Jedro

Imetnik znamke je upravičen preprečiti tretjim osebam, ki nimajo njegovega soglasja, da v gospodarskem prometu uporabljajo zavarovani znak. Tretja oseba pa je lahko katerakoli oseba, ki v gospodarskem sporu posega v pravico imetnika zavarovanega znaka. To je ne samo tisti, ki neposredno krši imetnikove znamke, pač pa tudi tisti, ki pri tem sodeluje, mu pomaga ali ga napeljuje na kršitev.

Z vložitvijo carinske deklaracije za carinski postopek sprostitve blaga v prost promet pridobi neskupnostno blago carinski status skupnostnega blaga in se sprosti v gospodarski promet. Ker je prvo tožena stranka vložila carinsko deklaracijo, so bile njene storitve v neposredni zvezi z zatrjevano kršitvijo.

Ker za presojo, da je prišlo do kršitve pravic industrijske lastnine krivda povzročitelja ni pomembna, ampak zadošča obstoj objektivnega dejstva, tožena stranka tudi ne more uspeti s ponavljanjem navedb o tem, da s predmetnim blagom ni imela stika, ker se je blago nahajalo v zaprtem zabojniku, da iz fakture znamka tožeče stranke ne izhaja in na svojih dokumentih ni uporabljala znakov, ki so podobni ali enaki znakom tožeče stranke. Tudi z ugovorom, da ne razpolaga s strokovnim znanjem na področju presojanja o originalnosti izdelkov, tožena stranka ne more uspeti. Subjektivne okoliščine, ki jih navaja pritožnica na ugotovitev obstoja kršitve pravic iz znamke ne vplivajo.

ZICPES ne predstavlja specialnega predpisa v razmerju do ZIL-1, saj je naslovljen na carinske organe, ki nimajo pristojnosti odločati o sami pravici intelektualne lastnine. Prav tako tudi določilo tretjega odstavka 121. člena ZIL-1 nima narave specialnega določila, ki bi razširilo katalog zahtevkov, ki jih ima na voljo imetnik pravic po prvem odstavku 121. člena ZIL-1, temveč je treba to določbo razlagati v povezavi s prvim odstavkom citiranega člena tako, da imetnik pravic tudi proti tretjemu lahko uveljavlja le zahtevke določene v prvem odstavku citiranega člena.

Objava sodbe je po določilih ZIL-1 namenjena obveščanju in ozaveščanju javnosti o kršitvi, hkrati pa deluje še kot preventivno sredstvo odvračanja od kršitve pravic in odpravlja škodljive posledice kršitvenega dejanja pri osebah, ki so bile s kršitvijo seznanjene (restitucijski zahtevek).

Imetniku znamke nevarnosti bodočih kršitev v primeru, ko imetnik znamke dokaže, da je do kršitev pravice že prišlo, ni treba posebej izkazovati glede dejanj, ki so istovrstna s tistimi, ki so predmet že ugotovljenih kršitev.

Pri presoji obstoja kršitve znamke se opravita primerjava enakosti ali podobnosti blaga, zaseženega s spornim znakom in znamko ter primerjava enakosti ali podobnosti spornega znaka z znamko. Na podlagi takšne primerjave se nato izpelje sklep, ali v javnosti obstaja verjetnost zmede, pri čemer verjetnost zmede vključuje verjetnost povezovanja s prejšnjo znamko. Verjetnost zmede se interpretira v smislu zmede potrošnika glede izvora blaga ali storitev.

Izrek

I. Pritožbi tožene stranke se delno ugodi in se izpodbijana sodba sodišča prve stopnje v II. točki izreka spremeni, tako da se tožbeni zahtevek v delu, ki se glasi: „prvo toženi stranki in drugo toženi stranki se prepovedujejo bodoča kršitvena dejanja in sicer vsakršen promet, vključno z izdelavo, uvozom, pretovarjanjem, prevozom, tranzitiranjem, skladiščenjem, ponujanjem, oglaševanjem in prodajo oblačil, modnih dodatkov, etiket ali embalaž za te izdelke, ki so označeni z vsakim drugim znakom, ki bi bil zamenljivo podoben omenjenim registriranim znamkam, ter kakršnokoli drugo uporabo omenjenih registriranih znamk in njim podobnih znakov v gospodarskem prometu, ki ni odobrena s strani tožeče stranke“ zavrne.

II. V preostalem delu se pritožba tožene stranke zavrne in se izpodbijana sodba v I. točki izreka in nespremenjenem delu II. točke izreka potrdi.

III. Pritožbi tožeče stranke se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v III. točki izreka spremeni tako, da se ugodi tožbenim zahtevkom, ki se glasijo: - prvo tožena stranka in drugo tožena stranka sta solidarno dolžni na svoje stroške in pod nadzorom carinskih organov uničiti vse izdelke, zadržane z odločbo Carinskega urada, izpostava Koper št. 4243-131/2010-1 z dne 17. 11. 2010 v roku 15 dni pod izvršbo; - prvo tožena stranka in drugo tožena stranka sta solidarno dolžni na svoje stroške objaviti uvod in izrek prvostopne in drugostopne sodbe v dnevnikih X., Y., Z. in A. v roku 15 dni pod izvršbo.

IV. V drugi alineji III. točke izreka se izpodbijana sodba razveljavi.

V. V četrti alineji III. točke izreka se izpodbijana sodba potrdi in se v tem delu pritožba tožeče stranke zavrne.

VI. V IV. točki izreka se izpodbijana sodba spremeni tako, da se glasi: „Toženi stranki sta dolžni tožeči stranki solidarno povrniti pravdne stroške v višini 1.428,30 EUR v roku 15 dni od prejema drugopisa te sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka dalje do plačila.“

VII. Tožena stranka sama nosi svoje pritožbene stroške in je dolžna tožeči stranki povrniti stroške pritožbenega postopka v znesku 1.616,40 EUR v 15 dneh od prejema te sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka dalje do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugodilo zahtevku, da se ugotovi, da izdelki, ki so zadržani z odločbo Carinskega urada Koper, Izpostava Koper št. 4243-131/2010-1 z dne 17. 11. 2010 in sicer 12.960 kosov pasov in 12.090 kosov torbic kršijo znamke Skupnosti št. 000310151 „grafizem rože“, št. 000311985 „grafizem rože“, št. 003891397 „grafizem različnih rož“, št. 0003958444 „grafizem rože“, št. 000015602 „AA in grafizem različnih rož“, št. 00015628 „AA“ v sliki, katerih nosilka je tožeča stranka in ki so veljavne v Sloveniji in celotni Evropski uniji (I. točka izreka). Prvo toženi in drugo toženi stranki je še prepovedalo bodoča kršitvena dejanja in sicer vsakršen promet, vključno z izdelavo, uvozom, pretovarjanjem, prevozom, tranzitiranjem, skladiščenjem, ponujanjem, oglaševanjem in prodajo oblačil, modnih dodatkov, etiket ali embalaž za te izdelke, ki so označeni z znaki „BB“ in /ali „grafizem rože“, ki kršijo v točki I. izreka navedene registrirane in v Sloveniji veljavne znamke skupnosti ali z vsakim drugim znakom, ki bi bil zamenljivo podoben omenjenim registriranim znakom ter kakršnokoli drugo uporabo omenjenih registriranih znamk in njim podobnih znakov v gospodarskem prometu, ki ni odobren s strani tožeče stranke (II. točka izreka).

Sodišče prve stopnje pa je zavrnilo tožbene zahtevke: 1) da sta dolžni toženi stranki solidarno na svoje stroške in pod nadzorom carinskih organov uničiti vse izdelke, zadržane z odločbo Carinskega urada Koper, Izpostava Koper št. 4243-131/2010 z dne 17.11.2010, ter podrejeni zahtevek, da sta dolžni toženi stranki solidarno na svoje stroške in pod nadzorom carinskih organov odstraniti vse napise „BB“ in/ali „grafizem rož“ z izdelkov, zadržanih z prej navedeno odločbo Carinskega urada Koper, Izpostava Koper; 2) da sta dolžni toženi stranki na svoje stroške objaviti pravnomočno sodbo v dnevnikih X., Y., Z. in A. in 3) da sta dolžni toženi stranki solidarno plačati stroške skladiščenja vključno z DDV izdelkov, ki so bili zadržani z navedeno odločbo Carinskega urada Koper, Izpostava Koper, za obdobje od dneva zadržanja, do dneva uničenja, in sicer v višini 5.897,45 EUR za stroške skladiščenja od 17. 11. 2010 do 31. 12. 2011, 5.894,006 EUR za stroške skladiščenja od 1. 1. 2012 do 31. 12. 2012 ter 16,10 EUR na dan od 1. 1. 2013 dalje do dneva uničenja, z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dneva poteka paricijskega roka dalje do plačila (III. točka izreka).

Toženi stranki je še naložilo, da je dolžna tožeči stranki povrniti pravdne stroške v višini 3.326,58 EUR v roku 15 dni od prejema sodbe (točka IV. izreka).

2. Zoper sodbo sta pritožbi vložili obe toženi stranki in tožeča stranka. Toženi stranki izpodbijata ugodilni del sodbe in odločitev o stroških (I., II. in IV. točka izreka). Uveljavljata pritožbene razloge bistvene kršitve pravil pravdnega postopka, zmotne uporabe materialnega prava ter zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja (prvi odstavek 338. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju: ZPP). Pritožbenemu sodišču predlagata, naj pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrže oziroma zavrne ter ugodi stroškovnemu zahtevku toženih strank, podrejeno pa, naj sodbo razveljavi in zadevo vrne v nov postopek prvostopenjskemu sodišču, tožeči stranki pa naloži plačilo pritožbenih stroškov toženih strank z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka dalje do plačila. Tožeča stranka s pritožbo izpodbija zavrnilni del sodbe in odločitev o stroških postopka ( III. in IV. točka izreka). Uveljavlja vse pritožbene razloge po prvem odstavku 338. člena ZPP. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in sodbo v izpodbijanem delu spremeni tako, da v celoti ugodi tožbenim zahtevkom in odloči, da sta prvo in drugotožena stranka solidarno dolžni tožeči stranki povrniti pravdne in pritožbene stroške, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev sodišča prve stopnje:

3. Sodišče prve stopnje je svojo odločitev oprlo na naslednja pravno odločilna dejstva: - tožeča stranka je nosilka večjega števila blagovnih znamk Skupnosti, ki vsebujejo besedo „AA“ in/ali „grafizem rože“, ki so registrirane pri OHIM, - Carinski urad Koper je zaradi suma kršitve pravic iz znamk tožeče stranke začasno zadržal 12.960 pasov in 12.090 kosov torbic, označenih z znaki „BB“ in „grafizmom rože“, ki so prišli iz Kitajske, - prvo tožena stranka je kot carinski deklarant izpolnila in vložila deklaracijo za sprostitev blaga v prosti promet Evropske skupnosti po postopku št. 4200, kot prejemnik blaga je bila navedena drugo tožena stranka, - drugo tožena stranka je pooblastila prvo toženo stranko za indirektno zastopanje pri uvozu, izvozu in carinjenju na ozemlju Slovenije ter jo imenovala za davčnega zastopnika, - toženi stranki sta ugotovitvi carinskega organa in uničenju navedenih zadržanih izdelkov nasprotovali, zato je tožeča stranka vložila obravnavano tožbo, - pri OHIM je bila dne 27. 3. 2009 registrirana blagovna znamka št. 007181134 z nazivom BB C za blago iz razreda 18 Nicejske klasifikacije, med katero sodijo torbice in pasovi, imetnik katere je H., pri čemer gre za pozneje registrirano blagovno znamko, zoper katero tožeča stranka ni vložila nobenega pravnega sredstva, s katerim bi registraciji nasprotovala (v nadaljevanju znamka tožene stranke),

4. Sodišče prve stopnje opravilo vizualno primerjavo prejšnjih registriranih znamk tožeče stranke in pozneje registrirane znamke tožene stranke ter zaseženih izdelkov, kot sledi: - grafična prezentacija registriranih znamk tožeče stranke, posameznih „grafizmov rožic“, tako posamično kot v kombinacijah, oziroma dveh kombinacijah – enkrat „rožice“, enkrat pa grafična prezentacija rožic skupaj z znamko „AA“, je zelo precizna; - znamka tožene stranke je registrirana le v eni grafični prezentaciji, v kateri je dominantno poudarjen znak „BB“, spodaj pa so majhne, petokrake rožice, ki so dobrih 6 krat manjše kot velikost grafično prevladujočega napisa „BB“. Pod rožicami pa je še zapis „C“, ki je dvakrat večji od rožic; - iz primerjave registriranih znamk tožeče stranke in vzorca na izdelku tožeče stranke izhaja, da je podana popolna enakost registriranih znamk in navedenega vzorca; - primerjava registrirane znamke tožene stranke z grafizmom na zaseženih izdelkih pa pove, da so grafizmi na izdelkih v primerjavi z grafizmom registrirane znamke povsem drugačni. Zaseženi izdelki tožene so označeni le s posamični elementi iz registrirane blagovne znamke, vendar pa ne tako, kot izhaja iz registrirane znamke, temveč tako, da so povsem podobni grafizmu na znamkah, ki jih je registrirala tožeča stranka. Razen grafizma je podobna tudi barvna podlaga na zaseženih izdelkih in izdelkih tožeče stranke. Posamezne rožice so enako velike in enakega barvnega odtenka, ob tem pa tožena stranka na kršečih izdelkih grafizma ne uporablja tako, kot je registrirala blagovno znamko, temveč na način, ki je povsem podoben znamki tožeče stranke. Zamenljivo podobne so tudi rožice tožeče stranke z znamkami na različnih izdelkih tožene stranke, kar velja tudi za kombinacijo citiranih rožic na posameznih izdelkih tožene stranke in za kombinacijo rožic zavarovano z znamko tožeče stranke. Razlika je razvidna le ob pozornem pogledu od blizu; - podobnost je podana tudi kar se tiče napisa „BB“ v primerjavi z znamko tožeče stranke „AA“. Napis „BB „ je podoben napisu „AA“, uporabljena je ista vrsta pisave črk, debelina potez primerjanih črk je približno enaka; Sodišče prve stopnje je glede na zgoraj navedeno primerjavo zaključilo, da znaki oziroma elementi na zaseženih izdelkih, tako posamezno kot v kombinaciji, v skupnem vtisu podobnosti z znamkami tožeče stranke niso razlikovalni in dajejo vtis velike podobnosti. Ker je ugotovilo, da tožena stranka uporablja prej navedene znake in kombinacije za označevanje istovrstnega in podobnega blaga kot tožeča stranka, je presodilo, da zaradi podobnosti teh znakov z znamko tožeče stranke in podobnostjo oziroma istovrstnostjo med izdelki tožeče stranke ter izdelki tožene stranke, obstaja verjetnost zmede v javnosti, ki vključuje verjetnost povezovanja med znaki na zaseženih izdelkih in znamko tožeče stranke (točka 26. obrazložitve prvostopne sodbe).

5. Sodišče prve stopnje je zaključilo, da je podana pasivna legitimacija obeh toženih strank v tem sporu. Prvo tožena stranka je namreč v svojem imenu in za račun drugo tožene stranke uvozila sporno blago v Republiko Slovenijo z namenom sprostitve v prosti promet Evropske skupnosti, drugo tožena stranka pa je označena kot prejemnik blaga.

6. Sodišče prve stopnje je pritrdilo stališču tožeče stranke, da gre pri vprašanju kršitve pravic iz znamke za ugotavljanje pravnega razmerja in da je podan pravni interes tožeče stranka za ugotovitveni zahtevek o obstoju kršitve, ker so bili kršeči izdelki zadržani ter bodo v primeru ugotovitve, da kršijo pravice intelektualne lastnine praviloma, uničeni. V primeru, da sodišče ne bi ugotovilo kršitev pravic intelektualne lastnine, pa bi moral carinski organ blago sprostiti iz carinskega skladišča v prost gospodarski promet. Ugotovitvenemu tožbenemu zahtevku je iz navedenih razlogov ugodilo.

7. V zvezi s zahtevkom na prepoved bodočih kršitev se je sodišče prve stopnje najprej opredelilo do vprašanja kolizije med dvema enakovrstnima znamkama oziroma med več izključnimi pravicami. Pri tem je zavzelo stališče, da ima imetnik prejšnje znamke proti imetniku poznejše znamke pravno varstvo, ne da bi morala biti prej razglašena ničnost poznejše znamke. Na podlagi zgoraj navedenih ugotovitev o podobnosti med znamkami tožeče stranke in znaki na zaseženih izdelkih tožene stranke in enakosti oziroma oziroma podobnosti blaga, obseženega z znamkami tožeče stranke in znaki tožene stranke, je sodišče prve stopnje presodilo, da obstaja verjetnost zmede v javnosti, ki vključuje verjetnost povezovanja z znakom (znaki) tožene stranke in znamkami tožeče stranke. Zato je ugodilo prepovednemu zahtevku, ki se nanaša na bodoča kršitvena dejanja.

8. Zahtevek na uničenje in plačilo stroškov hrambe je prvostopno sodišče zavrnilo, češ da gre za predmet carinskega in ne pravdnega postopka. Podredni zahtevek na odstranitev napisov „BB“ in „grafizmov rož“ z zadržanih izdelkov, pa je, ker se označbe na izdelkih ne dajo odstraniti, zavrnilo, ker je nemogoč. Zavrnilo je še zahtevek za objavo pravnomočne sodbe v dnevnih časopisih, ker izdelki niso prišli v stik s potrošniki.

K odločitvi o pritožbi tožene stranke:

9. Tožena stranka sodbo izpodbija v ugodilnem delu po vsebinskih sklopih, ki so poimenovani s posameznimi naslovi, čemur je pritožbeno sodišče pri obravnavanju pritožbe zaradi preglednosti obrazložitve sledilo.

Glede pasivne legitimacije prvo tožene stranke

10. Pritožnica v pritožbi ponavlja, da zatrjevano ravnanje prvo tožene stranke v obravnavanem primeru ni izpolnilo znakov uporabe blaga v gospodarskem prometu. Prvostopnemu sodišču očita, da je samo, mimo trditvene podlage tožeče stranke ugotavljalo dejstva, da gre pri deklaraciji, ki jo je izpolnila prvo tožena stranka za sprožitev carinskega postopka št. 4200 in da gre pri tem postopku za postopek sprostitve blaga v prost promet Evropske skupnosti, kar je v nasprotju z razpravnim načelom. Tožeča stranka je prvo toženi stranki konkretizirano očitala le podajo sporne izjave o originalnosti, ki je preprečila takojšnje uničenje blaga, ni navajala, da gre pri vložitvi carinske deklaracije za sprožitev postopka št. 4200 in kaj ta postopek pomeni.

11. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je tožeča stranka že v tožbi navajala, da je prvo tožena stranka „vložila deklaracijo za sprostitev spornih izdelkov v prost promet“ (točka II. tožbe, list. št. 3) ter nato kot deklarant podala še „izjavo, da blago ne krši pravic intelektualne lastnine oziroma, da nasprotuje uničenju blaga“ (točka III. tožbe, list. št. 4). Tem trditvam tožena stranka ni nasprotovala. Neresnične so torej pritožbene trditve, da je tožeča stranka v tožbi zatrjevala le, da je prvo tožena stranka v svojem imenu in na račun tožeče stranke podala le izjavo, da sporno blago ne krši pravic intelektualne lastnine.

12. Ker med pravdnima strankama ni bilo sporno, da je prvo tožena stranka izpolnila carinsko deklaracijo za sprostitev blaga v prost promet v skladu s tedaj veljavno Uredbo Sveta (EGS) št. 2913/92 o carinskem zakoniku Skupnosti (Ul.L. 302. 19.10.1992) in izvedbenimi predpisi k citirani uredbi, kar je naredila tako, da je kot indirektni carinski deklarant izpolnila navedeno carinsko deklaracijo, o vrsti carinskega postopka v obravnavanem primeru ne more nobenega dvoma. Opredelitev carinskega postopka „sprostitve v prost promet“ je določena v točki (a) šestnajstega odstavka člena 4 uredbe. Iz trditev tožene stranke pa tudi ne izhaja, da je izpolnila carinsko deklaracijo za katerega od postopkov naštetih v točkah b do h citiranega člena uredbe.

13. Pritožbene navedbe v zvezi s kršitvijo razpravnega načela so glede na povedano neutemeljene. Navedba številke postopka 4200 ne pomeni, da je prvostopno sodišče ugotavljalo dejstva brez ustrezne trditvene podlage tožeče stranke. Tožeči stranki v tožbi ni bilo treba navajati, da gre pri deklaraciji za sprožitev „postopka 4200“ in tudi ne, kaj ta postopek pomeni, saj gre le za ugotavljanje materialno pravne podlage, ki pa za obstoj zatrjevane kršitve ni odločilnega pomena. Tožeča stranka je kot kršitveno dejanje za obe toženi stranki navajala „poskus uvoza izdelkov v Evropsko unijo“ in „sprostitev izdelkov v prost promet“, kar s stališča materialno pravne podlage za prepoved uporabe znamke v gospodarskem prometu, ki je določena v 47. členu ZIL-1, povsem zadošča. 14. Tožeča stranka je tudi določno konkretizirala ravnanje prvo tožene stranke in sicer, da je kot deklarant vložila carinsko deklaracijo. „Carinska deklaracija“ pomeni dejanje, s katerim oseba v predpisani obliki in na predpisan način izrazi voljo dati blago v določen carinski postopek (sedemnajsti odstavek člena 4 uredbe).“Deklarant“ pomeni osebo, ki izdela carinsko deklaracijo v svojem imenu, ali osebo, v imenu katere je izdelana carinska deklaracija (osemnajsti odstavek 4. člena uredbe).

15. Iz trditev prvo tožene stranke pa nadalje izhaja, da je carinsko deklaracijo podala kot posredni carinski zastopnik na podlagi pooblastila drugo tožene stranke, pri čemer je nastopala v svojem imenu na tuj račun (drugi odstavek člena 5 uredbe). Deklaracijo je izpolnila na podlagi priložene fakture in skladno z njeno vsebino (točka 5. odgovora na tožbo, list. št. 20).

16. Pritožbeno sodišče poudarja, da je imetnik znamke upravičen preprečiti tretjim osebam, ki nimajo njegovega soglasja, da v gospodarskem prometu uporabljajo zavarovani znak. Tretja oseba pa je lahko katerakoli oseba, ki v gospodarskem sporu posega v pravico imetnika zavarovanega znaka. To je ne samo tisti, ki neposredno krši imetnikove znamke, pač pa tudi tisti, ki pri tem sodeluje, mu pomaga ali ga napeljuje na kršitev (primerjaj sodba VS RS opr. št. III Ips 90/2004 z dne 26. 1. 2005).

17. Zmotno je pritožbeno stališče, da ravnanje prvo tožene stranke ne ustreza standardu uporabe v gospodarskem prometu. Z vložitvijo carinske deklaracije za carinski postopek sprostitve blaga v prost promet pridobi neskupnostno blago carinski status skupnostnega blaga in se sprosti v gospodarski promet. Ker je prvo tožena stranka vložila carinsko deklaracijo, so bile njene storitve v neposredni zvezi z zatrjevano kršitvijo. Med ravnanjem prvo tožene stranke in kršitvijo pravic tožeče stranke zato obstaja pravno relevantna vzročna zveza. Pravilen je zaključek prvostopnega sodišča, da ravnanje prvo tožene stranke izpolnjuje kriterije, ki jih je Vrhovno sodišče RS postavilo v sodbi III Ip 90/2004. Kršitelj pravic je lahko katerakoli oseba, če le v gospodarskem prometu posega v pravico imetnika zavarovanega znaka. Prvo tožena stranka je v zvezi s spornim blagom izvajala dejanja carinjenja, ki omogočajo sprostitev tega blaga na trgu, kar pa v primeru, da gre za ponarejeno blago, nedvomno pomeni poseg v zavarovane pravice iz znamke. Če carinski organ spornega blaga ne bi zadržal, bi bilo blago sproščeno na trg Evropske Unije.

18. Ker za presojo, da je prišlo do kršitve pravic industrijske lastnine krivda povzročitelja ni pomembna, ampak zadošča obstoj objektivnega dejstva, tožena stranka tudi ne more uspeti s ponavljanjem navedb o tem, da s predmetnim blagom ni imela stika, ker se je blago nahajalo v zaprtem zabojniku, da iz fakture znamka tožeče stranke ne izhaja in na svojih dokumentih ni uporabljala znakov, ki so podobni ali enaki znakom tožeče stranke. Tudi z ugovorom, da ne razpolaga s strokovnim znanjem na področju presojanja o originalnosti izdelkov, tožena stranka ne more uspeti. Subjektivne okoliščine, ki jih navaja pritožnica na ugotovitev obstoja kršitve pravic iz znamke ne vplivajo.

19. Prav tako je v zvezi z kršitvijo pravic nepomembno dejstvo, da je prvo tožena stranka izjavo, da sporno blago ne krši pravic intelektualne lastnine podala po navodilu drugo tožene stranke. S sprejemom naročila drugo tožene stranke in njenih navodil, je prvo tožena stranka prevzela riziko, da bo v primeru kršitve pravic odgovarjala za morebitno kršitev.

20. Iz obrazloženega sledi, da je pasivna legitimacija prve tožene stranke podana.

Glede ugotovitvenega zahtevka

21. Pritožnica vztraja pri stališču, da ugotovitveni zahtevek, ki mu je sodišče prve stopnje ugodilo, ni dopusten, saj gre pri ugotovitvi kršitve pravice iz znamke zgolj za ugotovitev dejstev, tožeča stranka pa tudi ni opredelila pravnega interesa za vložitev ugotovitvene tožbe. Tožeča stranka bi morala uveljavljati že zapadli dajatveni zahtevek na prepoved uvoza zaseženih izdelkov, česar pa ni storila. Dovoljenost ugotovitvenega zahtevka tudi ne izhaja iz nobenega izmed predpisov, ki jih navaja tožeča stranka (člen 10 uredbe Sveta ES št. 1383/2003, člen 71/75 ZICPES ter člen 121/3 ZIL-1).

22. Pritožnica sodišču prve stopnje očita kršitev po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, kršitev 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ter 22. in 26. člena Ustave RS, saj se sodišče ni opredelilo do nosilnih argumentov toženih strank da, zahtevek kot je bil postavljen, ne ustreza vsebini ugotovitvene tožbe po ZPP, zato se tožena stranka ne more učinkovito pritožiti zoper sodbo.

23. Pravilne so pritožbene navedbe, da je ZIL-1 edini zakon, ki v primeru kršitve znamke ureja obseg sodnega varstva imetnika znamke. V skladu s prvim odstavkom 121. člena ZIL-1 imetnik pravice lahko uveljavlja opustitveni zahtevek, odškodninski zahtevek, zahtevek za odstranitev ali uničenje predmetov in sredstev kršitve in zahtevek za objavo sodbe, med navedenimi zahtevki pa ni ugotovitvenega zahtevka, da je pravica kršena (primerjaj sodba VS RS III Ips 63/2013 z dne 17.6. 2014). ZICPES ne predstavlja specialnega predpisa v razmerju do ZIL-1, saj je naslovljen na carinske organe, ki nimajo pristojnosti odločati o sami pravici intelektualne lastnine. Njihovo ukrepanje je odloženo do pravnomočne odločitve sodišča o tožbenem zahtevku zaradi kršitve pravic. Dejstvo, da je bila kršitev storjena z uvozom, imetniku znamke ne daje drugačnega pravnega položaja, kot ga imajo imetniki pri drugih oblikah kršitve pravic. Uredba Sveta ES št. 1383/2003 z dne 22. julija 2003 v zvezi z kršitvijo pravic v 10. in 13. členu napotuje na nacionalno pravo. Prav tako tudi določilo tretjega odstavka 121. člena ZIL-1 nima narave specialnega določila, ki bi razširilo katalog zahtevkov, ki jih ima na voljo imetnik pravic po prvem odstavku 121. člena ZIL-1, temveč je treba to določbo razlagati v povezavi s prvim odstavkom citiranega člena tako, da imetnik pravic tudi proti tretjemu lahko uveljavlja le zahtevke določene v prvem odstavku citiranega člena. Ugotovitvena tožba na pravnih podlagah, ki jih je navajala tožeča stranka, glede na povedano, ni dopustna.

24. Tožeča stranka je ugotovitveno tožbo utemeljevala še na določbah ZPP in navajala, da gre pri ugotovitvi kršitve pravic iz znamke za ugotovitev obstoja nedovoljenega pravnega razmerja.

25. V skladu z določili ZPP se s tožbo lahko zahteva, da sodišče le ugotovi obstoj oziroma neobstoj kakšne pravice ali pravnega razmerja, če ima tožeča stranka od tega pravno korist (prvi in drugi odstavek 181. člena ZPP). Ugotovitev kršitve pravice iz znamke je ugotovitev, da pomeni dejanje kršitelja protipravno kršitev določene pravice nosilca znamke. Kršitev pravice, ki jo ima imetnik znamke je po vsebini primerljiva s kršitvijo osebnostnih pravic in avtorske pravice, saj gre za poseg v nematerialno dobrino. Varstvo pri pravicah iz znamke je zagotovljeno z negatornimi prepovednimi in odstranitvenimi zahtevki in z zahtevkom za objavo sodbe.

26. Pravna teorija je pri osebnostnih pravicah in kršitvi le-teh zavzela stališče, da gre pri ugotovitvi kršitve določene osebnostne pravice za ugotovitev nedovoljenega pravnega razmerja. Specifična funkcija ugotovitvene tožbe je, da potegne mejo med dovoljeno in nedovoljeno kršitvijo osebnostne pravice. Ugotovitev protipravnosti pa je rezultat pravne ocene (Alojzij Finžgar, Osebnostne pravice, Ljubljana, 1985, stran 44-45). Podobno stališče je zavzela teorija tudi v primeru ugotovitvenih zahtevkov po ZASP kar zadeva ugotovitev kršitve avtorske ali sorodne pravice. Pri tem zahtevku gre za ugotovitev nedovoljenega pravnega razmerja, s katero se potegne meja med dovoljeno in nedovoljeno sfero uporabe (Miha Trampuž, Zakon o avtorski in sorodnih pravicah s komentarjem, Ljubljana, 1997, stran 382). Vse navedeno glede na nematerialno naravo pravic iz znamke velja tudi za ugotovitev kršitve blagovne znamke. V tem pogledu je tudi ugotovitev, da je znamka kršena, rezultat pravne ocene, ki pomeni ugotovitev obstoja nedovoljenega pravnega razmerja.

27. Tožeča stranka je pravno korist za vložitev ugotovitvene tožbe utemeljevala v zvezi z zahtevkoma na uničenje zaseženega blaga in zahtevkom za objavo sodbe (pripravljalna vloga z dne 3.2.2012, listovna št. 26 - 28). V primeru kršitve avtorskih pravic teorija šteje, da je pravni interes za ugotovitveno tožbo podan zlasti takrat, kadar obstaja stanje negotovosti glede kršitve, ponovitvene nevarnosti ali kadar se zahteva objava sodbe, saj ima ugotovitev kršitve tudi informativen in poučen ter s tem splošno preventiven pomen (Miha Trampuž, ibid., stran 382). Pri kršitvi osebnostnih pravic objava sodbe ni več gola ugotovitev, temveč gre za odstranitev izvršene kršitve ali pa za satisfakcijo oziroma za obliko povračila negmotne škode (Alojzij Finžgar, ibid., stran 45).

28. V zvezi z zahtevkom za objavo sodbe je kršitev pravic iz znamke povsem primerljiva s kršitvijo avtorskih pravic in kar zadeva odpravo škodljivih posledic kršitvenega ravnanja tudi s kršitvijo osebnostnih pravic. Objava sodbe je po določilih ZIL-1 namenjena obveščanju in ozaveščanju javnosti o kršitvi, hkrati pa deluje še kot preventivno sredstvo odvračanja od kršitve pravic in odpravlja škodljive posledice kršitvenega dejanja pri osebah, ki so bile s kršitvijo seznanjene (restitucijski zahtevek). Sankcija objave sodbe mora vsebinsko ustrezati teži in obsegu kršitve ter omogočiti odstranitev konkretnih posledic kršitve (primerjaj sodbo VS RS III Ips 21/2008 z dne 17.5.2011). Zaradi jasnosti obsega ugotovljenih kršitev in obvestitve javnosti o tem, ima imetnik znamke v takem primeru pravni interes, da se v izreku sodbe ugotovi konkretna kršitev in njen obseg, saj je le na ta način zagotovljena ustrezna obvestitev javnosti o konkretni kršitvi in njenem obsegu v primeru, ko tožeča stranka zahteva objavo (izreka) sodbe.

29. Ob pravilni uporabi materialnega prava je zato v zvezi z zahtevkom za objavo sodbe nedvomno podan pravni interes tožeče stranke za uveljavljanje ugotovitvene tožbe, da zadržani izdelki kršijo znamke tožeče stranke, navedene v točki I. izreka prvostopne sodbe. Ostale pritožbene trditve (o kršitvah postopka iz 8. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi z 22. in 26. členom Ustave RS) zadevajo ugotovitev dejstev, ki za odločitev o pritožbi niso pomembna, zato se pritožbeno sodišče do njih ni opredelilo (prvi odstavek 360. člena ZPP).

Glede dopustnosti zahtevka na prepoved bodočih kršitev

30. Imetnik pravice ima v primeru kršitve pravice upravičenje, da pred sodiščem uveljavlja svoje pravice. Katere zahtevke od tistih, ki so našteti v zakonu bo uveljavljal, pa je odvisno od okoliščin konkretnega primera in njegove odločitve. Prepovedni zahtevek se lahko nanaša na prepoved obstoječega in na prepoved bodočega kršenja (točka a prvega odstavka 121. člena ZIL-1). Prepovedni zahtevek je materialno pravni zahtevek dajatvene (oziroma opustitvene) narave in se lahko nanaša na prepoved obstoječih motenj oziroma kršitev in/ali na prepoved bodočih kršitev. Velja, da je zahtevek na prepoved obstoječih kršitev utemeljen, če se nanaša na očitano kršitev in ne presega okvira pravice imetnika in če kršenje ob zaključku glavne obravnave še traja.

31. Tožeča stranka zahtevka na prepoved kršitev, ki so v teku, ni uveljavljala. Iz njenih navedb izhaja, da je tako ravnala zato, ker zaradi zadržanja blaga v carinskem postopku do uvoza oziroma sprostitve blaga v prost promet ni prišlo. Prav zato je uveljavljala zahtevek na uničenje zadržanega blaga (oziroma podrejeni zahtevek na predrugačenje blaga).

32. Smisel prepovednega zahtevka za prepoved bodočih kršitev je v tem, da ima imetnik znamke v primeru ponovnih kršitev v rokah že pravnomočen izvršilni naslov. Zato mu ob ponavljanju kršitev ni treba vložiti nove tožbe, ampak na podlagi prejšnje pravnomočne sodbe lahko zahteva izvršbo. Pogoj za ugoditev prepovednemu zahtevku za bodoče kršitve je obstoj konkretne nevarnosti, da bo v bodoče pravica kršena. V primeru, ko je do protipravne kršitve pravice že prišlo, se šteje, da je že s tem podana nevarnost nadaljevanja s kršenjem oziroma nevarnost ponovnih kršitev (primerjaj sodbo in sklep VSL I Cpg 568/2002 z dne 12.6.2003). Imetniku znamke zato nevarnosti bodočih kršitev v primeru, ko imetnik znamke dokaže, da je do kršitev pravice že prišlo, ni treba posebej izkazovati glede dejanj, ki so istovrstna s tistimi, ki so predmet že ugotovljenih kršitev. Pritožbene trditve, da zahtevka na prepoved bodočih kršitev ni dopustno uveljavljati brez zahtevka na prepoved kršitev v teku, torej da je z zakonom določena obvezna kumulacija navedenih dveh zahtevkov, so glede na povedano neutemeljene. Za sklepčnost zahtevka na prepoved bodočih kršitev zadošča ugotovitev, da so bile pravice kršene, uveljavljanje zahtevka na prepoved kršitev v teku pa je v dispoziciji imetnika pravic. V skladu z načelom dispozitivnosti tožeči stranki ni mogoče naložiti, kaj naj od tožene stranke zahteva oziroma katere zahtevke od zakonsko predvidenih naj uveljavlja.

Glede predhodnega vprašanja

33. Sodišče Evropske Unije je s sodbo C-561/11 z dne 21. 2. 2013 v postopku odločanja o predhodnem vprašanju v zvezi z razlago 9. člena Uredbe Sveta ES št. 207/2009 z dne 26. februarja 2009 o blagovni znamki Skupnosti odločilo, da se besedilo 9. člena Uredbe nanaša tudi na tretjo osebo, ki je imetnica poznejše znamke Skupnosti, ne da bi morala biti prej razglašena ničnost te poznejše znamke. Slednje pomeni, da ima v primeru kolizije dveh blagovnih znamk Skupnosti imetnica prejšnje znamke varstvo zoper imetnico poznejše znamke, ne da bi morala biti prej razglašena ničnost te poznejše znamke. V primeru tovrstne kolizije torej tožeči stranki, imetnici prejšnje znamke ni treba s tožbenim zahtevkom najprej izpodbiti kasnejše znamke z zahtevkom zoper nosilca te znamke pred OHIM, temveč lahko uveljavlja pravno varstvo proti imetniku poznejše znamke iz naslova kršitve blagovne znamke. Prvostopno sodišče se je v obravnavanem primeru sklicevalo na navedeno sodbo in zavzelo enako materialnopravno stališče glede razmerja med znamkami tožeče stranke in znamko tožene stranke.

34. Neutemeljene so pritožbene navedbe, da sodišče prve stopnje citirane odločbe ne bi smelo upoštevati, ker je bila odločitev sprejeta po zaključku obravnavanja v zadevi, kar pomeni uporabo pravnih virov za nazaj in je v nasprotju s prepovedjo retroaktivnosti in z načelom pravne varnosti. Citirana sodba je bila sprejeta 21. 2. 2013, torej pred izdajo odločbe v obravnavani zadevi ki je bila izdana 2. 4. 2013. Sodbe Sodišča EU kot del prava EU veljajo načeloma tudi za nazaj, od trenutka, ko je norma, ki jo interpretirajo stopila v veljavo. To je razumljivo, saj kot interpretacijske odločbe le pojasnjujejo pomen, ki ga je interpretirana norma imela že od začetka veljavnosti (več o tem Andrej Kmecl, Pravo EU pred slovenskimi sodišči, GV Ljubljana, 2005, stran 89).

35. Pritožnica s sklicevanjem na sklep višjega sodišča v Ljubljani, opr. št. I Cpg 811/2008 z dne 20.11.2008, iz katerega izhaja stališče, da v koliziji dveh enako močnih pravic, zaradi narave izključnosti, nosilec ene izključne pravice ne more uspeti zoper nosilca druge izključne pravice, ne more uspeti. Ker gre za odločbo, ki se ne nanaša na znamke Skupnosti, ampak na nacionalne znamke, v obravnavanem primeru ne predstavlja ustaljene sodne prakse, na katero bi bilo sodišče pri odločitvi vezano. Navedeno stališče pa je z novejšo odločbo Sodišča EU preseženo.

36. Pri vprašanju, katera pravica, ki jih podeljujeta prejšnja in kasnejša znamka naj prevlada, ob upoštevanju prednostnega načela velja, da prej nastala izključna pravica imetnika prejšnje znamke, da tretjim osebam prepove uporabo zavarovanega znaka, prevlada nad pravico imetnika kasnejše znamke do uporabe znaka, ki je nastala kasneje. Odločitev sodišča prve stopnje o navedenem vprašanju je torej materialnopravno pravilna.

Glede primerjave znamk

37. Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe o zmotni ugotovitvi dejanskega stanja pri presoji obstoja kršitve znamk tožeče stranke v smislu točke b) prvega odstavka 47. člena ZIL-1 (oziroma, ker gre za znamko Skupnosti v smislu točke b) prvega odstavka 9. člena Uredbe Sveta ES 207/2009 o blagovni znamki Skupnosti z dne 26. februarja 2009). Pri presoji obstoja kršitve znamke se opravita primerjava enakosti ali podobnosti blaga, zaseženega s spornim znakom in znamko ter primerjava enakosti ali podobnosti spornega znaka z znamko. Na podlagi takšne primerjave se nato izpelje sklep, ali v javnosti obstaja verjetnost zmede, pri čemer verjetnost zmede vključuje verjetnost povezovanja s prejšnjo znamko. Verjetnost zmede se interpretira v smislu zmede potrošnika glede izvora blaga ali storitev (primerjaj sodba VS RS III Ips 21/2008 z dne 17.5.2011, točka 17).

38. Sodišče prve stopnje je opravilo vizualno primerjavo figurativnih elementov in kombinacij le teh pri znamkah tožeče stranke in figurativnih elementov in kombinacij znakov, ki jih uporablja tožena stranka, prav tako pa še primerjavo znamk tožeče stranke in znakov tožene stranke v besedi ter kombinacij figurativnih in besednih znamk tožeče stranke in znakov tožene stranke ter presodilo, da ob skupnem vtisu podobnosti med znamkami tožeče stranke in znaki, ki jih uporablja tožena stranka, uporabljeni znaki ne omogočajo razlikovalnega učinka, da ne bi prišlo do zmede v javnosti. Nobenega dvoma tudi ni imelo prvostopno sodišče glede identičnosti oziroma podobnosti blaga tožeče stranke in tožene stranke. Zaradi ugotovljenih mnogoštevilnih podobnosti med znamkami in znaki tožeče in tožene stranke je sodišče prve stopnje ugotovilo, da znaki, ki jih uporablja tožena stranka v skupnem vtisu podobnosti z znamkami tožeče stranke niso razlikovalni, dajejo vtis velike podobnosti, kar je nedvomno ugotovljeno pri primerjavi znakov posameznih elementov znamke oziroma znakov tožene stranke na izdelkih tožene stranke z znamko tožeče stranke. Ker gre za istovrstno blago, se pri uporabi navedenih izdelkov dobi vtis, da gre za blago istega izvora.

39. Pritožbeno sodišče z dokazno oceno sodišča prve stopnje v celoti soglaša in se v izogib ponavljanju nanjo sklicuje (točke 23. do 31. obrazložitve sodbe). Pritožnica s trditvami o razlikovalnem učinku napisa C. na izdelkih tožene stranke, ki se nahaja na kovinskih delih, zadrgah in pasovnih zaponkah, razlikah v ceni in kvaliteti izdelkov tožeče in tožene stranke, ki naj bi pripomogle k razlikovalnemu učinku med izdelki tožeče stranke in tožene stranke, ne more uspeti. Preizkus dokazne ocene sodišča prve stopnje, upoštevaje pravilo identičnosti in pravilo podobnosti kar zadeva znamke in blago tožeče stranke in znake in blago tožene stranke, pokaže, da je dokazna ocena prvostopnega sodišča pravilna, zato neupoštevanje navedenih nebistvenih dejstev, s katerimi tožena stranka ne more omajati dejanskih ugotovitev in zaključka prvostopnega sodišča o obstoju kršitve, ne pomeni kršitve procesnega prava iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

40. Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe, da je trditvena podlaga tožeče stranke glede kršitve znamk pomanjkljiva in bi morala tožeča stranka v zvezi s percepcijo potrošnikov glede spornih izdelkov predlagati dokaz z anketo, raziskavo oziroma izvedencem. Glede na veliko podobnost izdelkov tožeče in tožene stranke je sodišče prve stopnje o vplivu izdelkov na potrošnike lahko sklepalo na podlagi lastne zaznave.

41. Glede na podobnosti med znamkami tožeče stranke in znaki, ki so uporabljeni na torbicah in pasovih tožene stranke, v odsotnosti upravičenega razloga za tako rabo znakov in njihovih kombinacij, ki jih uporablja tožena stranka in glede na istovrstnost in podobnost med izdelki tožeče in tožene stranke, gre v obravnavanem primeru za nepošteno uporabo spornih znakov na zaseženih izdelkih, zato obstoji kršitev blagovnih znamk tožeče stranke, kot je pravilno ugotovilo in zaključilo sodišče prve stopnje.

42. Odločitev sodišča prve stopnje o ugotovitvi obstoja kršitev blagovnih znamk tožeče stranke je glede na povedano pravilna, zato je pritožbeno sodišče, ker ob uradnem preizkusu odločbe ni ugotovilo nobene kršitve, na katero je dolžno paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), neutemeljeno pritožbo tožene stranke v tem delu zavrnilo in potrdilo izpodbijano I. točko izreka sodbe (353. člen ZPP).

Glede odločitve o prepovednem zahtevku

43. Preventivni prepovedni zahtevek je utemeljen le glede na konkretno kršitveno delovanje, zato je vsebina prepovednega zahtevka odvisna od kršitvenih delovanj, ki so se dejansko zgodila ali ki jih je sicer treba preprečevati (sodba in sklep VS RS III Ips 36/2008 z dne 2.6.2009).

44. Pritožnica sodišču prve stopnje očita zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja in bistveno kršitev določb postopka po 14. točki 339. člena ZPP in zmotno uporabo materialnega prava. Nasprotje med izrekom in obrazložitvijo sodbe naj bi bilo podano, ker se prepoved bodočih ravnanj toženih strank nanaša na izdelke, ki niso podobni tistim, za katere je tožeča stranka registrirala svoje znamke, etikete na izdelkih in embalaža pa niso bili sporni.

45. V obravnavanem primeru je tožeča stranka dokazala, da je do protipravne kršitve njenih pravic iz znamke prišlo, saj je tožena stranka nameravala na trg EU uvoziti večjo količino torbic in pasov, zadržanih z odločbo pristojnega carinskega organa. Neutemeljeni so pritožbeni očitki o preširoko določenem krogu izdelkov, na katere se nanaša zahtevek na prepoved bodočih kršitev. Prepovedni zahtevek se nanaša na „oblačila, modne dodatke, etikete ali embalaže za te izdelke“. Z opisom skupine izdelkov „oblačila in modni dodatki“ ni prekoračeno dejansko delovanje kršitelja, saj torbice sodijo v okvir razreda 18, pasovi pa v razred 25 Nicejske klasifikacije, za katere so tožeči stranki podeljene znamke Skupnosti. To pomeni, da je v obravnavanem primeru izpolnjen pogoj enakosti oziroma podobnosti blaga tožeče in tožene stranke v smislu točke b) prvega odstavka 9. člena Uredbe Sveta ES 207/2009 o blagovni znamki Skupnosti. V kategorijo modnih dodatkov modni teoretiki štejejo marsikaj (John Peacock v knjigi Fashion Accessories: The Complete 20th Century Sourcebook, 2009 med modne dodatke uvršča obutev, rokavice in pasove, torbice, kravate, šale, klobuke,...). Torej izraz modni dodatki vključuje tako torbice kot pasove in je nadpomenka navedenima dvema kategorijama. Skladno z drugim odstavkom 9. člena Uredbe Sveta ES 207/2009 Prepoved po a) točki prvega odstavka citiranega člena uredbe zajema tudi opremljanje blaga ali njegove embalaže z znakom, etiketa pa je le pritiklina na izdelku, zato je logično, da prepoved obsega tudi te. Zahtevek tožeče stranke je kar zadeva blagovno skupino, na katero se nanaša, dovolj natančen in ni preobsežen. Zato je odločitev sodišča prve stopnje v tem delu materialnopravno pravilna.

46. Pritožbeno sodišče ob uradnem preizkusu odločbe ni ugotovilo nobene kršitve, na katero je dolžno paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), zato je neutemeljeno pritožbo tožene stranke v tem delu zavrnilo in v tem delu potrdilo izpodbijano II. točko izreka sodbe (353. člen ZPP).

47. Imetnik znamke pa ne more vnaprej in na zalogo doseči sodne prepovedi vseh vrst možnih kršitev, ki se v določeni v pojavni obliki še nikoli niso zgodile. Utemeljene so pritožbene navedbe, da je tožbeni zahtevek v delu, ki se nanaša na „kakršnokoli uporabo vsakega drugega znaka, ki bi bil zamenljivo podoben omenjenim registriranim znamkam ter kakršnakoli druga uporabo omenjenih registriranih znamk in njim podobnim znakom v gospodarskem prometu, ki ni odobrena s strani tožeče stranke“ nekonkretiziran, saj ne omogoča presoje o obstoju kršitvenega dejanja, zato je posledično neutemeljen (primerjaj 15. točko sodbe III Ips 21/2008 z dne 17.5.2011). Ker je odločitev prvostopnega sodišča v tem delu materialnopravno zmotna, je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo v tem delu izpodbijane II. točke izreka spremenilo tako, da je neutemeljeni del zahtevka na prepoved bodočih kršitev zavrnilo (peta alineja 358. člena ZPP).

Glede stroškov postopka:

48. Kar zadeva delitev pravdnih stroškov med pravdne stranke po načelu uspeha, je pritožba tožene stranke neutemeljena. Materialnopravno pravilno je stališče prvostopnega sodišča, da je tožeča stranka uspela z bistvenim delom zahtevka, v zvezi s preostalim delom zahtevka, pa toženima strankama ni povzročila posebnih stroškov. Odločitev o stroških je v skladu s tretjim odstavkom 154. člena ZPP.

49. Utemeljena pa je pritožba v delu glede višine priznanih stroškov iz naslova nagrade za narok v trikratnem znesku 534,00 EUR po tar. št. 3102 Odvetniške tarife (skupaj 1.068,00 EUR preveč). Pravilne so pritožbene navedbe, da je po določbah ZOdvT določena le ena nagrada za narok, torej plačilo ene nagrade za opravo določenega sklopa enakovrstnih storitev v isti zadevi. Nagrada za narok po tarifni številki 3102 Tarife vključuje nagrado za vse naroke in ne za vsakega posebej (Sklep II Ips 56/2011). Prav tako je pritožbe utemeljena tudi glede priznanih stroškov prevodov registracij znamk na OHIM v višini 451,08 EUR, saj tožeča stranka kljub ugovoru tožene ni izkazala, da so ji ti stroški nastali, sodišču je predložila le račun za prevode, ne pa potrdila o plačilu stroškov. Zato tožeča stranka upoštevaje določila 155. člena ZPP do vračila navedenega zneska za prevode listin ni upravičena. Znesek pravilno odmerjenih stroškov tožeče stranke zato znaša 1.428,30 EUR.

50. Pritožbeno sodišče je zato pritožbi tožene stranke v tem delu ugodilo in izpodbijano IV. točko izreka sodbe spremenilo, kot izhaja iz izreka (peta alineja 358. člena ZPP).

O pritožbi tožeče stranke Glede zahtevka na uničenje kršečih izdelkov

51. Utemeljene so pritožbene navedbe, da mora biti sodno varstvo, ki ga uživa imetnik znamke, enako v vseh primerih kršenja pravic iz znamke. Zakon namreč ne razlikuje med opremljanjem blaga ali embalaže z znakom, ponujanjem blaga in njegovim dajanjem na trg, skladiščenjem, uvozom ali izvozom pod tem znakom ter uporabo znaka v poslovni dokumentaciji ali oglaševanju. Zgolj dejstvo, da je bila kršitev storjena z uvozom, imetniku znamke ne jemlje pravice do uveljavljanja zahtevkov po ZIL-1 (sodba VS RS III Ips 63/2013 z dne 17.6.2014).

52. Držijo pritožbene navedbe, da stališče, ki ga je zavzelo prvostopno sodišče v izpodbijani sodbi, tožeči stranki dejansko odvzema pravico zahtevati uničenje kršečih izdelkov od kršitelja, kadar kršeče izdelke zadrži carina, preden pridejo na trg. V obravnavanem primeru je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da izdelki tožene stranke, zaseženi z odločbo carinskega urada, kršijo pravice iz znamk tožeče stranke. Ker gre za večje število izdelkov, skupaj več kot 24.000 kosov torbic in pasov, s katerih kršečih znakov glede na tehnične lastnosti blaga ni mogoče odstraniti, slednje predstavlja resno kršitev, ki glede na okoliščine primera opravičuje zahtevek na uničenje navedenega blaga na podlagi točke d) prvega odstavka 121. člena ZIL-1. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je zahtevku na uničenje zaseženega blaga ugodilo (peta alineja 358. člena ZPP).

53. Odločitev o zavrnitvi podrejenega zahtevka za odstranitev vseh napisov „BB“ in /ali „grafizem rož“ z zadržanih izdelkov je pritožbeno sodišče razveljavilo. Če bi prvostopno sodišče o zahtevku na uničenje zadržanih izdelkov odločilo pravilno, za odločitev o podrejenem zahtevku ni pravnega temelja (prvi odstavek 354. člena ZPP, v zvezi s 1. odstavkom 339. člena in 3. odstavkom 182. člena ZPP).

Glede zahtevka za objavo sodbe

54. Pravilne so pritožbene navedbe, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, ko je zaključilo, da zahtevek za objavo sodbe ni utemeljen, ker izdelki niso prišli v stik s potrošniki. Objava sodbe je namenjena ne le seznanitvi s konkretno kršitvijo oziroma njeni odpravi, temveč tudi splošnemu dvigovanju zavedanja v javnosti o kršitvah ter dodatnemu odvračanju kršiteljev od nadaljnjih kršitev. Po točki g) prvega odstavka 121. člena ZIL-1 ima imetnik znamke pravico s tožbo zahtevati, da se pravnomočna sodba objavi na stroške kršitelja v javnih glasilih in na način, ki ga določi sodišče. 55. Tožeča stranka je zatrjevala, da je objava sodbe potrebna, ker imajo njeni izdelki veliko vrednost na trgu, so zelo priljubljeni in so pogosto predmet kršitev, zato bi objava sodbe pripomogla k zavedanju o kršitvah pri potrošnikih ter dodatnemu odvračanju od kršitev, s katerimi se izkorišča ugled njenih znamk.

56. Ob pravilni uporabi materialnega prava je po presoji pritožbenega sodišča, glede na obseg in težo kršitve, zahtevek za objavo sodbe, ki bo imela tako restitucijski učinek, kot tudi preventivni učinek, v smislu opozarjanja in ozaveščanja javnosti glede prodaje ponaredkov, utemeljen. Za obvestitev javnosti je glede na okoliščine konkretnega primera dovolj, da se objavita uvod in izrek prvostopne in drugostopne sodbe. Toženi stranki sta nameravali na trg EU sprostiti v prost promet več tisoč izdelkov, za katere je prvostopno sodišče ugotovilo, da so močno podobni originalnim izdelkom tožeče stranke. Zaradi zadržanja, pa do sprostitve izdelkov v promet ni prišlo (primerjaj sodba VS RS II Ips 47/2003 z dne 29.1.2004). Zato je pritožbeno sodišče pritožbi tožeče stranke tudi v tem delu ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je tožena stranka dolžna objaviti uvod in izrek prvostopne in drugostopne sodbe v predlaganih dnevnikih (peta alineja 358. člena ZPP).

Glede stroškov skladiščenja

57. Zahtevek tožeče stranke za povračilo stroškov skladiščenja, ki ji še niso nastali, ni utemeljen. Zmotno je pritožbeno stališče, da podlaga zahtevku za povračilo stroškov izhaja iz c) točke prvega odstavka 121. člena in 121.a člena ZIL-1. Iz citiranih določil ZIL-1 ne izhaja, da bi lahko imetnik znamke vložil tožbeni zahtevek za naložitev stroškov skladiščenja blaga kršitelju. Prav tako zahtevek ne more izhajati iz zahtevka za uničenje spornega blaga oz. za odstranitev stanja, ki je nastalo s kršitvijo, saj vprašanje stroškov skladiščenja nima neposredne povezave s samo kršitvijo. Neuporabljive so tudi določbe o povrnitvi škode po 121.a členu ZIL-1, saj tožeča stranka ni zatrjevala, da bi ji škoda že nastala, ampak le predpostavlja, da ji bo ta materialna škoda nastala, če nobena od toženih strank stroškov skladiščenja ne bo plačala. Odločitev sodišča prve stopnje, da je zahtevek za naložitev stroškov skladiščenja z zadržanim blagom neutemeljen, je zato pravilna (primerjaj sodba in sklep III Ips 63/2013 z dne 17.6.2014).

58. Pritožbeno sodišče ob uradnem preizkusu odločbe ni ugotovilo nobene kršitve, na katero je dolžno paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), zato je neutemeljeno pritožbo tožene stranke v tem delu zavrnilo in v nespremenjenem delu potrdilo izpodbijano III. točko izreka sodbe (353. člen ZPP).

Odločitev o pravdnih stroških:

59. Pritožba tožeče stranke je utemeljena tudi v delu, v katerem tožeča stranka sodišču prve stopnje očita, da je povrnitev pravdnih stroškov naložilo le drugo toženi stranki, medtem ko je tožeča stranka zahtevala solidarno povračilo pravdnih stroškov od obeh toženih strank in je podano nasprotje med izrekom sodbe in 34. točko obrazložitve sodbe, iz katere izhaja, da morata pravdne stroške toženi stranki povrniti tožeči stranki solidarno.

60. Pritožbeno sodišče je na podlagi prvega odstavka 354. člena ZPP upoštevaje določila tretjega odstavka 161. člena ZPP navedeno neskladje odpravilo in stroškovni izrek spremenilo tako, da sta toženi stranki dolžni tožeči stranki solidarno plačati pravdne stroške v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, dalje do plačila, kar je tožeča stranka zahtevala (378. člen v zvezi s 299. členom OZ in 313. členom ZPP).

61. Tožeča stranka je s pritožbo v pretežnem delu uspela, v zvezi z zahtevkom za povračilo stroškov skladiščenja, pa toženi stranki s pritožbo ni povzročila posebnih stroškov, zato je upravičena do povračila celotnih pritožbenih stroškov (tretji odstavek 154. člena ZPP v zvezi s 155. in 165. členom ZPP). Pritožbeno sodišče je stroške tožeče stranke odmerilo po tarifi D. d. o. o. v zvezi z ZodvT in sicer: 712,00 EUR nagrada za postopek (tar. št. 3210 ZodvT), 20,00 EUR pavšalni znesek za plačilo poštnih in telekomunikacijskih storitev (tar. št. 6002 ZOdvT), 20 % DDV ter 615,00 EUR sodne takse za pritožbo (po tar. št. 1121 ZST-1), kar skupaj znaša 1.428,30 EUR . Odmerjene stroške mora tožeča stranka plačati v roku 15 dni od vročitve te odločbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku paricijskega roka dalje do plačila (378. člen v zvezi s 299. členom OZ in 313. členom ZPP).

62. Tožena stranka je s pritožbo uspela v zanemarljivem delu, zato sama nosi svoje pritožbene stroške. Tožeča stranka sama nosi stroške odgovora na pritožbo tožene stranke, ker ta ni doprinesel k odločitvi pritožbenega sodišča (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 155. člena ZPP).