Modern Legal
  • Napreden AI iskalnik za hitro iskanje primerov
  • Dostop do celotne evropske in slovenske sodne prakse
  • Samodejno označevanje ključnih relevantnih odstavkov
Začni iskati!

Podobni dokumenti

Ogledaj podobne dokumente za vaš primer.

Prijavi se in poglej več podobnih dokumentov

Prijavite se za brezplačno preizkusno obdobje in prihranite ure pri iskanju sodne prakse.

UPRS sklep I U 2310/2011

ECLI:SI:UPRS:2012:I.U.2310.2011 Upravni oddelek

upravni spor akt, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu zavrnitev prošnje za odlog in obročno odplačilo predujma za stroške izvedenca zavrženje tožbe
Upravno sodišče
20. november 2012
Z Googlom najdeš veliko.
Z nami najdeš vse. Preizkusi zdaj!

Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!

Tara K., odvetnica

Jedro

Tožnik s tožbo izpodbija sklep o zavrnitvi njegove prošnje za odlog in obročno odplačilo predujma za stroške izvedeniškega dela, kar pomeni, da ne gre za sklep iz drugega odstavka 5. člena ZUS-1, ker z njim postopek odločanja o izdaji upravnega akta ni obnovljen, ni ustavljen oziroma/ali ni končan in ga glede na navedeno ni možno izpodbijati v upravnem sporu.

Izrek

Tožba se zavrže.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je prvostopni organ zavrnil prošnjo tožnika za odlog in za obročno odplačilo predujma za stroške izvedeniškega dela (1. točka izreka), naložil tožniku, da mora preostali del zneska predujma za stroške izvedeniškega dela v višini 500,00 EUR založiti na tam navedeni podračun organa v roku 8 dni po dokončnosti tega sklepa (2. točka izreka), odločil, da če tožnik ne bo založil v 2. točki izreka zneska v tam navedenem roku, se izvedeniško delo ne opravi, organ pa bo nadaljeval postopek in v skladu s pravili postopka in materialnem predpisu ter na podlagi spisne dokumentacije odločil o upravni stvari (3. točka izreka) ter še, da posebni stroški za izdajo tega sklepa niso zaznamovani (4. točka izreka). V obrazložitvi je navedel, da je tožnik vložil zahtevek za povrnitev vlaganj v denacionalizirano nepremičnino – dvosobno stanovanje v izmeri 40,03 m2, na podstrešju stavbe …, kar pomeni, da je treba ugotoviti, ali se je vrednost navedene nepremičnine povečala, nato ugotoviti vrednost vlaganj, tožnik pa mora izkazati, da je ugotovljena povečana vrednost posledica njegove investicije, pri čemer se upoštevajo vlaganja do 7. 12. 1991. Za ugotovitev teh dejstev organ nima potrebnega strokovnega znanja, zaradi česar bi lahko ta dejstva ugotovil s pomočjo izvedenca gradbene stroke. Glede na 185. člen Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP/86) v zvezi s 113. in 116. členom ZUP/86 je organ s sklepom z dne 21. 1. 2011 določil izvedenca dr. A.A. in tožniku naložil, da je dolžan založiti znesek za stroške izvedenskega dela v višini 800,00 EUR. Z dopisom z dne 8. 2. 2011 je tožnik zaprosil za odlog in za obročno plačilo predujma, 16. 2. 2011 pa je organu še predložil dokazilo o plačilu 300,00 EUR za stroške izvedenskega dela. Glede na določbe Pravilnika o stroških v upravnem postopku, po katerem stranka lahko zahteva obročno plačilo ali odlog plačila stroškov pod tam določenimi pogoji, je organ po uradni dolžnosti pridobil podatek, da tožnik živi s skupnem gospodinjstvu z ženo, pri davčnem organu si je pridobil podatke o dohodkih za oba, ugotovil, da so bili dohodki tožnika v letu 2010 30.415,38 EUR, da je tožnik vzdrževal svojo ženo, da pa imenovana nista imela dohodkov iz naslova katastrskega dohodka, subvencij na zemljišča v uporabi, tržnih prihodkov za proizvodnjo vina in dohodkov na uporabo čebeljih panjev. Mesečna minimalna plača za leto 2010 je 734,15 EUR, povprečni mesečni dohodek na člana tožnikove družine v zadnjih šestih mesecih v letu 2010 pa je bil 1.267,31 EUR, torej več kot mesečna minimalna plača. Po plačilu stroškov za izvedensko delo bi torej povprečni mesečni dohodek na člana družine B.B. v zadnjih šestih mesecih v letu 2010 še vedno presegal višino minimalne plače. Organ je nato tožnika s temi ugotovitvami seznanil in ga pozval, da se o njih izjavi. Tožnik je navedenemu ugovarjal, da ne ZUP/86 niti pravilnik ne določata, da bi se o plačilu stroškov postopka lahko odločalo med postopkom, da mu organ ni posredoval nobene listine o ugotovljenih okoliščinah ter da organ ni upošteval dejstva, da tožnik preživlja tudi mladoletno in šoloobvezno hči žene C.C. Organ je navedel, da je tožnik sam zaprosil za odlog in obročno plačilo, da mora o tem odločiti na podlagi 120.člena ZUP/86 in pravilnika, da mu je pribavo potrdil oziroma drugih listin omogočil 136. člen ZUP/86, da pa iz uradnih potrdil ni razvidno, da bi tožnik poleg žene vzdrževal še drugo osebo.

Drugostopni organ je z odločbo, št. 4902-2/2010-5 z dne 3. 11. 2011, pritožbo tožnika zavrnil, v zvezi s pritožbenimi navedbami pa še dodal, da je tožnik 17. 12. 1998 priglasil svojo zahtevo iz naslova vlaganj pri porušitvi in ponovni zgraditvi podstrešnega stanovanja na …. Ker iz spisov ne izhaja, da bi tožnik svojo vlogo umaknil, ne drži, da je organ odločil na podlagi neobstoječe vloge. Kar pa se tiče tožnikove zahteve za priznanje lastninske pravice na tem stanovanju, jo je organ z dopisom z dne 2. 11. 2011 odstopil v pristojno reševanje Okrajnemu sodišču v Ljubljani. V zvezi z vlaganji posebni ugotovitveni postopek poteka, ker pa nima organ vsega potrebnega znanja, je pravilno določil izvedenca, pravilno pa je tudi odločil o tožnikovi prošnji za odlog in obročno plačilo.

Tožnik je vložil tožbo, v kateri je navedel, da je organ z izdajo sklepa kršil pravila postopka, ko bi tožnik moral imeti možnost varovati svoje pravice in pravne koristi, ki jih je uveljavljal v svojih vlogah in zahtevkih, pa mu ta možnost ni bila dana. Organ v svojem sklepu ni obravnaval tožnikove vloge z dne 18. 11. 2010 oziroma ni obravnaval tožnikove pritožbe z dne 11. 8. 2011, vložene glede na molk organa v zvezi z njegovo vlogo z dne 18. 11. 2010. Glede na to je nastal molk organa, v zvezi s katerim tožnik vlaga tožbo. Posledica zavrnitve tožnikovih pritožb na molk organa je 3. 11. 2011 izdana odločba drugostopnega organa, s katero je ta zavrnil pritožbo tožnika zoper sklep prvostopnega organa. Presoja drugostopnega organa je napačna in nezakonita. Iz sklepa in odločbe ni razvidna podlaga odločitve organa, saj v zadevi ne gre za denacionalizacijo, temveč za uveljavljanje upravičenj iz naslova vlaganja tožnikovega kapitala v bivše družbeno premoženje. V sklepu in odločbi organ tudi ni povzel vseh tožnikovih navedb, zaradi česar je podana bistvena kršitev določb postopka. Tožnik ni vložil vloge, po kateri bi bil zavezan plačati izvedenca. V postopku denacionalizacije tožniku ni bilo omogočeno, da bi uveljavljal svoja upravičenja iz naslova izgradnje novega stanovanja. Sodišča so presodila, da tožnik naj ne bi imel pravnega interesa predlagati obnove postopka, ker da v postopku reševanja predhodnega vprašanja ni uspel izkazati lastninske pravice, ki bi mu zagotavljala položaj stranke v postopku. Tožnik je že od leta 1993 dokazoval, kot v vlogi z dne 17. 12. 1998, da je zgradil novo stanovanje, zaradi česar ne uveljavlja upravičenj iz naslova vlaganj. Stanovanje, ki naj bi bilo vrnjeno v postopku denacionalizacije (in obstajalo že v času nacionalizacije), ne obstoji, saj je tožnik zgradil novega. Še več, iz pridobljenih listin Zgodovinskega arhiva Ljubljana celo izhaja, da zatrjevano vrnjeno stanovanje ni obstajalo niti ob nacionalizaciji. To posredno dokazuje tudi, da je organ odstopil v reševanje sodišču vprašanje obstoja lastninske pravice po 116. členu SZ/91. Glede na to sklep in odločba nista zakonita, saj tožnik ne želi, da se njegova vloga z dne 17. 12. 1998 obravnava vsebinsko. Gre za bistveno razliko, ko se obravnavajo upravičenja iz naslova izgradnje in ko se obravnavajo vlaganja. Vloge tožnik ni umaknil, ker se nanaša na vsa njegova upravičenja, ki mu jih je bilo v denacionalizacijskem postopku omogočeno uveljavljati, torej tudi lastninska upravičenja in ne zgolj upravičenja iz naslova ''koristnih'' vlaganj. Poleg tega je obstajala grožnja, da bo organ vlogo zavrgel, s čimer bi tožnik izgubil možnost uveljavljanja svojih upravičenj. Če obstaja lastninska pravica, potem ne more teči postopek o vlaganjih. Menil je, da kontradiktornost postopka ni bila zagotovljena. Ker pa denacionalizacijski upravičenec ni uveljavljal manjvrednosti stanovanja, pa to tudi pomeni, da mu ni bilo nacionalizirano takratno stanovanje, še manj pa tožnikovo današnje novo stanovanje. V postopku bi morali sodelovati tako zavezanec kot dediči upravičenca. V vsakem primeru velja, da bo moral zavezanec (tj. MOL) tožniku poravnati vsa upravičenja. Za zatrjevano nacionalizirano stanovanje nikoli ni bila relevantno izkazana zemljiškoknjižna identiteta, kot tudi ne za tožnikovo stanovanje, katerega ogled se že 20 let zavrača. V postopku vračanja se ni odločalo o ugovorih tožnika in zavezanca o obstoju lastninske pravice oziroma solastninske pravice, na to je tožnik opozarjal tudi v svojem predlogu za obnovo denacionalizacijskega postopka. Organ je dolžan preučiti, kaj za denacionalizacijski postopek pomeni njegova odločitev, da se šele sedaj rešuje predhodno vprašanje lastninske pravice glede na 116. člen SZ. Zato je nepomembno razpravljanje o stroških izvedenca za procesna dejanja, ki se mu vsiljujejo, če obstaja verjetnost, da bo ugotovljena lastnina na tožnikovem novem stanovanju. Odločilnih dejstev v denacionalizacijskem postopku glede obstoja lastninske pravice mu ni bilo omogočeno dokazovati, zato ne more slediti sedaj tem procesnim dejanjem. Nedvomno torej je, da je tožnik vložil vlogo za njegova upravičenja iz naslova izgradnje stanovanja, ki so (tudi po prepričanju organa) lastninska, kar potrjuje tožnikova zatrjevanja, da ni vložil vloge za vlaganja, kot to navaja organ. Če obstaja verjetnost obstoja tožnikovega novega stanovanja, se postavlja vprašanje obstoja domnevno vrnjenega stanovanja. To izhaja tudi iz sklepa Vrhovnega sodišča X Ips 252/2011. Ker je tožnik zgradil novo stanovanje, ki je bilo vrnjeno, je bil tožnik s tem nezakonito razlaščen. S tem se je poseglo v tožnikovo pravico do mirnega uživanja premoženja po EKČP, hkrati v pravico do varstva doma po 8. členu EKČP. S tem je bil potisnjen v skrito brezdomstvo, saj upravičenec v tem postopku zahteva vzpostavitev prejšnjega stanja, tj. stanje praznega podstrešja. Ker v postopku denacionalizacije tožnik ni imel možnosti sodelovati in ker tudi v tem postopku njegovi argumenti niso bili presojani, so bile grobo kršene garancije poštenega sojenja po 6. členu EKČP, zlasti pravica do dostopa na sodišče v denacionalizacijskem postopku, pravica do izjave, načelo kontradiktornosti in ekonomičnosti postopkov, načelo zakonitosti in materialne resnice, načelo enakosti orožij.

Toženka je v zadevi poslala upravne spise, na tožbo ni odgovorila.

Sodišče uvodoma pojasnjuje, da obravnava tožbo tožnika v delu, ki se nanaša na izpodbijanje sklepa prvostopnega organa, št. 464-44/1998/84 z dne 22. 7. 2011, v zvezi z odločbo drugostopnega organa, št. 4902-2/2010-5 z dne 3. 11. 2011. Sodišče je tožbo zavrglo iz naslednjih razlogov: Iz 2. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) izhaja, da sodišče v upravnem sporu odloča o zakonitosti dokončnih upravnih aktov, s katerimi se posega v pravni položaj tožnice oziroma tožnika, o zakonitosti drugih aktov pa samo, če tako določa zakon. Po drugem odstavku 5. člena ZUS-1 se v upravnem sporu izpodbijajo le tisti sklepi, s katerimi je bil postopek odločanja o izdaji upravnega akta obnovljen, ustavljen ali končan.

Tožnik s tožbo izpodbija sklep o zavrnitvi njegove prošnje za odlog in obročno odplačilo predujma za stroške izvedeniškega dela (in posledično o naložitvi plačila preostalega zneska v višini 500,00 EUR na tam navedeni podračun prvostopnega organa in v navedenem roku, hkrati z opozorilom v primeru neplačila naloženega zneska), kar pomeni, da ne gre za sklep iz zgoraj citiranega drugega odstavka 5. člena ZUS-1, ker z njim postopek odločanja o izdaji upravnega akta (tj. o tožnikovi zahtevi za povrnitev vlaganj) ni obnovljen, ni ustavljen oziroma/ali ni končan in ga glede na navedeno ni možno izpodbijati v upravnem sporu. Na drugačno odločitev zato tudi ne morejo vplivati obširni tožbeni ugovori o napačnem postopanju organa in posledično napačni vsebinski odločitvi v sklepu, ki pa jih bo tožnik lahko uveljavljal v upravnem postopku in (v nadaljevanju tudi) v upravnem sporu zoper akt, s katerim bo organ odločil meritorno o njegovi zahtevi za povrnitev vlaganj.

Ker ne gre za upravni akt oziroma akt, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu, je sodišče tožbo po 4. točki prvega odstavka 36. člena ZUS-1 zavrglo.

Javne informacije Slovenije, Vrhovno sodišče Republike Slovenije

Do relevantne sodne prakse v nekaj sekundah

Dostop do celotne evropske in slovenske sodne prakse
Napreden AI iskalnik za hitro iskanje primerov
Samodejno označevanje ključnih relevantnih odstavkov

Začni iskati!

Prijavite se za brezplačno preizkusno obdobje in prihranite več ur tedensko pri iskanju sodne prakse.Začni iskati!

Pri Modern Legal skupaj s pravnimi strokovnjaki razvijamo vrhunski iskalnik sodne prakse. S pomočjo umetne inteligence hitro in preprosto poiščite relevantne evropske in slovenske sodne odločitve ter prihranite čas za pomembnejše naloge.

Kontaktiraj nas

Tivolska cesta 48, 1000 Ljubljana, Slovenia