Jedro

Glede na dejstvo, da je bil tožnik v delovnem razmerju pri prvotoženi stranki, katere zastopnik je drugotoženec, je povsem pravilna odločitev sodišča prve stopnje, da ni podana njegova pasivna legitimacija za tožnikovo škodo, saj so obveznosti pravilnega izvajanja del v domeni delodajalca in ne njegovega zastopnika, zato ne more biti podana njegova osebna odgovornost kot fizične osebe, saj v kolikor je tožniku odrejal dela, je storil to kot zaposlen pri prvotoženi stranki in ne kot fizična oseba.

Izrek

Pritožbi se zavrneta in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Pravdni stranki nosita vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo, da je prvotožena stranka – družba T. d.o.o., dolžna plačati tožeči stranki (v nadaljevanju: tožniku) odškodnino za nepremoženjsko škodo iz škodnega dogodka – delovne nezgode z dne 17.2.2001 22.300,00 EUR z zamudnimi obrestmi po 13,5 % obrestni meri od 13.8.2002 dalje do 28.6.2003, od 28.6.2003 do dneva plačila pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi. V presežku je tožbeni zahtevek zavrnilo (odločitev pod I izreka sodbe). Glede na uspeh v pravdi je tožniku naložilo povrnitev pravdnih stroškov toženi stranki v znesku 1.556,55 EUR v roku 15 dni in po preteku tega roka z zakonskimi zamudnimi obrestmi (odločitev pod II izreka sodbe). Tožbeni zahtevek zoper drugotoženo stranko je v celoti zavrnilo (odločitev pod III izreka). V isti odločbi je s sklepom predlog za izdajo začasne odredbe zavrnilo, vendar zoper to odločitev ni pritožbe.

Prisojena odškodnina predstavlja odškodnino za telesne bolečine v znesku 7.500,00 EUR (zahtevani znesek je bil 27.541,31 EUR), za strah 3.000,00 EUR (zahtevani znesek 5.007,51 EUR), za duševne bolečine zaradi skaženosti 800,00 EUR (zahtevani znesek 5.007,51 EUR) in za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti 11.000,00 EUR (zahtevani znesek 25.037,56 EUR).

Proti citirani sodbi sta pravdni stranki vložili pravočasni pritožbi. Tožeča stranka izpodbija odločitev o zavrnitvi tožbenega zahtevka zoper drugotoženca in zavrnilni del sodbe glede zavrnjene nepremoženjske škode (za duševne bolečine zaradi trajnega zmanjšanja življenjske aktivnosti in za strah). Uveljavlja pritožbena razloga bistvene kršitve določb procesnega prava in zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja – glede zavrnitve zahtevka zoper drugotoženca in smiselno zmotne uporabe materialnega prava v obsegu zavrnjenega zahtevka za nepremoženjsko škodo. Izrecnega predloga pritožba ne vsebuje, smiselno pa se zavzema za zanjo ugodno rešitev zadeve v smeri pritožbenih izvajanj.

Prvotožena stranka izpodbija obsodilni del sodbe, drugotožena stranka pa (v isti pritožbi) stroškovno odločitev sodbe ob uveljavljanju vseh pritožbenih razlogov iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP in s pritožbenim predlogom na spremembo izpodbijane sodbe v smeri celotne zavrnitve tožbenega zahtevka tudi zoper prvotoženo stranko oziroma podrejeno razveljavitev te in v tem obsegu vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje; drugotožena stranka pa se v predlogu zavzema za spremembo odločitve o pravdnih stroških tako, da njene pravdne stroške pritožbeno sodišče v celoti naloži v plačilo tožniku.

Pravdni stranki na pritožbo druge nista odgovorili.

Pritožbi nista utemeljeni.

Po pregledu in preizkusu zadeve tako v smeri uveljavljanih pritožbenih razlogov, kot tudi po uradni dolžnosti – drugi odstavek 350. člena ZPP pritožbeno sodišče ugotavlja, da uveljavljeni pritožbeni razlogi niso podani, prav tako sodišče prve stopnje ni storilo tistih bistvenih kršitev, na katere je pritožbeno sodišče dolžno paziti po uradni dolžnosti. Sodišče prve stopnje je namreč vse dejanske okoliščine, ki so bistvenega pomena za odločitev tako glede temelja, kot tudi glede višine prisojene nepremoženjske škode pravilno in v zadostni meri ugotovilo, da je na podlagi teh lahko sprejelo pravilne materialnopravne zaključke, ko je svojo odločitev oprlo na v razlogih izpodbijane sodbe citirana določila Zakona o obligacijskih razmerjih – ZOR, katerega je, kot tudi pritožbeno sodišče uporabilo v skladu s 1060. člena Obligacijskega zakonika – OZ. Sprejeto odločitev je vsestransko in izčrpno obrazložilo, zato pritožbeno sodišče v celoti povzema razloge izpodbijane sodbe kot pravilne, glede na pritožbena izvajanja pa le še dodaja: O temelju tožbenega zahtevka K pritožbi tožene stranke: Kot bistveno kršitev določb procesnega prava očita pritožba sodišču prve stopnje, da v dokaznem postopku ni zaslišalo drugotoženca kot stranke in je vse neizvedene dokaze zavrnilo, s tem pa, da bi naj kršilo eno od temeljnih načel pravdnega postopka, to je načelo kontradiktornosti. Takšnemu pritožbenemu očitku ne gre slediti. Res je sicer tožena stranka že v odgovoru na tožbo predlagala kot dokaz svojim ugovornim navedbam zaslišanje drugotoženca, vendar je sodišče prve stopnje, kot izhaja iz razlogov izpodbijane sodbe, po izvedenem in ocenjenem dokaznem postopku zaključilo, da izvedba dokaza z zaslišanjem drugotoženca za odločitev ni potrebna, zato tega dokaza tudi ni izvedlo. O tem, kateri dokazi naj se izvedejo za ugotovitev odločilnih dejstev, odloča sodišče – drugi odstavek 213. člena ZPP, slednje pa je tudi po prepričanju pritožbenega sodišča povsem utemeljeno zavrnilo dokazni predlog po zaslišanju drugotoženca kot pravdne stranke ob dejstvu, da po zaključenem dokaznem postopku na naroku za glavno obravnavo dne 14.6.2007, na katerem je sodišče prve stopnje zadevo tudi zaključilo, tožena stranka ni vztrajala pri zaslišanju drugotoženca kot pravdne stranke (list. št. 159 in 160 v spisu), razen tega pa drugotoženec tudi ni bil navzoč pri škodnem dogodku in zato tudi ne bi mogel izpovedati, kako je do tega prišlo, kar je sicer med pravdnima strankama sporno.

Prav tako ni moč pritrditi pritožbenemu očitku, da je zaradi neizvedenega dokaza z zaslišanjem drugotoženca ostalo dejansko stanje na prvi stopnji nepopolno ugotovljeno in sicer v zvezi z nastankom obravnavanega škodnega dogodka, ker da je sodišče prve stopnje v celoti sledilo zgolj tožnikovim navedbam in izvajanjem v zvezi z nastankom tega in je nekritično ocenilo, da naj bi tožena stranka opis nezgode prikrojila po svoje. O tem ima izpodbijana sodba povsem sprejemljive in pravilne zaključke glede na izvedeni dokazni postopek in jih pavšalna tovrstna pritožbena izvajanja ne morejo omajati. Pravilno je namreč ocenilo tako navedbe tožnika, ki so dokazane z njegovo izpovedbo, kot tudi izpovedbi v postopku zaslišanih prič (tožnikovih sodelavcev), pravilno pa je ocenilo tudi v prijavi škodnega dogodka zapisani vzrok za nastanek škodnega dogodka. Pritožbena izvajanja, da si je tožnik kot delovodja sam organiziral način dela in da je pri tem uporabil lestev, za katero se je kasneje izkazalo, da je bila neprimerna, so v nasprotju s podatki v spisu, ko je tožena stranka že v odgovoru na tožbo zatrjevala, da je sama priskrbela novo lestev v aluminijasti izvedbi, ki je imela „na obeh koncih oporo proti zdrsu“, zato jih pritožbeno sodišče ni moglo upoštevati.

Kot nedovoljena pritožbena novota pa predstavljajo pritožbena zatrjevanja, da bi moral tožnik delo organizirati tako, da bi kot delovodja sodelavcu odredil pomoč v tem smislu, da bi ga zadolžil za varovanje lestve, na katero se je tožnik pri vrtanju povzpel in sicer tako, da bi lestev držal in s tem preprečil njeno morebitno oddrsavanje. Tega dejstva tožena stranka pravočasno v postopku na prvi stopnji ni zatrjevala, zato pritožbeno sodišče ta pritožbena izvajanja kot neupoštevna v smislu 337. člena ZPP zavrača. Zato pa so neutemeljeni tudi nadaljnji pritožbeni očitki, da je tožnik opustil dolžno in potrebno skrbnost in na tak način ustvaril situacijo, v kateri se je poškodoval. Kot je že navedeno je sodišče prve stopnje ob vzroku, zakaj je prišlo do drsenja lestve in posledičnega padca ter utrpele poškodbe tožnika, zavzelo povsem pravilno stališče in zaključke, in sicer, da tožniku ni moč očitati nobenega ravnanja ali opustitve dolžnega ravnanja, s katerim bi kakorkoli v tolikšni meri soprispeval k škodnemu dogodku in njegovim posledicam, da bi mu lahko pripisali morebitno deljeno odgovornost, za kar se neutemeljeno v pritožbi zavzema prvotoženka.

K pritožbi tožnika: Bistveni pritožbeni očitek, ki se nanaša na temelj tožbenega zahtevka je, da sodišče prve stopnje ni izvajalo nobenih dokazov v smeri ugotovitve odgovornosti drugotoženca, zaradi česar je v tem obsegu ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, kršena pa da so bila tudi določila pravdnega postopka, ker je sodišče odločitev glede drugotoženca sprejelo brez pravne podlage. Takšnemu pritožbenemu očitku ni moč slediti. Izpodbijana sodba ima namreč povsem pravilne razloge za zavrnitev tožbenega zahtevka zoper drugotoženca in sicer v zadnjem odstavku 3. strani obrazložitve in prvem ter drugem odstavku 4. strani obrazložitve. Glede na dejstvo, da je bil tožnik v delovnem razmerju pri prvotoženi stranki, katere zastopnik je drugotoženec, je povsem pravilna odločitev sodišča prve stopnje, da ni podana njegova pasivna legitimacija za tožnikovo škodo, saj so obveznosti pravilnega izvajanja del v domeni delodajalca in ne njegovega zastopnika, zato ne more biti podana njegova osebna odgovornost kot fizične osebe, saj v kolikor je tožniku odrejal dela, je storil to kot zaposlen pri prvotoženi stranki in ne kot fizična oseba.

Glede višine na prvi stopnji prisojene odškodnine: Kot izhaja iz razlogov pritožbe tožnika, slednji izpodbija zavrnilni del nepremoženjske škode za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti in sekundarnega strahu. Pri preizkusu zadeve v tej smeri kot tudi v obsegu pavšalne pritožbene graje na prvi stopnji prisojene odškodnine po pritožbi prvotožene stranke, je pritožbeno sodišče ugotovilo, da je sodišče prve stopnje vse dejanske okoliščine, ki so odločilnega pomena za prisojo pravične in primerne odškodnine za tožniku nastalo škodo, pravilno in popolno ugotovilo, ko je svojo odločitev oprlo na v postopku na prvi stopnji pribavljeno izvedensko mnenje izvedenca medicinske stroke in izpovedbo tožnika, glede na te pa je uporabilo pravo materialno pravo – 200. člen ZOR in smiselno tudi 203. člen ZOR. Pravilne razloge izpodbijane sodbe pavšalna pritožbena izvajanja obeh pritožb ne morejo omajati, zato pritožbeno sodišče glede teh le še dodaja: Ni moč pritrditi pritožbi tožnika, da sodišče prve stopnje pri odmeri višine odškodnine za izpodbijani obliki škode (duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti in sekundarnega strahu) ni dovolj upoštevalo dejstva, da so tožniku ostale trajne posledice in da se njegovo zdravstveno stanje ne bo nikoli poboljšalo, temveč se bo z leti slabšalo, da je tožnik ostal invalid in bo celo življenje prikrajšan pri pridobivanju dohodkov, saj za svoje delo nikoli več ne bo sposoben (v tem pogledu bi moral tožnik uveljavljati materialno škodo v obliki izgube na zaslužku oziroma rento), da so posledice poškodbe in trajno zmanjšane življenjske aktivnosti tožnika tudi psihično prizadele do take mere, da se je zdravil zaradi psihičnih problemov ter, da bo pri njemu doživljenjsko prisoten tudi sekundarni strah glede na prognozo posledic poškodbe, ki je negativna. Vsa navedena dejstva je namreč sodišče prve stopnje upoštevalo in jih tudi v pravi meri ovrednotilo in tako tožniku prisodilo povsem primerni odškodnini tako za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti, kot tudi za strah. Pri tej obliki škode pritožbeno sodišče poudarja, da je sekundarni strah tisti strah, ki se pri oškodovancu pojavlja v obliki strahu ali zaskrbljenosti za izid zdravljenja in traja v času zdravljenja, zato je neutemeljena pritožbena navedba, da sodišče ni upoštevalo dejstva, da bo pri tožniku doživljenjsko prisoten sekundarni strah glede na njegovo negativno prognozo. Tudi po prepričanju pritožbenega sodišča je na prvi stopnji prisojena odškodnina za izpodbijani obliki uveljavljenih škod po pritožbi tožnika, kot tudi prisojeni odškodnini za telesne bolečine in za skaženost, kar pavšalno graja tudi pritožba prvotožene stranke, v celoti primerna in pravična ter skladna s smernicami iz že citiranih zakonskih določil ZOR-a in s sodno prakso v podobnih primerih. Zato ni moč pritrditi pritožbenemu očitku tožnika, da se je sodišče prve stopnje pri svoji odločitvi glede višine odškodnine preveč opiralo na izvedensko mnenje in v premajhni meri upoštevalo individualne okoliščine in lastnosti tožnika. Glede na razloge izpodbijane sodbe pri prisoji odškodnin za vsako posamezno uveljavljeno obliko škode je namreč sodišče prve stopnje v pravi meri upoštevalo tudi izpovedbo tožnika, vendar pa je teža na izvedenskem mnenju, ki tožnikove navedbe objektivizira. Pritožbeno sodišče pa še pripominja, da ne samo na prvi stopnji prisojene odškodnine za vsako posamezno obliko uveljavljanih škod, temveč odškodnina kot celota v znesku 22.300,00 EUR predstavlja pravično in primerno denarno zadoščenje za tožniku utrpelo poškodbo, ki je sicer opredeljena kot huda telesna poškodba, vendar je pri prisoji odškodnin treba upoštevati tudi sodno prakso in razpon odškodnin med lahkimi in katastrofalnimi škodami. V tem okvirju je na prvi stopnji prisojena odškodnina za tožniku nastalo škodo pravična in primerna.

Drugotoženec izpodbija stroškovno odločitev, ker da glede na dejstvo, da je sodišče prve stopnje zoper drugotoženca tožbeni zahtevek zavrnilo, bi mu moralo priznati vse pravdne stroške. Praviloma sodišče o pravdnih stroških odloči glede na uspeh v pravdi in v primeru, ko zoper toženo stranko zavrne tožbeni zahtevek, mora tožeči stranki naložiti povrnitev pravdnih stroškov toženi stranki, kar je bilo tudi v obravnavanem primeru v odnosu do drugotoženca. Kljub temu pa ta pritožbena izvajanja niso utemeljena. Sodišče prve stopnje je namreč v razlogih izpodbijane sodbe o stroškovni odločitvi sprejemljivo zaključilo, da drugotožencu niso nastali posebni stroški, neodvisni od prvotožene stranke, saj sta oba toženca imela istega pooblaščenca, ki je v svojem stroškovniku priglasil tudi 10 % pribitek za zastopanje dveh tožencev in so bila vsa procesna dejanja opravljena za oba toženca hkrati, razen tega pa drugotoženec tudi ni izrecno in posebej priglasil svojih stroškov. Pritožbeno sodišče glede na navedeno ta pritožbena izvajanja drugotoženca kot neutemeljena zavrača. Ob upoštevanju vsega navedenega je pritožbeno sodišče pritožbi kot neutemeljeni zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje - 353. člen ZPP.

Tožnik pritožbenih stroškov ni priglasil, zato pritožbeno sodišče o teh ni odločalo, toženca pa s svojo pritožbo nista uspela, zato sta pritožbene stroške dolžna nositi sama – prvi odstavek 165. v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP.