Jedro

Iz 2. alineje prvega odstavka 55. člena Ztuj-2 torej izhaja, da če je tujec zaposlen pri delodajalcu s sedežem v Republiki Sloveniji in ga ta zaradi opravljanja storitev napoti na delo v tujino, potem to ne more biti razlog za zavrnitev dovoljenja za prebivanje oziroma za razveljavitev dovoljenja za prebivanje. Glede na tožbene navedbe in podatke spisa bi lahko bil podan ravno tak primer, ko je tožnik bil zaposlen pri delodajalcu s sedežem v Republiki Sloveniji in ga je le ta napotil v tujino. V kolikor so te okoliščine podane, potem ni razumljivo, da se tožena stranka v istem odstavku odločbe sklicuje na to, da obstajajo razlogi za domnevo, da se tožnik ne bo podrejal pravnemu redu.

Izrek

I. Tožbi se ugodi in se odločba Upravne enote Kranj št. 214-2916/2020-4 z dne 9. 7. 2020 odpravi ter se zadeva vrne toženi stranki v ponoven postopek.

II. Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki stroške postopka v višini 285 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, po poteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Tožena stranka je z izpodbijano odločbo tožniku razveljavila enotno dovoljenje za prebivanje in delo v Republiki Sloveniji, ki ga je izdala Upravna enota Kranj za obdobje od 3. 2. 2020 do 3. 2. 2022. Z isto odločbo je odločila, da je tožnik dolžan zapustiti Republiko Slovenijo v 3o dneh od pravnomočne odločbe ter da mora v 8 dneh po prenehanju dovoljenja pristojnemu organu vrniti samostojno listino. Odločila je še, da posebni stroški za izdajo odločbe niso zaznamovani.

2. V obrazložitvi odločbe je navedeno, da je bilo tožniku izdano enotno dovoljenje za prebivanje in delo v Republiki Sloveniji z veljavnostjo do 3. 2. 2022. Tožena stranka je s strani Policijske uprave Kranj prejela dopis, v katerem je navedeno, da je policijska patrulja 12. 5. 2020 ustavila tožnika. V razgovoru je povedal, da je bil od 1. 2. 2019 do 31. 1. 2020 zaposlen pri delodajalcu, za katerega je predvsem opravljal zidarska dela v Nemčiji. Ugotovljeno je bilo tudi, da od 12. 5. 2020 dalje ni imel sklenjenega socialnega in zdravstvenega zavarovanja. Zaradi tega je bil podan predlog za razveljavitev dovoljenja za prebivanje in delo.

3. Tožena stranka se pri svoji odločitvi sklicuje na določilo 1. alineje prvega odstavka 56. člena Zakona o tujcih (v nadaljevanju ZTuj-2), po kateri organ, ki je dovoljenje izdal, ali pristojni organ, na območju katerega tujec prebiva, dovoljenje razveljavi, če se naknadno ugotovi, da tujec ne izpolnjuje več pogojev za izdajo dovoljenja za prebivanje ali da obstajajo drugi razlogi za zavrnitev izdaje dovoljenja v skladu s tem zakonom. Po vpogledu v evidenco Zavoda za zdravstveno zavarovanje Republike Slovenije je bilo ugotovljeno, da je tožnik od 15. 6. 2020 dalje prijavljen v evidenco obveznih zdravstvenih zavarovanj. Nadalje se tožena stranka sklicuje na določilo 2. alineje prvega odstavka 55. člena ZTuj-2, ki določa, da se dovoljenje za prebivanje v Republiki Sloveniji tujcu ne izda, če obstajajo razlogi za domnevo, da tujec ne bo prebival na ozemlju Republike Slovenije, razen v primeru, ko je tujec s strani delodajalca s sedežem v Republiki Sloveniji, pri katerem je v delovnem razmerju, v času trajanja delovnega razmerja, zaradi opravljanja storitev napoten na delo v tujino. Tožnik je navedel, da je v času trajanja delovnega razmerja pri delodajalcu delal predvsem v Nemčiji kot zidar, torej je po mnenju tožene stranke ugotovljeno, da se ne podreja pravnemu redu Republike Slovenije. Tožena stranka je tožniku dala možnost, da se izjasni o dejstvih in okoliščinah v navedeni zadevi, vendar ni podal pisne izjave. Tožena stranka meni, da so našteti razlogi zadostni za razveljavitev enotnega dovoljenja za prebivanje in delo.

4. Tožnik v tožbi navaja, da je tožena stranka preuranjeno sprejela stališče, da se tožnik ne bo podrejal pravnemu redu. Določene podatke glede statusa tožnika bi tožena stranka lahko pridobila z uradnimi poizvedbami. Dne 12. 5. 2020 je bil namreč v postopku menjave zaposlitve, pri čemer je iz dokumentacije Zavoda RS za zaposlovanje mogoče ugotoviti, da je bilo podano soglasje k zamenjavi delodajalca in to že 1. 4. 2020. Zaradi ukrepov v zvezi z zajezitvijo širjenja okužb s Covid 19 so postopki v zvezi z navedenim potekali počasneje kot običajno. Soglasje je bilo tožniku vročeno 13. 5. 2020, istega dne pa je z novim delodajalcem sklenil pogodbo o zaposlitvi in nastopil delo 14. 5. 2020. Od tega dne dalje je ponovno vključen v vsa obvezna zavarovanja. Tožnik je bil torej brez svoje krivde brez obveznih zavarovanj le kratek čas zaradi spremembe delodajalca, pri čemer je storil vse, kar je potrebno, da bi bila sprememba brez časovne prekinitve. Nadalje okoliščina, da je tožnik pri bivšem delodajalcu opravljal večinoma delo na gradbiščih v tujini, ne more biti razlog, da bi mu bilo mogoče očitati, da se ni podrejal pravnemu redu. Pred novo zaposlitvijo je bil zaposlen pri slovenskem delodajalcu, pri katerem je opravljal gradbena dela. Za takšen profil delavca je značilno, da jih delodajalec napoti na gradbišče v tujino. Kraj opravljanja dela določi delodajalec in ne delavec sam. Za prejšnjega delodajalca pa je opravljal dela tudi na območju Republike Slovenije, kar lahko potrdita sodelavca tožnika. Tožnik že več let dela v Republiki Sloveniji in nikoli ni bil udeležen v prekrškovnem postopku ali osumljen storitve kaznivega dejanja. Plače in ostale prejemke prejema na bančni račun, odprt v Republiki Sloveniji. Nikakor ni mogoče sklepati, da obstaja kakršenkoli dvom, da se ne bi podrejal pravnemu redu Republike Slovenije. Tožnik predlaga, naj sodišče izpodbijano odločbo odpravi, zahteva pa tudi povrnitev stroškov postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

5. Tožena stranka je poslala upravni spis, na tožbo pa ni odgovorila.

K točki I izreka:

6. Tožba je utemeljena.

7. Izpodbijana odločba temelji na določilu 1. alineje prvega odstavka 56. člena ZTuj-2, ki določa, da pristojni organ razveljavi dovoljenje za začasno prebivanje, če se naknadno ugotovi, da tujec ne izpolnjuje več pogojev za izdajo dovoljenja za prebivanje ali da obstajajo drugi razlogi za zavrnitev izdaje dovoljenja v skladu s tem zakonom. Nadalje temelji izpodbijana odločba tudi na določilu 2. alineje prvega odstavka 55. člena ZTuj-2, ki določa, da se dovoljenje za prebivanje ne izda, če obstajajo razlogi za domnevo, da tujec ne bo prebival na ozemlju Republike Slovenije, razen v primeru, ko je tujec s strani delodajalca s sedežem v Republiki Sloveniji, pri katerem je v delovnem razmerju, v času trajanja delovnega razmerja, zaradi opravljanja storitev napoten na delo v tujino. Tožena stranka se sklicuje tudi na določilo 6. alineje prvega odstavka 55. člena ZTuj-2, ki določa, da se dovoljenje za prebivanje tujcu ne izda, če obstajajo razlogi za domnevo, da se tujec ne bo podrejal pravnemu redu Republike Slovenije. Iz 2. alineje prvega odstavka 55. člena Ztuj-2 torej izhaja, da če je tujec zaposlen pri delodajalcu s sedežem v Republiki Sloveniji in ga ta zaradi opravljanja storitev napoti na delo v tujino, potem to ne more biti razlog za zavrnitev dovoljenja za prebivanje oziroma za razveljavitev dovoljenja za prebivanje. Glede na tožbene navedbe in podatke spisa bi lahko bil podan ravno tak primer, ko je tožnik bil zaposlen pri delodajalcu s sedežem v Republiki Sloveniji in ga je le ta napotil v tujino. V kolikor so te okoliščine podane, potem ni razumljivo, da se tožena stranka v istem odstavku odločbe sklicuje na to, da obstajajo razlogi za domnevo, da se tožnik ne bo podrejal pravnemu redu. Odločba je zato v tem delu nerazumljiva in se je ne da preizkusiti.

8. Poleg tega je bilo tudi dejansko stanje glede obstoja vseh pogojev iz 2. alineje prvega odstavka 55. člena ZTuj-2, zaradi katerih sme tujec prebivati izven Republike Slovenije, pomanjkljivo ugotovljeno, saj niti ni bil izveden dokaz z zaslišanjem tožnika ali njegovega delodajalca. Tožena stranka je sicer v skladu z 9. členom Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) pred izdajo odločbe dala tožniku možnost, da se izjasni o dejstvih in okoliščinah, le ta se na poziv sicer ni odzval, vendar pa to še ne pomeni, da ne bi morala tožena stranka izvesti tudi ostalih dokazov, da bi se ugotovilo resnično dejansko stanje. V skladu s prvim odstavkom 138. člena ZUP je treba pred izdajo odločbe ugotoviti vsa dejstva in okoliščine, ki so za odločitev pomembne, in strankam omogočiti, da uveljavijo in zavarujejo svoje pravice in pravne koristi. Skladno s prvim odstavkom 139. člena ZUP pa lahko uradna oseba, ki vodi postopek, med postopkom ves čas ugotavlja dejansko stanje in izvaja dokaze o vseh dejstvih, pomembnih za izdajo odločbe, tudi o tistih, ki v postopku še niso bila navedena. Po presoji sodišča niso bila pravilno uporabljena citirana določila ZUP, v posledici tega pa niso razjasnjene okoliščine, ali ne gre v primeru tožnika za primer, ko je bil s strani delodajalca s sedežem v Sloveniji, pri katerem je bil v delovnem razmerju, napoten na delo v tujino, kajti v takem primeru to ne more biti razlog za razveljavitev dovoljenja.

9. Poleg tega je tožnik je v tožbi pojasnil tudi razloge, zakaj dne 12. 5. 2020 ni imel sklenjenega socialnega in zdravstvenega zavarovanja. Tudi to okoliščino bi bilo treba ugotoviti že v upravnem postopku, ker pa v postopku v skladu z 138. in 139. členom ZUP niso bila ugotovljena vsa dejstva in okoliščine, pomembne za izdajo odločbe, je treba v ponovnem postopku ugotoviti, ali so razlogi za to, da zavarovanje ni bilo urejeno, opravičljivi.

10. Glede na zgoraj navedeno je zaradi kršitve pravil postopka in posledično zaradi nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, sodišče izpodbijani akt odpravilo ter vrnilo zadevo toženi stranki v ponoven postopek na podlagi 3. in 2. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1).

11. Sodišče je v navedeni zadevi odločilo brez glavne obravnave, ker je že na podlagi tožbe, izpodbijanega akta ter upravnih spisov očitno, da je treba tožbi ugoditi in upravni akt odpraviti na podlagi prvega odstavka 64. člena ZUS-1, pa v upravnem sporu ni sodeloval tudi stranski udeleženec z nasprotnim interesom. V takem primeru pa ZUS-1 daje sodišču v prvi alineji drugega odstavka 59. člena izrecno pooblastilo, da lahko odloči tudi brez glavne obravnave.

K točki II izreka:

12. Ker je sodišče tožbi ugodilo, je tožeča stranka v skladu s tretjim odstavkom 25. člena ZUS-1 upravičena do povračila stroškov postopka v pavšalnem znesku v skladu s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu. Zadeva je bila rešena na seji, tožnik pa je v postopku imel pooblaščenko, ki je odvetnica. V takem primeru pa mu v skladu s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu pripadajo stroški v višini 285 EUR (drugi odstavek 3. člena citiranega pravilnika).