Jedro

Relevanten trenutek za oceno uspeha stranke in s tem prevalitev plačila sodne takse oproščene stranke, ki je v postopku uspela, na stranko, ki v postopku ni uspela, je pravnomočnost odločbe (319. člen ZPP), ko je mogoče prisojeno obveznost prisilno izterjati, torej ko ta postane izvršljiva. Glede na zgoraj navedeno je odločba v tej zadevi postala pravnomočna dne 12. 1. 2022 in je sodišče prve stopnje pravilno postopalo, ko je od tožnice zahtevalo, da plača sodno takso tožene stranke, ki je bila oproščena plačila. Tega ne spremeni dejstvo, da je tožnica vložila revizijo, torej izredno pravno sredstvo.

Izrek

Pritožbi zoper sklepa Okrožnega sodišča v Ljubljani VIII Pg 1657/2017 z dne 18. 7. 2022 in z dne 14. 9. 2022 se zavrneta in se izpodbijana sklepa sodišča prve stopnje potrdita.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom z dne 18. 7. 2022 sklenilo, da je tožeča stranka dolžna v roku petnajst dni od vročitve sklepa plačati sodno takso za pritožbeni postopek po tar. št. 1121 ZST v višini 5.205,00 EUR po plačilnem nalogu, ki je priloga sklepa. S sklepom z dne 14. 9. 2022 pa je sklenilo, da se ugovor zoper plačilni nalog Okrožnega sodišča v Ljubljani VIII Pg 1657/2017 z dne 19. 7. 2022 zavrne.

2. Zoper sklepa je tožeča stranka vložila pritožbi zaradi napačne uporabe materialnega prava in predlagala, da ju višje sodišče razveljavi in z odločanjem o odmeri sporne sodne takse počaka do zaključka postopka z izrednimi pravnimi sredstvi.

3. Pritožbi nista utemeljeni.

4. Kot izhaja iz obrazložitve sklepa sodišča prve stopnje z dne 18. 7. 2022, je bila v gospodarskem sporu tožena stranka oproščena plačila sodne takse za pritožbeni postopek. Višje sodišče v Ljubljani je s sodbo I Cpg 681/2022 z dne 12. 1. 2022 odločilo tako, da je v pravdnem postopku v celoti uspela tožena stranka. Zato je sodišče prve stopnje na podlagi drugega odstavka 15. člena Zakona o sodnih taksah (ZST-1) s sklepom z dne 18. 7. 2022 prevalilo plačilo sodne takse za pritožbeni postopek v višini 5.205,00 EUR na tožečo stranko.

Sodišče prve stopnje je nato dne 19. 7. 2022 izdalo plačilni nalog, zoper katerega je tožeča stranka ugovarjala in sodišče ga je z izpodbijanim sklepom z dne 14. 9. 2022 zavrnilo. Navedlo je, da določba drugega odstavka 15. člena ZST-1, določa, da če je stranka oproščena plačila sodnih taks, pa je v postopku v celoti uspela, je njen nasprotnik dolžan te takse plačati, če sam ni oproščen plačila. Tožena stranka je bila oproščena plačila sodne takse za pritožbeni postopek na podlagi prvega odstavka 10. člena ZST-1, v postopku je v celoti uspela, zato je tožeča stranka dolžna plačati sodne takse, saj sama ni bila oproščena plačila sodnih taks.

5. Pritožnica navaja, da bi sodišče prve stopnje moralo počakati z odločanjem o sodni taksi zaradi tega, ker je vložila predlog za dopuščeno revizijo (Dor 44/2022), o kateri Vrhovno sodišče RS do dneva vložitve pritožbe z dne 1. 9. 2022 še ni odločilo. Navaja, da je mogoča situacija, da bo tožeča stranka z uveljavljanjem izrednih pravnih sredstev uspešna in bo zato odpadla pravna podlaga za izdajo izpodbijanih sklepov in plačilnega naloga. Če pa bosta izpodbijani sodni odločbi ostali v veljavi, tožeča stranka le-teh ne bo več mogla izpodbijati in zato meni, da izpodbijanih sklepov in plačilnega naloga sodišče prve stopnje ne bi smelo izdati, dokler ne bi bil zaključen postopek pred Vrhovnim sodiščem RS.

6. Pritožbeno sodišče odgovarja, da pritožnica nima prav in je sodišče prve stopnje pravilno odločilo v skladu z veljavnimi določbami ZST-1. Relevanten trenutek za oceno uspeha stranke in s tem prevalitev plačila sodne takse oproščene stranke, ki je v postopku uspela, na stranko, ki v postopku ni uspela, je pravnomočnost odločbe (319. člen ZPP), ko je mogoče prisojeno obveznost prisilno izterjati, torej ko ta postane izvršljiva. Glede na zgoraj navedeno je odločba v tej zadevi postala pravnomočna dne 12. 1. 2022 in je sodišče prve stopnje pravilno postopalo, ko je od tožnice zahtevalo, da plača sodno takso tožene stranke, ki je bila oproščena plačila. Tega ne spremeni dejstvo, da je tožnica vložila revizijo, torej izredno pravno sredstvo. Tudi sicer, ko neuspešna stranka vloži izredno pravno sredstvo, zapade v plačilo po pravnomočni odločbi prisojena glavna in stranske obveznosti (npr. stroški postopka) in samo dejstvo vložene revizije neuspele stranke na njeno obveznost plačila pravnomočno prisojenih obveznosti ne vpliva.

7. Zato je pritožbeno sodišče pritožbi zavrnilo in izpodbijana sklepa potrdilo, saj tudi v okviru uradnega preizkusa ni zasledilo nobenih kršitev, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP).