Jedro

Glede na način in okoliščine storitve kaznivega dejanja, ko naj bi bili storilci očitno pripravljeni na izvršitev le-tega, ko naj bi na sam kraj prišli z ustrezno opremo (uporaba maskirnih mask in rokavic, menjava obutve pred samo izvršitvijo kaznivega dejanja, iskanje trgovin z mobilnim telefonom na spletu), imeli naj bi razdeljene vloge in upoštevaje tudi obdolženčevo predhodno kaznovanost (kaznovan tako v Romuniji, kot Italiji), je presoja prvostopenjskega sodišča o obstoju ponovitvene nevarnosti povsem pravilna. Okoliščine, da ima obdolženec družino in visoke mesečne prihodke niso ostale spregledane, vendar pa je, glede na to, da so obstajale že pred storitvijo očitanega dejanja, logičen zaključek, da obdolženca ne odvrnejo od izvrševanja kaznivih dejanj, kot tudi ne vplivajo na njegovo mobilnost in begosumnost.

Prvostopenjsko sodišče se je tudi povsem ustrezno opredelilo do možnosti uporabe milejšega ukrepa (pritožbeno je predlagana varščina v višini 5.000,00 EUR). Pritožbeno sodišče pritrjuje, da tak ukrep ne bi bil zadosten, saj predstavlja manj kot dve mesečni plači obdolženca in ne bi odpravil obdolženčeve begosumnosti (čemur je varščina primarno namenjena) in tudi ne ponovitvene nevarnosti, ki je prav tako podana v sferi obdolženca.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

1.S pritožbeno izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje na podlagi drugega odstavka 272. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju: ZKP) obdolženim A. A., B. B. in C. C. podaljšalo pripor ob vložitvi obtožnice, iz pripornih razlogov begosumnosti po 1. točki in ponovitvene nevarnosti po 3. točki prvega odstavka 201. člena ZKP.

2.Zoper sklep se je pritožil zagovornik obdolženega A. A., brez izrecne navedbe pritožbenih razlogov po 370. členu ZKP, meni pa, da niso izpolnjeni vsi pogoji za odreditev pripora in da ne obstajata priporna razloga begosumnosti in ponovitvene nevarnosti. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in pripor odpravi, zavzema pa se tudi za izrek milejšega ukrepa - plačila varščine.

3.Pritožba ni utemeljena.

4.Sodišče prve stopnje je v izpodbijanem sklepu navedlo vse potrebne in razumne razloge o obstoju vseh pogojev za ohranitev pripornih statusov vseh obdolžencev. Tako je izkazan utemeljen sum storitve obdolžencem očitanega kaznivega dejanja, njihova begosumnosti in ponovitvena nevarnost ter sorazmernost in neogibna potrebnost pripora v smislu določila 20. člena Ustave RS.

5.Utemeljen sum, da je obdolženi A. A. storil kaznivo dejanje, ki se mu ga očita v vloženi obtožnici, po pravilnih ugotovitvah sodišča prve stopnje izhaja iz pravnomočnega sklepa o uvedbi preiskave ter iz vseh dokazov, na katerih slednji sloni in so bili pridobljeni tekom predkazenskega in kazenskega postopka. Vsebino teh dokazov je prvostopenjsko sodišče podrobno analiziralo na str. 3-9 izpodbijanega sklepa in zaključilo, da utemeljen sum tekom izvedene preiskave ni bil omajan, kvečjemu je bil s priskrbljenimi dokazi potrjen, čemur pritožbeno sodišče pritrjuje. Ob upoštevanju dejstva, da so storilci skupaj prišli na kraj z avtomobilom, kjer jih je voznik B. B. odložil in to ponoči, ko so bile vse trgovine zaprte, s seboj pa so imeli opremo, ki očitno nakazuje na pripravo na očitano kaznivo dejanje (macolo, torbo, obrazne maske, naglavne luči), trgovino in okolico pa so si predhodno tudi ogledovali in se vmes skrili za betonsko "škarpo", povsem zbledijo pritožbene navedbe, da obdolženec sploh ni vedel, da se odpravljajo izvrševati kaznivo dejanje, kot tudi, da sploh ni vedel, da imajo s seboj omenjene pripomočke. Presoja verodostojnosti obdolženčevega zagovora, vprašanje krivde in zavedanja o protipravnosti bo namreč stvar morebitnega nadaljnjega kazenskega postopka. V tej fazi, ko je tudi iz pregleda posnetkov kamer razvidno, da je ravno A. A. (poleg C. C.) skozi okno vstopil v prodajalno, obdolženca sta v nadaljevanju pristopila do omar in trezorja, katerega sta s silo telesa in kladivom želela na silo odpreti, je verjetnost, da je obdolženec storil kaznivo dejanje, nedvomno večja od verjetnosti, da ga ni. Sklicevanje na obdolženčev zagovor in zatrjevanje, da ni šlo za premišljeno ravnanje in tudi ne za rutiniranost ter da obdolženec ni vedel nič o tem, da bodo izvršili kaznivo dejanje, v tej fazi postopka tako ne more biti uspešno.

6.Ob tem, ko zagovornik A.A. podrobneje ne izpodbija zaključka sodišča prve stopnje o obstoju utemeljenega suma, pa izpodbija zaključek o obdolženčevi begosumnosti in ponovitveni nevarnosti.

7.Vendar pa pritožba ne more biti uspešna niti v izpodbijanju zaključka sodišča prve stopnje o obdolženčevi begosumnosti. Sodišče je na str. 9-10 izpodbijanega sklepa nanizalo konkretne okoliščine, ki kažejo na nevarnost obdolženčevega pobega. Sodišče prve stopnje ni spregledalo, da je obdolženec državljan članice Evropske unije in v zvezi s tem pravilno zaključilo, da državljanstvo članice EU ni okoliščina, ki bi avtomatsko negirala obdolženčevo begosumnost. Tudi uporaba ukrepov mednarodnega sodelovanja na sam obstoj begosumnosti ne more vplivati, pri čemer so ti ukrepi pogostokrat dolgotrajni in posledično zamudni ter predvsem ne nujno zmeraj uspešni (tako tudi VSRS XI Ips 36006/2024 z dne 4.11.2024). Ob izkazani obdolženčevi mobilnosti (državljan Romunije, prebiva v Italiji, prostost mu je bila odvzeta v Republiki Sloveniji), dejstvu, da naj bi se obdolženec na ozemlju Republike Slovenije nahajal zgolj zaradi izvrševanja kaznivega dejanja in dejstvu, da mu za očitano dejanje v Sloveniji grozi kazen zapora do 5 let, ne more biti dvoma v obstoj okoliščin, ki kažejo na obdolženčevo begosumnost. Tako je prvostopenjsko sodišče oprlo svojo odločitev ravno na okoliščine, ki jih zagovornik neutemeljeno pogreša (torej tudi poklic, premoženje, domicil, družinske vezi in druge vezi z domačim in tujim okoljem), kar je skladno tudi s pritožbeno izpostavljeno sodno prakso. Glede na to, da tako iz UZ o ugotovljenih dejstvih in okoliščinah z dne 22.3.2025, kot zaslišanja kriminalista D. D. izhaja, da so vsi storilci pričeli bežati in se upirati policistom, zagovornik ne more omajati obstoja obdolženčeve begosumnosti s protispisno trditvijo, da se je policistom takoj predal. Zgolj obljuba obdolženca, da nima namena bežati, ob vsem navedenem ne pripelje do zaključka, da ni begosumen.

8.Sodišče prve stopnje je razumno obrazložilo (na str. 10-11), da je v sferi obdolženca A. A. podan priporni razlog ponovitvene nevarnosti. Tako artikuliranim razlogom pritožbeno sodišče v celoti pritrjuje. Tudi glede tega pripornega razloga je sodišče prve stopnje upoštevalo vse pritožbeno izpostavljene okoliščine (okoliščine storitve kaznivega dejanja, osebnost storilca, razmere v katerih obdolženec živi, njegovo dosedanje življenje), kot to zahteva tudi sodna praksa. Glede na način in okoliščine storitve kaznivega dejanja, ko naj bi bili storilci očitno pripravljeni na izvršitev le-tega, ko naj bi na sam kraj prišli z ustrezno opremo (uporaba maskirnih mask in rokavic, menjava obutve pred samo izvršitvijo kaznivega dejanja, iskanje trgovin z mobilnim telefonom na spletu), imeli naj bi razdeljene vloge in upoštevaje tudi obdolženčevo predhodno kaznovanost (kaznovan tako v Romuniji, kot Italiji), je presoja prvostopenjskega sodišča o obstoju ponovitvene nevarnosti povsem pravilna. Okoliščine, da ima obdolženec družino in visoke mesečne prihodke niso ostale spregledane, vendar pa je, glede na to, da so obstajale že pred storitvijo očitanega dejanja, logičen zaključek, da obdolženca ne odvrnejo od izvrševanja kaznivih dejanj, kot tudi ne vplivajo na njegovo mobilnost in begosumnost.

9.Prav tako pa so utemeljeni zaključki sodišča prve stopnje, da je pripor zoper obdolženca še vedno neogibno potreben in sorazmeren ukrep. Poseg v pravico obdolženca do njegove osebne svobode je sorazmeren z dokončanjem predmetnega kazenskega postopka in zagotavljanjem varnosti ljudi in njihovega premoženja. Pavšalna pritožbena trditev, da ne obstajajo nobene okoliščine, iz katerih bi lahko sklepali, da je obdolženec komurkoli nevaren, tako ni utemeljena, zlasti glede na to, da je na ravni utemeljenega suma dokazano, da je obdolženec vlomil v prodajalno T., razbil okno in poskusil razbiti sef, je pa tudi povratnik, ki je v Italiji in Romuniji že bil obravnavan za kazniva dejanja, med njimi tudi premoženjska, natančneje za tatvino, krivo pričanje, kaznivo dejanje povezano s cestnim prometom in prodajanje ukradenega blaga. Prvostopenjsko sodišče se je tudi povsem ustrezno opredelilo do možnosti uporabe milejšega ukrepa (pritožbeno je predlagana varščina v višini 5.000,00 EUR). Pritožbeno sodišče pritrjuje, da tak ukrep ne bi bil zadosten, saj predstavlja manj kot dve mesečni plači obdolženca in ne bi odpravil obdolženčeve begosumnosti (čemur je varščina primarno namenjena) in tudi ne ponovitvene nevarnosti, ki je prav tako podana v sferi obdolženca. Tako je utemeljen zaključek, da bo samo s priporom mogoče zagotoviti dokončanje predmetnega postopka ter varnost ljudi in njihovega premoženja.

10.Ker glede na navedeno pritožbene navedbe niso utemeljene in ker tudi uradni preizkus pritožbeno izpodbijanega sklepa ni dognal kršitev, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno. Odločitev pritožbenega sodišča temelji na določilu tretjega odstavka 402. člena ZKP.

11.Če bo za obdolženca nastopila dolžnost plačila stroškov kazenskega postopka (določilo prvega odstavka 95. člena ZKP), bo sodno takso za zavrnitev pritožbe zoper sklep o ugotovitvi razlogov za pripor, po pravnomočnosti sodbe, odmerilo sodišče prve stopnje.

Zveza:

Zakon o kazenskem postopku (1994) - ZKP - člen 201, 201/1, 272, 272/2

Pridruženi dokumenti:*

Opr št. sodišča II stopnje: VSC Sklep I Kp 20974/2025, z dne 21.08.2025, ECLI:SI:VSCE:2025:I.KP.20974.2025

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.