Jedro

Pravni nasledniki denacionalizacijskega upravičenca so upravičenci za uveljavljanje pravic iz tega zakona, če je vsaj verjetno izkazano pravno nasledstvo v razmerju do denacionalizacijskega upravičenca.

Izrek

Tožba se zavrže.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila pritožbo E.W. proti odločbi Oddelka za notranje zadeve Občine P. z dne 2.2.1994, s katero je ugotovljeno, da E.W., roj. E. roj. 2.11.1912, ni državljanka Republike Slovenije in se tudi po predpisih o državljanstvu, ki so veljali na območju Republike Slovenije do uveljavitve zakona o državljanstvu Republike Slovenije (Ur.l.RS, št. 1/91-I) ni štela za jugoslovansko državljanko.

Zoper navedeno odločbo je sprožil upravni spor tožnik, ki v upravnem postopku ni imel položaja stranke. Tožnik v tožbi izrecno uveljavlja tožbena razloga nepravilne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava ter smiselno tudi kršitev pravil postopka. Za uporabo 2. odstavka 35. člena Zakona o državljanstvu FLRJ morajo biti kumulativno izpolnjeni vsi trije pogoji iz tega člena. E.W. ni bila nemške narodnosti. Iz odločb tožene stranke in organa prve stopnje tudi ni razvidno, na podlagi katerih dokazov je ugotovljena njena narodnost. Prav tako ni jasno, zakaj niso bila upoštevana spričevala in "dokazila", ki jih je o tem predložila E.W., kateri tudi ni bila dana možnost, da se izjasni o vseh okoliščinah, pomembnih za odločbo. Da E.W. ni bila nemške narodnosti dokazuje že dejstvo, da je med drugo svetovno vojno imela najprej belo in kasneje zeleno izkaznico. Predlaga, da sodišče tožbi ugodi in odpravi izpodbijano odločbo ter o zadevi meritorno odloči. Sodišče je tožbo zavrglo.

V obravnavani zadevi gre za ugotovitev državljanstva E.W. v zvezi s 3. odstavkom 63. člena Zakona o denacionalizaciji, torej zaradi njene zahteve za denacionalizacijo (ZDen, Ur.l.RS, št. 27/91-I in 31/93). Odločba se tako ne nanaša na tožnika, kateri v postopku tudi ni imel položaja stranke. Ker tožnik v tožbi ni obrazložil aktivne legitimacije za vložitev tožbe, ga je sodišče pozvalo, da odpravi to pomanjkljivost tožbe. Tožnik je nato z vlogo, datirano z dne 27.5.1996 sporočil, da je E.W. 7.2.1995 umrla, zato kot njen zakoniti dedič vlaga tožbo. Vendar s tem pomanjkljivosti tožbe še niso bile odpravljene, zato je sodišče tožnika z dopisom z dne 21.1.1999, ki ga je njegov pooblaščenec prejel 26.1.1999, ponovno pozvalo, da v 30 dneh po vročitvi poziva predloži sklep o dedovanju po pok. E.W. ali drugi ustrezni dokaz, da je njen dedič. Na ta poziv sodišča tožnik v danem roku niti kasneje ni odgovoril. Če so upravičenci do denacionalizacije iz 3., 4. in 5. člena ZDen mrtvi, so sicer upravičenci za uveljavljanje pravice iz tega zakona njihovi pravni nasledniki (1. odstavek 15. člena ZDen), vendar to ne pomeni, da katerikoli pravni naslednik, ampak mora biti vsaj verjetno izkazano pravno nasledstvo v razmerju do denacionalizacijskega upravičenca. Zato po oceni sodišča aktivne legitimacije v upravnem sporu ni mogoče izkazovati samo s trditvijo, da je tožnik zakoniti dedič E.W. Deduje se namreč lahko po oporoki in po zakonu, oporočno razpolaganje v mejah zakona pa ima prednost pred določitvijo dedičev po zakonu (7., 8. in 78. do 82. člen Zakona o dedovanju, dalje: ZD, Ur.l.SRS, št. 15/76 in 23/78). Pri zakonitem dedovanju zakon prav tako določa krog oseb, ki prihajajo v poštev za dedovanje glede na svoje razmerje z zapustnikom. Zakoniti dediči tako dedujejo po določenih dednih redih, kateri se oblikujejo glede na sorodstvo z zapustnikom in tako dediči prvega dednega reda izključujejo dediče drugega dednega reda in naslednje itd. (11. do 24. člen ZD).

Ker torej tožnik pomanjkljivosti tožbe v danem roku niti kasneje ni odpravil, ni verjetno izkazano zatrjevano pravno nasledstvo v razmerju do zatrjevane denacionalizacijske upravičenke. Tožba tako ne vsebuje najnujnejših podatkov, ki jih mora vsebovati tožba v upravnem sporu (27. člen Zakona o upravnih sporih - ZUS/77), saj stranka, ki v upravnem postopku ni imela položaja stranke, zahteva pa sodno varstvo v upravnem sporu, mora obrazložiti, katere njene pravice ali pravne koristi so kršene z izpodbijanim aktom in za vse to vsaj ponuditi dokaze.

Iz navedenih razlogov sodišče zadeve ni moglo obravnavati, zato je neprimerno tožbo zavrglo na podlagi 2. odstavka 29. člena ZUS/77 v zvezi s 1. odstavkom 94. člena Zakona o upravnem sporu (Ur.l.RS, št. 50/97). V skladu z določbo 1. odstavka 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I) je sodišče cit. določbe ZUS/77 smiselno uporabilo kot predpis Republike Slovenije.