Jedro

Za presojo ali je bila s kršitvijo delovne discipline storjena večja škoda, ni absolutno sprejemljiva opredelitev večje škode v 126. členu KZ. Ali je škoda večja, je treba presojati tudi z vidika oškodovanca (njegovega premoženjskega stanja), če ni že v splošnem aktu določeno, kaj se šteje za večjo škodo.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Delovno sodišče je s sodbo zavrnilo tožnikov zahtevek za razveljavitev sklepa disciplinske komisije z dne 11.7.1994 in sklepa zbora delavcev z dne 8.8.1994, s katerima je bil tožniku izrečen disciplinski ukrep prenehanja delovnega razmerja, posledično pa je sodišče zavrnilo tudi vse nadaljnje zahtevke tožnika na ugotovitev obstoja delovnega razmerja, da ga je tožena stranka dolžna pozvati nazaj na delo in da mu za čas, ko ni delal, prizna vse pravice iz delovnega razmerja. Sodišče je ugotovilo, da je tožnik storil hujšo kršitev delovne obveznosti, ker je s tem, da si je prilastil 17.800,00 SIT, nezakonito razpolagal s sredstvi podjetja. To predstavlja za toženo stranko večjo škodo, zato so podani pogoji za izrek disciplinskega ukrepa prenehanja delovnega razmerja.

Višje delovno in socialno sodišče v Ljubljani je kot pritožbeno sodišče s sodbo ugodilo pritožbi tožnika in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je tožniku nadomestilo disciplinski ukrep prenehanja delovnega razmerja z disciplinskim ukrepom denarne kazni v višini 15 % za dobo šest mesecev. Posledično je tudi ugotovilo, da tožniku delovno razmerje ni prenehalo, zato ga je tožena stranka dolžna pozvati nazaj na delo in mu za ves čas, ko ni delal, priznati vse pravice iz dela in po delu. Sodišče je ugotovilo, da pogoji za izrek disciplinskega ukrepa prenehanja delovnega razmerja niso izpolnjeni, saj škoda v znesku 17.800,00 SIT ne predstavlja večje premoženjske škode, ki se po določbi 89. člena Zakona o delovnih razmerjih zahteva za izrek najstrožjega disciplinskega ukrepa.

Sodišče navaja, da se po Kazenskem zakoniku Republike Slovenije šteje za večjo premoženjsko škodo znesek, ki presega pet povprečnih čistih plač v gospodarstvu.

Tožena stranka je zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje pravočasno vložila revizijo. V reviziji navaja, da jo vlaga iz vseh razlogov 385. člena ZPP ter predlaga, da revizijsko sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da se pritožbi tožnika ne ugodi in se potrdi sodba sodišča prve stopnje. Materialno pravo je zmotno uporabljeno, ker se presoja obstoj večje materialne škode po 126. členu Kazenskega zakonika, kar je nedopustno. Ta določba ni splošno uporabljiva. Upoštevati je treba tudi ostale kvalifikatorne okoliščine iz 89. člena Zakona o delovnih razmerjih, zlasti pa, da gre za težko dokazljive kršitve in da je izrečena sankcija tudi generalno preventivnega pomena. Izpodbijano stališče sodišča druge stopnje je nevzdržno tudi iz razloga, ker ne upošteva oblike krivde storilca disciplinske kršitve, saj je bistvena razlika, ali je do materialne škode prišlo zaradi naklepnega ali malomarnega ravnanja delavca.

Skladno z določbami 390. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. list SFRJ, št. 4/77 - 27/90) je bila revizija vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo, in tožniku, ki nanjo ni odgovoril. Revizija ni utemeljena.

Pristojni organi tožene stranke so tožniku izrekli disciplinski ukrep prenehanja delovnega razmerja, ker bi naj s storitvijo hujše kršitve delovnih obveznosti toženi stranki povzročil večjo škodo, s tem, ko si je prisvojil 17.800,00 SIT. Revizijsko sodišče ugotavlja, enako kot sodišče druge stopnje, da škoda v taki višini v smislu določb 89. člena Zakona o delovnih razmerjih ne pomeni večje škode. Revizijsko sodišče se sicer strinja s stališčem v reviziji, da za presojo, ali gre za večjo škodo ali ne, ni absolutno sprejemljiva opredelitev večje škode v Kazenskem zakoniku. Opredelitev v Kazenskem zakoniku se mora uporabiti pri uporabi Kazenskega zakonika, ni pa to splošno veljavna opredelitev. Lahko pa seveda služi kot orientacija, kot eden od primerov opredelitve večje škode. V disciplinskem postopku pa je potrebno od primera do primera ugotavljati, ali je škoda večja, če ni s predpisi (tudi internimi) drugače določeno. Niso pa sprejemljiva revizijska stališča, da je pri tem treba upoštevati tudi obliko krivde, težko dokazljivost in generalno preventivni pomen. Ta dejstva ne vplivajo na to, ali je škoda večja ali manjša, pač pa le na večjo ali manjšo odgovornost storilca. Višina škode, ki jo je tožnik povzročil v času storitve hujše kršitve delovne obveznosti, ni predstavljala niti polovico mesečne čiste plače v gospodarstvu, zato tudi za toženo stranko ne pomeni večje škode.

Glede na obrazloženo materialno pravo ni zmotno uporabljeno, in ker revizijsko sodišče ni ugotovilo, da bi bila podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP, na kar pazi po uradni dolžnosti (386. člen ZPP), drugih kršitev pa revident ni uveljavljal, je revizijo na podlagi 393. člena ZPP zavrnilo kot neutemeljeno.

Določbe ZPP je revizijsko sodišče smiselno uporabilo kot določbe predpisa Republike Slovenije, skladno s prvim odstavkom četrtega člena Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Ur. list RS, št. 1/91-I in 45/I/94).