Jedro

Ker je bilo z izvidom in mnenjem zdravniške komisije druge stopnje z dne 20.8.2002, glede katerega nihče ni zahteval izdaje odločbe zavoda, ugotovljeno, da je bil tožnik začasno nezmožen za delo tudi v času od 1.7. do meseca septembra 2002, v tem času ni bil neupravičeno odsoten z dela.

Izrek

Revizija se zavrne.

Tožnik sam krije stroške odgovora na revizijo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je delno ugodilo tožbenemu zahtevku in razveljavilo sklep komisije za pritožbe tožene stranke z dne 4.10.2002, s katerim je bil zavrnjen tožnikov predlog za obnovo postopka, v katerem mu je bil dne 17.7.2002 izdan sklep o prenehanju delovnega razmerja zaradi petdnevne neupravičene odsotnosti z dela od 1.7.2002 dalje in nevrnitve na delo, ki je postal pravnomočen. Ob ugotovitvi, da je bila tožniku naknadno z izvidom in mnenjem zdravniške komisije druge stopnje z dne 20.8.2002 priznana upravičena zadržanost z dela zaradi bolezni tudi za čas od 1.7. do 2.9.2002, kar je v postopku prenehanja delovnega razmerja pomenilo novo dejstvo, je predlogu za obnovo postopka ugodilo in v obnovi kot nezakonit razveljavilo sklep tožene stranke o prenehanju delovnega razmerja tožnika z dne 17.7.2002 ter ugotovilo, da tožniku delovno razmerje ni zakonito prenehalo in še traja, tako, da ga je tožena stranka dolžna pozvati nazaj na delo in mu izplačati nadomestilo plače, kot da bi delal. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje vlaga tožena stranka revizijo iz razloga zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da bi moralo sodišče upoštevati izvid in mnenje zdravniške komisije druge stopnje z dne 6.6.2002, pa tudi izvid in mnenje zdravniške komisije prve stopnje z dne 9.7.2002, da se tožniku zadržanost z dela zaradi poškodbe izven dela zaključi s 30.6.2002. Ker tožnika po tem datumu ni bilo na delo in razlogov za odsotnost ni sporočil, je dne 17.7.2002 tožena stranka utemeljeno ugotavljala, da je bil od 1.7.2002 dalje pet zaporednih delovnih dni neupravičeno odsoten z dela in se na delo ni vrnil. Kasneje spremenjenega mnenja zdravniške komisije sodišče ne bi smelo upoštevati, posebej tudi zato, ker tožnik po 1.7.2002 tožene stranke ni obveščal o razlogih svoje odsotnosti.

V kasnejši dopolnitvi revizije z dne 11.8.2005 je tožena stranka uveljavljala tudi bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP - prečiščeno besedilo, Ur. l. RS, št. 36/04), ker niti prvo in niti drugostopno sodišče nista zavzeli stališča do toženkinih navedb in predložene dokončne odločbe Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije z dne 15.11.2002, v kateri je bilo ponovno ugotovljeno, da je bil tožnik nezmožen za delo do 30.6.2002 in je ta odločba postala pravnomočna.

Revizija in njena dopolnitev sta bili v skladu s 375. členom ZPP vročeni Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije v Ljubljani in tožniku, ki je nanjo odgovoril. Predlagal je zavrnitev revizije in opozarjal, da je bila dopolnitev revizije vložena po izteku tridesetdnevnega roka za revizijo, torej prepozno.

Revizija ni utemeljena.

V zvezi s formalnim preizkusom toženkinih revizijskih vlog sodišče ugotavlja, da lahko stranka vloži revizijo zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje v tridesetih dneh od vročitve prepisa sodbe (prvi odstavek 367. člena ZPP). Iz listin v spisu je razvidno, da je bila sodba sodišča druge stopnje toženi stranki vročena 21.6.2005 in bi rok za vložitev revizije potekel 21.7.2005, če se ne bi s 15.7.2005 začele sodne počitnice. V času sodnih počitnic procesni roki ne tečejo (tretji odstavek 83. člena Zakona o sodiščih - ZS - UPB2, Ur. l. RS, št. 100/2005), tako da je tridesetdnevni rok za vložitev revizije dejansko potekel po izteku sodnih počitnic s 15.8.2005, to je 20.8.2005. Dne 11.8.2005 je torej tožena stranka dopolnitev revizije vložila pravočasno, znotraj tridesetdnevnega zakonskega roka, tako, da je moralo sodišče tudi to vlogo obravnavati kot pravočasno revizijo.

V skladu s 371. členom ZPP revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer pazi po uradni dolžnosti na pravilno uporabo materialnega prava.

Pravilno tožena stranka v pravočasni dopolnitvi revizije opozarja, da se nižji sodišči nista opredelili do odločbe Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije, št. 1700-6605/2-02 z dne 15.11.2002, s katero je bilo dokončno in pravnomočno odločeno, da je bil tožnik začasno nezmožen za svoje delo v času od 3.4. do 30.6.2002. Vendar je iz odločbe razvidno, da je bila izdana na zahtevo tožene stranke zgolj v zvezi z izvidom in mnenjem zdravniške komisije druge stopnje z dne 6.6.2003 in kasnejši izvidi in mnenja zdravniških komisij niso bili predmet postopka izdaje te odločbe. To hkrati pomeni, da odločba ne ureja vprašanja nezmožnosti tožnika za delo v času od 1.7.2002 dalje. Ker se navedena odločba ne nanaša na obdobje sporne odsotnosti tožnika z dela, sodišči nista bistveno kršili določb pravdnega postopka v smislu 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ko se do nje nista opredelili, saj za pravilno odločitev v sporu ni bila bistvenega pomena.

Tudi revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava ni podan. Ker je bilo po ugotovitvah nižjih sodišč z izvidom in mnenjem zdravniške komisije druge stopnje z dne 20.8.2002, glede katerega nihče ni zahteval izdaje odločbe zavoda, ugotovljeno, da je bil tožnik začasno nezmožen za delo tudi še od 30.6. oziroma 1.7.2002 dalje pa vse do meseca septembra 2002, tožnik v tem času ni bil neupravičeno odsoten z dela, saj je njegovo odsotnost opravičevalo njegovo zdravstveno stanje oziroma nezmožnost za delo iz tega naslova. Tako niso bili podani pogoji niti po 5. in niti po 6. točki prvega odstavka 100. člena takrat veljavnega Zakona o delovnih razmerjih (ZDR/90 - Ur. l. RS, št. 14/90, 5/91 in 71/93), na podlagi katerih bi mu lahko tožena stranka izdala sklep o prenehanju delovnega razmerja.

Glede na povedano je sodišče v skladu s 378. členom ZPP revizijo kot neutemeljeno zavrnilo.

Ker tožnik z odgovorom na revizijo ni bistveno prispeval k pojasnitvi zadeve, sam krije stroške, ki so mu nastali z vložitvijo odgovora (prvi odstavek 155. člena ZPP).