Jedro

Za presojo, ali je v konkretnem postopku zaradi nezakonite razrešitve podana odškodninska odgovornost tožene stranke, ugotavljanje utemeljenosti razlogov za razrešitev ni potrebno. Pritožba utemeljeno navaja, da predstavlja nezakonita razrešitev (kot posledica nezakonitega postopka) prvi element odškodninske odgovornosti tožene stranke. Za presojo, ali gre za odškodninsko odgovornost tožene stranke, pa je pomemben odnos tožene stranke, njenega organa oziroma delavca do nezakonitega postopka, ki je rezultiral v nezakoniti razrešitvi.

Pravica do obrambe in obrazloženosti odločb je temeljna pravica v postopku varstva pravic delavcev v delovnem razmerju. Svet tožene stranke te pravice tožniku ni zagotovil, hkrati pa se na opozorila pravnika ni odzval, in je kljub več kršitvam postopka izglasoval tožnikovo razrešitev. S tem so člani sveta zavestno kršili postopek razrešitve, in privolili v posledice, ki lahko nastanejo z nezakonito razrešitvijo tožnika. Zato jim je pri izvrševanju njihovih funkcij mogoče očitati eventualni naklep oziroma vsaj hudo malomarnost. Za škodo, ki jo njen organ oziroma delavec povzroči pri opravljanju oziroma v zvezi z opravljanjem svojih funkcij drugemu delavcu naklepoma ali iz malomarnosti, odgovarja tožena stranka kot delodajalec.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba in izpodbijani del (II. točka izreka) sklepa se razveljavita in se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožniku plačati 15.000,00 EUR zaradi povzročene škode, nastale v posledici nezakonite razrešitve tožnika s funkcije direktorja tožene stranke, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 9. 11. 2012 do plačila, v roku 8 dni. Sklenilo je, da se ustavi postopek za plačilo zneska 10.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 9. 11. 2012 do plačila (I. točka izreka sklepa), in odločilo, da tožnik sam krije stroške postopka, in da je dolžan toženi stranki povrniti stroške postopka v višini 1.143,75 EUR, stranki intervenientki pa v višini 514,06 EUR, obema v roku osmih dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (II. točka izreka sklepa).

2. Tožnik se pritožuje zoper sodbo sodišča prve stopnje ter zoper odločitev o stroških postopka v II. točki izreka sklepa. Uveljavlja vse pritožbeni razloge: bistvene kršitve določb postopka, zmotno uporabo materialnega prava ter zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja. Pritožbenemu sodišču predlaga, da sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi, oziroma podredno, da sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, toženi stranki pa naloži v plačilo vse pravdne stroške postopka.

Navaja, da je bil zvezi z nezakonito razrešitvijo podan direkten naklep tožene stranke. Škoda mu je nastala tudi neodvisno od medijev, s samim sprejemom nezakonitega sklepa o razrešitvi, saj je bilo poseženo v njegovo čast, dobro ime, ugled, družinske odnose, osebno življenje, življenjske aktivnosti. Poslabšalo se mu je zdravstveno stanje. Ker je bilo ugotovljeno, da je bil sklep o tožnikovi razrešitvi nezakonit zaradi formalnih nepravilnosti, je izkazan prvi element odškodninske odgovornosti tožene stranke - nedopustno ravnanje, zato bi sodišče moralo ugotavljati obstoj in višino povzročene škode. V zvezi s tem je predlagal zaslišanje svoje zdravnice, izvedenca medicinske in psihiatrične stroke.

Podana je tudi protipravnost dejanja tožene stranke, ker je A.A. v medije posredovala informacijo o neresničnem dejstvu. Tožena stranka ni trdila ali dokazala, da je A.A. v medije posredovala resnične informacije. Ni pomembno, ali je obstajala pravica obvestiti javnost, ampak, ali se je javnost obvestilo o resničnih dejstvih. Tožena stranka ni pravočasno podala navedb o tem, kako se je prepričala o utemeljenosti razlogov za razrešitev oziroma da so bila dejstva resnična, saj je prve navedbe v zvezi s tem podala v vlogi z dne 28. 6. 2016. Sodišče jih zato ne bi smelo upoštevati. V postopku izrednega nadzora odločba o ugotovitvi nepravilnosti ni bila nikoli izdana, zato se tožena stranka ne more sklicevati na ugotovitve o nepravilnostih. A.A. medijem ni povedala le o dejstvu razrešitve, temveč je govorila tudi o nepravilnostih, ki naj bi jih zagrešil tožnik in so predstavljale razloge za tožnikovo razrešitev. Dejstva o razlogih za tožnikovo razrešitev pa niso bila preverjena z zadostno skrbnostjo in niso bila resnična. Sodišče je ugotovilo, da se člani sveta niso mogli seznaniti z vsemi spornimi zadevami. A.A. je sporne izjave medijem podala takoj po seji sveta dne 25. 10. 2012, pred tem pa ni pogledala listin, s katerimi je tožena stranka izpodbijala utemeljenost očitkov iz poročila o upravnem nadzoru. Dolžnost A.A. kot predsednice sveta tožene stranke je bila, da se pred podajanjem izjave v medijih prepriča, ali obstajajo tehtni razlogi, dokazi in pojasnila, da javnosti izjavi, da je tožnik zagrešil nepravilnosti, tega pa ni storila. Resnična podlaga za tožnikovo razrešitev in izjave medijem so bila navodila z ministrstva za zdravje. Dolžnost Sveta zavoda pa je, da se sam prepriča o obstoju razlogov za tožnikovo razrešitev. Zakon daje direktorju možnost, da se izjavi o razlogih za razrešitev, ki pa tožniku ni bila zagotovljena. To pomeni, da se Svet in s tem njegova predsednica nista prepričala o tem, ali so razlogi za tožnikovo razrešitev utemeljeni. Za presojo odgovornosti tožene stranke ni pomembno, kaj je o razlogih za tožnikovo razrešitev izpovedal tedanji minister za zdravje. Ni relevantno, da je bila odločitev o razrešitvi sprejeta s predpisano večino. Ta odločitev ni več predmet te pravde, saj je pravnomočno ugotovljeno, da je bila nezakonita. Za ta postopek je bistveno le, kdo je podajal izjave medijem in ali so bila ta dejstva resnična oziroma preverjena z zadostno stopnjo skrbnosti. Iz komentarjev komisije za izredni upravni nadzor na odzivno poročilo tožene stranke izhaja, da je sama komisija spoznala, da so bile njene ugotovitve napačne in da lahko toženi stranki očita le, da je morebitne netočnosti povzročila sama, saj komisiji ni posredovala vseh in točnih podatkov. Relevantnega dejanskega stanja pa ni raziskala niti tožena stranka, ki se le sklicuje na ugotovitve komisije, nikjer pa ne omenja lastnih preverjanj in ugotovitev.

Ne drži niti stališče sodišča, da pri ravnanju tožene stranke ni šlo za trpinčenje tožnika na delovnem mestu, v zvezi s čimer tožnik podaja obširne pritožbene navedbe. Navaja, da se je trpinčenje pričelo 16. 10. 2012, ko je na 16. seji sveta tožene stranke tožniku in ekipi dal nerazumno kratek rok za pripravo odzivnega poročila, končalo pa se je z razrešitvijo A.A. s položaja v.d. direktorice tožene stranke 15. 7. 2014. Že sama nezakonita razrešitev in nadaljnja ravnanja tožene stranke, namenjena njegovi odstranitvi, predstavljajo trpinčenje. Tožnik navaja posamezna ravnanja tožene stranke, ki so pomenila trpinčenje, in jih podrobneje opisuje: tožniku je bil podan nerazumno in nezakonito kratek rok za podajo odzivnega poročila, ki ga nato člani sveta tožene stranke niso prebrali; seja sveta tožene stranke je bila prekinjena v nasprotju s poslovnikom, o tožnikovi razrešitvi se je glasovalo brez ustrezne točke dnevnega reda; tožnikova razrešitev je bila brez utemeljenih razlogov (o čemer je že pravnomočno odločeno), tožniku pa ni bila dana možnost, da se izjavi o razlogih za razrešitev, saj je do besede prišel šele po glasovanju o razrešitvi; razlogi za razrešitev niso nikjer navedeni, nekateri člani pa so bili že vnaprej odločeni, da pri razrešitvi tožnika ni potrebno upoštevati pravil postopka; tožnikov delovnopravni položaj pa je bil po razrešitvi nejasen več mesecev. Tudi po razrešitvi je bil tožnik neenako obravnavan, manj ugodno kot ostali sodelavci, vse zaradi tega, ker je bil pred tem direktor tožene stranke in je skušal zmanjšati stroške, kar ni bilo v interesu osebam znotraj tožene stranke in ministru. Edini pri toženi stranki dalj časa ni imel pogodbe o zaposlitvi, saj tri mesece ni vedel, ali bo dobil pogodbo, v tem času tudi ni vedel, kaj je njegovo delo, vodstvo tožene stranke pa se ga je ogibalo. Kršitve, zaradi katerih je bil razrešen, očitno niso bile podane, saj je tožena stranka postopek z izredno odpovedjo ustavila. Tudi s strani policije ni bilo ugotovljenih nikakršnih nepravilnosti pri opravljanju njegove funkcije. Tožnik v pritožbi navaja tudi dogajanje po primopredaji 8. 11. 2012, kar ni več predmet te pravde. Priglaša stroške postopka.

3. Tožena stranka v odgovoru na pritožbo poudarja, da je svet zavoda razpolagal s poročilom o izrednem upravnem nadzoru z dne 11. 10. 2012, ki je B. očitala številne kršitve, zaradi česar je imel svet zavoda pravico glasovati o tožnikovi razrešitvi. Poudarja, da je bila razrešitev nezakonita zaradi formalnih pomanjkljivosti postopka, ni pa se odločalo o tožnikovi odgovornosti, zato protipravnost ravnanja tožene stranke še ni podana. Tožena stranka ni ravnala protipravno niti pri podajanju izjav medijem, saj so bile v izjavi A.A. podane le informacije o ugotovljenih kršitvah brez namena zaničevati tožnika. V tistem trenutku so bila dejstva, o katerih je podala izjavo, resnična. Dejstvo, da odločba v postopku upravnega nadzora ni bila izdana, pa ne dokazuje, da so bile ugotovitve v poročilu o opravljenem nadzornem odboru nepravilne. V delu pritožbenih navedb v zvezi s trpinčenjem gre v večini za dogajanje po 8. 11. 2012. Tožnik ne razmejuje škode, ki naj bi mu nastala zaradi nezakonite razrešitve, zaradi nedopustnih izjav v medijih in zaradi nedopustnih ravnanj tožene stranke po razrešitvi. Priglaša stroške postopka.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Sodišče druge stopnje je preizkusilo izpodbijano sodbo in odločitev o stroških postopka sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu sklepa v mejah razlogov, ki jih uveljavlja pritožba, in skladno z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/1999 s spremembami; ZPP) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti. Pritožba pa bistvene kršitve določb pravdnega postopka uveljavlja le pavšalno, zato pritožbeni preizkus v tem delu ni bil možen.

6. Iz ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je bil tožnik pri toženi stranki zaposlen na podlagi pogodbe o zaposlitvi z dne 4. 8. 2009 na delovnem mestu direktorja tožene stranke za mandatno obdobje štirih let, ki je začelo teči s 1. 8. 2009. Tožena stranka ga je dne 25. 10. 2012 predčasno razrešila s funkcije direktorja. V tem sodnem postopku (prej opr. št. I Pd 1594/2016) je tožnik uveljavljal ugotovitev nezakonitosti sklepa o razrešitvi s funkcije direktorja tožene stranke in od tožene stranke zahteval plačilo odškodnine za premoženjsko škodo, ki mu je nastala v posledici nezakonite razrešitve s funkcije direktorja, poziv nazaj na delo v skladu s pogodbo o zaposlitvi z dne 4. 8. 2008 ter priznanje vseh pravic iz delovnega razmerja za čas po 26. 10. 2012 do izdaje sodne odločbe. Zahteval je tudi plačilo odškodnine zaradi negmotne škode v skupni višini 25.000,00 EUR (8.000,00 EUR zaradi razžalitve dobrega imena in časti, 5.000,00 EUR zaradi kršitve dostojanstva, 2.000,00 EUR za poseg v telesno in duševno celovitost, 1.000,00 EUR za pretrpljen strah, 8.000,00 EUR pa iz naslova šikaniranja). Sodišče prve stopnje je s sodbo, opr. št. I Pd 1594/2012 z dne 28. 1. 2015 ugotovilo nezakonitost razrešitve in tožniku do poteka mandata priznalo odškodnino za premoženjsko škodo, zavrnilo pa je zahtevek za poziv nazaj na delovno mesto direktorja in zahtevek za plačilo nepremoženjske škode. Pritožbeno sodišče je na pritožbo tožnika s sklepom, opr. št. Pdp 429/2015 z dne 28. 1. 2016 delno razveljavilo navedeno sodbo v delu zahtevka za plačilo nepremoženjske škode in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. V razveljavitvenem sklepu je pritožbeno sodišče sodišču prve stopnje naložilo, da dopolni dokazni postopek zlasti v zvezi z vprašanjem, ali je tožena stranka medijem posredovala informacijo ali mnenje o tožnikovem delu ter v zvezi z zatrjevano diskriminacijo in šikaniranjem tožnika po razrešitvi. Tekom ponovljenega postopka je tožnik delno umaknil zahtevek za plačilo nepremoženjske škode, in sicer v višini 10.000,00 EUR. Sodišče prve stopnje je po dopolnjenem dokaznem postopku ponovno zavrnilo tožnikov zahtevek za plačilo nepremoženjske škode, ker je ugotovilo, da zaradi nezakonite razrešitve in poročanja v medijih ni podana odškodninska odgovornost tožene stranke in da tožena stranka tožnika ni trpinčila ali ga neenako obravnavala.

7. Sodišče prve stopnje je delno zmotno uporabilo materialno pravo, ko je zaključilo, da v trenutku odločanja o tožnikovi razrešitvi ni obstajala krivda tožene stranke, potrebna za priznanje odškodninske odgovornosti. Posledično ni popolno ugotovilo dejanskega stanja, saj ni ugotavljalo škode, ki je tožniku nastala zaradi same nezakonite razrešitve, neodvisno od izjav predsednice sveta tožene stranke v medijih. Glede na navedeno je sprejeta odločitev nepravilna oziroma vsaj preuranjena.

8. Tožnik je med postopkom navajal, da mu je zaradi nezakonite razrešitve poleg materialne škode nastala tudi velika nepremoženjska škoda, ker je bilo z nezakonito razrešitvijo in zaradi objav v medijih poseženo v njegove osebnostne pravice in osebnostne pravice njegove družine ter v njegove življenjske aktivnosti, zatrjeval pa je tudi nepremoženjsko škodo zaradi trpinčenja in diskriminacije, ki ju je tožena stranka nad njim izvajala po razrešitvi. V pritožbi poudarja, da mu je škoda zaradi nezakonite razrešitve nastala tudi neodvisno od medijev, s samim sprejemom nezakonitega sklepa o razrešitvi, s čimer je bilo poseženo v njegovo čast, dobro ime in ugled, v družinske odnose ter življenjske aktivnosti. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je tožnik o tem podal pravočasno trditveno podlago, in sicer v tožbi ter pripravljalni vlogi z dne 9. 4. 2014, v kateri je med drugim navajal, da se ga zaradi nezakonite razrešitve in medijske pozornosti še vedno vsi izogibajo, da se je vsakodnevno prisiljen soočati z nezaupljivimi pogledi sodelavcev in kolegov v zdravstvu, da se po hodnikih šepeta, kako in zakaj so se ga pri toženi stranki znebili, in da ga obletavajo črne misli ter da je zaradi nezakonitega ravnanja tožene stranke osramočen, prizadet in užaljen.

9. Pravna podlaga za odločanje o tožbenem zahtevku za plačilo nepremoženjske škode je podana v 184. členu Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in naslednji), ki določa, da mora delodajalec v primeru, če je delavcu pri delu ali v zvezi z delom povzročena škoda, delavcu škodo povrniti po splošnih pravilih civilnega prava, to je po določbah Obligacijskega zakonika (OZ, Ur. l. RS, št. 83/2001 in naslednji). V prvem odstavku 131. člena OZ je določeno, da je dolžan povzročitelj škode škodo povrniti, razen če dokaže, da je nastala brez njegove krivde. Delavec mora torej zatrjevati in dokazati nedopustno ravnanje, odgovornost na strani povzročitelja, škodo in vzročno zvezo med dogodkom in škodo, delodajalec pa, da ni podana krivda, ki je v skladu s 135. členom OZ podana, kadar delodajalec povzroči škodo namenoma ali iz malomarnosti.

10. Kot že navedeno, je bilo pravnomočno razsojeno, da je bila razrešitev tožnika nezakonita. Iz razlogov sodbe opr. št. I Pd 1594/2012, ki jih je sodišče prve stopnje povzelo tudi v izpodbijano sodbo, izhaja, da je bila razrešitev nezakonita: - ker dnevni red seje ni predvideval glasovanja o razrešitvi direktorja; - ker iz sklepa o razrešitvi ne izhaja razlog za tožnikovo razrešitev; - ker je sklep o razrešitvi neobrazložen in razlog za razrešitev ni naveden niti v pisnem odpravku sklepa; - ker tožnik pred razrešitvijo ni bil seznanjen z razlogi za razrešitev; - ker tožnik ni imel možnosti, da se o razlogih za razrešitev izjavi oziroma nanje odgovori.

Zaradi nezakonitosti sklepa o razrešitvi iz formalnih (procesnih) razlogov, prvostopenjsko sodišče ni presojalo, ali so dejansko obstajali utemeljeni razlogi za tožnikovo razrešitev.

11. Za presojo, ali je v konkretnem postopku zaradi nezakonite razrešitve podana odškodninska odgovornost tožene stranke, pa ugotavljanje utemeljenosti razlogov za razrešitev niti ni potrebno. Pritožba utemeljeno navaja, da predstavlja nezakonita razrešitev (kot posledica nezakonitega postopka) prvi element odškodninske odgovornosti tožene stranke. Za presojo, ali gre za odškodninsko odgovornost tožene stranke, pa je pomemben odnos tožene stranke, njenega organa oziroma delavca do nezakonitega postopka, ki je rezultiral v nezakoniti razrešitvi.

12. Pravilen je sicer zaključek sodišča prve stopnje, da ima svet tožene stranke na podlagi 38. člena Zakona o zavodih (Ur. l. RS, št. 12/91 in spremembe; ZZ) in Statutom tožene stranke pravico razrešiti direktorja, če ugotovi, da ni ravnal, kot je določeno v 3. in 4. alineji drugega odstavka istega člena (če direktor pri svojem delu ne ravna po predpisih in splošnih aktih zavoda ali neutemeljeno ne izvršuje sklepov organov zavoda ali ravna v nasprotju z njimi, oziroma če direktor s svojim nevestnim ali nepravilnim delom povzroči zavodu večjo škodo ali če zanemarja ali malomarno opravlja svoje dolžnosti, tako da nastanejo ali bi lahko nastale hujše motnje pri opravljanju dejavnosti zavoda). Vendar pa mora svet tožene stranke pri tem spoštovati postopek, ki ga za razrešitev predvidevata ZZ in akt o ustanovitvi. Tretji odstavek 38. člena ZZ določa, da mora pristojni organ pred sprejemom sklepa o razrešitvi seznaniti direktorja z razlogi za razrešitev in mu dati možnost, da se o njih izjavi. Tožnik s kršitvami oziroma nepravilnostmi, zaradi katerih je bil predčasno razrešen s funkcije direktorja, pred sejo, na kateri so ga razrešili, ni bil seznanjen. Tožena stranka mu namreč pred sejo ni vročila očitkov o kršitvah, zato tožnik tudi ni imel možnosti, da se o njih izjasni. Kot je prvostopenjsko sodišče navedlo v sodbi, opr. št. I Pd 1594/2012, odzivnega poročila, ki so ga pripravili tožnik in sedem zaposlenih pri toženi stranki, ni mogoče enačiti z zagovorom, ki bi ga tožena stranka tožniku morala zagotoviti. Točke o tožnikovi razrešitvi ni bilo niti na dnevnem redu seje sveta zavoda dne 25. 10. 2012. Sporni sklep o razrešitvi pa tudi ni bil obrazložen, zato ni jasno, zaradi katerih nepravilnosti so tožnika sploh razrešili. Tožena stranka oziroma njen organ (svet tožene stranke) je torej v postopku razrešitve tožnika storila več kršitev 38. člena ZZ. Iz do sedaj izvedenih dokazov tudi ne izhaja, da bi tožena stranka razpolagala s soglasjem Vlade RS k razrešitvi tožnika, ki ga kot obveznega določata 11. in 13. člen Statuta tožene stranke.

13. Iz izpovedi C.C. (pri toženi stranki zaposlen kot vodja pravno kadrovske službe in servisnih dejavnosti), ki je povzeta v izpodbijano sodbo, izhaja, da je priča na seji sveta tožene stranke opozorila, da postopek ni bil izpeljan skladno z zakonodajo, zaradi česar odločitev ni pravilna. Pojasnil je, da razrešitev ni bila na dnevnem redu, da tožniku niso bile predočene očitane kršitve in se o njih ni mogel izreči in da pred prihodom na sejo niso vedeli, da se bo glasovalo o razrešitvi tožnika. D.D. je pojasnila, da je člane sveta tožene stranke pred glasovanjem prosila, naj stvari ne delajo hitro, ker je časa zelo malo in da zadevo lahko prenesejo na naslednjo sejo, F.F. pa je izpovedala, da bi se sporne seje udeležila, če bi vedela, da namerava svet glasovati o tožnikovi razrešitvi. Tako iz izpovedi C.C., ki je sodeloval pri izdelavi odzivnega poročila, kot izpovedi E.E. in D.D. tudi izhaja, da rok za opredelitev do odzivnega poročila ni bil zadosten, saj so obsežno odzivno poročilo prejeli le en dan pred sejo.

14. A.A. je bila na funkcijo predsednice sveta zavoda imenovana septembra 2012. Sama je pojasnila, da je šele dobro prišla v svet zavoda, zato poslovanja in delovanja zavoda ni poznala. Iz njene izpovedi izhaja, da se je v celoti zanašala na ugotovitve in informacije, ki jih je prejela na ministrstvu. Po oceni pritožbenega sodišča bi tako predsednik kot člani sveta zavoda morali poznati predpise o delovanju organa, katerega člani so, predvsem pa postopek razrešitve direktorja, oziroma bi se vsaj morali odzvati na opozorila o kršitvah postopka, ki jih je podal vodja pravne službe C.C.. Nenazadnje je pravica do obrambe in obrazloženosti odločb temeljna pravica v postopku varstva pravic delavcev v delovnem razmerju. Svet tožene stranke te pravice tožniku ni zagotovil, hkrati pa se na opozorila pravnika ni odzval, in je kljub več kršitvam postopka izglasoval tožnikovo razrešitev. S tem so člani sveta zavestno kršili postopek razrešitve, in privolili v posledice, ki lahko nastanejo z nezakonito razrešitvijo tožnika. Zato jim je pri izvrševanju njihovih funkcij mogoče očitati eventualni naklep oziroma vsaj hudo malomarnost. Za škodo, ki jo njen organ oziroma delavec povzroči pri opravljanju oziroma v zvezi z opravljanjem svojih funkcij drugemu delavcu naklepoma ali iz malomarnosti, pa odgovarja tožena stranka kot delodajalec.

15. Glede na navedeno je neutemeljen zaključek prvostopenjskega sodišča, da za škodo, ki je tožniku nastala zaradi same nezakonite razrešitve, ni podana odgovornost tožene stranke. Tožnik je namreč dokazal protipravno ravnanje tožene stranke ter njeno odgovornost, po oceni pritožbenega sodišča pa je nepremoženjska škoda, kakršno zatrjuje tožnik v tem postopku, lahko posledica ugotovljenega nezakonitega ravnanja tožene stranke. Glede na navedeno bi sodišče prve stopnje zato moralo ugotavljati tudi vrsto in obseg nastale nepremoženjske škode kot posledice nezakonite razrešitve.

16. Pravilen pa je zaključek sodišča prve stopnje, da ni podana odškodninska odgovornost tožene stranke za poročanje v medijih, povzeto po informacijah A.A.. Iz ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je A.A. po zaključeni seji, na kateri so glasovali o tožnikovi razrešitvi, na novinarski konferenci podala izjavo, ki so jo nato povzeli različni mediji. Pravilen je zaključek sodišča prve stopnje, da je A.A. v okviru izjave podala le dejstva o tožnikovi razrešitvi. Svet zavoda je o tožnikovi razrešitvi glasoval na podlagi poročila o izrednem upravnem nadzoru z dne 11. 10. 2012, iz katerega so izhajale nepravilnosti tožene stranke na številnih področjih. Pri presoji, ali tožena stranka tožniku odgovarja zaradi objav v medijih, ni relevantno, da je svet zavoda pri glasovanju o razrešitvi storil več postopkovnih napak, zaradi katerih je sama razrešitev nezakonita. Tožena stranka oziroma predsednica in člani sveta tožene stranke so v času glasovanja o razrešitvi namreč na podlagi prejetega poročila o izrednem upravnem nadzoru upravičeno verjeli v utemeljenost razlogov za razrešitev, zato jim krivde pri tem ni mogoče očitati. (Kot že navedeno, pa jim je mogoče očitati zavestne kršitve določb postopka za razrešitev direktorja.) Tožnik je imel sicer zoper sklep o razrešitvi možnost sodnega spora, v katerem se lahko presoja tudi utemeljenost razlogov za razrešitev. Tožnik je sodno varstvo zoper sporni sklep o razrešitvi tudi izkoristil, vendar do presoje o utemeljenosti razlogov za razrešitev sploh ni prišlo, ker je bila sama razrešitev nezakonita že zaradi postopkovnih napak. Neutemeljene so zato pritožbene navedbe, da nepravilnosti, ki so bile ugotovljene v postopku upravnega nadzora in so bile tudi podlaga za tožnikovo razrešitev, niso bile podane, in da se svet tožene stranke ni dovolj prepričal v utemeljenost razlogov za razrešitev. Ne nazadnje pa je tožnik na poročanje medijev imel možnost reagirati tudi skladno z Zakonom o medijih (Ur. l. RS, št. 35/2001 in nadalj. - Zmed), ki določa pravico do popravka ali odgovora, česar pa, kot je pokazal izvedeni dokazni postopek, ni izkoristil. 17. Kot je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, je predsednica sveta tožene stranke medijem posredovala informacijo o tem, da so tožnika na seji sveta tožene stranke razrešili in pri tem povzela nekaj nepravilnosti, ki so bile ugotovljene v izrednem upravnem nadzoru in so bile hkrati razlog za tožnikovo razrešitev. Prvostopenjsko sodišče je pravilno zaključilo, da ima tožena stranka kot javni zavod, ki v javnem interesu izvaja zelo pomembno dejavnost preskrbe s krvjo in krvnimi pripravki, pravico obveščati javnost (tudi preko medijev) o pomembnih dejstvih, vezanih na njeno poslovanje. Glede na to, da je informacijo o postopku upravnega nadzora v medije posredoval že minister za zdravje, je tožena stranka (oziroma predsednica sveta tožene stranke, ki je razrešil tožnika) imela pravico, če ne celo dolžnost, da obvesti javnost o razrešitvi tožnika kot reakciji tožene stranke na ugotovljene nepravilnosti upravnega nadzora.

18. Eden izmed elementov odškodninske odgovornosti je krivda, ki je toženi stranki oziroma predsednici sveta tožene stranke A.A. pri podajanju izjav medijem o sami razrešitvi ni mogoče očitati. A.A. namreč v izjavi medijem o tožniku ni podala nobene vrednostne sodbe in pri tem ni imela zaničevalnega namena, kot utemeljeno zaključuje sodišče prve stopnje. Namen izjave medijem ni bilo škoditi tožniku, temveč obvestiti javnost o dogajanju pri toženi stranki. Neutemeljena je pritožbena navedba, da tožena stranka ni dokazala, da je A.A. v medije posredovala resnične informacije. Resničnost podane izjave medijem namreč izhaja že iz predloženih člankov in samega zapisnika seje 25. 10. 2012, po kateri je bila tiskovna konferenca opravljena in o kateri je bila medijem podana izjava. Kot je pritožbeno sodišče poudarilo že v razveljavitvenem sklepu z dne 28. 1. 2016, je pri posredovanju dejstev pomembno, ali so resnična ali ne, pri čemer ni protipravnosti, če tisti, ki je posredoval informacijo, dokaže resničnost objavljenih dejstev. Pri mnenjih pa ni mogoče presojati njihove (ne)resničnosti, ampak je protipravnost izključena, če oseba, ki je posredovala informacijo, dokaže, da pri tem ni imela zaničevalnega namena (takšno stališče je Vrhovno sodišče RS zavzelo v sklepu opr. št. II Ips 340/2011 z dne 17. 7. 2014). Ker je A.A. v medije posredovala resnično informacijo o podlagi za razrešitev in pri tem ni imela zaničevalnega namena oziroma ni izražala vrednostnih sodb o tožniku, ne gre za protipravno ravnanje.

19. Sodišče prve stopnje pa je pravilno zaključilo tudi, da toženi stranki ni mogoče očitati trpinčenja in diskriminacije tožnika na delovnem mestu. Kot je sodišče prve stopnje pravilno povzelo, tožnik v tem sporu zahteva (le) še odškodnino v višini 15.000,00 EUR zaradi diskriminacije in trpinčenja na delovnem mestu, ki naj bi ju tožena stranka nad njim izvajala od 16. 10. 2012 do 8. 11. 2012. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da ravnanja, ki jih tožnik izpostavlja, niso ustrezala definiciji trpinčenja na delovnem mestu v smislu 6.a člena ZDR, ki je sistematično in ponavljajoče ravnanje, usmerjeno proti delavcu in katerega temeljni namen je odstraniti delavca iz delovnega okolja. Prav tako tudi ni šlo za diskriminacijo tožnika, saj postopek razrešitve ni bil usmerjen vanj osebno, temveč v ugotovljene nepravilnosti poslovanja tožene stranke, za katero odgovarja direktor tožene stranke, kar je bil v spornem času tožnik. Kot je pravilno poudarilo sodišče prve stopnje, bi svet tožene stranke moral reagirati na ugotovljene nepravilnosti v vsakem primeru, tudi če bi bila na funkciji direktorja kakšna druga oseba in ne tožnik. Glede na to, da je tožnik v tem sporu zatrjeval diskriminacijo in trpinčenje po razrešitvi, in po modifikaciji tožbenega zahtevka z dne 28. 4. 2016 zahteva odškodnino za škodo, ki mu je nastala do 8. 11. 2012, so neutemeljene pritožbene navedbe v zvezi z ravnanji tožene stranke, storjene pred 25. 10. 2012 (te pritožbene navedbe se sicer nanašajo na ravnanja tožene stranke, s katerimi je ta kršila postopek razrešitve, kar je vplivalo na nezakonitost sklepa o razrešitvi iz formalnih razlogov) in po 8. 11. 2012. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da v spornem času ni izkazano, da bi tožena stranka nad tožnikom izvajala nedopustna ravnanja, ki bi pomenila trpinčenje na delovnem mestu ali diskriminacijo. Neutemeljene so pritožbene navedbe, da tožnik tri mesece ni vedel, ali bo pogodbo za novo delovno mesto dobil, saj iz tožnikovih uradnih zaznamkov izhaja, da je tožnik vse od 26. 10. 2012 vedel, da mu skladno s pogodbo o zaposlitvi z dne 4. 8. 2009 pripada drugo delovno mesto in so v zvezi s tem potekali tudi pogovori. Razumljivo pa je, da od razrešitve do 8. 11. 2012 (v 14 dneh) tožena stranka še ni popolnoma uredila tožnikovega delovnopravnega položaja. Drugih nedopustnih ravnanj v spornem času tožnik ni zatrjeval. 20. Glede na navedeno je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da tožena stranka tožniku ne odgovarja zaradi škode, ki naj bi mu nastala zaradi poročanja medijev o njegovi razrešitvi, in da tožena stranka nad njim ni izvajala diskriminacije in trpinčenja. Sodišče prve stopnje pa je zmotno zaključilo, da tožena stranka tožniku ni odškodninsko odgovorna zaradi nezakonite razrešitve (neodvisno od objav v medijih), zato tudi ni ugotavljalo škode, ki je tožniku nastala zaradi tega nezakonitega ravnanja tožene stranke.

21. Ker so torej podani pritožbeni razlogi oz. razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavilo in v tem obsegu zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (355. člen ZPP). Tožnik odškodnino za nepremoženjsko škodo uveljavlja v skupnem znesku za posamezno vrsto nepremoženjske škode, pri čemer ni definiral, kolikšen znesek zahteva iz posameznega naslova (zaradi nezakonite razrešitve, zaradi izjav v medijih ali zaradi trpinčenja na delovnem mestu in diskriminacije). Glede na navedeno je pritožbeno sodišče razveljavilo celotno sodbo. Če sodišče druge stopnje na seji ali na obravnavi spozna, da je treba za pravilno ali popolno ugotovitev dejanskega stanja ugotoviti dejstva oziroma izvesti dokaze, ki jih je stranka pred sodiščem prve stopnje zatrjevala oziroma predlagala, vendar jih sodišče prve stopnje ni ugotavljalo, ali dejstva oziroma dokaze, ki jih je pod pogojem iz 337. člena tega zakona stranka navedla v pritožbi ali da je bilo zaradi zmotne uporabe materialnega prava dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, v skladu s 355. členom ZPP dopolni postopek oziroma odpravi omenjene pomanjkljivosti in s sodbo odloči v zadevi. Če je bilo zaradi zmotne uporabe materialnega prava dejansko stanje nepopolno ugotovljeno in sodišče glede na naravo stvari in okoliščine primera oceni, da samo ne more dopolniti postopka oziroma odpraviti omenjene pomanjkljivosti, izjemoma razveljavi sodbo prve stopnje in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Pritožbeno sodišče v zvezi z razveljavljenim delom sodbe sodišča prve stopnje ni samo opravilo glavne obravnave oziroma dopolnjevalo dokaznega postopka v smislu pooblastila iz 355. člena ZPP. Ker sodišče prve stopnje zaradi zmotne pravne presoje ni izvajalo dokazov v zvezi z nepremoženjsko škodo, ki je tožniku nastala zaradi nezakonite razrešitve, ne gre torej za primer iz 355. člena ZPP, ko bi bilo mogoče z odločitvijo pritožbenega sodišča o razpisu glavne obravnave dopolniti le nekatere pomanjkljivosti, ki jih je storilo sodišče prve stopnje. Z dopolnitvijo dokaznega postopka bi se ugotavljalo dejansko stanje ter s tem tudi odvzela strankam ustavna pravica do pritožbe zoper ugotovljeno dejansko stanje.

22. V novem sojenju bo moralo sodišče prve stopnje dopolniti dokazni postopek v zvezi z zatrjevano škodo kot posledico nezakonite razrešitve, in nato ponovno odločiti o tožbenem zahtevku. Do ostalih pritožbenih navedb tožene stranke se pritožbeno sodišče skladno s 360. členom ZPP ni posebej opredeljevalo, saj niso odločilnega pomena za odločitev o pritožbi. Razveljavitev II. točke izreka sklepa je posledica razveljavitve odločitve o glavni stvari.

23. Odločitev o pritožbenih stroških tožeče stranke se pridrži za končno odločitev (tretji odstavek 165. člena ZPP).