Jedro

Dejstvo, da je tožnik februarja 1993 prevažal tovor preko Madžarske, ter da je takrat v bližini, to je, na ozemlju nekdanje Jugoslavije, divjala vojna, samo po sebi ne more voditi k sklepu, da je bil v tistem času prevoz blaga v tej državi nevarna dejavnost. Kljub splošno znanemu dejstvu, da so se na Madžarskem v tistem času pogosto dogajali napadi na voznike tovornjakov, v postopku pred sodiščem prve stopnje ni bilo ugotovljeno, da bi bila pogostost napadov na voznike bistveno večja od pogostosti napadov na voznike v drugih državah.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z vmesno sodbo ugodilo zahtevku tožnika ter odločilo, da je tožena stranka odgovorna za celotno škodo, ki jo je tožnik utrpel v nesreči pri delu. Dne 19.2.1993 je bil tožnik kot voznik tovornjaka tožene stranke na službenem potovanju na Madžarskem, kjer bil na obcestnem počivališču napaden, oropan in poškodovan. Sodišče je ugotovilo, da je tožnik ob 19.30 uri ustavil tovornjak na cestnem parkirišču zaradi počitka, kjer so ga napadli neznanci. Sodišče je presodilo, da je tožena stranka tožniku odgovorna za nastalo škodo, ker je upravljanje motornega vozila nevarna dejavnost, škodo, ki izvira iz takšne dejavnosti pa je dolžna poravnati tožena stranka po načelih objektivne odgovornosti.

Odločitev je sodišče utemeljilo s tem, da je voznik dolžan voziti v skladu s predpisi, ter pri tem upoštevati tudi omejitve časa vožnje. Če ne počiva, gre za povečano nevarnost, ki izvira iz same dejavnosti. Napadov, kakršnega je doživel tožnik, delodajalec ne more predvideti in pravočasno preprečiti, mogoče pa je bilo te napade pričakovati, ker se tovrstni incidenti dogajajo v vseh državah Evrope in Azije, kamor so vozniki tožene stranke opravljali prevoze.

Tožena stranka se je zoper sodbo sodišča prve stopnje pritožila, ker nesreča, ki se je zgodila tožniku, ne izvira iz vozila ali iz prevoza tovora kot dejavnosti. Roparski napad na tožnika bi bil možen tudi kjerkoli drugje. Gre za ravnanje tretjih oseb, česar delodajalec ni mogel preprečiti, zato za škodo tožena stranka ne more biti odgovorna po načelih objektivne odgovornosti.

Sodišče druge stopnje je pritožbi tožene stranke ugodilo, ter vmesno sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je tožnikov zahtevek za povrnitev škode zavrnilo.

Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožnik vložil revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Ob upoštevanju konkretnih okoliščin primera je treba šteti, da je bilo opravljanje prevoza tovora na Madžarskem v tistem obdobju nevarna dejavnost. V bližini, na ozemlju nekdanje Jugoslavije, je v februarju 1993 divjala vojna, zato je bila pogostost oboroženih napadov na voznike tovornjakov večja, kar je bilo pogosto zaslediti v dnevnem časopisju in v drugih medijih. Tožnik je na počivališču moral ustaviti, saj je bil v skladu s predpisi dolžan med vožnjo počivati.

Revizija je bila v skladu z določbo 390. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list SFRJ, št. 4/77 do 35/91 in Uradni list RS, št. 55/92 in 19/94 v nadaljevanju: ZPP) vročena nasprotni stranki, ki na revizijo ni odgovorila, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo.

Revizija ni utemeljena.

Revizija je izredno, nesuspenzivno, devolutivno, dvostransko in samostojno pravno sredstvo proti pravnomočnim odločbam sodišč druge stopnje. Zato revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi le v delu, ki se z revizijo izpodbija in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Po uradni dolžnosti pazi le na absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke 2. odstavka 354. člena ZPP. Te kršitve pri preizkusu izpodbijane sodbe revizijsko sodišče ni ugotovilo. Revizijsko sodišče pazi po uradni dolžnosti tudi na pravilno uporabo materialnega prava (386. člen ZPP).

Po določilih 73. člena Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (Uradni list SFRJ, št. 60/89, 42/90) mora organizacija oziroma delodajalec delavcu, ki pri delu ali v zvezi z delom utrpi škodo, to škodo povrniti po splošnih načelih odškodninske odgovornosti.

Za škodo, ki izvira iz nevarne dejavnosti po določilih 173. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR, Uradni list SFRJ, št. 29/78 do 57/89 ter RS, št. 88/99) se šteje, da izvira iz nevarne dejavnosti, razen če se dokaže, da ta ni bila vzrok nastanka škode. Za škodo odgovarja tisti, ki se z nevarno dejavnostjo ukvarja (174. člen ZOR), vendar pa je ta oseba prosta odgovornosti, če dokaže, da izvira škoda iz kakega vzroka, ki je izven dejavnosti in učinka tega zunanjega vzroka ni bilo mogoče pričakovati, se mu izogniti ali ga odvrniti (1. odstavek 177. člena ZOR). Prav tako je prost objektivne odgovornosti tudi tisti, ki dokaže, da je škoda nastala izključno zaradi dejanja tretje osebe, ki ga ni bilo mogoče pričakovati, se njegovim posledicam izogniti ali jih odstraniti (2. odstavek 177. člena ZOR).

Revizijsko sodišče soglaša s presojo sodišča druge stopnje, da službene vožnje tožnika s tovornjakom v času in na kraju, kjer se je zgodil napad na tožnika, ni mogoče obravnavati kot nevarne dejavnosti. Ta ugotovitev se opira na ugotovljene okoliščine v zvezi z vožnjo v konkretnem primeru. Dejstvo, da je tožnik februarja 1993 prevažal tovor preko Madžarske, ter da je takrat v bližini, to je, na ozemlju nekdanje Jugoslavije, divjala vojna, samo po sebi ne more voditi k sklepu, da je bil v tistem času prevoz blaga v tej državi nevarna dejavnost. Kljub splošno znanemu dejstvu, da so se na Madžarskem v tistem času pogosto dogajali napadi na voznike tovornjakov, v postopku pred sodiščem prve stopnje ni bilo ugotovljeno, da bi bila pogostost napadov na voznike bistveno večja od pogostosti napadov na voznike v drugih državah. Tudi ni bilo ugotovljeno, da bi bili na Madžarskem v tistem času s strani države izvajani posebni varovalni ukrepi zaradi poslabšanih varnostnih razmer na avtomobilskih cestah. Sodišče druge stopnje je torej pravilno presodilo, da je iz ugotovljenega dejanskega stanja razvidno, da je v konkretnem primeru škoda posledica roparskega napada na tožnika. Gre za ravnanje, ki ne izvira iz dejavnosti tožene stranke, zato tožena stranka tožniku ni dolžna plačati odškodnine na temelju objektivne odgovornosti. Po določilih 177. člena ZOR namreč pogoji za uveljavitev objektivne odgovornosti niso podani, če škoda nastane zaradi višje sile ali ravnanja tretjih oseb.

Določbe ZTPDR in ZPP je revizijsko sodišče smiselno uporabilo na podlagi 1. odstavka 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/I/94) kot predpise Republike Slovenije.