Jedro

V obravnavanem primeru je ovira za vrnitev v naravi obstajala že od leta 1993, ko je bil zgrajen navedeni objekt. Da vrnitev v naravi ne bo možna, je bilo zato tožeči stranki že tedaj znano oziroma ji je to moralo in moglo biti znano. Tožeča stranka bi zato lahko že v letu 1993 ugotovila nastalo škodo (razlika med tržno vrednostjo nepremičnin in višino odškodnine v obveznicah SOD, ki bi jo tožeča stranka lahko sama izračunala na podlagi ustreznih denacionalizacijskih predpisov, kot je pravilno navedlo tudi prvo sodišče). Ker je tedaj že vedela tudi za povzročitelja škode, je prvo sodišče pravilno ugotovilo, da je po preteku petletnega zastaralnega roka tožbeni zahtevek že zastaral najpozneje v letu 1998.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pravdni stranki krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Prvo sodišče je zavrnilo tožbeni zahtevek, da je toženka dolžna plačati tožeči stranki 161.246,41 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 10. 5. 2011 do plačila (II. točka izreka). Tožnici je naložilo plačilo pravdnih stroškov toženke v znesku 3.358,05 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zamudnimi obrestmi (III. točka izreka).

2. Zoper sodbo se pritožuje tožeča stranka, ki uveljavlja vse pritožbene razloge iz 338. člena ZPP ter predlaga, da pritožbeno sodišče razveljavi izpodbijano sodbo in vrne zadevo prvemu sodišču v novo odločanje. Navaja, da je prvo sodišče zmotno uporabilo pravila o zastaranju. Prvo sodišče ni razjasnilo odločilnega vprašanja, kdaj je tožeči stranki nastala premoženjska škoda. Z vidika začetka zastaranja je pomembno, kdaj je tožeča stranka zvedela za samo škodo. To je bilo tedaj, ko je s pravnomočno upravno odločbo izgubila utemeljeno pričakovano pridobitev lastninske pravice na nepremičnini, ki bi morala biti vrnjena dedičem denacionalizacijskega upravičenca. Prvo sodišče je nepravilno presodilo, da naj bi začelo teči zastaranje za škodo že s tem, ko je bila izvedena nezakonita gradnja, oziroma ko je bilo pravnomočno razsojeno, da je pogodba med toženko in družbo G. nična. V denacionalizacijskem postopku vse do njegovega pravnomočnega zaključka ni bilo jasno, ali bo kljub nični pogodbi in nezakoniti gradnji na koncu prišlo do vrnitve sporne nepremičnine v naravi ali pa bo prvostopenjska upravna odločba iz leta 2001 o vrnitvi v obliki odškodnine ostala v veljavi. Končni izid denacionalizacijskega postopka ni bil jasen najmanj do leta 2009. Ministrstvo kot pritožbeni organ v denacionalizacijskem postopku je zavzelo stališče, da je treba najprej odločiti o tem, ali naj se s strani družbe G. nezakonito zgrajeni objekti odstranijo s spornih zemljišč, šele nato pa bo mogoče odločati o obliki vrnitve. Šele v letu 2011 je postala pravnomočna odločba o vrnitvi podržavljenega premoženja v obliki odškodnine v obveznicah namesto vrnitve v naravi. V pravdi zaradi ničnosti pogodbe iz leta 2000 med toženko in družbo G. so sodišča zavzela stališča, da obstoji možnost vrnitve spornih nepremičnin v naravi. Glede na to ni mogoče trditi, da je bilo že ves čas od nezakonite gradnje dalje gotovo, da bo dejansko nastala škodna posledica. Do leta 2009 je še vedno obstajala možnost, da bo predhodno odločeno o odstranitvi spornih objektov. Realna možnost, da tožena stranka pred zaključkom postopka doseže odstranitev objektov G., in njena obveznost, da za to poskrbi, sta dejansko obstajali ves čas denacionalizacijskega postopka vse do njegovega pravnomočnega zaključka. Toženka je bila kot denacionalizacijski zavezanec dolžna skrbeti za to, da ji G. vrne sporno nepremičnino v neposredno posest in da se z nje odstranijo nezakonito zgrajeni objekti. Opustitev izpolnitve te obveznosti je tožeča stranka zatrjevala kot nedopustno ravnanje toženke. Toženka bi ne le morala ampak tudi mogla izpolniti to obveznost vse do pravnomočnega zaključka denacionalizacijskega postopka, saj je imela za to na voljo vsa pravna sredstva. Do teh trditev se prvo sodišče ni opredelilo. Poleg tega ni izvedlo predlaganega dokaza s pregledom denacionalizacijskega spisa in odločbe z dne 28. 9. 2001. S tem je prvo sodišče storilo bistveni kršitvi določb postopka po 8. in 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, poleg tega pa je bila kršena tudi pravica tožeče stranke do izjave in pravica do poštenega sojenja. Napačna je ugotovitev, da je tožeča stranka že v letu 1993 z gotovostjo zvedela za bodočo škodo. Materialnopravno zmotna je tudi presoja, da je subjektivni zastaralni rok začel teči že v letu 1993. 3. Tožena stranka v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Institut zastaranja preprečuje, da bi upnik lahko uveljavljal svojo terjatev zoper dolžnika v nedogled, saj ga sili k uveljavljanju terjatve v določenem roku. Od vsakega udeleženca obligacijskih razmerij se pričakuje skrbno ravnanje, tako tudi od upnika. Ko oškodovanec zve za škodo in za povzročitelja oziroma ko bi za oba glede na konkretne okoliščine moral in mogel vedeti, začne teči subjektivni zastaralni rok. Objektivni zastaralni rok začne teči, ko je škoda nastala. Upoštevajoč ta izhodišča je prvo sodišče pravilno ugotovilo vsa odločilna dejstva ter se pritožbeno sodišče v izogib ponavljanju sklicuje na razloge izpodbijane sodbe.

6. Prvo sodišče je ugotovilo, da je tožeča stranka ves čas vedela za gradnjo na spornih nepremičninah. Gradnja trgovsko poslovnega objekta se je pričela že v letu 1992, za objekt pa je bilo 25. 1. 1994 izdano tudi uporabno dovoljenje (priloga A16). Tožeča stranka je sicer uspela v sodnih postopkih, v katerih je uveljavljala ničnost pogodb, katerih predmet so bile tudi sporne nepremičnine, vendar pa ni nikoli (dokler je bilo to še mogoče) uveljavljala tudi zahtevkov, s katerimi bi lahko preprečila poseg v sporne nepremičnine (gradnjo na njih) ter s tem ohranila tudi možnost vrnitve spornih nepremičnin v denacionalizacijskem postopku v naravi. Ko je bila gradnja objekta končana, je tožeči stranki moralo biti jasno (že v letu 1993, kot je pravilno ugotovilo prvo sodišče), da je možnost vrnitve spornih nepremičnin v naravi odpadla in da ji je zaradi te gradnje že tedaj bila povzročena škoda.

7. Za začetek teka zastaralnega roka je brez pomena okoliščina, da je odločba o denacionalizaciji z dne 10. 1. 2001 postala pravnomočna šele v letu 2011. V denacionalizacijskem postopku se ugotavlja dejansko stanje v zvezi z obstojem ovire za vrnitev v naravi iz drugega odstavka 32. člena ZDen ob izdaji denacionalizacijske odločbe upravnega organa prve stopnje. V obravnavanem primeru je ovira za vrnitev v naravi obstajala že od leta 1993, ko je bil zgrajen navedeni objekt. Kot že rečeno je tedaj postalo jasno, da vrnitev v naravi ne bo možna (izid denacionalizacijskega postopka glede zahtevka za vrnitev v naravi je bil zato tožeči stranki že tedaj znan oziroma ji je to moralo in moglo biti znano) in da je kot oblika denacionalizacije aktualna le še odškodnina v obveznicah SOD. Tožeča stranka bi zato lahko že v letu 1993 ugotovila nastalo škodo (razlika med tržno vrednostjo nepremičnin in višino odškodnine v obveznicah SOD, ki bi jo tožeča stranka lahko sama izračunala na podlagi ustreznih denacionalizacijskih predpisov, kot je pravilno navedlo tudi prvo sodišče). Ker je tedaj že vedela tudi za povzročitelja škode, je prvo sodišče pravilno ugotovilo, da je po preteku petletnega zastaralnega roka tožbeni zahtevek že zastaral najpozneje v letu 1998 (tako za plačilo razlike med tržno vrednostjo nepremičnin in odškodnino v obveznicah SOD kot tudi zahtevek iz drugega odstavka 72. člena ZDen – slednjega je bilo treba zavrniti tudi zaradi nesklepčnosti tožbe v tem delu, na kar je toženka utemeljeno opozorila že v odgovoru na tožbo).

8. Zmotno je stališče tožeče stranke, da naj bi zastaralni rok začel teči šele s pravnomočnostjo odločbe o denacionalizacijskem zahtevku (v letu 2011). Pravočasno uveljavljanje odškodninskega zahtevka je bilo v domeni tožeče stranke. Čim je izvedela za storilca in škodo (oboje že v letu 1993), je zastaralni rok začel teči. Zadošča, da oškodovanec zve, da je bilo določeno ravnanje oškodovalca protipravno (nedopustno) in da mu je zato nastala škoda (v konkretnem primeru nastop situacije, ki je onemogočil vrnitev podržavljenih nepremičnin v naravi). Napačna je trditev, da do konca denacionalizacijskega postopka ni bilo znano, ali bo podržavljeno premoženje vrnjeno v naravi ali ne. Stališče upravnega organa, na katerega se opira tožeča stranka, nima nobene teže. ZDen ne daje nobene podlage za pričakovanje, da bo upravni organ v denacionalizacijskem postopku odločal o odstranitvi zgradbe na spornih nepremičninah, ki predstavlja oviro za vrnitev v naravi. V sporih iz 88. člena ZDen se ne ugotavlja, ali obstajajo ovire za vrnitev premoženja v naravi in kakšne so dejanske možnosti, da bo premoženje v naravi res vrnjeno (za to odločanje je pristojen upravni organ), o možnosti vrnitve pa je v teh sporih govora zgolj kot o razlagi besedne zveze „dolžnost vrnitve“ iz 88. člena ZDen.

9. Tožnica ni imela nobene podlage za pričakovanje, da bo toženka v zvezi z denacionalizacijskim postopkom morala poskrbeti za odstranitev zgradbe na spornih nepremičninah in s tem omogočiti njihovo vrnitev v naravi. Do tožničinih trditev v zvezi s tem se prvo sodišče ni bilo dolžno opredeliti, ker ni šlo za odločilna dejstva. Pritožba ne pojasni, katera dejstva naj bi se ugotovila s pregledom denacionalizacijskega spisa, razen tega pa je glede na doslej povedano razumljivo, da se ta dokazni predlog ni mogel nanašati na pravno pomembna dejstva. Prvo sodišče zato ni storilo očitanih bistvenih kršitev določb postopka.

10. Ker uveljavljani in uradoma upoštevni pritožbeni razlogi niso podani, je pritožbeno sodišče zavrnilo pritožbo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

11. Tožnica ni uspela s pritožbo, toženka pa z odgovorom na pritožbo ni prispevala k rešitvi zadeve. Pravdni stranki zato krijeta svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. člena, 155. člen in prvi odstavek 165. člena ZPP).