Jedro

Namen določb ZFPPIPP, ki obravnavajo osebni stečaj in ki stečajnemu dolžniku prepovedujejo razpolaganje s premoženjem, ki sodi v stečajno maso, je v tem, da se prepreči zmanjšanje stečajne mase. Glede na navedeno ni mogoče zaključiti, da je z omejitvijo dolžnikove poslovne sposobnosti vedno omejena tudi njegova pravdna sposobnost v enakem obsegu, ampak je treba dolžniku priznati pravdno sposobnost, v kolikor lahko s procesnim dejanjem poveča stečajno maso ali prepreči njeno zmanjšanje. Ker gre v konkretni zadevi, v kateri se toženec (dolžnik) pritožuje zoper delno ugodilno sodbo sodišča prve stopnje, s katero mu je bilo naloženo plačilo odškodnine, za takšno situacijo, je toženec (dolžnik) pravdno sposoben za vložitev pritožbe.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo toženi stranki naložilo, da tožniku plača odškodnino v višini 7.300,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 24. 6. 2009 dalje do plačila, v roku 15 dni iz pod izvršbo (I. tč. izreka). Višji tožbeni zahtevek za 7.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 24. 6. 2009 dalje je zavrnilo (II. tč. izreka). Toženi stranki je naložilo, da tožniku povrne stroške postopka v znesku 561,51 EUR v 15 dneh in pod izvršbo, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka paricijskega roka do plačila (III. tč. izreka). Nadalje ji je naložilo, da povrne 397,25 EUR plačanih stroškov za izvedenko medicinske stroke in pričo ter jih nakaže na račun Delovnega sodišča v Celju (IV. tč. izreka).

Zoper navedeno sodbo sodišča prve stopnje se pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odst. 338. čl. ZPP. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Tožena stranka izpostavlja, da je tožnik sam izpovedal, da toženec ni bil seznanjen, da bo skupina delavcev postavljala oder pri stanovanjski hiši M.P. Neživljenjsko je, da bi toženec to delo odredil v okviru službe, nato pa bi M.P. za isto delo delavcem tudi kaj plačal na roko. Sodišče prve stopnje je brez tožnikove trditvene podlage ugotovilo, da je bil F.M. zadolžen za razporejanje dela zaposlenim pri toženi stranki. Takšna ugotovitev ne drži. Toženec je bil namreč edini, ki je bil pooblaščen za organizacijo in vodenje procesa dela. F.M. mu je pri tem zgolj pomagal, da je nadzoroval, če se dela opravljajo na način, kot jih je dogovoril in organiziral toženec. Čas nesreče je bistvena okoliščina tega spora. Dejansko stanje, ki ga je v zvezi s tem ugotovilo sodišče ni pravilno. Toženec je dokazal, da so delavci po končanju dela v H. delo za ta dan zaključili. H. so cca 40 km oddaljene od S., kar pomeni cca 40 min vožnje, to pa pomeni, da bi se nesreča lahko zgodila šele ob 16. 40 uri, vendar tudi to ni verjetno, saj se nesreča ni zgodila takoj ob začetku postavljanja odra, ko sta bili v postavitev odra vloženi že cca 2 uri dela. Tožnik ni dokazal, da je ura 18.30 na zdravniški dokumentaciji napaka. Ocena sodišča o tem pa je napačna, saj sodišče ne more ugotavljati dejstev, ki jih nobena od strank ne zatrjuje. Toženec je pojasnil, da ura, razvidna iz zdravstvene dokumentacije pomeni, da je tožnik delo opravljal izven delovnega časa. Sodišče je le pavšalno zavrnilo ugovarjan soprispevek. Če je namreč tožnik videl, da je oder že dotrajan in torej nevaren, bi moral o tem opozoriti nadrejenega in delo odkloniti. Ker tega ni storil, je tudi sam odgovoren za nastanek poškodbe. Sodišče je odškodnino odmerilo previsoko. Sodba pa ima tudi takšne pomanjkljivosti, da je ni mogoče preizkusiti.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče druge stopnje je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah razlogov, ki jih uveljavlja pritožba in skladno z 2. odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99 in nadaljnji; ZPP) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka po 1., 2., 3., 6., 7., 11. točki, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo bistvenih kršitev določb postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti in na katere se le pavšalno sklicuje pritožba, pravilno in popolno je ugotovilo dejansko stanje in na tako ugotovljeno dejansko stanje tudi pravilno uporabilo materialno pravo.

Glede na to, da je tožena stranka v postopku osebnega stečaja, pritožbe pa ni vložila po stečajni upraviteljici, temveč je pritožbo vložila sama, je pritožbeno sodišče najprej ugotavljalo, ali je takšna pritožba dovoljena. V skladu s 4. odstavkom 343. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) je pritožba namreč nedovoljena, če jo je vložila oseba, ki ni imela te pravice. Pritožbo namreč lahko vložijo le osebe, ki imajo procesno sposobnost za to pravno sredstvo. To med drugim pomeni, da zgolj stranka, ki je popolnoma poslovno sposobna, lahko sama opravlja pravdna dejanja (pravdna sposobnost). Stranko, ki nima pravdne sposobnosti tako zastopa njen zakoniti zastopnik (78. člen ZPP), ki lahko pravdna dejanja v imenu stranke opravlja sam ali po pooblaščencu (79. člen ZPP). Pravne posledice začetka stečajnega postopka v skladu s prvim odstavkom 244. člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (ZFPPIPP, Ur. l. RS, št. 126/2007 in nadaljnji) nastopijo z začetkom dneva, ko je bil objavljen oklic o začetku stečajnega postopka. V skladu s 386. členom ZFPPIPP sicer poslovna sposobnost dolžniku, zoper katerega je začet postopek osebnega stečaja, ni v celoti odvzeta, omejena pa je tako, da slednji ne more prosto sklepati pogodb in opravljati drugih pravnih poslov ali dejanj, katerih predmet je razpolaganje s premoženjem, ki spada v stečajno maso. Takšni pravni posli, ki bi jih samostojno sklenil stečajni dolžnik so tako brez pravnega učinka. Pri razpolaganju s tem premoženjem, postane namreč stečajni upravitelj zakoniti zastopnik stečajnega dolžnika (smiselno 2. odst. 245. čl. ZFPPIPP). Namen določil ZFPPIPP, ki obravnavajo osebni stečaj, in ki stečajnemu dolžniku omejujejo razpolaganje s premoženjem, ki spada v stečajno maso je v tem, da dolžnik ne zmanjšuje stečajne mase. Glede na navedeno ni mogoče zaključiti, da je z omejitvijo dolžnikove poslovne sposobnosti po 386. členu ZFPPIPP, vedno omejena tudi njegova pravdna (procesna) sposobnost v enakem obsegu. Šteti je torej, da ima dolžnik pravdno sposobnost, v kolikor s procesnim dejanjem lahko poveča stečajno maso ali prepreči njeno zmanjšanje. Ker gre v konkretnem primeru za tako situacijo, je zaključiti, da je stečajni dolžnik procesno sposoben za vložitev pritožbe. Pritožba je torej dovoljena kljub temu, da je ni vložila stečajna upraviteljica, zato je v nadaljevanju pritožbeno sodišče pritožbo obravnavalo po vsebini.

Sodišče prve stopnje je pravilno in popolno ugotovilo vsa odločilna dejstva. Ta pa so naslednja: - Tožnik je dne 27. 6. 2008 utrpel telesno poškodbo na delu pri toženi stranki. Pri postavljanju fasadnega odra je padel z višine 3,5 metra na asfalt in se pri tem poškodoval. Tožnik je vijačil vijak cevnega odra, pri tem pa se je vijak, ker je bil star in zarjavel, odtrgal in je cel tožnika potegnila za sabo v globino.

- V nesreči je tožnik utrpel impresijski zlom golenice na lateralni strani, ki sega v sklep, obtolčenine desne rame, obtolčenine levega gležnja, kri v kolenu, ter odrgnine po zunanji strani levega gležnja.

- Na objektu, kjer je delal tožnik so se uporabljala neprimerna delovna sredstva in oprema, tožena stranka ni zagotavljala potrebnih ukrepov za varovanje na podlagi Uredbe o zagotavljanju varnosti in zdravja pri delu na začasnih in premičnih gradbiščih (Ur. l. RS, št. 83/2005), po kateri morajo biti zidarski odri primerno vzdrževani in pregledani s strani vodje posameznih del, preden se začnejo uporabljati. Dela so se opravljala brez ustreznega nadzora delovodje, delavci niso bili varovani z osebno varovalno opremo proti padcu v globino. Delo se je opravljalo na višini (3,5 metra) in je predstavljalo nevarno dejavnost. Sodišče prve stopnje je po izvedenem dokaznem postopku odločilo, da je tožena stranka za povzročeno škodo tako objektivno kot krivdno odškodninsko odgovorna. Soprispevka tožnika ni ugotovilo. Tožniku je prisodilo odškodnino v višini 7.300,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 24. 6. 2009 dalje, višji tožbeni zahtevek (7.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi) pa je zavrnilo.

Tožena stranka neutemeljeno izpodbija dokazno oceno sodišča prve stopnje, ki se nanaša na ugotovitev, da se je tožnik dne 27. 6. 2008 dejansko poškodoval na delu pri toženi stranki. Sodišče prve stopnje je za tak zaključek navedlo argumentirane in preverljive razloge, ki so jasni in nedvomni. Pritožbeno sodišče razlogov, ki bi bili glede tega odločilnega dejstva sami s seboj v nasprotju ni našlo, zato zavrača pritožbene trditve o bistveni kršitvi določb postopka po 14. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP. Tožnik je z zadostno mero gotovosti uspel dokazati, da je poškodbo utrpel na delu pri toženi stranki dne 27. 6. 2008, kar je sodišče prve stopnje glede na pravilo o trditvenem in dokaznem bremenu tudi pravilno upoštevalo. Ker so priče o tem dejstvu različno izpovedovale (ene so trdile, da je šlo za „udarniško delo“, torej za delo, za katero nisi plačan, druge, da je šlo za delo izven delovnega časa, za katero so dobile posebno plačilo s strani naročnika M.P. in tretje, da niso dobile nobenega posebnega plačila in so štele, da opravljajo delo za delodajalca), je prav iz tega razloga sodišče prve stopnje njihove izpovedbe še posebej skrbno ocenilo. Sodišče prve stopnje je namreč tisto, ki lahko ob zaslišanju dobi neposreden vtis ali priča izpoveduje verodostojno ali ne, poleg tega pa ima možnost in dolžnost ta vtis primerjati tudi z ostalimi izvedenimi dokazi. Izpoved priče mora oceniti kot vsak drug dokaz, torej samega zase in v povezavi z drugimi dokazi. Svoj zaključek o verodostojna ustrezno argumentirati. Sodišče prve stopnje je prepričljivo in argumentirano pojasnilo, zakaj jesti oz. neverodostojnosti posamezne priče pa mor zaključilo, da se je toženec poškodoval v okviru dela in delovnega časa pri delodajalcu (in tudi zakaj šteje, da tožena stranka ni dokazala, da bi M.P. delavcem, ki so delali na objektu, za opravljeno karkoli plačal). Pritožbeno sodišče te argumentacije ne ponavlja in v zvezi z navedenim pritožbene navedbe, ki izpodbijajo dokazno oceno, zavrača kot neutemeljene, še posebej ob dejstvu, da je bil prav tožnikov delodajalec tisti, ki je sam izpolnil obrazec „prijava poškodbe pri delu“ (A4), iz katerega izhaja, da se je tožnik poškodoval na delu ob 16.30 uri, ter da je bil sam toženec tisti, ki je tudi opravil ogled kraja dogodka. Pritožbeno sodišče ocenjuje, da toženec tega obrazca, ki je bil sestavljen tri dni po dogodku, zagotovo ne bi izpolnil, v kolikor se dogodek ne bi odvil tako, kot je izpovedal tožnik in kot izhaja iz dokaznega postopka sodišča prve stopnje.

Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da je tožnik dne 27. 6. 2008 opravljal delo na stanovanjskem objektu M.P. v delovnem času in v skladu z navodili tožene stranke. Tožnik je ves čas trdil, da je delo opravljal v skladu z navodili delodajalca, navedel je tudi, kdo od nadrejenih mu je delo odredil, zato ni v neskladju z njegovo trditveno podlago ugotovitev sodišča prve stopnje, ki je po izvedenem dokaznem postopku ugotovilo, da so bili delavci na stanovanjski objekt M.P. razporejeni s strani njihovega vodje M.S., ki je prejel navodilo od F.M.. Ali je bil prav F.M. zadolžen za razporejanje dela zaposlenim pri toženi stranki ali ne, pa niti ni bistveno, saj je neizpodbijana ugotovitev sodišča prve stopnje, da so bili delavci na delovišče razporejeni s strani njihovega neposrednega nadrejenega M.S. in je torej nesporno, da so delo opravljali v skladu z navodilom neposredno nadrejenega, ki je „podaljšana roka“ delodajalca.

Glede zaključka sodišča prve stopnje, da je v konkretnem primeru podana tako objektivna kot krivdna odgovornost tožene stranke, je pritožba neobrazložena. Iz navedenega razloga je pritožbeno sodišče odločitev sodišča prve stopnje v tem delu preizkusilo le glede bistvenih kršitev določb postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da je odločitev sodišča prve stopnje tako procesno kot materialnopravno pravilna.

Enako neobrazložena je pritožba glede višine prisojene odškodnine. Tudi v tem delu je zato pritožbeno sodišče preizkusilo izpodbijani del sodbe le glede bistvenih kršitev določb postopka in zmotne uporabe materialnega prava in ugotovilo, da je odločitev sodišča prve stopnje tako procesno kot materialnopravno pravilna. Tožnikov zahtevek za povrnitev negmotne škode ima pravno podlago v 179. členu Obligacijskega zakonika (OZ, Ur. l. RS, št. 83/2001 s sprememb.). Temeljni načeli za odmero odškodnine za nepremoženjsko škodo, vsebovani v zakonu, sta načelo individualizacije in načelo objektivne pogojenosti višine odškodnine. Obe načeli je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo.

V nesreči je tožnik, ki je bil ob nezgodi star 26 let, utrpel impresijski zlom golenice na lateralni strani, ki sega v sklep, obtolčenine desne rame, obtolčenine levega gležnja, kri v kolenu, ter odrgnine po zunanji strani levega gležnja. Prestajal je dolgo obdobje telesnih bolečin (mesec in pol hude, srednje hude še en mesec, manjše pa trpi še sedaj ob daljši hoji in ob vremenskih razmerah). Skoraj dva meseca in pol je imel imobilizirano koleno. V bolniškem staležu je bil 4 mesece. Prestal je številne neugodnosti v zvezi z zdravljenjem, razvidne iz izvedeniškega mnenja in sodbe sodišča prve stopnje. Glede na ugotovljeni obseg škode je tožniku za prestane telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem utemeljeno odmerjena odškodnina najmanj v prisojeni višini, torej v višini 3.000,00 EUR. Enako velja za odškodnino prisojeno za strah v višini 800,00 EUR, ter 3.500,00 EUR za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Tožnikovo levo koleno je namreč po nezgodi omejeno gibljivo in zadebeljeno. Enako velja za levi gleženj in stopalo. Meritve so pokazale odstopanja glede na normalne vrednosti. Dela v enaki meri kot prej, ne more več opravljati, po nezgodi ga je tudi strah dela na višini. Pritožbeno sodišča ocenjuje, da je prisojena odškodnina iz naslova nepremoženjske škode v višini 7,18 povprečnih plač v celoti skladna z odškodninami, prisojenimi v podobnih primerih (npr. II Ips 641/2006 z dne 14. 11. 2007). Tudi sicer tožena stranka ne navede nobene sodbe, s katero bi podkrepila svojo pavšalno navedbo o pretiranosti dosojene odškodnine.

Ker s pritožbo uveljavljani razlogi niso podani in tudi ne razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).