Jedro

Menjalna pogodba ni bila sklenjena prostovoljno (svobodno), ampak zaradi sile državnega organa, ki je v hišo lastnic naselil različne ustanove, ki se iz nje niso imele namena izseliti. Državni organ je lastnici s takšnim dejanjem postavil pred izvršeno dejstvo in kakšna druga posebna prisila ni bila potrebna, ker večje prisile, kot da se nepremičnina fizično zasede, ni.

Smiselna uporaba določb 286. člena ZPP je, da se ta uporablja v tistih nepravdnih postopkih, ki se začnejo na predlog strank in za ugotavljanje tistih dejstev, ki jih je stranka dolžna dokazati.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje naložilo nasprotni udeleženki, da upravičenkama F. B. do deleža 5/8 in D. B. B. do 3/8 izplača odškodnino v obveznicah Slovenske odškodninske družbe. v višini 418.469,30 DEM, ki jih je dolžna v roku 3 mesecev po pravnomočnosti sklepa izročiti skrbnici M. B. K..

2. Zoper sklep je vložila pritožbo nasprotna udeleženka Slovenska odškodninska družba iz razlogov zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zmotne uporabe materialnega prava in kršitve pravil postopka. Bistvo pritožbenih navedb je: - zmotno je ugotovljeno, da je bila menjalna pogodba z dne 28. 10. 1947 sklenjena v okoliščinah iz 5. člena Zakona o denacionalizaciji. Iz zaslišanja predlagateljev ni razvidno, da je šlo za prisilo, ki je bila usmerjena v sklenitev menjalne pogodbe. Nihče ni vedel povedati, kdo naj bi vršil pritisk na bivši lastnici, da skleneta menjalno pogodbo. Posredna sila ne zadošča. Bivši lastnici nista bili v posebno neugodnem položaju, saj je bil njun sin oziroma nečak A. B. visok politični in vojaški funkcionar tedanje oblasti in je težko verjeti, da bi bili predstavniki oblasti do njiju posebej nasilni; - ni pravilno ugotovljeno, da znesek 1,115.200,00 din po menjalni pogodbi ni bil izplačan. Da znesek ni bil izplačan je sodišče ugotovilo na podlagi izpovedi predlagateljev, ni pa povedalo, zakaj pisnega dokumenta, v katerem je potrjen prejem tega zneska, ni štelo za verodostojen dokaz. Sodišče bi se pri ugotavljanju tega dejstva moralo opreti predvsem na ta pisni dokaz, ker zaslišani iz lastnega niso vedeli povedati ničesar. Znesek 1,115.200,00 din bi moral biti revaloriziran in upoštevan v smislu določila 72. člena Zakona o denacionalizaciji. Sodišče je premalo raziskalo trditev predlagateljev, da menjalna pogodba sploh ni bila podpisana; - vrednost nepremičnine K. bi morala biti ugotovljena v višini 712.751,14 DEM, ne pa v višini 740.307,30 DEM. Pritožba vztraja, da ni pravilno upoštevana vrednost prostorov v mansardi in kleti in da ni pravilno točkovana fasada hiše. Nasprotni udeleženki ni bilo omogočeno dovolj časa za nemoten pregled instalacijskega načrta stavbe, s čimer je bila kršena njena procesna pravica; - graja stališče sodišča prve stopnje, da sta bila dokaza z vpogledom v overilni vpisnikov št. 3787/47 in da se pribavi listina z dne 14. 11. 1951 št. 108-2/51, prepozno predlagana.

3. Predlagatelji v odgovoru na pritožbo navajajo, da je bilo o temelju zahtevka za denacionalizacijo že pravnomočno odločeno.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Za upravičenca do denacionalizacije se šteje tudi oseba, katere stvari ali premoženje so prešle v državno last na podlagi pravnega posla, sklenjenega zaradi grožnje, sile ali zvijače državnega organa oziroma predstavnika oblasti (5. člen Zakona o denacionalizaciji – ZDEN).

Ugotovljeno dejansko stanje je, da sta se lastnici hiše K., maja 1945 vrnili z internacije. V hišo se nista mogli vseliti, ker so bile v hiši razne ustanove, ki se niso imele namena iz hiše izseliti. Lastnicama je bila dodeljena druga nepremičnina, ki sta jo vzeli, ker nista imeli kam iti. Menjalna pogodba z dne 28. 10. 1994 jima je bila poslana po pošti. F. B. se je počutila ogoljufano. Vedela pa je, da bi bilo vsako upiranje zaman. Denarja, ki naj bi predstavljal razliko v vrednosti zamenjanih nepremičnin, bivši lastnici nista nikoli dobili.

V tako ugotovljenem dejanskem stanju so izpolnjeni vsi zakonski znaki določila 5. člena ZDEN. Menjalne pogodbe z dne 28. 10. 1947 lastnici D. B. B. in F. B. nista sklenili prostovoljno (svobodno), ampak zaradi sile državnega organa, to je Vlade Ljudske republike Slovenije, ki je v njuno hišo K. 9 naselila različne ustanove, ki se iz nje niso imele namena izseliti. Nadomestno hišo na M. sta vzeli, ker nista imeli kam iti. Na podlagi menjalne pogodbe je hiša na K. 9 prešla v državno last. Ni sprejeti pritožbenih navedb, da menjalna pogodba ni bila sklenjena pod prisilo, ker ni ugotovljeno, kdo je vršil pritisk. Sodišče prve stopnje je jasno povedalo, da je bila sila podana s strani Vlade Ljudske republike Slovenije, ki je v hišo vselila različne ustanove. Vlada Ljudske republike Slovenije je lastnici s takšnim dejanjem postavila pred izvršeno dejstvo in kakšna druga posebna prisila ni bila potrebna, ker večje prisile, kot da se nepremičnina fizično zasede, ni.

Navedba, da lastnici nista bili v posebno neugodnem položaju, ker je bil sin oziroma nečak visok politični in vojaški funkcionar, ni odločilna. Pomembno je, da do sklenitve menjalne pogodbe ni prišlo po njuni svobodni, pogodbeni volji.

6. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da D. B. B. in F. B. denarnega zneska 1.115,200 din nista prejeli, čeprav je v 2. točki menjalne pogodbe zapisano, da sta vsoto prejeli, kar potrjujeta s podpisom menjalne pogodbe. Pritožba takšno ugotovitev izpodbija z navedbo, da bi se sodišče pri ugotovitvi tega dejstva moralo opreti predvsem na pisne dokaze, ker zaslišani o tem dejstvu iz lastnega ne morejo ničesar povedati. Pritožbeno sodišče ne dvomi v pravilnost ocene izpovedi K. B., M. B. K. in A. B., ki so izpovedali, da znesek po menjalni pogodbi 1.115,200 din D. B. B. in F. B. ni bil izplačan. Imenovani so izpovedali to, kar so neposredno slišali od D. in F. B., saj so bili njuni družinski člani in zato ni slediti pritožbeni navedbi, da ne gre za izpoved iz lastnih zaznav.

7. Nobenega dvoma ni v pravilnost ugotovljene vrednosti hiše K. 9., v višini 740.307,30 DEM.

Pritožba zmotno vztraja na stališču, da niso pravilno ocenjeni mansardni in kletni prostori ter da ni pravilno točkovana fasada hiše. V obrazložitvi izpodbijanega sklepa je pojasnjeno, da je nepremičnina ocenjena po stanju na dan sklenitve menjalne pogodbe 28. 10. 1947. Klet v hiši se je delno uporabljala za poslovni prostor in v tem obsegu ni upoštevan faktor 0,75. Trije prostori v kleti (ropotarnice) pa so bili ocenjeni s faktorjem 0,75. V mansardi sta dva fino obdelana prostora. Pri teh dveh prostorih je upoštevan faktor 0,50. Pri oceni fasade je ta ocenjena z dvema od šestih možnih točk, ker hiša ni običajna, ampak spada med boljše hiše. Na obravnavi dne 15. 12. 2010 je bil nasprotni udeleženki dan na vpogled načrt inštalacijskih del. Nasprotna udeleženka na obravnavi ni uveljavljala, da nima zadosti časa za pregled tega načrta. V pritožbi zato neutemeljeno graja, da ni imela dovolj časa za pregled načrta in da so ji bile zato kršene procesne pravice.

8. V nepravdnem postopku se smiselno uporabljajo določila Zakona o pravdnem postopku (ZPP), če ni drugače določeno (37. člen Zakona o nepravdnem postopku).

Smiselna uporaba določb 286. člena Zakona o pravdnem postopku je, da se ta uporablja v tistih nepravdnih postopkih, ki se začnejo na predlog strank in za ugotavljanje tistih dejstev, ki jih je stranka dolžna dokazati. Za tak primer gre tudi v tej zadevi. Nasprotna udeleženka zato v pritožbi neutemeljeno graja odločitev sodišča prve stopnje, ki je s strani nasprotne udeleženke predlagane dokaze na obravnavi dne 15. 12. 2009 zavrnilo kot prepozne.

9. V pritožbi uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani. Pritožbo je bilo zato zavrniti in potrditi sklep sodišča prve stopnje.