Jedro

V konkretnem primeru je šlo za odpoved pogodbe o zaposlitvi večjemu številu delavcev iz poslovnih razlogov, zato uporaba določbe tretjega odstavka 88. člena ZDR ne pride v poštev, saj navedeno določilo spada v poglavje, ki ureja individualne odpuste delavcev. Ponudba zaposlitve na drugem delovnem mestu oziroma nadaljevanje dela pod spremenjenimi pogoji je po prvem odstavku 99. člena ZDR eden od ukrepov za preprečitev oziroma omejitev prenehanja delovnega razmerja. Kateri delavci bodo ohranili zaposlitev in kateri ukrepi se bodo uporabili, je odvisno od možnosti in potreb, ki jih ima delodajalec. Če ima delodajalec na voljo prosto delovno mesto, ki ga lahko ponudi kateremu od presežnih delavcev, je odločitev, komu bo delovno mesto ponudil, v njegovi prosti presoji in ga pri tem ne zavezujejo nobeni kriteriji. Paziti mora le na to, da odločitev ni diskriminatorna.

Izrek

Pritožbi se ugodi, sodba sodišča prve stopnje se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugotovilo, da je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga z dne 5. 8. 2011 nezakonita (I. točka izreka); da je tožena stranka dolžna tožnika pozvati nazaj na delo, ga od nezakonitega prenehanja delovnega razmerja dalje prijaviti v vsa zavarovanja ter mu za čas od nezakonitega prenehanja delovnega razmerja (od 16. 4. 2012) dalje do vrnitve nazaj na delo priznati vse pravice iz delovnega razmerja, mu obračunati plače v mesečni višini 3.776,31 EUR in druge prejemke v zvezi z delom kot če bi delal, ter mu po odvodu davkov in prispevkov izplačati ustrezne neto zneske, zmanjšane za prejete prejemke pri ZZZS in ZRSZ, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 8. dne v mesecu za plačo preteklega meseca dalje do plačila, ga prijaviti v socialna, pokojninska in zdravstvena zavarovanja (II. točka izreka). Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožniku povrniti stroške postopka v višini 1.366,10 EUR, v 8 dneh in z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka dalje do plačila (III. točka izreka).

Zoper navedeno sodbo vlaga pravočasno pritožbo tožena stranka in jo izpodbija zaradi zmotne uporabe materialnega prava, zmotne ugotovitve dejanskega stanja in bistvenih kršitev določb postopka. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi ter izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne. V pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je podana redna odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita že iz razloga, ker generalni sekretar toženke glede na akte toženke ni bil pristojen za sprejem Pravilnika o delovnih razmerjih, skupaj s prilogo in tudi ne Pravilnika o sistemizaciji dela, ker je bila takšna pristojnost po statutu tožene stranke dodeljena upravnemu odboru. V zvezi z ugotovitvijo domnevne nepristojnosti generalnega sekretarja za sprejem Pravilnika o sistemizaciji dela in Pravilnika o delovnih razmerjih pritožba navaja, da določba 30. člena statuta toženke, katere sodišče v sodbi ne povzema in je pri odločanju tudi ni upoštevalo, ključna za opredelitev pristojnosti upravnega odbora, saj določa, da je upravni odbor organ upravljanja in izvršilni organ skupščine, sestavljajo pa ga člani zbornice. Navedeno pomeni, da člani tožene stranke v okviru upravnega odbora uresničujejo pravice, ki jim gredo kot članom, tako imenovane upravljalske pravice. Naloge upravnega odbora, ki so naštete v 31. členu statuta so torej podrobnejša opredelitev nalog v okviru upravljalske in izvršilne funkcije upravnega odbora in upravnemu odboru ne podeljujejo nikakršnih pravic izven njegovih statutarnih pooblastil. Upravni odbor sprejema samo tiste splošne akte, ki so pomembni za uresničevanje pravic članov tožene stranke, ne pa splošnih aktov tožene stranke, še posebej ne tistih, s katerimi se določajo pravice in obveznosti delavcev oziroma sistemizacijo delovnih mest, zato je v 15. alineji tudi izrecno dodano oziroma določeno, da upravni odbor sprejema samo tiste splošne akte, ki niso v pristojnosti sprejemanja skupščine, nadzornega odbora, organizacijsko kadrovske komisije in generalnega sekretarja tožene stranke. Da je generalni sekretar poslovodni organ, določa 47. člen statuta, ki v tretjem odstavku določa, da je generalni sekretar odgovoren za zakonitost dela tožene stranke, da organizira in vodi delo in poslovanje tožene stranke ter predstavlja in zastopa zbornico. Generalni sekretar je zastopnik tožene stranke in za toženo stranko predstavlja in vodi posle, v ta namen pa generalni sekretar podpisuje (kar pomeni tudi sprejema) akte, listine, pogodbe in druge dokumente, ki se nanašajo na poslovanje zbornice, torej tudi Pravilnik o organizaciji dela. Tudi 18. člen ZDR določa, da v imenu delodajalca – pravne osebe, nastopa njegov zastopnik, določen z zakonom ali aktom o ustanovitvi, torej njegov poslovodni organ, kar je po statutu brez dvoma generalni sekretar. Tako ni pravilen zaključek sodišča, da generalni sekretar ni pristojen za sprejem Pravilnika o sistemizaciji dela in Pravilnika o delovnih razmerjih. Dejstvo je, da je bilo tožnikovo delovno mesto ukinjeno s Pravilnikom o sistemizaciji del z dne 22. 7. 2011. Na podlagi Pravilnika o organiziranosti A. je tožena stranka dne 22. 7. 2011 sprejela tudi nov Pravilnik o sistemizaciji dela, z novimi delovnimi mesti in temeljito spremenjenimi vsebinami delovnih mest, ki so omogočala reorganizacijo delovnega procesa. Vezano na sam postopek sprejemanja programa za reševanje presežnih delavcev ter obeh pravilnikov je sodišče ugotovilo, da je tožena stranka spoštovala predpisana postopkovna pravila. Kljub temu pa je zaključilo, da tožena stranka ni izkazala obstoja utemeljenega razloga za ukinitev delovnega mesta tožnika in da bi morala tožena stranka izkazati tudi kriterije, na podlagi katerih je 80 delavcem ponudila v podpis pogodbe o zaposlitvi, tožniku pa ne in na podlagi katerega izločilnega kriterija tožniku ni bilo mogoče ponuditi nove pogodbe o zaposlitvi. Takšni zaključki sodišča niso pravilni. Tožena stranka je tudi za tožnika preverjala možnost nadaljevanja pod spremenjenimi pogoji, ki je eden od ukrepov za preprečitev oziroma omejitev prenehanja delovnega razmerja, ter tako spoštovala določbo prvega odstavka 99. člena ZDR, tako kot je to storila za vse ostale zaposlene. Glede na novo sistemizacijo dela pri toženi stranki ter vsebino in pogoje delovnih mest ni bilo delovnega mesta, ki bi ga lahko ponudila tožniku, zato ne drži zaključek sodišča, da so njene navedbe pavšalne in niso konkretizirane listinsko ali kako drugače. Tožena stranka se je v svojih vlogah opredelila do vseh navedb tožnika o tem, katera delovna mesta naj bi bila zanj ustrezna in za vsako delovno mesto podrobno obrazložila in izkazala, zakaj tožniku zaposlitve na takšnem delovnem mestu ni mogoče ponuditi. Pritožba navaja, da sodišče opira sodbo na dokaze, za katere ni bil sprejet ustrezni dokazni sklep in za katere stranke sploh ne vedo, da so bili pridobljeni. Sodišče se v obrazložitvi sodbe sklicuje na podatke, pridobljene s strani Zavoda RS za zaposlovanje o prijavah prostih delovnih mest oziroma vrstah del za leto 2011 in 2012. Nobena izmed strank izvedbe takšnega dokaza ni predlagala, prav tako ni bil sprejet dokazni sklep, da bo omenjen dokaz izvedlo sodišče po uradni dolžnosti. Omenjeni podatki, na katere sodišče tudi opira svojo odločitev, toženi stranki niso bili nikoli vročeni in vse do prejema sodbe ni bila seznanjena, da naj bi se sploh nahajali v sodnem spisu. Takšno postopanje sodišča je nezakonito, v nasprotju z določili 287. člena ZPP in določbo 34. člena ZDSS-1 in predstavlja bistveno kršitev določb postopka, ki je vplivala na zakonitost in pravilnost sodbe, poleg tega pa je sodišče toženi stranki na takšen način odvzelo možnost, da se do posameznega dokaza sploh opredeli, istočasno pa se ne opredeli do navedb, podatkov in dokazov (ki jih je sicer sodišče navedlo v dokaznem sklepu) tožene stranke o tem, da tožniku ni mogla ponuditi sklenitve nove pogodbe za ustrezno zaposlitev. Dejstvo je, da tožena stranka tožniku ni bila dolžna ponujati neustrezne zaposlitvi, kamor sodijo tudi zaposlitve za določen čas in zaposlitve, za katere se ne zahteva enaka vrsta in stopnja izobrazbe, kot se je zahtevala za delovno mesto, ki ga je zasedal tožnik.

Tožeča stranka v odgovoru na pritožbo prereka pritožbene navedbe in pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo kot neutemeljeno zavrne in potrdi sodbo sodišča prve stopnje.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadaljnji) tudi po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožena stranka pri sprejemanju programa razreševanja presežnih delavcev, Pravilnika o delovnih razmerjih in Pravilnika o sistemizaciji, spoštovala predpisana postopkovna pravila, seznanila delavce s predlogom obeh pravilnikov, pozvala k eventualnim predlogom oziroma pripombam, da so delavci tudi podali opredelitve do predlogov in mnenj in da je generalni sekretar tožene stranke dne 22. 7. 2011 na oglasni deski objavil, da je sprejel 22. 7. 2011 Pravilnik o delovnih razmerjih skupaj s prilogo in Pravilnik o sistemizaciji dela s tremi prilogami. Pri tem pa je ugotovilo, da glede na veljavni statut pri toženi stranki, ki izrecno razmejuje pristojnost organov zbornice (skupščine, upravnega odbora, nadzornega odbora, organizacijsko-kadrovske komisije, predsednika, podpredsednika in generalnega sekretarja zbornice) in upoštevajoč 47. člen statuta, generalni sekretar tožene stranke ni bil pristojen za sprejem Pravilnika o delovnih razmerjih in Pravilnika o sistemizaciji. Po zaključku sodišča prve stopnje je bila ta pristojnost dodeljena upravnemu odboru tožene stranke (15. alineja prvega odstavka 31. člena statuta). Ob ugotovitvi, da je tožniku po sprejemu obeh navedenih pravilnikov in programa razreševanja prenehalo delovno razmerje iz poslovnega razloga zaradi ukinitve delovnega mesta, ki ga je opravljal na podlagi zadnje veljavne pogodbe o zaposlitvi z dne 22. 2. 2007, je zaključilo, da je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita že iz razloga, ker generalni sekretar tožene stranke ni bil pristojen za sprejem Pravilnika o delovnih razmerjih in Pravilnika o sistemizaciji.

Statut tožene stranke v 47. členu določa, da je poslovodni organ zbornice generalni sekretar, da je odgovoren za zakonitost dela zbornice, da organizira in vodi delo in poslovanje zbornice ter predstavlja zbornico in v ta namen je odredbodajalec za zbornico in podpisuje poslovnopravne akte, listine, pogodbe in druge dokumente, ki se nanašajo na poslovanje zbornice, predlaga temelje poslovne politike zbornice, splošne akte zbornice, plan dela in ukrepe za njihovo izvajanje, izdaja in uresničuje posamične akte, odloča o pravicah delavcev iz delovnih razmerjih, skladno z zakonom, kolektivno pogodbo in splošnimi akti zbornice, opravlja druge naloge v skladu z zakonom, kolektivnimi pogodbami, tem statutom in drugimi splošnimi akti zbornice. Po določbi 18. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in naslednji) v imenu delodajalca - pravne osebe nastopa njegov zastopnik, določen z zakonom ali aktom o ustanovitvi. Poslovodni organ tožene stranke je po statutu generalni sekretar. Pritožba tožene stranke utemeljeno opozarja, da je generalni sekretar tožene stranke poslovodni organ zbornice in da je kot takšen tudi pristojen za sprejemanje in ne zgolj predlaganje splošnih aktov zbornice. Navedeno izhaja tudi iz 15. alineje 31. člena statuta, ki določa, da upravni odbor obravnava, sprejema splošne akte zbornice, razen tistih, ki so v pristojnosti sprejemanja skupščine, nadzornega odbora organizacijsko - kadrovske komisije in generalnega sekretarja A. Generalni sekretar A je namreč po Pravilniku o organiziranosti A. (17. člen - B27) zaradi enotnosti, razumljivosti in učinkovitosti urejanja poslovanja skupaj z organizacijskimi vodji zadolžen za izdajanje organizacijskih predpisov. Ti za A. urejajo podrobnosti, povezane s standardi notranjega poslovanja. Organizacijski predpisi predstavljalo interne dokumente A., namenjene urejanju vseh vidikov delitve dela, razmejevanju pristojnosti in odgovornosti med OE, ravnanju z dokumentacijo A. in da organizacijski predpisi morajo biti skladni z veljavnimi zakonskimi in splošnimi akti A. Glede na navedeno, je nepravilen zaključek sodišča, da generalni sekretar tožene stranke kot poslovodni organ ni bil pristojen za sprejem Pravilnika o sistemizaciji in Pravilnika o delovnih razmerjih.

Sodišče prve stopnje je v nadaljevanju preverjalo tudi zakonitost odpovedi iz poslovnih razlogov. Pravilno je ugotovilo, da je bila tožniku določena pravilna dolžina odpovednega roka in da mu je delovno razmerje prenehalo z dne 15. 4. 2012, ker je bil v poteku odpovednega roka odsoten z dela zaradi začasne nezmožnosti za delo zaradi bolezni (skladno s tretjim odstavkom 116. člena ZDR). Tožena stranka je redno odpovedala pogodbo o zaposlitvi tožniku na podlagi prvega odstavka 80. člena v zvezi z določbo prve alineje prvega odstavka 88. člena, 92. člena in 96. člena ter 109. člena ZDR in sicer zaradi organizacijskih razlogov, ker je delodajalec dne 22. 7. 2011 sprejel nov Pravilnik o sistemizaciji dela, s katerim je bilo delovno mesto, ki ga je zasedal tožnik ukinjeno; iz odpovedi izhaja, da ukinitev delovnega mesta predstavlja utemeljen razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, ki onemogoča nadaljevanje dela pod pogoji sklenjene pogodbe o zaposlitvi; da je delodajalec preveril, ali bi bilo možno delavca zaposliti pod spremenjenimi pogoji ali na drugem delovnem mestu, vendar te možnosti, upoštevajoč spremenjeno organizacijo dela, ni bilo (A4). Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da iz skope obrazložitve odpovedi ni razvidno na kakšen način je preverjal delodajalec možnost delavčeve zaposlitve pod spremenjenimi pogoji in da tožena stranka v sodnem postopku ni uspela izkazati, na kakšen način je preverjala možnost ohranitve delovnega razmerja tožniku. Tožena stranka je namreč vsem ostalim zaposlenim delavcem - natančno 80 (od 84) uspela najti zaposlitev in jim je tudi ponudila nove pogodbe o zaposlitvi, medtem ko tožniku in še trem drugim delavcem ne. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da tožena stranka ni izpolnila pogoja iz tretjega odstavka 88. člena ZDR in ni izkazala na kakšen način je preverjala, ali bi bilo mogoče delavca zaposliti pod spremenjenimi pogoji ali na drugih delih.

Tožniku je bila odpovedana pogodba o zaposlitvi v okviru postopka odpovedi večjemu številu delavcev. Za odpoved večjemu številu delavcev veljajo posebna pravila, določena v 96. do 102. členu ZDR. Tožnik je bil zaposlen na delovnem mestu poslovni direktor. Tožena stranka se je odločila, da bo to delovno mesto ukinila. Program razreševanja presežnih delavcev je bil sprejet po predhodnem posvetu s sindikati, vendar programu ni priložen poimenski seznam delavcev, saj je tožena stranka vsem delavcem (84) odpovedala pogodbo o zaposlitvi iz poslovnih razlogov, nove pogodbe o zaposlitvi pa je ponudila 80 delavcem. Sodišče prve stopnje je zmotno uporabilo materialno pravo, ko je zaključilo, da tožena stranka ni izpolnila pogojev iz tretjega odstavka 88. člena ZDR, saj navedeno določilo spada v poglavje, ki ureja individualne odpuste delavcev, v konkretnem primeru pa je šlo za odpoved pogodbe o zaposlitvi večjemu številu delavcev iz poslovnih razlogov. Ponudba zaposlitve na drugem delovnem mestu oziroma nadaljevanje dela pod spremenjenimi pogoji je po prvem odstavku 99. člena ZDR eden od ukrepov za preprečitev oziroma omejitev prenehanja delovnega razmerja. Kateri delavci bodo ohranili zaposlitev in kateri ukrepi se bodo uporabili, je odvisno od možnosti in potreb, ki jih ima delodajalec. Če ima delodajalec na voljo kakšno prosto delovno mesto, ki ga lahko ponudi kateremu od presežnih delavcev, je odločitev, komu bo delovno mesto ponudil v njegovi prosti presoji in ga pri tem ne zavezujejo nobeni kriteriji. Paziti mora le na to, da odločitev ni diskriminatorna(1). Sodišče prve stopnje bo tako moralo ob pravilni uporabi materialnega prava (99. člena ZDR) presoditi, ali je bila odločitev tožene stranke, da tožniku ni ponudila nove pogodbe o zaposlitvi, diskriminatorna.

Po prvem odstavku 7. člena ZPP morajo stranke navesti vsa dejstva, na katera opirajo svoje zahtevke in predlagati dokaze, s katerimi ta dejstva dokazujejo. Po 212. členu ZPP mora vsaka stranka navesti dejstva in predlagati dokaze, na katere opira svoj zahtevek ali s katerimi izpodbija navedbe in dokaze nasprotnika. To splošno načelo o trditvenem in dokaznem bremenu v delovnih sporih dopolnjuje prvi odstavek 34. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004). Če sodišče po izvedbi vseh dokazov, ki so jih predlagale stranke, ne more ugotoviti dejstev, ki so pomembna za odločitev, lahko izvede dokaz tudi po uradni dolžnosti. S to določbo je v delovnih sporih realizirano preiskovalno načelo, ki pa ga ni mogoče razumeti tako, da sodišče po uradni dolžnosti ugotavlja tudi dejstva (in za njihovo potrditev izvaja dokaze), ki jih stranke sploh niso navajale. Primarna dolžnost strank je, da navedejo vsa pravnorelevantna dejstva in dokaze za njihovo potrditev. Šele, če dokazi, ki so jih ponudile, ne zadoščajo za ugotovitev dejstev, sledi izvedba dokazov po uradni dolžnosti.

Sodišče prve stopnje ni ravnalo v skladu s citiranimi določbami. Zaprosilo za posredovanje podatkov Zavoda Republike Slovenije za zaposlovanje kot dokaz je po uradni dolžnosti pridobilo za ugotovitev dejstev, ki jih nobena izmed strank ni navajala, prav tako ni bil sprejet dokazni sklep, da bo omenjen dokaz izvedlo sodišče po uradni dolžnosti. Z dejstvi, ki jih je na podlagi po uradni dolžnosti izvedenega dokaza ugotovilo sodišče prve stopnje (9. točka obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje) in na katera sodišče tudi opira svojo odločitev, tožena stranka ni bila seznanjena.

Pravice do izjave v postopku je tudi pravica stranke, da navaja dokaze ter se izjavi o dokaznih predlogih nasprotne stranke, da sodeluje v dokaznem postopku ter da se izjavi o rezultatih dokazovanja. Ne zadošča, da se stranki omogoči izjava o dokazih nasprotne stranke, pač pa ji mora biti zagotovljena tudi možnost izjave glede dokazov, ki jih sodišče izvede po uradni dolžnosti. Sodišče mora v takšnem primeru, kot to izhaja iz drugega odstavka 7. člena ZPP, omogočiti, da se stranke s tovrstnimi dokazi seznanijo in do njih opredelijo oziroma mora sodišče tudi v dokaznem sklepu navesti, da namerava izvesti takšen dokaz za ugotavljanje določenih pravno pomembnih dejstev. Pri tem se pravica do izjave ne izčrpa le na področju navajanja dejstev in dokazov oziroma izvedbe dokazov po uradni dolžnosti v skladu s 7. členom ZPP oziroma 34. členom ZDSS-1, temveč se razteza tudi na izražanje pravnih naziranj in s tem vplivanja na ta del odločanja sodišča. Stranki ne koristi pravica do izjave, če se izjavi glede dejstev, ki so pomembna po njenem mnenju, po mnenju sodišča pa so za odločitev pravnorelevantna druga dejstva. Sodišče v dokaznem sklepu ni navedlo, da namerava izvesti dokaz za ugotavljanje določenih pravno pomembnih dejstev, po pridobitvi dokaza pa ni omogočilo strankam, da se s tovrstnimi dokazi seznanijo in da se do njih opredelijo. Glede na gornja izhodišča o pravici stranke do izjave oziroma možnosti vplivanja na odločitev sodišča, navedeno predstavlja bistveno kršitev določb postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

Glede na navedeno in v skladu s prvim odstavkom 354. člena ZPP je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo, izpodbijano sodbo zaradi ugotovljene bistvene kršitve določb pravdnega postopka razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Sodišče se bo moralo ob ponovni presoji opredeliti ali je zakonita odločitev tožene stranke, da tožniku ni ponudila nove pogodbe o zaposlitvi, skladno s prvim odstavkom 99. člena ZDR.

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določbi tretjega odstavka 165. člena ZPP.

Op. št. (1): Enako sodba VS RS VIII Ips 216/2011 z dne 15. 10. 2012.