Up-112/05 - 6

21. 4. 2005

SKLEP

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe A. A. s Ž., ki ga zastopa B. B. B. iz Z., na seji senata dne 31. marca 2005 in v postopku po četrtem odstavku 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94)

sklenilo:

Ustavna pritožba A. A. zoper sodbo Vrhovnega sodišča št. I Up 1320/2004 z dne 24. 11. 2004 se ne sprejme.

OBRAZLOŽITEV

A.

1.Z izpodbijano sodbo je Vrhovno sodišče zavrnilo pritožbo ustavnega pritožnika in potrdilo sodbo Upravnega sodišča, s katero je bila zavrnjena njegova tožba zoper odločbo Ministrstva za notranje zadeve, ki je na podlagi prve alineje prvega odstavka 35. člena Zakona o azilu (Uradni list RS, št. 134/03 ur.p.b. – ZAzil-UPB1) kot neutemeljeno zavrnilo njegovo prošnjo za azil.

2.Pritožnik v ustavni pritožbi navaja, da Vrhovno sodišče v izpodbijani sodbi pritrjuje argumentom za zavrnitev azila, ki sta jih navedla sodišče prve stopnje in Ministrstvo za notranje zadeve. Meni, da v sodbi našteti argumenti sami po sebi pomenijo kršitev človekovih pravic. Zatrjuje kršitev 14., 17., 23., 25., 28. in 53. člena Ustave.

B.

3.Ustavna pritožba ni nadaljnje pravno sredstvo v okviru rednega sodstva, s katerim bi bilo mogoče uveljavljati same po sebi kršitve pri ugotovitvi dejanskega stanja ter uporabi materialnega in procesnega prava. Ustavno sodišče na podlagi ustavne pritožbe v skladu s prvim odstavkom 50. člena Zakona o Ustavnem sodišču (v nadaljevanju ZUstS) presoja le, ali so bile z izpodbijanimi posamičnimi akti kršene človekove pravice in temeljne svoboščine. Tako kršitev pa mora pritožnik ne le zatrjevati, temveč tudi izkazati.

4.Kršitev 28. in 53. člena Ustave pritožnik utemeljuje z navedbo, da imajo tudi prosilci za azil pravico do sklepanja zakonske zveze in rojevanja otrok, zato se ta okoliščina ne more šteti za namerno dejanje prevare državnega organa. Z navedeno splošno trditvijo pritožnik ne more utemeljiti kršitve pravice do spoštovanja družinskega življenja in načela zakonitosti v kazenskem pravu. Poleg tega iz izpodbijane sodbe sploh ne izhaja, da bi bila prošnja za azil pritožniku zavrnjena iz teh razlogov.

5.Pritožnik zatrjuje tudi kršitev 17. člena Ustave (nedotakljivost človekovega življenja). Iz ustavne pritožbe je mogoče sklepati, da se pritožnik ne strinja z oceno sodišča, da so njegove navedbe o uboju sorodnikov neverodostojne, ker ni zanje predložil nobenih dokazov. Na podlagi navedenega pritožnik zmotno sklepa, da naj bi s tem sodišče od njega zahtevalo, da bi moral pred pobegom iz Kosova organizirati kriminalistične preiskave in pridobiti dokaze o uboju sorodnikov. Očitek o kršitvi 17. člena Ustave je očitno neutemeljen.

6.Neutemeljeni so tudi očitki pritožnika o kršitvi 23. in 25. člena Ustave. V tej zvezi pavšalno očita sodišču, da je slepo sledilo interesom Ministrstva za notranje zadeve, znebiti se pritožnika in ga deportirati na V., kjer naj bi C. izvajali etnično čiščenje Č., D. in drugih narodnosti. Navaja tudi, da je argument sodišča, da pritožnik govori albanski jezik in je muslimanske veroizpovedi, povsem neresen, saj naj bi bilo jasno, da je podlaga za etnično čiščenje tudi narodnost in ne le veroizpoved ali jezik, ki ga govori prosilec za azil. Pravica do sodnega varstva po 23. členu Ustave je ustavno procesno jamstvo, zato domnevne kršitve te pravice ni mogoče utemeljevati z navedbo, da naj bi bila izpodbijana odločba po vsebini napačna. Pravica do pravnega sredstva iz 25. člena Ustave po ustaljeni ustavnosodni presoji ne zagotavlja več od pritožbe. To je pritožnik imel možnost vložiti in jo je tudi vložil. Pravica do pravnega sredstva mu torej očitno ni mogla biti kršena.

7.Z vidika kršitve pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave (ki je v sodnih postopkih poseben izraz načela enakosti pred zakonom iz drugega odstavka 14. člena Ustave) bi lahko bilo relevantno zatrjevanje pritožnika, da je sodna praksa v podobnih primerih drugačna. Vendar bi moral pritožnik ta očitek obrazložiti in izkazati. Zgolj pavšalna navedba, da je njegovi pooblaščenki znanih več primerov ugoditve prošnjam za azil pripadnikov romske narodnosti s Kosova, pa zatrjevane kršitve ne izkazuje.

8.Ker očitno ne gre za kršitev človekovih pravic in temeljnih svoboščin, kot jih zatrjuje pritožnik, Ustavno sodišče ustavne pritožbe ni sprejelo v obravnavo.

C.

9.Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi prve alineje drugega odstavka 55. člena ZUstS in prve alineje drugega odstavka 46. člena Poslovnika Ustavnega sodišča (Uradni list RS, št. 93/03 in 98/03 – popr.) v sestavi: predsednica senata Milojka Modrijan ter člana dr. Janez Čebulj in Lojze Janko. Sklep je sprejel soglasno. Ker senat ustavne pritožbe ni sprejel, je bila zadeva v skladu z določbo četrtega odstavka 55. člena ZUstS predložena drugim sodnicam in sodnikom Ustavnega sodišča. Ker se za sprejem niso izrekli trije od njih, ustavna pritožba ni bila sprejeta v obravnavo.

Predsednica senata

Milojka Modrijan