Jedro

Po nedovoljeni odčepitvi notranje plinske instalacije in neupravičenem odjemu plina začne teči petletni zastaralni rok za uveljavljanje terjatve dobavitelja plina dan po tem, ko je izvedel za protipravno ravnanje odjemalca plina.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da mora toženec plačati tožeči stranki 32.394,80 EUR (prej 7.763.098 SIT) z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 22.12.2001 dalje in ji povrniti pravdne stroške. Toženec je neupravičeno in brez plačila odjemal plin tožeče stranke kot dobavitelja in je zaradi porabe 47.441 m3 plina obogaten, tožeča stranka pa prikrajšana.

Sodišče druge stopnje je toženčevo pritožbo zavrnilo in potrdilo prvostopenjsko sodbo.

Zoper sodbo sodišča druge stopnje je toženec vložil revizijo. Uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava. Trdi, da je terjatev nad zneskom 19.832,66 EUR (prej 4.752.698 SIT) zastarala.

Po 375. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS št. 26/99 s spremembami in dopolnitvami) je bila revizija vročena tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

Revizija ni utemeljena.

Dejanske ugotovitve prvostopenjskega sodišča, ki so prestale preizkus pritožbenega sodišča, so, da je tožeča stranka dobavitelj plina, toženec pa je bil odjemalec plina v hiši v Ljubljani. Zaradi neplačevanja so mu 13.8.1993 blokirali odjem plina in začepili odjemno mesto. Oktobra 2001 je tožeča stranka ob sistemski kontroli plinovodnega omrežja ugotovila, da je toženčeva notranja plinska napeljava v obratovanju. Dne 24.10.2001 je prekinila dobavo plina in odstranila plinomer. Med 13.8.1993 in 24.10.2001 je toženec porabil 47.441 m3 plina ali povprečno 484,09 m3 plina na mesec, vse skupaj v vrednosti 32.394,80 EUR (prej 7.763.089 SIT).

Na podlagi navedenih ugotovitev in določb Pogojev za dobavo in odjem plina in plinovodnega omrežja Javnega podjetja Energetika Ljubljana, d.o.o., (Ur. l. RS št. 13/92, 37/94 in 22/95), sta nižji sodišči presodili, da je šlo za neupravičen odjem plina ter tožencu zaradi neupravičene pridobitve po 210. členu Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR, Ur. l. SFRJ št. 29/78 do 57/89) naložili plačilo 32.394,80 EUR (prej 7.763.089 SIT) kot nadomestilo vrednosti dosežene koristi.

V revizijskem postopku je sporno le vprašanje zastaranja terjatve tožeče stranke, kolikor ta presega obdobje petih let. Tožena stranka se strinja s stališčem nižjih sodišč, da gre v tem primeru za terjatev, za katero velja splošni petletni zastaralni rok (371. člena ZOR). Revident pa trdi, da zastaranje terjatve v smislu 361. člena ZOR ni pričelo teči dan po 24.10.2001, ko so delavci tožeče stranke ugotovili neupravičen odjem plina, kot sta obrazložili nižji sodišči. Po mnenju revizije sta sodišči prezrli 60. člen Pogojev za dobavo in odjem plina, ki nalaga dobavitelju med drugim občasno kontrolo pri odjemalcih, ki plina ne uporabljajo, imajo pa vgrajeno plinsko inštalacijo. Zato po mnenju revizije ne drži stališče, da zastaralni rok ni mogel pričeti teči, preden upnik ob normalni skrbnosti ni mogel zbrati potrebnih podatkov, na podlagi katerih bi lahko oblikoval svojo terjatev. Ker je ugotovljeno, da tožeča stranka v letih od 1993 do 2001 ni opravila nobene kontrole, je šlo za opustitev skrbnosti dobrega gospodarja, zato nosi tudi del odgovornosti za neupravičen odjem in je ob upoštevanju petletnega zastaralnega roka zahtevek za čas od 13.8.1993 do 21.12.1996 zastaral. Revizijsko sodišče takemu stališču revizije ne more pritrditi. Toženec neutemeljeno nasprotuje ugotovitvi dneva, ko je zastaranje začelo teči. To je bilo dan po dnevu, ko je upnik imel pravico terjati izpolnitev obveznosti (361. člen ZOR), oziroma ko je lahko uveljavljal terjatev. Če bi bil upnik za to dolžan izvršiti potrebna dejanja, z morebitno pasivnostjo ne bi mogel "podaljševati" zastaralnega roka. V tej smeri gredo revizijske trditve, češ da je tožeča stranka opustila skrbnost dobrega gospodarja in pri tožencu ni preverjala stanja niti enkrat v osmih letih. Taka utemeljitev zmotne presoje začetka teka zastaralnega roka pa ne drži. Toženec napačno razume določbo 60. člena Pogojev za objavo in odjem plina, po kateri ima tožeča stranka kot dobavitelj plina obveznost občasne kontrole pri odjemalcih, ki plina ne uporabljajo, imajo pa vgrajeno plinsko inštalacijo. Navedeni pogoji vsebujejo to določbo izključno zaradi zagotovitve varnosti pri uporabi plina. Vse določbe pogojev so podrejene temu namenu, tako tudi citirana določba, v kateri je očiten namen varnostne kontrole obstoječe inštalacije. Ne iz določbe 60. člena ne iz celotnega konteksta pogojev ne izhaja, da bi šlo za občasno kontrolo v smislu aktivnosti izterjave morebitnih neporavnanih denarnih obveznosti odjemalca plina do dobavitelja. Pravilno je stališče prvostopenjske sodbe, da tožeča stranka ni imela nobenega razloga, da bi računala s protipravnim ravnanjem toženca, potem ko je bil blokiran njegov odjem plina s čepljenjem odjemnega mesta in je pogodbeno razmerje med njima prenehalo. Ker je za ponovno dobavo plina potrebna obnova pogodbe o dobavi in odjemu plina, dobavitelj ne more predvidevati nedovoljene odčepitve notranje plinske inštalacije in neupravičenega odjema plina. Revizijski očitek pomanjkanja profesionalne skrbnosti pri ugotavljanju toženčeve neupravičene pridobitve koristi je zato neutemeljen, očitek skrbnosti z vidika varnosti pa nerelevanten, ker v zvezi z njo do škode ni prišlo. Za toženčevo protipravno ravnanje je tožeča stranka izvedela 24.10.2001, zato je šele takrat lahko začela uveljavljati svojo terjatev, kar pomeni, da je dan začetka zastaranja terjatve pravilno ugotovljen in je posledično materialnopravno pravilno odločeno, da terjatev tožeče stranke ob vložitvi tožbe 11.9.2002 ni bila zastarana.

Neutemeljeno revizijo je zato revizijsko sodišče zavrnilo (378. člen ZPP).