Jedro

Ravnanje enega od staršev, ki preprečuje drugemu roditelju stike z otrokom, je lahko podlaga za utemeljenost zahtevka za predodelitev otroka, vendar le, če je to v skladu z otrokovimi koristmi in interesi in če to ne kaže na obračunavanje med staršema.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, po katerem naj bi se mladoletna S. P. dodelila v vzgojo, varstvo in oskrbo očetu, tožniku G. P. Sodišče druge stopnje je odločalo o tožnikovi pritožbi, ki pa jo je zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo.

Tožeča stranka vlaga revizijo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava in predlaga razveljavitev sodb nižjih sodišč in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje pred spremenjenim senatom. Tožnik ima ustavno pravico, da o njegovih pravicah in dolžnostih odloča neodvisno in nepristransko sodišče. Vendar pa je iz nepojasnjenih razlogov bilo odločeno, kot da je tožnik zahteval predodelitev hčerke rejniški družini. Gre torej za pristransko ravnanje in za kršitev 23. člena Ustave RS. Sicer pa tako Zakon o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (ZZZDR) in Konvencija o otrokovih pravicah izrecno poudarjata, da nobeden od staršev ne sme zagrešiti ravnanja, s katerim se posega v otrokove stike z drugim roditeljem. Takšnega roditelja, ki načrtno odtujuje otroka drugem roditelju, je treba sankcionirati s predodelitvijo. Tožnik je vložil tožbo zato, da bi hčeri omogočil normalen razvoj in življenje, v katerem bi bilo prostora za očeta in za mater. Vendar pa mu toženka deklico načrtno odtujuje. V spisu so zbrani podatki o tem, da mati toženka deklici povzroča škodo s svojim ravnanjem, kar bi posledično moralo pripeljati do njene predodelitve tožniku. Mati toženka stori vse, da bi preprečila nadaljnje kontakte med hčerko in tožnikom.

Tožena stranka na revizijo ni odgovorila, Državno tožilstvo Republike Slovenije pa se o njej ni izjavilo (tretji odstavek 375. člena ZPP, Zakona o pravdnem postopku - 1999).

Revizija ni utemeljena.

Tožnik v reviziji postavlja tezo, da bi zaradi toženkinega ravnanja, ki mu onemogoča normalne stike z mladoletno hčerko, bila na mestu odločitev o predodelitvi otroka njemu v varstvo, vzgojo in oskrbo. Čeprav ne drži, da v takem primeru Konvencija o varstvu otrokovih pravic neprilagojenega roditelja v vsakem primeru sankcionira s predodelitvijo otroka drugemu roditelju, je na načelni ravni morda sprejemljiva tudi takšna rešitev, vendar s pomembno korekcijo: predodelitev mora zasledovati otrokove koristi in interese in ne sme predstavljati sredstva za obračunavanje med staršema. V obravnavanem primeru dejanske ugotovitve ne dopuščajo sklepanja, da bi takšno "sankcioniranje" toženke bilo koristno za otroka. Nasprotuje mu predvsem ocena izvedenskega mnenja psihologa dr. P., ki jo je izpobdbijana sodba strnila v ugotovitev, da je "največja otrokova korist v tem trenutku ta, da se ga ne iztrga iz sedanjega okolja, kjer živi v stabilni družini, je prilagojen in se neproblematično vključuje v vrtec ter socialne kontakte v okolju, v katerem prebiva". Kljub revizijskemu poudarjanju zatrjevano drugačnih strokovnih sklepanj izvedenca M. P. je bila navedena ugotovitev sprejeta tudi ob upoštevanju njegovih strokovnih stališč. S tem v zvezi revizijsko sodišče v celoti soglaša z ugotovitvijo v razlogih izpodbijane sodbe, da "postopek predodelitve otroka ni tisti, katerega cilj je doseči realizacijo dogovorjenih stikov očeta s hčerko, ker je to urejeno z drugimi predpisi v drugih postopkih". V tem obsegu obvelja, da revizija nima prav, ko izpodbijani sodbi očita, da se ni opredelila do toženkinega ravnanja ob izvrševanju tožnikove roditeljske pravice. V sodbenih razlogih je povedano, da tudi toženka s "posameznimi svojimi ravnanji ne dela v korist hčere, zlasti s preprečevanjem in omejevanjem stikov otroka z očetom". Vendar pa - kot je povedano - ob siceršnji dekličini usidranosti v okolje, v katerem živi, samo zato ni mogoče - s stališča njenih koristi - zagovarjati odločitve o predodelitvi.

Sicer pa revizija kot osrednji problem postavlja tudi dejstvo, da tožnik nikoli ni postavil zahtevka, niti podrejenega, naj se otrok predodeli v rejniško družino. Sodišče prve stopnje naj bi obravnavalo neobstoječi zahtevek, zaradi česar naj bi bila kršena tudi ustavna pravica tožnika, da o njegovem zahtevku odloča nepristransko sodišče. Izpodbijana sodba je na opisani očitek izčrpno odgovorila. Revizijsko sodišče se v celoti strinja z razlogi, da je sodišče prve stopnje, ki v svoji sodbi ni pravilno povzelo navedb tožeče stranke v postopku, zagrešilo relativno kršitev določb pravdnega postopka, ki pa ni imela vpliva na odločitev. Tisti del razlogov sodbe sodišča prve stopnje, ki utemeljuje neutemeljenost zahteve po oddaji otroka v rejniško družino, je nepotreben in brezpredmeten, saj takšne zahteve tožeča stranka v tožbi resnično ni postavila. Prepričljivim razlogom v tej smeri na revizijski stopnji ni treba dodajati novih argumentov. S tem pa je zavrnjena teza o nepristranskem odločanju in o kršitvi določila 23. člena Ustave RS.

V izpodbijani sodbi torej ni mogoče najti niti protispisnih ugotovitev (vsebinski očitek bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP) niti ji ni mogoče očitati zmotne ali nepravilne uporabe materialnega prava. Zato je bilo treba revizijo zavrniti (378. člen ZPP).