Jedro

1. Hči pravdnih strank je postala polnoletna že pred zadnjim narokom za glavno obravnavo. To pomeni, da je tožnica takrat več ni zastopala kot zakonita zastopnica. Zato tudi preživnine zanjo od tedaj dalje ni mogla več utemeljeno zahtevati. Aktivno legitimirana za uveljavitev zahtevka za preživnino je namreč po polnoletnosti hči in ne več mati, tožnica (ki je to legitimacijo v tej pravdi doslej imela, ko je lahko v svojem imenu uveljavljala zahtevke, povezane z izvrševanjem roditeljske pravice).

2. Ali bo hči zahtevala plačilo preživnine ali ne, je v njeni presoji, če je izostalo ustrezno materialno procesno vodstvo sodišča na naroku, ko je bila hči že polnoletna, in bi moralo na to prisotno pooblaščenko tožnice opozoriti oz. izpostaviti, da se o zahtevku za določitev preživnine v obdobju po polnoletnosti lahko odloča le, če pravdo prevzame otrok (prim. 285. člen ZPP), je taka kršitev relativnega značaja

Izrek

I. Pritožbi se zavrneta in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške pritožbe.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo naložilo tožencu, da za preživljanje hčerke A.Š. plačuje mesečno preživnino v znesku 60,00 EUR, za obdobje od 31.8.2016 do 1.3.2017, na njen TRR pri banki Intesa Sanpaolo. Preživninske obveznosti po tej sodbi je dolžan toženec izpolniti do vsakega petnajstega v mesecu za tekoči mesec, v znesku določenim s to sodbo, do prve uskladitve preživnin z gibanjem življenjskih stroškov in plač, odtelj pa v valoriziranih zneskih, določenih po vsakokratnem sklepu o uskladitvi preživnin Vlade RS in obvestilu CSD. V primeru zamude pri plačilu preživninskih obrokov je toženec dolžan plačati tudi zakonske zamudne obresti od zapadlosti posameznega preživninskega obroka do plačila. Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo. Odločilo je še, da vsaka stranka nosi svoje stroške postopka.

2. Zoper sodbo sta obe stranki vložili pritožbo. Obe v pritožbah uveljavljata vse pritožbene razloge in priglašata stroške.

3. Tožnica izpostavi, da je hči A.Š. postala polnoletna 1.3.2017. Izdajo sodbe pa je sodišče prve stopnje napovedalo 24.2.2017, torej ko še ni bila polnoletna. Sodišče je glavno obravnavo začelo znova, iz sklepa z dne 22.3.2017 izhaja, da je 24.2.2017 prejelo zdravniško opravičilo toženca, da na narok ne more pristopiti ter je zato začelo obravnavo znova in narok opravilo 11.4.2017, ko je bila hči že polnoletna. Tedaj so bila opravljena že vsa procesna dejanja, ki so ostala v veljavi, sodišče bi moralo po uradni dolžnosti v postopek vključiti A.Š..Ta bi se odločila, ko bi bila pozvana v pravdo, glede preživninskega zahtevka in sodišče bi kvečjemu le-tega izločilo od polnoletnosti hčere dalje. Ker tako ni postopalo, je kršilo 80. in 81. člen Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Sodišče je o zahtevku za plačilo preživnino odločilo za obdobje do 1.3.2017, to je do polnoletnosti hčere. Znesek je določen s sodbo oziroma v revaloriziranem znesku, čeprav naj bi toženec izpolnjeval preživninsko obveznost zgolj za obdobje od 31.8.2016 do 1.3.2017. Iz razlogov sodbe izhaja, da je preživnina določena na 310,00 EUR mesečno, v izreku je odločeno o znesku 60,00 EUR, gre za razliko, torej ni odločeno o preživnini v celoti ter je sodba nezmožna preizkusa, podana je bistvena postopkovna kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Izrek sodbe nasprotuje obrazložitvi. Sodišče napačno upošteva nakazan znesek hčeri v višini 250,00 EUR kot preživnino. Šlo je le za njegovo darilo hčeri. Preživnino bi namreč pred polnoletnostjo moral plačevati materi, ki je zanjo skrbela. Pravdni stranki kakega drugačnega dogovora nista sklenili, čeprav je res, da je tožnica to predlagala pred CSD, a se toženec s tem ni strinjal, česar niti ne prereka. Tožnica je tudi ves čas postopka trdila, da zneski, ki jih je plačeval hčeri, niso bili namenjeni in tudi ne porabljeni za njeno preživljanje. Dejansko porabo bi moralo sodišče raziskati. Tudi v tem delu sodba nima ustreznih razlogov. Če se primerja dohodninsko osnovo strank, so toženčevi prihodki v letu 2015 za približno 15 % višji od tožničinih. Sodišče ne more enostavno porazdeliti preživninskega bremena na pol. Ves čas, ko hči ni bila v domu, na primer izven šolskega leta, v času zdravljenja, je mati tista, ki za hči skrbi. Napačno je uporabljeno materialno pravo, 129. člen Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (v nadaljevanju ZZZDR). Nesporno je tudi bilo, da so hčerine potrebe višje zaradi tega, ker se šola nahaja izven kraja bivanja in ker se hči ukvarja s športom. Sodišče upošteva poškodbo ramena, do katere pa je prišlo šele konec septembra 2016, v posledici aktivne udeležbe turnirjev. Zato bi moralo sodišče upoštevati dodatne stroške. V tem delu je napačno uporabljen 129.a člen ZZZDR. Prenizko so ocenjeni stroški hčere. Prenizka je ocena 190,00 EUR mesečno za stroške bivanja v domu. Ti so bili 225,00 EUR na mesec od vložitve tožbe dalje. Enako velja za stroške šolskih potrebščin 6,00 EUR mesečno. Tako je na primer treba zaloge pripomočkov kot so svinčniki, kemiki, radirke, sproti obnavljati. Prenizko so ocenjeni stroški inštrukcij, saj ima hči večjo potrebo po inštrukcijah, ker je obiskovala OŠ z italijanskim učnim jezikom, sedaj pa gimnazijo s slovenskim učnim jezikom. Prenizko so ocenjeni tudi stroški prevozov od doma do Ljubljane in nazaj. Pogosto hči pelje tudi tožnica. Prenizki so tudi stroški prehrane, ki so ocenjeni na 100,00 EUR mesečno, čeprav je tožnica uveljavljala te stroške v višini 150,00 EUR mesečno za prehrano med tednom in 150,00 EUR mesečno za prehrano med vikendi, počitnicami ter prazniki ter se sodbe v tem delu ne da preizkusiti. Ker je hči povprečno 10 dni doma, kjer se prehranjuje, znesek 3,00 EUR na dan ne zadošča. Prenizko so ocenjeni bivanjski stroški hčere doma, stroški za TV kabelsko in podobno so vedno enaki, ne glede na to, ali je hči doma ali ne. Tudi stroški za razvedrilo so ocenjeni prenizko. V te stroške je tožnica vštela tudi stroške frizerja, rojstnih dni, kinopredstav in podobno. Tožnica tudi poudarja, da so potrebe otroka skladne z življenjskim standardom obeh staršev, ki sta do razpada izvenzakonske skupnosti enakovredno prispevala, a tudi do teh navedb se sodišče ni opredelilo. Starši so dolžni prispevati skladno s svojimi zmožnostmi, določena preživnina 310,00 EUR je prenizka.

4. Toženec meni, da je preživnina določena v previsokem znesku. Poleg tega je izrek medsebojno nasproten in nerazumljiv, posebej glede revalorizacije preživnine in obresti. Toženec bi bil s preživninskim obrokom glede na izrek v zamudi že pred izdajo sodbe. Stroški za inštrukcije so previsoki, saj nastajajo le 10 mesecev in ne celo leto, enako velja za stroške prevozov v Ljubljano. Previsoki so stroški prehrane, ki so pokriti z domsko oskrbo. Dijaški dom nudi celodnevno prehrano. Pri znesku žepnine je upoštevanih 35,00 EUR, čeprav je tožnica izpovedala, da hčeri daje le 30,00 EUR žepnine mesečno. Plačevanje inštrukcij je neizkazano. Toženec je predlagal zaslišanje hčerke, da izpove o teh okoliščinah, torej glede žepnine in inštrukcij, pojasnila bi tudi, koliko zapravi za prehrano v Ljubljani. Glede preživninskih zmožnosti staršev sodbe tudi ni mogoče preizkusiti. Sodišče je sporno postavko najemnine, ki jo prejema tožnica, spregledalo. V nadaljevanju izpostavi, da je najemnina določena v najemni pogodbi 100,00 EUR za stanovanje nerealna in prirejena zato, da tožnica plačuje nižji davek. Toženec je za primerjavo predložil oglase, iz katerih so razvidne višine najemnin enosobnih stanovanj, kar je sodišče pavšalno zavrnilo z navedbo, da naj ne bi šlo za primerljiva stanovanja. Kršilo je tudi razpravno načelo. Podrobno opisuje dejanske možnosti zaslužka z oddajo stanovanja v Izoli. Ker je tožnica zahtevala plačilo preživnine 500,00 EUR in se je ugotovilo, da je toženec delno že izpolnil preživninsko obveznost s tem, da je od razpada skupnosti vsak mesec nakazoval 250,00 EUR v luči dogovora staršev o skupnem skrbništvu in tožnica tožbe ustrezno ni dopolnila kljub pozivu toženca v odgovoru na tožbo, meni, da je bilo tožničino ravnanje tudi nepošteno, ko je kljub delnemu plačilu vztrajala pri plačilu celotne preživnine. To bi sodišče moralo upoštevati pri odločitvi o stroških. Opozarja še, da kljub polnoletnosti hčere redno in brez prisile plačuje preživnino.

5. Pritožbi nista utemeljeni.

6. Preživninska obveznost je obveznost, katere izpolnjevanje je mogoče zahtevati le za naprej, saj je vsebina te obveznosti v zagotavljanju pogojev za življenjsko eksistenco ter zdrav in uspešen razvoj, kar pomeni kritje tekočih stroškov za stanovanje, hrano, obleko in drugo, stroškov za vzgojo, šolanje in strokovno izobrazbo otroka,... Tako je tožbo zastavila tudi tožnica, ki je preživnino za mladoletno hči (ob zahtevku, da se ji mladoletna hči zaupa v varstvo in vzgojo ter o določitvi stikov) uveljavljala od vložitve tožbe dalje. Ker je preživninska obveznost obveza staršev, da zagotovijo preživljanje otroka, kar pomeni tudi kritje tekočih obveznosti, je jasno, da so to obveznost dolžni redno izpolnjevati, če so z izpolnitvijo obveznosti oziroma toženec, pri katerem otrok ne živi, s plačilom stroškov za preživljanje v zamudi, so dolžni plačati zaradi zamude tudi zakonske zamudne obresti. Res je sicer, da je odveč del izreka, ki se tiče valorizacije določene preživnine, saj je le-ta določena ob upoštevanju okoliščin ob izdaji sodbe, a to pomeni le-to, da preživnina, določena le za obdobje do 1.3.2017 (čas pred izdajo sodbe) ne bo valorizirana. Tožbenemu zahtevku na plačilo preživnine je delno ugodeno, izrek je jasen in medsebojno ni v nasprotju, prav tako pa iz izreka v povezavi z obrazložitvijo jasno izhaja, kar ugotovi tudi tožnica v pritožbi, da je prvostopenjsko sodišče ocenilo, da preživnina znaša 310 EUR, tožencu je naložen v plačilo nižji znesek, ker je del obveznosti že izpolnil. Zato v obeh pritožbah uveljavljane kršitve postopka iz teh razlogov niso podane.

7. Hči pravdnih strank je postala polnoletna že pred zadnjim narokom za glavno obravnavo. To pomeni, da je tožnica takrat več ni zastopala kot zakonita zastopnica. Zato tudi preživnine zanjo od tedaj dalje ni mogla več utemeljeno zahtevati. Aktivno legitimirana za uveljavitev zahtevka za preživnino je namreč po polnoletnosti hči in ne več mati, tožnica (ki je to legitimacijo v tej pravdi doslej imela, ko je lahko v svojem imenu uveljavljala zahtevke, povezane z izvrševanjem roditeljske pravice).

8. Neutemeljene so trditve pritožbe tožnice, da bi moralo sodišče po uradni dolžnosti v postopek vključiti hči. Tako na zadnjem kot tudi predzadnjem naroku, ko je sodišče sklenilo glavno obravnavo, je bila obakrat prisotna kvalificirana pooblaščenka tožnice, ki ustrezne pobude v smislu uveljavljanja preživninske terjatve s strani hčere pravdnih strank, ni podala. Ali bo hči zahtevala plačilo preživnine ali ne, je v njeni presoji (nenazadnje je v postopku tudi ugotovljeno, da določen, zanj nesporni del preživnine, toženec od odselitve plačuje), če je izostalo ustrezno materialno procesno vodstvo sodišča na naroku, ko je bila hči že polnoletna, in bi moralo na to prisotno pooblaščenko tožnice opozoriti oz. izpostaviti, da se o zahtevku za določitev preživnine v obdobju po polnoletnosti lahko odloča le, če pravdo prevzame otrok (prim. 285. člen ZPP), je taka kršitev relativnega značaja. Glede na opisano situacijo, ko pritožba ne trdi, da je namen polnoletne hčere, da kot tožnica od očeta v pravdi zahteva določitev preživnine (hči živi s tožnico, ki jo je o tem lahko povprašala, posebej potem, ko je bila seznanjena z odločitvijo sodišča in razlogi zanjo) ter še predlaga da bi se morebitna pravda z zahtevkom hčere izločila, torej obravnavala ločeno, zatrjevana opustitev sodišča na odločitev v tej zadevi ni vplivala.

9. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je toženec prispeval mesečno po 250,00 EUR (v spornih sedmih mesecih) na račun preživnine, zato je za to obdobje preživnino ustrezno znižalo oziroma tožencu naložilo v plačilo nižji znesek. Ne drži graja tožničine pritožbe, da je napačno ugotovilo, da je šlo za plačilo preživnine. Da je toženec te zneske plačal z namenom plačila preživnine, izhaja iz izpisov prometa, kjer je opredeljen namen plačila. Res je toženec določene zneske plačal na račun hčere, a je izpovedal, da je bilo to zato, ker je razpolagal s hčerino in ne tudi s tožničino številko transakcijskega računa, ob njegovem zaslišanju je bila tožnica prisotna, pripomb ni podala, le posplošeno je trdila, da ta znesek ni preživnina. Pritožbene navedbe tožnice, da ni šlo za preživnino (pač pa za darilo in bi bilo treba dejansko porabo raziskati), so sprenevedanje, tako je na primer tožnica na razgovoru pred Centrom za socialno delo v Izoli pojasnila, da oče glede stroškov prispeva (november 2016), trdila je le, da to stori naknadno, ko ga za to prosi hči. Ni šlo torej za toženčevo "darilo" hčeri.

Glede višine preživnine:

10. Stranki izpodbijata zaključke in odločitev sodišča, vsaka iz svojega zornega kota. Po mnenju pritožbenega sodišča jima zaključkov sodišča in posledično sprejete odločitve ni uspelo omajati. Po presoji pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje preživnino določilo skladno s 129. in 129.a členom ZZZDR, upoštevaje potrebe otroka in materialne ter pridobitne zmožnosti obeh staršev.

11. Očitek toženca, da stroški inštrukcij in za šolanje nastajajo le med šolskim letom, ne more biti utemeljen že zato, ker je odločeno o preživninski obvezi v času teka šolanja (preživnina je določena za obdobje od 31.8.2016 do 1.3.2017, torej ne med počitnicami). Graja toženca o previsoki oceni stroškov prehrane, ki naj bi bili pokriti z domsko oskrbo, je posplošena in odgovor ni mogoč, posebej, ker je sodišče prve stopnje ocenilo dokaze in pojasnilo, da se hči občasno, na primer med vikendi, prehranjuje tudi doma. Sodišče je glede stroškov razvedrila tudi upoštevaje izpovedbo tožnice (30,00 EUR za žepnino) res ocenilo, da so nekoliko višji, torej 35,00 EUR, toda ni izhajalo le iz izpovedbe tožnice o tem, koliko v ta namen dejansko hčeri prispeva, pač pa iz potreb (potrebno je kriti tudi druge splošno znane potrebe, npr. strošek za frizerja,...). Tudi sicer končni znesek preživnine, upoštevaje potrebe otroka in zmožnosti staršev, ne more biti zgolj matematični seštevek, pač pa celovita presoja vseh pravno relevantnih dejavnikov, ki se zatem ustrezno ovrednotijo. Ne drži toženčeva graja, da je neizkazano plačilo inštrukcij, saj je o tem izpovedala tožnica, ki jih je v obravnavanem obdobju krila, toženec, ki je bil prisoten ob zaslišanju, pa konkretnih ugovorov niti podal ni. Prav tako ni podal v svoji izpovedbi drugačnih podatkov glede stroškov hčerine prehrane oziroma tudi v tem obsegu izpovedbi tožnice (ki te stroške krije in so ji torej znani) ni določno oporekal. Posplošenemu očitku, da bi o tem morala izpovedati tudi hči, zato ni slediti. Toženec v pritožbi zaključka sodišča glede hčerinih potreb ni izpodbil. 12. Ker je bila v pretežnem delu spornega obdobja hči poškodovana, je pravilno, da sodišče ni upoštevalo dodatnih stroškov z udeležbo pri turnirjih in tekmah. Da bi v času do poškodbe, v prvih tednih septembra, nastali kaki konkretni stroški in kakšni so bili, tožnica v pritožbi ne pojasni. Prav tako ne more izpodbiti dokazne ocene s posplošeno trditvijo, da so stroški šolskih potrebščin in bivanja v domu ocenjeni v prenizkem znesku. Enako velja za grajo, da je strošek za inštrukcije in za prevoze ocenjen v prenizkem znesku. V tem obsegu ima sodišče jasne razloge, ko so ocenjene okoliščine konkretnega primera, ocenjena je tožničina izpovedba in podani argumentirani zaključki, ki jih pritožnica zgolj z nestrinjanjem ni izpodbila. Res je, da bi sodišče fiksni strošek 11,00 EUR mesečno za kabelsko TV in internet moralo upoštevati v celoti in ne do ene tretjine, gre pa za nizek znesek, dobrih 7,00 EUR razlike, kar na celokupno oceno potreb otroka in posledično oceno toženčevih zavez odločilno ne vpliva. Tožnica trdi, da je uveljavljala stroške prehrane v višini 150,00 EUR mesečno. Ko je bila zaslišana, je izpovedala, da letno potroši v ta namen 1.500,00 EUR, kar mesečno znaša manj. Sodišče prve stopnje je te dodatne stroške ocenilo na približno 100,00 EUR mesečno in očitno upoštevalo, ko je tožnica izpostavila dodatne stroške zaradi večje športne aktivnosti, da je bila hči v spornem obdobju poškodovana. Pritožnica opozori, da ima v času počitnic višje stroške, a se odločitev ne nanaša na čas letnih počitnic.

13. Neutemeljeno se tožnica sklicuje tudi na primerjavo dohodninskih osnov, sodišče je primerjalo dejanske prihodke obeh staršev ter ugotovilo, da je tožničina neto plača višja, prejema pa tudi najemnino, zato zaključek, da je toženec dolžan pokriti (približno) polovico preživninskih v denarju izraženih potreb, ni v njeno škodo. Tudi toženec s trditvami o višjih finančnih zmožnostih matere kot so s sodbo ugotovljene, ni uspešen. Četudi bi bilo res, kar trdi, da bi lahko tožnica prejela višji (neto) znesek z oddajanjem (sodišče te postavke ni spregledalo, tudi o tej okoliščini ima sodba razloge - zadnji odstavek na strani 4), je upoštevaje ugodno finančno situacijo obeh staršev in okoliščino, da je mati tista, pri kateri je mladoletna hči v obravnavanem obdobju dejansko živela in je bilo zato tudi njeno siceršnje angažiranje večje, pravilna enakomerna porazdelitev preživninskega bremena.

14. Odločitev o stroških je tudi pravilna. O teh se v tem postopku odloča na podlagi pooblastila iz 413. člena ZPP po prostem preudarku. Gre za preživninsko pravdo, kjer se oba starša zavzemata za to, da se zagotovi korist otroka, čeprav vsak iz svojega zornega kota in je zato utemeljeno, da take stroške krijeta sama, če ni kakih posebnih drugačnih razlogov (primerjaj tudi odločbo VS RS II Ips 100/2016).

15. Razlogi pritožb niso podani ter je pritožbeno sodišče, ki tudi uradoma upoštevnih kršitev ni zasledilo, neutemeljeni pritožbi zavrnilo in sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

16. Pritožbeno sodišče je odločitev o stroških sprejelo na podlagi pooblastila iz 413. člena ZPP po prostem preudarku, upoštevaje tudi, da stranki s pritožbama nista uspeli (154. in 165. člen ZPP).