek 367. člena ZPP); če ni dovoljena po tem merilu, je dovoljena le, če jo v skladu s 367.a členom ZPP dopusti sodišče (tretji odstavek 367. člena ZPP). Kadar predmet tožbenega zahtevka ni denarni znesek, pravica do revizije pa je odvisna od vrednosti spornega predmeta, mora tožnik po drugem odstavku 180. člena ZPP že v tožbi navesti tudi vrednost spornega predmeta. Če imajo zahtevki v tožbi različno podlago, se vrednost spornega predmeta določi po vrednosti vsakega posameznega zahtevka (drugi odstavek 41. člena ZPP).

8. Tožniki so v tožbi postavili tri primarne zahtevke, in sicer: 1) zahtevek za odpravo napak (nedenarni zahtevek), 2) plačilo odškodnine za premoženjsko in nepremoženjsko škodo prve tožnice skupaj v znesku 74.664,15 EUR (prej 17,892.517,00 SIT; in sicer 11,792,437,00 SIT in 100.080,00 SIT iz naslova premoženjske škode in 6,000.000,00 SIT iz naslova nepremoženjske škode) ter 3) zahtevek za plačilo odškodnin za nepremoženjske škode drugega, tretjega in četrtega tožnika, in sicer za vsakega znesek 8.345,85 EUR (prej 2,000.000,00 SIT). Zahtevki se opirajo na različno pravno in dejansko podlago, zato se v skladu z drugim odstavkom 41. člena ZPP vrednost spora, ki je odločilna za presojo (ne)dovoljenosti revizije, določi po vrednosti vsakega posameznega zahtevka.

9. Tožniki so navedli zgolj eno vrednost spornega predmeta, in sicer 23,892,517,00 SIT (sedaj 99.701,70 EUR), ki predstavlja seštevek vseh zneskov odškodnin premoženjske in nepremoženjske škode za vse štiri tožnike (v tožbi je navedeno „zaradi plačila 23,892.517,00 SIT s pp.“). Ker vrednost spornega predmeta glede zahtevka za odpravo napak ni bila navedena, revizija v tem delu ni dovoljena. Revizija prav tako ni dovoljena glede odločitve, ki se nanaša na drugo in tretjo tožnico ter četrtega tožnika, saj vrednost spornega predmeta vsakega od njih (so navadni sosporniki, za katere se po ustaljeni sodni praksi določba petega odstavka 367. člena ZPP ne uporablja), ne presega zneska drugega odstavka 367. člena ZPP.

O neutemeljenosti revizije

10. Revizijski očitek o zmotni uporabi materialnega prava je neutemeljen. Glede na ugotovitev nižjih sodišč, na katero je revizijsko sodišče vezano (tretji odstavek 370. člena ZPP), da je škoda na kuhinjskem pohištvu (ki tudi sicer ni v celoti neuporabno) nastala zaradi premajhne skrbnosti tožeče stranke pri demontaži, je pravilen zaključek nižjih sodišč, ki je tožbeni zahtevek za povrnitev zneska za nakup nove kuhinje v tem delu zavrnilo. Glede na navedeno tudi ni podlage za toženčevo soodgovornost v tem delu.

11. Prav tako je pravilen tudi zaključek nižjih sodišč glede zavrnitve odškodnine za nepremoženjsko škodo prve tožnice zaradi kršitve pravice do primernega stanovanja (78. člen URS). Zatrjevana kršitev pravice do primernega stanovanja v obravnavani zadevi ne predstavlja pravno priznane oblike nepremoženjske škode po 179. členu OZ in tudi ne osebnostne pravice, ki bi ji pravni red nudil posebno varstvo.

12. Revizijsko uveljavljana kršitev 285. člena ZPP (materialno procesno vodstvo), ker sodišče prve stopnje ni pozvalo tožnikov na dopolnitev trditvene podlage glede napak na parketu, se nanaša na zahtevek za odpravo napak. Ker je Vrhovno sodišče revizijo v tem delu zavrglo, revizijske navedbe v zvezi s tem niso bistvene, zato se Vrhovno sodišče do njih ni opredeljevalo.

13. S ponovnimi navedbami, da bi sodišče prve stopnje moralo na podlagi izvedenskega mnenja M. N. (pridobljenega pred pravdo) in ostalih dokazov sklepati na obstoj napak in jih šteti za dokazane, revizija skuša vsebinsko izpodbiti dokazno oceno in ugotovitev dejanskega stanja, ki je bilo ugotovljeno na prvi stopnji ter potrjeno na drugi stopnji. Ker gre za nedovoljen revizijski razlog (tretji odstavek 370. člena ZPP), teh navedb ni mogoče upoštevati. Tudi sicer se te navedbe nanašajo na zahtevek za odpravo napak, glede katerega je bila revizija zavržena, zato niti niso bistvene.

14. Ker uveljavljani revizijski razlogi niso podani, je revizijsko sodišče revizijo tožnikov na podlagi določbe 378. člena ZPP kot neutemeljeno zavrnilo.

15. Če sodišče zavrne pravno sredstvo, odloči tudi o stroških, ki so nastali med postopkom v zvezi z njim (prvi odstavek 165. člena ZPP). V konkretnem primeru tožniki do povrnitve revizijskih stroškov niso upravičeni, ker z revizijo niso uspeli (prvi odstavek 154. člena ZPP), dolžni pa so tožencu (na isti pravni podlagi), ki je argumentirano odgovoril na revizijo, povrniti stroške revizijskega postopka, in sicer: stroške sestave odgovora na revizijo, ki predstavljajo upoštevaje vrednost spornega predmeta 1.800 odvetniških točk po tar. št. 21/3 Odvetniške tarife (Ur. l. RS, št. 67/2003 in naslednji) v zvezi s prvim odstavkom 41. člena Zakona o odvetniški tarifi, to je znesek 826,24 EUR, 2 % materialnih stroškov v znesku 12,85 EUR (28 točk glede na 13. člen OT) in 20 % DDV v znesku 167,82 EUR.