Jedro

Republiška štipendija, ki jo država zagotavlja glede na premoženjski cenzus pomeni socialno kategorijo in je ni mogoče upoštevati s stališča, ki ga ponuja revizija: tožnica namreč z dajalcem štipendija ni sklenila pogodbe, po kateri bi se zavezala, da se bo v določenem roku zaposlila za določeno obdobje. V izpodbijani sodbi so torej zneski, ki jih je dobivala iz naslova republiške štipendije, upravičeno upoštevani kot olajšava pri toženčevi preživninski obveznosti.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je tožencu naložilo, da mora za preživljanje tožnice, svoje hčerke, od 15.1.2003 dalje plačevati mesečno preživnino po 50.000 SIT, od 1.10.2003 dalje pa v znesku 62.000 SIT. Odločilo je tudi, da mora toženec tožnici plačati znesek 1,082.000 SIT. Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo. Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbi, ki sta jih vložili obe pravdni stranki in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka vlaga revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in predlaga spremembo izpodbijane sodbe tako, da bo toženec tudi za obdobje od 15.1.2003 do 30.9.2003 dolžan prispevati k preživljanju tožnice po 62.000 SIT mesečno in poleg dosojenega zneska 1,082.000 SIT tožnici dolžan plačati še znesek 370.567 SIT, pri čemer naj zakonske zamudne obresti tečejo od zneskov in datumov, kakor je to navedeno v 2. točki tožbenega zahtevka z dne 17.9.2003. Po stališču revizije je zmotno stališče, da je štipendija v znesku 32.000 SIT mesečno, ki jo je tožnica v navedenem obdobju prejemala, namenjena za njeno preživljanje. Štipendija je namreč mesečni prejemek štipendista, ki se zaveže, da bo po končanem študiju sklenil pogodbo o zaposlitvi za pogodbeno določeno obdobje. Pogodbeno razmerje med štipendistom in dajalcem štipendije ne zmanjšuje zakonske dolžnosti preživljanje otroka, ki jo imata starša. Zato bi bilo treba tudi za obdobje od 15.1.2003 do 30.9.2003 tožnici priznati sporno preživnino v znesku 62.000 SIT na mesec in ne le 50.000 SIT na mesec. Pri odločanju o obogatitvenem zahtevku je bila zmotno upoštevana zatrjevana dogovorjena toženčeva obveznost v znesku 50.000 SIT na mesec. Pri izračunu tega zahtevka bi sodišče moralo določiti preživnino samo, pri čemer bi obveljal znesek 60.000 SIT. Izračun pokaže, da je toženec poleg zneska 1,082.000 SIT, dolžan plačati še 370.567 SIT. Pri tem pa bi bilo treba tožnici priznati zakonske zamudne obresti od zapadlosti posamičnih zneskov dalje, ne pa od njihovega seštevka (določba 277. člena ZOR).

Revizija je bila dostavljena Vrhovnemu državnemu tožilstvu RS in toženi stranki, ki pa nanjo ni odgovorila.

Revizija ni utemeljena.

Glede na obseg in vsebino revizijskega izpodbijanja je sporna višina preživnine, ki jo mora plačevati toženec tožnici za čas od 15.1.2003 do 30.9.2003, višina toženčeve obogatitve od leta 1999 do leta 2003 ter tek zamudnih obresti od zneska, za katerega je bil toženec obogaten v obdobju, ko tožnici ni plačeval (celotne) preživnine.

Sodišče prve stopnje je sicer tožencu naložilo, da mora od 1.10.2003 dalje tožnici plačevati mesečno preživnino v znesku 62.000 SIT, vendar pa je za obdobje od 15.1.2003 do 30.9.2003 to preživnino določilo z zneskom 50.000 SIT mesečno z obrazložitvijo, da je treba za to obdobje upoštevati tudi štipendijo, ki jo je dobivala tožnica kot študentka, ki se redno šola. Dolžnost prispevanja k preživljanju tožnice za celotno obdobje do 30.9.2003 je bila glede na potrebe preživljanke in glede na zmožnosti toženca kot preživninskega zavezanca, ocenjena z zneskom 50.000 SIT na mesec. Tožnica revizijsko ne izpodbija ugotovitev o tem, kolikšne so bile v navedenem obdobju njene potrebe, meni pa, da republiške štipendije, ki jo je dobivala, pri določitvi višine toženčeve obveznosti ni mogoče upoštevati. To obrazlaga s stališčem, da je sklenila štipendijsko pogodbo, zaradi česar gre za pogodbeno določilo, po katerem niso zmanjšane zakonske dolžnosti preživljanja otroka, ki jo imata starša. Republiška štipendija, ki jo država zagotavlja glede na premoženjski cenzus pomeni socialno kategorijo in je ni mogoče upoštevati s stališča, ki ga ponuja revizija: tožnica namreč z dajalcem štipendija ni sklenila pogodbe, po kateri bi se zavezala, da se bo v določenem roku zaposlila za določeno obdobje. V izpodbijani sodbi so torej zneski, ki jih je dobivala iz naslova republiške štipendije, upravičeno upoštevani kot olajšava pri toženčevi preživninski obveznosti. Zato revizijsko sodišče nima pomislekov glede odločitve, po kateri je znesek 62.000 SIT mesečno kot preživninska obveznost tožencu naložen v plačevanje šele s 1.10.2003 dalje in ne že prej.

Ob takšni dejanski in pravni razlagi je odveč razprava o tem, ali se je toženec resnično zavezal, da bo plačeval za tožničino preživljanje 50.000 SIT mesečno ali ne. Sicer pa ne morejo biti predmet revizijske presoje (3. odstavek 370. člena ZPP) ugotovitve, ki sta jih sodišči nižjih stopenj sprejeli glede tožničinih preživninskih potreb, torej tudi njenih preživninskih potreb v času pred 1.10.2003. Zaostalo preživnino v skupnem znesku 1.082.000 SIT pa mora toženec tožnici plačati z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 23.1.2003 dalje do plačila. O tem sta sodišči nižjih stopenj pravno pravilno odločili. Dne 23.1.2003 je namreč tožeča stranka vložila tožbo proti tožencu, pri čemer glede seštevka neplačanih preživninskih zneskov veljajo določbe 214. člena ZOR o vračanju neupravičeno pridobljene koristi. V tem slučaju pa se plačajo zamudne obresti najmanj od dneva vložitve zahtevka. Določba 324. člena ZOR glede začetka teka zamudnih obresti, pa v tem primeru uporabe prej navedene zakonske določbe ne izključuje.

Neutemeljeno revizijo je bilo treba zavrniti po določbi 378. člena ZPP.