Jedro

Le lastnik podržavljenega premoženja v času nacionalizacije je ob izpolnjenih pogojih iz Zden lahko denacionalizacijski upravičenec.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se spremeni tako, da se tožbi ugodi, delna odločba tožene stranke z dne 23.11.2001, se odpravi in se zadeva vrne toženi stranki v ponoven postopek.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 in 70/2000, ZUS) zavrnilo tožbo tožeče stranke zoper delno odločbo tožene stranke z dne 23.11.2001. Z navedeno odločbo je tožena stranka odločila, da se ugodi zahtevi za denacionalizacijo podržavljene nepremičnine G. v I., ki stoji na parc. št. 621, stavbišče s hišo v izmeri 63 m2 in stavbišče z zgradbo v izmeri 42 m2, vpisana v vl. št. 139, k.o. I. - mesto in se navedena nepremičnina, ki je družbena lastnina v uporabi Občine I., vrne v last in posest upravičenki Župniji I., razen dveh poslovnih prostorov v izmeri 21,34 m2 in poslovnega prostora v izmeri 31,96 m2, na katerih se vzpostavi lastninska pravica v korist Župnije I. (1. točka izreka), zavezana stranka za vračilo nepremičnine iz točke 1 izreka te odločbe je Občina I. (2. točka izreka), zemljiška knjiga Okrajnega sodišča v Kopru je dolžna po pravnomočnosti te odločbe po uradni dolžnosti opraviti vpis lastninske pravice na nepremičnini iz 1. točke izreka te odločbe na ime upravičenke (3. točka izreka), vsaka stranka v tem postopku nosi svoje stroške (4. točka izreka).

V obrazložitvi izpodbijane sodbe se sodišče prve stopnje strinja z odločitvijo tožene stranke in z razlogi v obrazložitvi njene odločbe ter se sklicuje na 2. odstavek 67. člena ZUS. Navaja, da je z odločbo OBLO I. z dne 26.12.1961, bila med ostalim civilnopravni osebi M.B. v upravi Župnijskega urada v I. nepremičnina, ki je predmet tega postopka, nacionalizirana in je dne 26.12.1958 prešla v družbeno imovino. Iz historičnega ZK izpiska za vl. št. 78 k.o. I. izhaja, da je bila pri predmetni nepremičnini, vpisani v vl. št. 78 k.o. I., zaznamovana poprava lastnikovega imena M.B. v Rimskokatoliško župnijstvo I. in sicer na podlagi 8. člena Zakona o pravnem položaju verskih skupnosti (Uradni list FLRJ, št. 22-151/53) v zvezi z 9. členom Zakona o agrarni reformi in kolonizaciji (Uradni list LRS, št. 10-61/48) pod št. 155/60 z dne 14.4.1960. Ugovor tožeče stranke, da Župnija Izola ne more biti denacionalizacijski upravičenec za vrnitev nepremičnine, ki je predmet delne odločbe tožene stranke, ni utemeljen. Iz odločbe o nacionalizaciji sporne nepremičnine izhaja, da je bila stavba nacionalizirana zato, ker se ni uporabljala v cerkvene namene, saj je prostor v pritličju uporabljala za skladišče komunalna uprava v I., prvo nadstropje pa se je sporazumno s cerkveno upravo preurejalo v likovni atelje. V času izdaje odločbe o nacionalizaciji je bilo dejanski lastnik nacionalizirane stavbe Rimskokatoliško župnijstvo v I., ki pa je prostore dejansko uporabljalo le do marca meseca 1952, ko je bil takratni župnik deložiran na podlagi odločbe Mestnega ljudskega odbora v I. z dne 22.3.1952. Ker je bilo Rimskokatoliško župnijstvo v I. od uveljavitve Zakona o pravnem položaju verskih skupnosti in Zakona o agrarni reformi in kolonizaciji lastnik nepremičnin, ki so predmet denacionalizacije, ima po 14. členu ZDen položaj upravičenca v postopku denacionalizacije. Del stavbe, ki je predmet denacionalizacije, zasedajo najemniki Zdravstveni dom I. in Slovenski krščanski demokrati. Zato je tožena stranka ravnala prav, ko je v skladu z določbami 2. odstavka 29. in 30. člena ZDen nepremičnino vrnila z vzpostavitvijo lastninske pravice v last in posest brez dveh prostorov, ki ju zasedata najemnika, na katerih je bila že vzpostavljena lastninska pravica. Ugovor tožeče stranke, da predmetne nepremičnine ni mogoče vrniti iz razlogov iz 1. odstavka 19. člena ZDen, ni utemeljen. Poslovni prostor, ki se vrača, uporablja Zdravstveni dom I. za svoj arhiv. Tožeča stranka zaključuje gradnjo novega zdravstvenega doma, zato bi obstoječi arhiv ostal na drugi lokaciji kot je nov zdravstveni dom. Potrebna sredstva za zagotovitev nadomestnih poslovnih prostorov, kot jih je ocenil izvedenec v svojem mnenju, kateremu tožeča stranka ni ugovarjala, pa znašajo 20.096,50 DEM, kar po presoji sodišča prve stopnje niso nesorazmerni stroški, zaradi katerih nepremičnine ne bi bilo mogoče vrniti.

Tožeča stranka vlaga pritožbo zaradi zmotne uporabe materialnega prava, nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu. Predlaga, da vrhovno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da odločbo tožene stranke odpravi, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da ne drži, da je Župnija I. denacionalizacijski upravičenec za vrnitev sporne nepremičnine. Rimskokatoliško župnijstvo I. nikoli ni bilo lastnik nepremičnine na naslovu G. v I. To je utemeljevala tožeča stranka z več argumenti, na katere pa tožena stranka in prvostopenjsko sodišče nista odgovorila. Po interpretaciji sodišča prve stopnje naj bi 9. člen Zakona o agrarni reformi in kolonizaciji določal, da se cerkvena nadarbinska zemljišča, posestva ter zemljišča posestev ter drugih verskih ustanov v okviru ene župnije štejejo za eno celoto. S takšnim navajanjem določb zakona naj bi sodišče prve stopnje in tožena stranka pojasnila prehod lastninske pravice s civilnopravne osebe M.B. na Rimskokatoliško župnijo I. Takšna obrazložitev pa je pomanjkljiva in nejasna. Izpodbijana sodba ne poda razlogov, zakaj naj bi se nadarbina M.B. štela za cerkveno nadarbino in zakaj naj bi bila njena zemljišča cerkvena nadarbinska zemljišča po 2. odstavku 9. člena Zakona o agrarni reformi in kolonizaciji. Sodišče prve stopnje se ni spuščalo v vsebino oporoke po pokojnem G. de B., kar bi vsekakor moralo storiti. Zapustnik ni nikoli zapustil palače B. Rimskokatoliški cerkvi v last. Dokaj skopo je sodišče prve stopnje obrazložilo tudi zavrnitev ugovora tožeče stranke glede vrednosti nepremičnine in s tem povezane odškodnine. Poslovni prostor na G. uporablja tudi Zdravstveni dom I. in ima v njem svoj arhiv, ki je eden izmed pogojev za opravljanje zdravstvene dejavnosti. Arhiva ni mogoče preseliti na drugo lokacijo, saj druge lokacije Zdravstveni dom I. nima. Sodišče prve stopnje pri tem ni upoštevalo določbe 3. odstavka 19. člena ZDen in ni ugotavljalo, kakšne stroške bi imel upravičenec z nadomestno nepremičnino, zaradi česar teh stroškov tudi ni moglo primerjati s stroški zavezanca ter je njegova ocena o njihovi nesorazmernosti brez kakršnekoli vsebine.

Odgovori na pritožbo niso bili vloženi.

Pritožba je utemeljena.

V obravnavani zadevi je sporno, kdo je denacionalizacijski upravičenec podržavljene stavbe G. v I. Po ZDen ima status upravičenca tista oseba, ki ji je bilo premoženje podržavljeno na podlagi predpisov, navedenih v 3. in 4. členu tega zakona, in na katero se glasi odločba o podržavljenju. V denacionalizacijskem postopku je namreč pomembno za odločitev pravno in dejansko stanje v času podržavljenja. Le lastnik podržavljenega premoženja v času nacionalizacije je ob izpolnjenih pogojih iz ZDen lahko denacionalizacijski upravičenec.

Kot izhaja iz predloženih upravnih spisov, je bila v obravnavani zadevi pravna podlaga za podržavljenje Zakon o nacionalizaciji najemnih zgradb in gradbenih zemljišč (ZNNZ), ki je stopil v veljavo dne 26.12.1958. Takrat pa je po podatkih spisov bila zemljiškoknjižna lastnica sporne nepremičnine M.B. Res je, da je naknadno prišlo do spremembe lastništva iste nepremičnine, in sta tožena stranka in sodišče prve stopnje na podlagi te spremembe štela za denacionalizacijskega upravičenca v obravnavani zadevi Župnijo I. Pri tem se je tožena stranka v svoji odločbi oprla na dejansko uporabo objekta pred nacionalizacijo (in ne v času nacionalizacije). Kot pravno podlago je upoštevala Zakon o pravnem položaju verskih skupnosti, ki je začel veljati dne 4.6.1953, torej pred uveljavitvijo ZNNZ in pred nacionalizacijo sporne nepremičnine. Tožena stranka se je sklicevala tudi na Zakon o agrarni reformi in kolonizaciji v LRS (ki je začel veljati dne 24.2.1948), ki pa ni bil pravna podlaga za podržavljenje sporne nepremičnine. Ker pa se je odločba o podržavljenju v obravnavani zadevi glasila na M.B. kot zemljiškoknjižno lastnico v času podržavljenja, ima torej lahko status upravičenca po ZDen ob izpolnjenih pogojih iz tega zakona le M.B. Prav na to, za odločitev o zadevi pravno pomembno okoliščino, pa je v upravnem postopku opozarjala tožeča stranka. Slednja je tudi zatrjevala, da je M.B. samostojna pravna oseba - fondacija, ki še vedno deluje v Trstu. Na to trditev tožena stranka v svoji odločbi ni odgovorila, ugotovila je le, da je dejanski in pravni lastnik premoženja na dan 26.12.1958, ko je začel veljati ZNNZ, bilo Rimskokatoliško župnijstvo v I. Po presoji tožene stranke dejstvo, da je bila sprememba imena lastnika v zemljiški knjigi vpisana šele v letu 1960, ne more vplivati na samo zaznambo spremembe imena lastnika. Sodišče prve stopnje pa je iz ugotovljenih dejstev v upravnem postopku nepravilno sklepalo, da je bilo dejanski lastnik nacionalizirane stavbe v času izdaje odločbe o nacionalizaciji Rimskokatoliško župnijstvo v I., in da mu zato po 14. členu ZDen gre položaj upravičenca v postopku denacionalizacije. Podatki v predloženih spisih pa ne dajejo podlage za takšno sklepanje sodišča prve stopnje. Sporni objekt je, kot izhaja iz predloženih spisov (sodba VS LRS, št. U I 217/62-4), na dan uveljavitve ZNNZ služil kulturno-prosvetnim in ne cerkvenim namenom, kar kaže na to, da tudi v času nacionalizacije niso bili izpolnjeni pogoji iz 74. člena ZNNZ za izročitev tega objekta Župniji I. Zato je pritožbeno sodišče na podlagi določbe 2. točke 2. odstavka 77. člena ZUS v zvezi z 2. točko 1. odstavka 60. člena ZUS sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je tožbi ugodilo in odpravilo odločbo tožene stranke ter ji zadevo vrnilo v ponoven postopek. Tožena stranka bo morala v ponovnem postopku odpraviti navedene nepravilnosti in ponovno presoditi, kdo je denacionalizacijski upravičenec sporne podržavljene nepremičnine v obravnavani denacionalizacijski zadevi. Šele po presoji tega vprašanja, pride v poštev morebitna presoja uporabe določbe 19. člena ZDen.