Jedro

Zavezanec za plačilo nadomestila je lahko le tisti uporabnik, ki nezazidano stavbno zemljišče lahko uporablja v skladu z njegovim namenom. To pa nedvomno niso zakupniki nezazidanih stavbnih zemljišč, ki jih na podlagi sklenjenih zakupnih pogodb lahko uporabljajo le za kmetijske namene. Nelogično in v nasprotju z načelom sorazmernosti bi bilo, če bi bili zakupniki kot neposredni uporabniki zemljišč dolžni plačevati nadomestilo za uporabo stavbnega zemljišča zaradi namena, za katerega zemljišča niti ne smejo uporabljati.

Izrek

I.Tožba se zavrne.

II.Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1.Prvostopenjski organ je z izpodbijano odločbo tožniku kot zavezancu odmeril plačilo nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča (nadomestilo) v skupnem znesku 5.651,02 evra.

2.Drugostopenjski organ je tožnikovo pritožbo zavrnil. V obrazložitvi med drugim navaja, da je tožnik zavezanec za plačilo nadomestila, ker ima le on dejansko in pravno možnost za razpolaganje z zemljišči za namene, ki so opredeljeni v prostorskem aktu.

3.Tožnik se z izpodbijano odločbo ne strinja in zoper njo vlaga tožbo. V njej navaja, da je upravljavec kmetijskih zemljišč v lasti Republike Slovenije na podlagi zakonskega pooblastila. Trdi, da so zakupniki neposredni uporabniki in zato zavezanci za plačilo nadomestila. Sklicuje se na 62. člen Zakona o stavbnih zemljiščih (ZSZ/84) in 12. člen občinskega odloka, ki med zavezanci našteva tudi zakupnike. Dodaja, da zakon glede določitve zavezanca ne razlikuje med zazidanimi in nezazidanimi zemljišči. Sodišču predlaga, naj izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne v ponoven postopek, toženki pa naloži plačilo stroškov postopka.

4.Toženka v odgovoru nasprotuje tožbi in vztraja pri razlogih, navedenih v prvostopenjski in drugostopenjski odločbi.

5.Tožba ni utemeljena.

6.Med strankama ni sporno, da so predmet izpodbijane odločbe nezazidana stavbna zemljišča in da je tožnik ta zemljišča oddal v zakup za kmetijsko rabo. Teh ugotovitev drugostopenjskega upravnega organa, na katerih temelji izpodbijana odločitev, tožnik namreč v tožbi ne prereka. Med njima pa je sporno, ali je tožnik zavezanec za plačilo nadomestila.

7.Po 62. členu ZSZ/84 je nadomestilo dolžan plačati neposredni uporabnik zemljišča oziroma stavbe ali dela stavbe (imetnik pravice razpolaganja oziroma lastnik, najemnik stanovanja oziroma poslovnega prostora, imetnik stanovanjske pravice).

8.Iz navedene določbe res izhaja, da je zavezanec za plačilo dajatve, ker se plačuje za uporabo stavbnega zemljišča, neposredni uporabnik tega zemljišča oziroma stavbe ali dela stavbe (če gre za zazidano stavbno zemljišče). Kot je pojasnilo Vrhovno sodišče v zadevi X Ips 1180/2004, gre pri tem za osebo, ki ima dejansko in pravno možnost uporabe nepremičnin.

9.Nadomestilo se v skladu z 58. členom ZSZ/84 plačuje za uporabo stavbnega zemljišča, in sicer tako zazidanega kot nezazidanega. Po prvem odstavku 60. člena ZSZ/84 se nadomestilo za uporabo nezazidanega stavbnega zemljišča plačuje od površine nezazidanega stavbnega zemljišča, ki je po prostorskem izvedbenem načrtu določeno za gradnjo oziroma za katero je pristojni organ izdal lokacijsko dovoljenje.

10.Da pa je za nezazidano stavbno zemljišče sploh dopustno odmeriti nadomestilo za njegovo uporabo, mora biti zemljišče komunalno opremljeno v skladu določbo druge alineje prvega odstavka 218. b člena Zakona o graditvi objektov (ZGO-1). Takšna ureditev izhaja iz podmene, da je razlog za obremenitev nezazidanih stavbnih zemljišč z nadomestilom za uporabo stavbnega zemljišča v tem, da sili lastnike teh zemljišč k temu, da čim prej zagotovijo njihovo pozidavo. Nasprotno občina ne more siliti lastnikov zemljišč v njihovo zazidavo in jim posledično odmerjati nadomestilo, če ta zemljišča pogojev za zazidavo ne izpolnjujejo, ker občina ni poskrbela za njihovo komunalno opremljenost. Po drugem odstavku 147. člena Zakona o urejanju prostora (ZUreP-2, ki je veljal v času izdaje izpodbijane odločbe) je namreč gradnja objektov in omrežij, razen gospodarske javne infrastrukture, dovoljena le na opremljenih stavbnih zemljiščih.

11.Po povedanem ima toženka prav, da je zavezanec za plačilo nadomestila lahko le tisti uporabnik, ki nezazidano stavbno zemljišče lahko uporablja v skladu z njegovim namenom. To pa nedvomno niso zakupniki nezazidanih stavbnih zemljišč, ki jih na podlagi sklenjenih zakupnih pogodb lahko uporabljajo le za kmetijske namene. Nelogično in v nasprotju z načelom sorazmernosti bi bilo, če bi bili zakupniki kot neposredni uporabniki zemljišč dolžni plačevati nadomestilo za uporabo stavbnega zemljišča zaradi namena, za katerega zemljišča niti ne smejo uporabljati.

12.Glede na navedeno je zmotno tožbeno stališče, da tožnik glede na 62. člen ZSZ/84 ni zavezanec za plačilo nadomestila. Sodišče je zato tožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi pravega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1).

13.Sodišče je odločilo brez glavne obravnave, ker sta se ji obe stranki postopka odpovedali.

14.Odločitev o stroških postopka temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne.

Zveza

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe Zakon o stavbnih zemljiščih (1997) - ZSZ - člen 60, 60/1

Pridruženi dokumenti

Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.