Jedro

Gradbeno dovoljenje se ne nanaša na pot, na katero naj bi investitorka in ostali uporabniki njene nepremičnine nezakonito posegali, kar pomeni, da se tožnikovi razlogi, navedeni v predlogu za izrek ničnosti gradbenega dovoljenja, neposredno ne nanašajo na odločbo, ki naj bi bila nična.

Izrek

Tožba se zavrne.

Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je toženka na podlagi 2. točke prvega odstavka 129. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) zavrgla predlog tožnika, naj se izreče za nično gradbeno dovoljenje Upravne enote Metlika št. 351-34/2007-19 z dne 24. 9. 2007. Iz obrazložitve sklepa izhaja, da je toženka dne 24. 9. 2007 izdala gradbeno dovoljenje investitorki A.A. za legalizacijo lesenega gospodarskega objekta in ureditev peš dostopa do tega objekta na delu zemljišča s parcelno št. 266 v k.o. ..., v skladu s PGD. Ker po PGD na zemljišču tožnika ni bila predvidena dovozna pot in ker tudi vplivno območje objekta ni segalo na njegovo zemljišče, za udeležbo tožnika v postopku niso bili izpolnjeni pogoji iz takrat veljavnega 62. člena Zakona o graditvi objektov (v nadaljevanju ZGO-1). Dovozna pot, po kateri naj bi se A.A. oziroma uporabniki objekta sedaj dejansko vozili do tega objekta, tako ni bila predmet konkretnega postopka izdaje gradbenega dovoljenja. Dodaja še, da če investitorka ni izvedla dostopne peščene pešpoti do svojega objekta po svojem zemljišču, kot je to predvideno v PGD in v izdanem gradbenem dovoljenju oziroma če na opisan način ne dostopa do svojega objekta, ampak se pripelje z avtom z druge strani, po parceli tožnika, to še ne pomeni, da gradbeno dovoljenje ni izvršljivo. Zato ni razloga za ničnost po 3. točki prvega odstavka 279. člena ZUP. Za presojo, ali je gradnja izvedena v nasprotju s pogoji, določenimi z gradbenim dovoljenjem, pa je pristojen gradbeni inšpektor, ki mu je bila tožnikova prijava že posredovana. Tožnik pa bi lahko, če meni, da sosed nima pravice voziti po njegovem zemljišču, na pristojnem sodišču vložil tožbo zaradi motenja posesti.

Drugostopenjski upravni organ je s 1. točko v uvodu navedene odločbe zavrnil tožnikovo pritožbo zoper izpodbijani sklep. Pritrjuje ugotovitvi prvostopenjskega upravnega organa, da tožnik ni upravičena oseba iz prvega odstavka 280. člena ZUP za vložitev predloga za izrek ničnosti navedenega dovoljenja. Ugotavlja, da tožnik nikoli ni zatrjeval, da bi gradbeno dovoljenje, ki naj se izreče za nično, posegalo v njegovo pravno korist, pač pa nasprotno, iz vseh njegovih izjav izhaja, da se s predmetnim gradbenim dovoljenjem popolnoma strinja in da se z njim ne posega v njegovo pravno korist. Tožnik se s takšno odločitvijo ne strinja in v tožbi navaja, da bi morala toženka pred izdajo izpodbijanega sklepa izvesti ugotovitveni postopek, v katerem bi zaslišala tožnika in mu tudi dovolila, da dopolni predlog oziroma vlogo. Izpodbijani sklep je zato izdala preuranjeno. Poudarja, da ima tožnik v tej upravni zadevi izkazan pravni interes in tudi priznan položaj stranke. Ker imajo v predmetni zadevi stranke v postopku nasprotujoče si interese, bi morala toženka razpisati narok za ustno obravnavo. Predlaga, da naslovno sodišče razpiše ustno obravnavo, na kateri naj zasliši tožnika ter izvede ostale predlagane dokaze, nato pa razsodi, da se odločba toženke odpravi, toženi stranki pa naloži plačilo stroškov postopka.

Toženka na tožbo po vsebini ni odgovorila.

Tožba ni utemeljena.

Po prvem odstavku 280. člena ZUP se odločba lahko vsak čas izreče za nično po uradni dolžnosti ali na predlog stranke ali državnega tožilca ali državnega pravobranilca. To pomeni, da mora biti za vložitev tega izrednega pravnega sredstva izkazana aktivna legitimacija in da mora organ, pri katerem je to pravno sredstvo vloženo, oziroma ki sprejme pristojnost za reševanje, v okviru formalnega preizkusa zahteve (določbe 129. člena ZUP) preizkusiti, ali jo je vložil upravičeni predlagatelj ter predlog zavreči, če aktivna legitimacija ni izkazana.

Kot izhaja iz izpodbijane odločbe, je tožnik predlagal, da se za nično izreče gradbeno dovoljenje z dne 24. 9. 2007, ki ga je toženka izdala A.A. iz razloga po 3. točki prvega odstavka 279. člena ZUP. Kot razlog v predlogu za izrek ničnosti (ki ga je po pozivu toženke tudi dopolnil) navaja, da A.A. ni izvedla ureditve in nasutja pešpoti, kot je to določeno v gradbenem dovoljenju in je tudi noče uporabljati, pač pa uporablja njegovo pot. Tožnik z razlogi, navedenimi v predlogu za izrek ničnosti, smiselno uveljavlja nezakonit poseg v njegovo lastninsko pravico (pot, ki naj bi bila v njegovi lasti). Ker v zadevi ni sporno, da se izpodbijano gradbeno dovoljenje ne nanaša na pot, na katero naj bi A.A. in ostali uporabniki njene nepremičnine nezakonito posegali, kar pomeni, da se tožnikovi razlogi, navedeni v predlogu za izrek ničnosti gradbenega dovoljenja, neposredno ne nanašajo na odločbo, ki naj bi bila nična, tožnik tudi po presoji sodišča ni izkazal, kako bi na njegove pravice ali pravne koristi lahko vplivala odločba, katere ničnost zatrjuje. Tako ni izkazal, da je upravičena stranka za vložitev predloga za izrek ničnosti odločbe po prvem odstavku 280. člena ZUP. Toženka je zato tožnikov predlog pravilno zavrgla na podlagi 2. točke prvega ostavka 129. člena ZUP, saj tožnik v predlogu ni uveljavljal kakšne svoje pravice ali pravne koristi. Pavšalni tožbeni ugovor, da bi moral biti izveden ugotovitveni postopek, v katerem bi tožnik svojo vlogo še dopolnjeval, zato ni utemeljen, sploh pa ob dejstvu, da je toženka tožnika pozivala na dopolnitev vloge in je tožnik vlogo tudi dopolnil. Glede na navedeno je sodišče presodilo, da je tožba neutemeljena, zato jo je zavrnilo na podlagi 1. odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Ker se v obravnavani zadevi presoja zakonitosti izpodbijane odločbe nanaša zgolj na pravilnost procesne odločitve toženke, izvedba glavne obravnave ne bi mogla v ničemer spremeniti v upravnem postopku ugotovljenega pravno pomembnega dejanskega stanja (neizkazane tožnikove aktivne legitimacije za vložitev predloga za izrek ničnosti odločbe). Sodišče zato glavne obravnave v skladu z drugo alinejo 2. odstavka 59. člena ZUS-1 ni opravilo. Odločitev o stroških temelji na 4. odstavku 25. člena ZUS-1.