Jedro

Dejstvo, da je v lokal A v obdobju obnove vlagala tudi družba E. E. d. o. o., ne izključuje pasivne legitimacije toženih strank. Toženi stranki nista prerekali trditev tožečih strank, da sta se prvo tožeča in prvo tožena stranka dogovorili o vlaganju, financiranju ter izvajanju gradbenih dela in storitev. Obstoj soglasja v tem smislu torej ni bil niti sporen, zaradi česar ga sodišču prve stopnje ni bilo potrebno ugotavljati. Pasivna legitimacija prvo tožene stranke je bila s tem podana.

Izrek

I. Pritožba zoper IV. točko izreka sodbe se zavrže. II. Pritožba zoper III. in V. točko izreka se zavrne in se v tem obsegu sodba sodišča prve stopnje potrdi.

III. Vsaka stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je sklenilo, da se sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 103112/2012 z dne 21. 8. 2012 v 1. in 3. odstavku izreka razveljavi (I. točka izreka) ter da se sprememba tožbe dovoli (II. točka izreka). Razsodilo je, da sta toženi stranki dolžni tožečima strankama v roku 15 dni nerazdelno plačati glavnico v višini 129.241,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 6. 2010 dalje do plačila in izvršilne stroške v višini 358,30 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 3. 9. 2012 dalje do pačila (III. točka izreka). Tožbeni zahtevek za glavnico 84.222,20 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 6. 2010 dalje do plačila in za izvršilne stroške v višini 84,60 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 3. 9. 2012 dalje do plačila pa je zavrnilo (IV. točka izreka) ter toženima strankama naložilo povrnitev 1.901,38 EUR pravdnih stroškov tožečih strank, in sicer v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva nastanka zamude dalje do plačila (V. točka izreka).

2. Zoper sodbo sta iz razlogov bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, zmotne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava vložili pritožbo toženi stranki in pritožbenemu sodišču predlagali, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da zahtevek tožečih strank v celoti zavrne, podrejeno pa da pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, v vsakem primeru pa tožečima strankama naloži plačilo pravdnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Priglasili sta tudi stroške pritožbenega postopka.

3. Na pritožbo toženih strank sta tožeči stranki odgovorili s predlogom, da pritožbo tožečih strank pritožbeno sodišče zavrne kot neutemeljeno in sodbo sodišča prve stopnje potrdi. Priglasili sta stroške pritožbenega postopka.

4. Pritožba zoper IV. točko izreka ni dovoljena, pritožba zoper III. in V. točko izreka sodbe pa ni utemeljena.

5. Tožeči stranki sta zahtevek v obravnavanem gospodarskem sporu temeljili na dogovoru o vlaganjih, financiranju (posojila) ter izvajanju gradbenih del in storitev v zvezi s projektom lokal A ter drugimi - tj. lokalom B (P.) in poslovnim objektom v bližini lokala A (adaptacija ličarji, adaptacija avtopralnica, popravilo strehe kotlovnice). Vsi dogovori so bili potrditvah tožečih strank sklenjeni na nivoju prvo tožeče (C. C.) in prvo tožene stranke (D. D., ki je bil do 3. 7. 2009 tudi edini lastnik drugo tožene stranke, ves čas pa njen zastopnik z neomejenimi pooblastili), vendar tudi v imenu drugo tožeče in drugo tožene stranke, tj. pravnih oseb. Hkrati je obstajal izrecen dogovor, da bo tožena stranka vsa (investirana) sredstva (tj. posojila, storitve in delo) vrnila v denarju, in sicer ob upoštevanju nove, večje tržne vrednosti zaradi popolne prenovitve, kar naj bi bilo realizirano iz obratovanja lokala samega. To pa šele tedaj, ko bo lokal začel dobro poslovati, prinašati dobiček in bo v soglasju s tožečo stranko oddan najemniku v obratovanje, kar se je zgodilo junija 2010. 6. Tožeči stranki sta tako iz naslova vlaganj v objekt A zahtevali povračilo v višini 68.919,00 EUR in 46.000,00 EUR, iz naslova zamudnih obresti za posojila znesek v višini 58.374,00 EUR, iz naslova plačila za dela in storitve (oziroma vložka) za objekt B v višini 8.000,00 EUR ter skupni znesek za dela in storitve na objektu, ki ga je tožena stranka uporabljala za poslovne prostore, v višini 6.322,00 EUR. Od zneskov 68.919,00 EUR, 46.000,00 EUR, 8.000,00 EUR in 6.322,00 EUR sta tožeči stranki zahtevali tudi plačilo 20 % DDV, od vsega skupaj pa še obresti od 19. 6. 2010 dalje do plačila. Tržna vrednost lokala A je mnogokrat višja od prvotne vrednosti lokala (kontejnerja) in mnogokrat večja od samega vložka (posojila, storitev in dela) tožeče stranke.

7. Sodišče prve stopnje je - kot predhodno že citirano - njunemu zahtevku delno ugodilo (tj. za znesek 129.241,00 EUR), delno pa ga je zavrnilo (za znesek 84.222,20 EUR, ki vključuje zahtevka za DDV in povečanje vrednosti nepremičnine, ovrednotene v obliki obresti od vloženih vlaganj). Takšno odločitev z obravnavano pritožbo izpodbijata toženi stranki in v bistvenem povzemata ugovore, ki sta jih (sicer pavšalno) podali že v postopku pred sodiščem prve stopnje. Pri tem pritožbeno sodišče uvodoma ugotavlja, da je njuna pritožba delno nedovoljena. Toženi stranki namreč sodbo (iz njunih navedb smiselno sledi, da izpodbijata le sodbo) z dne 9. 1. 2015 izpodbijata tudi v tistem delu, v katerem zase ne moreta izposlovati ugodnejše rešitve, kot jo je sprejelo že sodišče prve stopnje. Njuno pritožbo zoper IV. točko izreka je zaradi pomanjkanja pravnega interesa (četrti odstavek 343. člena Zakona o pravdnem postopku(1), v nadaljevanju ZPP) pritožbeno sodišče zavrglo (352. člen ZPP).

8. Pritožba se v nadaljevanju osredotoča na ugovor zastaranja. Sodišču prve stopnje pritožnici namreč očitata, da je omenjeni ugovor presojalo zgolj v okviru zahtevka, ki se nanaša na objekt A, ne pa tudi glede zahtevkov, ki se nanašata na plačilo za dela in storitve na objektih B in adaptacija ličarji, adaptacija avtopralnice, popravilo strehe kotlovnice. Ne glede na to, da sta toženi stranki podali splošen ugovor zastaranja, bi ga namreč prvostopenjsko sodišče po njunem mnenju moralo presojati tudi v zvezi z zahtevkoma za plačilo preostalih del na drugih objektih. V tem delu izpodbijana sodba zato po pritožbenih navedbah nima razlogov o odločilnih dejstvih (smiselno kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP).

9. Temu pritožbeno sodišče ne more pritrditi. Sodišče prve stopnje je celotno vtoževano terjatev pravilno vezalo na tožbeno zatrjevan dogovor o zapadlosti. Tožeči stranki sta namreč izrecno - v zvezi z vsako posamezno postavko - pojasnili, da je njena zapadlost vezana na trenutek, ko bo lokal (A) začel dobro poslovati, prinašati dobiček in bo oddan najemniku v obratovanje (kar pomeni, da je zapadlost celotne vtoževane terjatve vezala na isti trenutek)(2). Toženi stranki tovrstnega dogovora v postopku na prvi stopnji nista prerekali. Sta pa tudi svoj ugovor zastaranja utemeljevali z navedbami, ki se nanašajo zgolj na lokal A - da je bila obnova gostinskega lokala „Okrepčevalnica A“ zaključena že leta 2005(3), da je bil torej najkasneje z zaključkom tega leta znan obseg oziroma višina zneska ter da so zato vsi domnevni zahtevki tožečih strank iz tega naslova zastarali že zaradi poteka petletnega obdobja. S pritožbeno navedbo, da bi sodišče prve stopnje moralo posebej presojati zastaranje zahtevkov v zvezi z vsakim posameznim objektom, zato ne moreta uspeti. Ker v postopku na prvi stopnji nista trdili, da (s strani tožnic zatrjevan) dogovor o zapadlosti ni obstajal oziroma da dogovorjena zapadlost za zahtevek v zvezi z objektom B ter za zahtevek v zvezi s poslovnim objektom v bližini lokala A ne velja, tudi pritožbeno ne moreta uveljaviti trditve, da bi moralo sodišče prve stopnje zapadlosti v zvezi z njima obravnavati ločeno. Sodišču prve stopnje, ki je zapadlost celotne vtoževane terjatve vezalo na isti trenutek, zato kršitve po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP ni mogoče očitati.

10. Tovrstne kršitve pa sodišče prve stopnje ni zagrešilo niti v zvezi s presojo ugovora pasivne legitimacije. Ugovor pasivne legitimacije v zvezi z zahtevkoma po plačilu za dela in storitve (oziroma za povrnitev vložka) za objekt B v višini 8.000,00 EUR ter skupni znesek za dela in storitve na objektu, ki ga je tožena stranka uporabljala za poslovne in zasebne namene, v višini 6.322,00 EUR izrecno ni bil podan. Sodišče prve stopnje ga zato (ločeno) niti ni bilo dolžno presojati. A iz izpodbijane sodbe izhaja, da je tudi v tem delu ocenilo, da sta toženi stranki nosilca obveznosti iz materialno pravnega razmerja. Čeprav je dokazno oceno v 20. točki obrazložitve glede obstoja dogovora, da za obveznostmi D. D. (tj. prvo tožene stranke) stoji tudi njegova firma (tj. drugo tožena stranka) gradilo v povezavi z zahtevkom, ki se nanaša na objekt A, je ugovor pasivne legitimacije v zvezi z vsemi (posameznimi) zahtevki dokončno zavrnilo sklicujoč se na elektronsko sporočilo z dne 19. 6. 2012 ter utemeljeno zaključilo, da je drugo tožena stranka pristopila k (celotnemu) dolgu prvo tožene stranke. Da gre v obravnavanem primeru za različne posle v različnih časovnih okvirjih(4), je torej prepozna pritožbena trditev.

11. Obrazloženo pomeni, da so neutemeljene pritožbene navedbe, da se je sodišče prve stopnje pri ugovorih zastaranja in pomanjkanja pasivne legitimacije v zvezi z zahtevkoma, ki se nanašata na objekt B in adaptacija ličarji, adaptacija avtopralnice ter popravilo strehe kotlovnice, poslužilo vnaprejšnje dokazne ocene oziroma da v tem delu izpodbijana sodba sploh nima dokazne ocene. Pomeni tudi, da sodišče prve stopnje pri tem toženima strankama ni kršilo ustavnih pravic - pravice do pravnega sredstva, sodnega varstva in enakega varstva pravic.

12. Pritožnici pa nadalje izpodbijata tudi pravilnost samega zaključka sodišča prve stopnje o ugovoru zastaranja (iz 21. točke obrazložitve) in navajata, da po njunem mnenju vtoževana terjatev sploh še ni zapadla (ker še niso stekli pogoji za zapadlost oziroma sodišče prve stopnje sploh ni presojalo, ali je lokal A že začel nositi dobiček) ali pa je že zastarana.

13. A trditve, da toženi stranki nikoli nista prejeli kakršnega koli zneska iz naslova ustvarjenega dobička lokala A, da tega lokal nikoli ni ustvarjal, da sklenitev najemne pogodbe še ne pomeni izpolnitve pogoja ustvarjanja dobička, da sam prejem najemnine ne pomeni ustvarjanja dobička ter da najemnina za predmetni lokal ni bila plačana, so prepozne. Ker jih toženi stranki nista ponudili že v postopku pred sodiščem prve stopnje oziroma v pritožbi izkazali, zakaj jih brez svoje krivde nista mogli navesti do prvega naroka za glavno obravnavo, predstavljajo nedovoljene pritožbene novote iz prvega odstavka 337. člena ZPP. Pritožbeno sodišče jih zato ni upoštevalo. Pripominja le, da toženi stranki - kot že izpostavljeno - dogovora o zapadlosti (kot sta ga predstavili tožnici) sploh nista prerekali. Ker sta tožeči stranki v okviru omenjenega dogovora zapadlost oziroma izpolnitev pogoja o pridobivanju dobička očitno vezali na sklenitev najemne pogodbe, čemur toženi stranki v postopku na prvi stopnji (ponovno) nista nasprotovali, pa svoje pritožbe ne moreta utemeljiti na trditvi, da sodišče prve stopnje ni ugotavljalo, ali je lokal A dobiček že (sploh) začel nositi. To bi bilo namreč - upoštevaje obrazloženo - povsem nepotrebno. Če toženi stranki zapadlosti nista vezali na sklenitev najemne pogodbe, temveč (zgolj/tudi) na ustvarjanje dobička, bi to morali zatrjevati že pred sodiščem prve stopnje. Nerelevantna je zato tudi trditev, da najem, dogovorjen dne 18. 6. 2010, ne obstaja več. Pritožbeno uveljavljane navedbe, da vtoževana terjatev še ni zapadla, iz zgoraj navedenih razlogov niso upoštevne in z njimi pritožnici ne moreta uspeti.

14. Vtoževana terjatev pa po presoji pritožbenega sodišče tudi ni zastarana. Kot že obrazloženo, je sodišče prve stopnje v zvezi z omenjenim ugovorom pravilno presojalo, ali je dogovor o zapadlosti, kot ga zatrjujeta tožeči stranki, obstajal, ter ali je terjatev skladno z dogovorom že zapadla v plačilo. Ker se je izkazalo, da je obstajal in da je bil lokal A v najem oddan dne 18. 6. 2010, pa trenutek dokončanja del na objektu A za obravnavano zadevo ni relevantno dejstvo. Nekonsistentnost v navajanju datumov končanja del (v 9. točki obrazložitve je sodišče prve stopnje zapisalo, da se je obnova objekta A izvajala v letih 2004 do 2007, v 21. točki obrazložitve pa, da so bila dela izvedena že do leta 2008 - kar po oceni pritožbenega sodišča niti ni nekonsistentno) na pravilnost oziroma zakonitost izpodbijane odločitve zato nima vpliva. Niti ne trditev pritožnic, da tožečima strankama ni uspelo dokazati, da so bila dela končana šele leta 2008 (že zaradi ugovorov toženih strank in nespornega dejstva, da je družba E. E. d. o. o. v objekt A vlagala že leta 2004). Sodišče prve stopnje pa z letnico 2008 po prepričanju pritožbenega sodišča tudi ne širi trditvene podlage tožečih strank, saj sta le-ti že v tožbeni naraciji izpostavili, da sta v letu 2004 prvo tožeča stranka in prvo tožena stranka dogovorila vlaganja v gostinski lokal A in da je bila investicija končana do 2008. 15. Nadalje tudi ni res, da je v 15. točki obrazložitve sodišče prve stopnje kot nesporno ugotovilo, da je družba E. E. d. o. o. vlagala v objekt A. Sodišče prve stopnje je na podlagi predloženih računov, katerih plačnik je bila omenjena družba, ugotovilo le, da je v času, ko se je izvajala obnova lokala A, družba E. E. d. o. o. kupovala gradbeni material, in pojasnilo, da to ne pomeni, da ga je kupovala ravno za objekt A, niti da tožeči stranki v isti lokal nista vlagali. Pri tem je izrecno poudarilo tudi, da toženi stranki nista pojasnili, kakšna je povezava med tem, da je E. E. d. o. o. kupoval gradbeni material in da toženi stranki tožečima strankama nista dolžni povrniti vtoževanih vlaganj.

16. Na ta način je sodišče prve stopnje torej smiselno pojasnilo, da sprejema trditev toženih strank, da je v lokal A v obdobju obnove vlagala tudi družba E. E. d. o. o., da pa to ne izključuje pasivne legitimacije toženih strank (katere pomanjkanje sta dokazovali s predloženimi računi). Sodišče prve stopnje je torej dopustilo možnost, da je v lokal A investiralo več oseb (kar bi lahko pomenilo, da so nosilci pravic iz materialno pravnega razmerja celo trije), kot dokaz o vlaganjih toženih strank in njihovi višini pa sprejelo stroškovnik z dne 1. 3. 2008. Toženi stranki, ki šele v postopku s pritožbo iste račune (ki torej glasijo na E. E. d. o. o.) interpretirata v smislu neizkazanosti višine vtoževane terjatve, zato ne moreta uspeti.

17. Toženi stranki sta v pripravljalni vlogi z dne 4. 1. 2013 sicer navajali, da so bili predloženi računi izdani za material in storitve v zvezi z obnovo predmetnega gostinskega lokala (tj. A) in da je to na računu izdajatelja F. F. d. o. o. izrecno navedeno, nista pa pojasnili, da se ti računi pokrivajo s posameznimi postavkami po stroškovniku 1. 3. 2008 in da zaradi tega tožeči stranki do vtoževane višine nista upravičeni (ker torej vtožujeta nekaj, kar je plačala druga pravna oseba - E. E. d. o. o., ne pa tožeči stranki). Sodišču prve stopnje presoje, ali se posamezne postavke po stroškovniku z dne 1. 3. 2008 in predloženi računi prekrivajo, zato ni bilo dolžno opraviti. Ker toženi stranki nista v ničemer prerekali navedb v zvezi z višino vloženega dela v lokal A, pa sodišču prve stopnje v pritožbi tudi ne moreta očitati, da je napačno upoštevalo, da so bila dela opravljena v višini 46.000,00 EUR. Sodišče prve stopnje je na podlagi izpovedb zaslišane priče O in prvo tožene stranke D. D. pravilno ugotovilo, da dela - kot so gradbena dela ipd. - so bila opravljena(5), ker njihova višina ni bila sporna, pa tudi utemeljeno zaključilo, da je zahtevek tožečih strank v tem delu utemeljen.

18. Toženi stranki v postopku pred sodiščem prve stopnje tudi nista prerekali trditev tožečih strank, da sta se prvo tožeča in prvo tožena stranka dogovorili o vlaganju, financiranju ter izvajanju gradbenih dela in storitev. Obstoj soglasja (prim. 48. člen SPZ) v tem smislu torej ni bil niti sporen, zaradi česar ga sodišču prve stopnje ni bilo potrebno ugotavljati. Pasivna legitimacija prvo tožene stranke je bila s tem podana. Ker je sodišče prve stopnje (tokrat na podlagi izvedenega dokaznega postopka) hkrati ugotovilo, da je bil med pravdnimi strankami sklenjen tudi dogovor, da za obveznostmi prvo tožene stranke stroji še njegova firma H. H. d. o. o, za katero je tak dogovor lahko povsem pravno veljavno sklenil D. D. kot prokurist drugo tožene stranke, pa ugovora pasivne legitimacije pritožnici ne moreta uveljaviti niti v zvezi z drugo toženo stranko.

19. Iz vsebinsko enakih razlogov pritožbeno sodišče tudi ne sprejema trditev iz 5. točke obravnavane pritožbe. Sodišče prve stopnje nepodpisanega stroškovnika (A 8 - delo Ž. A 2004 - 2007) ni presojalo v smislu temelja, zaradi česar so brezpredmetne navedbe, da sta toženi stranki prek zanikanja temelja celotne vtoževane terjatve zanikali tudi to listino. Zakaj je sodišče prve stopnje temu delu zahtevka ugodilo v celotni višini, pa je pritožbeno sodišče že pojasnilo, medtem ko se vprašanje zakonitosti in pravilnosti listine v postopku na prvi stopnji ni pojavilo, zaradi česar ga pritožnici ne moreta uveljavljati niti v postopku s pritožbo (prvi odstavek 337. člena ZPP). Enako velja tudi za pritožbene trditve iz 6. točke obravnavane pritožbe. K temu je dodati le, da z zahtevkom po plačilu 20 % DDV tožeči stranki tako ali tako nista uspeli.

20. Skladno z obrazloženim so izrecno uveljavljani pritožbeni razlogi torej neutemeljeni. Ker pritožbeno sodišče tudi ni našlo kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbo toženih strank zoper III. in V. točko izreka kot neutemeljeno zavrnilo in v tem obsegu sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).

21. Toženi stranki s pritožbo nista uspeli. Odgovor na pritožbo pa za rešitev pritožbe ni bil potreben. Pritožbeno sodišče je zato odločilo, da vsaka stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. in prvim odstavkom 155. člena ZPP).

Op. št. (1): Uradni list RS, št. 73/07 - uradno prečiščeno besedilo, 45/08 - ZArbit, 45/08, 111/08 - odl. US, 121/08 - skl. US, 57/09 - odl. US, 12/10 - odl. US, 50/10 - odl. US, 107/10 - odl. US, 75/12 - odl. US, 76/12 - popr., 40/13 - odl. US, 92/13 - odl. US, 6/14, 10/14 - odl. US, 48/14 in 48/15 - odl. US.

Op. št. (2): Pa tudi sicer iz tožbene naracije izhaja, da so bila vsa dela, ne glede na to, na katerem objektu (A, B ali „objekt blizu A“), v neposredni zvezi z vložki in deli v lokal A. Op. št. (3): Kar smiselno pomeni, da sta tudi sami zapadlost vezali na en objekt, tj. „objekt A“ Op. št. (4): Pri čemer pritožbeno sodišče pripominja, da ne razume trditve, da bi bilo posle potrebno presojati tudi v smislu verjetnosti glede na naravo in obseg predmetnega spora med vsemi strankami predmetnega postopka, zaradi česar se do nje ni moglo opredeliti.

Op. št. (5): Kar pomeni, da je prek izvajanja dokazne ocene njun pavšalen ugovor o tem, da ta dela ne obstajajo, zavrnilo.