Jedro

Obveznost zagotovitve zaposlitve je v domeni štipenditorja in ne štipendista.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba spremeni tako, da se zavrne tožbeni zahtevek, ki se glasi: „1.Tožena stranka je dolžna tožeči stranki plačati znesek 9.580,93 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 29. 3. 2007 dalje do plačila.

2. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške pravdnega postopka.“ Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti njene pravdne stroške v znesku 1.087,04 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku paricijskega roka dalje do plačila.

Tožeča stranka je dolžna toženi stranki plačati stroške pritožbenega postopka v znesku 594,39 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku paricijskega roka dalje do plačila.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje v celoti ugodilo tožbenemu zahtevku in toženi stranki naložilo plačilo 9.580,93 EUR kot vračilo štipendije ter 1.275,83 EUR pravdnih stroškov.

Zoper prvostopenjsko sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov (prvi odstavek 338. člena Zakona o pravdnem postopku - v nadaljevanju: ZPP) po svojem pooblaščencu pritožuje toženka. Predlaga, da sodišče pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne oziroma sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Meni, da je dokazna ocena sodišča prve stopnje površna, saj ne obrazloži, zakaj izpovedi toženke ne verjame, kar predstavlja kršitev 8. člena ZPP. Toženki nasprotno očita premajhno prizadevanje pri iskanju službe v državnih organih, čeprav slednje ni bila njena dolžnost. Tožeča stranka je bila namreč toženki dolžna ponuditi primerno zaposlitev, česar pa v predvidenem roku, ki ga določa pogodba o štipendiranju, ni storila, zato je toženka prosta vseh obveznosti. Glede na izpoved toženke in priče dr. S., da so bile poizvedbe o morebitnih prostih delovnih mestih opravljane ustno po telefonu, pri čemer sodišče toženki verjame, da je razgovor opravila s pristojno osebo gospo O., je nadalje nelogičen očitek sodišča, da bi takšne poizvedbe morala opravljati pisno. Sodišče je toženkinemu dopisu z dne 15. 4. 2004 pripisalo napačno vsebino, saj je z njim želela zgolj obvestiti štipenditorja, da je opravila svoje študijske obveznosti ter hkrati izraziti prošnjo, da bi z delom nadaljevala na fakulteti, kar pa ne pomeni, da ni bila pripravljena skleniti delovnega razmerja pri štipenditorju.

Pritožba je bila vročena tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Pritožba je utemeljena.

Iz nesporno ugotovljenega dejanskega stanja prvostopenjske sodbe izhaja, da sta pravdni stranki dne 3. 4. 1997 sklenili Pogodbo o kadrovski štipendiji (Priloga A1, v nadaljevanju: Pogodba), s katero se je toženka zavezala, da se bo po končanem študiju ekonomije zaposlila v državnih organih za enako dobo, kot je prejemala kadrovsko štipendijo, tožnica pa, da ji bo takšno zaposlitev zagotovila (8. člen Pogodbe). Iz 3. člena Pogodbe nadalje izhaja obveznost tožene stranke, da o izpolnitvi svojih študijskih obveznosti nemudoma obvesti tožečo stranko. Pravdni stranki sta k predmetni Pogodbi sklenili dva aneksa, prvega za nadaljnjo štipendiranje tudi na podiplomski stopnji (priloga A2), drugega (priloga A3) pa za odlog zaposlitvene obveznosti do dokončanja doktorskega študija, vendar najkasneje do 30. 9. 2004. V 4. členu zadnjega od aneksov je bilo določeno, da vsa ostala določila Pogodbe (priloga A1), med njimi tudi obveznost tožene stranke po zagotovitvi zaposlitve v državnih organih, ostanejo nespremenjena.

Po stališču pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje zmotno presodilo dopis toženke z dne 15. 4. 2004, s katerim je toženka Vlado RS, Podkomisijo za štipendiranje, obvestila o poteku podiplomskega študija in zaprosila za prenehanje obveznosti zaposlitve (priloga B2, v nadaljevanju: dopis). V njem je sicer toženka resnično zapisala, da si želi delo na Fakulteti za družbene vede opravljati tudi v bodoče. Da pa takšen zapis dejansko predstavlja zgolj prošnjo in ne odpovedi zaposlitveni obveznosti, po oceni pritožbenega sodišča izhaja iz zadnjega stavka dopisa, kjer toženka prosi za pozitivno rešitev svoje prošnje. Pritožbeno sodišče se tako strinja z ugovori toženke, da je dejansko šlo zgolj za prošnjo, na katero bi tožnica morala odgovoriti bodisi neposredno z odločitvijo o prošnji ali vsaj posredno s tem, ko bi toženko v okviru svoje pogodbene obveznosti iz 8. člena Pogodbe pravočasno pozvala k sklenitvi delovnega razmerja v državnem organu. Da je toženka določen odgovor s strani štipenditorja pričakovala, kaže tudi predhodno ravnanje tožnice, ko se je s sklenitvijo aneksov odzvala tako na prošnjo za štipendiranje podiplomskega študija kot tudi na odlog zaposlitve za določen čas. Glede na navedeno dopisa ni mogoče šteti za pisno odklonitev zaposlitve pri tožnici, na podlagi katere bi le-ta lahko zahtevala vrnitev izplačanih štipendij (1).

Zaradi zmotno ugotovljenega dejanskega stanja v tem delu je nadalje sodišče zmotno uporabilo materialno pravo, saj ni upoštevalo obveznosti tožene stranke po zagotovitvi zaposlitve v državnih organih. Ker je po drugem odstavku 8. člena Pogodbe štipendist prost vseh pogodbenih obveznosti, če mu štipenditor v 60 dneh po njegovem pismenem obvestilu, da je študij v skladu s to pogodbo končal (kar je toženka storila z dopisom z dne 15. 4. 2004), ne omogoči zaposlitve, bi moralo sodišče navedeni člen uporabiti in tožbeni zahtevek zavrniti. V skladu s prvim odstavkom 9. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju: OZ) so namreč udeleženci v obligacijskih razmerjih dolžni izpolniti svojo obveznost in odgovarjajo za njeno izpolnitev. V tem delu je sodišče tudi povsem neutemeljeno na toženko prevalilo obveznost iskanja zaposlitve v državnih organih, saj je obveznost zagotovitve zaposlitve v domeni štipenditorja in ne štipendista. V tem delu pritožbeno sodišče zgolj pripominja, da toženkine poizvedbe pri pristojnih osebah, ali delovno mesto zanjo obstaja, še dodatno kažejo na to, da bi se pri organih štipenditorja zaposlila, v primeru, da njeni prošnji ne bi bilo ugodeno in bi bi ji bilo delovno mesto s strani tožnice ponujeno.

Sodišče prve stopnje je zmotno presodilo listino – dopis toženke z dne 15. 4. 2004, zato je bilo potrebno pritožbi zaradi napačno ugotovljenega dejanskega stanja ugoditi, izpodbijano sodbo pa spremeniti tako, da se tožbeni zahtevek zavrne (druga alineja 358. člena ZPP) .

Posledica spremembe sodbe na drugi stopnji je tudi sprememba pravdnega uspeha. Pritožbeno sodišče mora zato odločiti o stroških celotnega postopka (drugi odstavek 165. člena ZPP). Ker je tožeča stranka s tožbenim zahtevkom v celoti propadla, mora v skladu s prvim odstavkom 154. člena ZPP toženi stranki povrniti njene pravdne stroške. Kot potrebne za pravdo (prvi odst. 155. člena ZPP) ji je sodišče na podlagi Odvetniške tarife (Uradni list RS, št. 67/2003 s spre., v nadaljevanju: OT), Zakona o sodnih taksah (ZST-1) ter predloženega stroškovnika priznalo: 500 točk za odgovor na tožbo (tar. št. 18 OT), 500 točk za prvo pripravljalno vlogo (tar. št. 19 OT), 500 točk za zastopanje na prvem naroku za glavno obravnavo (tar. št. 20 OT), 100 točk za porabljen čas, 250 točk za zastopanje na drugem naroku za glavno obravnavo (tar. št. 20), vse povečano za 2% (17 EUR) materialnih stroškov (13. člen OT), 20 % DDV (173 EUR), kar ob vrednosti točke 0,459 EUR skupaj s sodno takso za odgovor na tožbo v višini 47,91 EUR znaša 1.087,04 EUR. Pritožbeno sodišče pa ni priznalo 50 točk za končno poročilo stranki, saj ne gre za samostojno odvetniško storitev (tar. št. 39 OT).

Odločitev o stroških pritožbenega postopka je v skladu z drugim odstavkom 165. člena in prvim odstavkom 154. člena ZPP. Pritožnica je s pritožbo uspela v celoti, zato se ji prizna 625 točk za pritožbo, 2 % za materialne stroške (13. člen OT), 20 % za DDV in 191,62 EUR za sodno takso, kar skupaj znaša 594,39 EUR. V primeru zamude tožena stranka poleg dosojenih pravdnih stroškov dolguje tudi zakonske zamudne obresti, ki začno teči prvi dan po poteku 15 dnevnega roka za prostovoljno izpolnitev (paricijski rok).

(1) Podobo tudi v sodbi Višjega delovnega in socialnega sodišča Pdp 366/2011 z dne 1. 9. 2011.