Jedro

Res je sicer, da je pritožbeno sodišče z navedeno vmesno sodbo odločilo le o podlagi tožbenega zahtevka in je odločanje o sami višini vrnilo prvostopenjskemu sodišču. Vendarle pa se odločitev o obstoju podlage nanaša na zahtevek, ki ga je tožeča stranka po višini opredelila v dajatvenem zahtevku (28.994.484,65 EUR), zato je ta vrednost relevantna osnova za odmero takse za revizijo v smislu petega odstavka 18. člena ZST-1.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrnilo ugovor tožene stranke zoper nalog za plačilo sodne takse opr. št. V Pg 838/2015 z dne 16. 4. 2014. 2. V pritožbenem roku je zoper sklep prvostopenjskega sodišča vložila pritožbo tožena stranka. Uveljavljala je pritožbeni razlog bistvene kršitve določb postopka in napačne uporabe zakona ter pritožbenemu sodišču predlagala, da pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da ugodi ugovoru in razveljavi plačilni nalog.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. S plačilnim nalogom, zoper katerega je tožena stranka vložila ugovor, o katerem je bilo odločeno z izpodbijanim sklepom, je prvostopenjsko sodišče toženi stranki odmerilo sodno takso za vloženo revizijo proti vmesni sodbi Višjega sodišča v Ljubljani, opr. št. I Cpg 476/2014 z dne 4. 3. 2015, v zvezi s sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani V Pg 173/2008 z dne 27. 11. 2013. S plačilnim nalogom je bila toženi stranki taksa za revizijo odmerjena v višini 194.625,00 EUR.

5. Sodišče prve stopnje je pravilnost odmere sodne takse v izpodbijanem sklepu utemeljilo na petem odstavku 18. člena Zakona o sodnih taksah (Ur. list RS, št. 37/2008 s spremembami – v nadaljevanju ZST-1), po katerem se v primeru delnega izpodbijanja odločbe, kot podlaga za plačilo takse za pravno sredstvo vzame le vrednost izpodbijanega dela. Tožena stranka je z vloženo revizijo izpodbijala odločitev pritožbenega sodišča v točki I izreka sodbe, I Cpg 476/2014 z dne 12. 2. 2015. Pritožbeno sodišče je v tem delu svoje odločitve delno ugodilo pritožbi in spremenilo prvostopenjsko sodbo V Pg 173/2008 z dne 27. 11. 2013, v 1. točki izreka tako, da je izdalo vmesno sodbo in odločilo, da je primarni tožbeni zahtevek glede podlage utemeljen. V okviru primarnega tožbenega zahtevka je tožeča stranka uveljavljala tudi dajatveni zahtevek na plačilo 28.994.484,65 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva vložitve tožbe do plačila. Odločitve pritožbenega sodišča v delu zoper katerega je tožena stranka vložila revizijo, zato ni mogoče interpretirati drugače, kot da je z vmesno sodbo ugotovilo utemeljenost zahtevka po podlagi tudi za dajatveni zahtevek, ki ga je tožeča stranka uveljavljala v okviru primarnega tožbenega zahtevka. Pritožbeno sklicevanje na neobstoj pogodb pomeni ponavljanje revizijskih razlogov, s katerimi poskuša izpodbiti pravilnost odločitve pritožbenega sodišča v sodbi, ki je predmet revizije. Materialnopravno zmotno pa je izhodišče pritožnika, ko poskuša utemeljiti, da naj bi se odločitev pritožbenega sodišča v sodbi I Cpg 476/2014 nanašala zgolj na vprašanje veljavnosti pogodb, glede katerih je tožeča stranka uveljavljala razveljavitveni zahtevek. Res je sicer, da je pritožbeno sodišče z navedeno vmesno sodbo odločilo le o podlagi tožbenega zahtevka in je odločanje o sami višini vrnilo prvostopenjskemu sodišču. Vendarle pa se odločitev o obstoju podlage nanaša na zahtevek, ki ga je tožeča stranka po višini opredelila v dajatvenem zahtevku (28.994.484,65 EUR), zato je ta vrednost relevantna osnova za odmero takse za revizijo v smislu petega odstavka 18. člena ZST-1. 6. Neodločilni so tudi pritožbeni očitki, da se prvostopenjsko sodišče ni opredelilo do vprašanja, kakšna bi morala biti odmerjena taksa glede na vmesno sodbo, ki delno spreminja, delno zavrača in delno potrjuje sodbo prvostopenjskega sodišča. Ti očitki predstavljajo uveljavljanje razlogov, ki se tičejo zatrjevane nezakonitosti vmesne sodbe, kar pa je lahko le predmet same revizije, ne pa odločanja o podlagi za odmero sodne takse za vloženo revizijo. Kot rečeno je zato odločilna zgolj vsebina odločitve pritožbenega sodišča v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo. Pritožbeno sodišče zato v celoti pritrjuje stališču prvostopenjskega sodišča, da z revizijo izpodbijane odločitve pritožbenega sodišča ni mogoče enačiti s seštevkom pogodbenih zneskov po šestih pogodbah, saj je tožeča stranka v okviru primarnega tožbenega zahtevka, o katerem je pritožbeno sodišče odločilo z vmesno sodbo uveljavljala dajatveni zahtevek v višjem znesku.

7. Ker pritožbeno sodišče tudi v okviru uradnega preizkusa izpodbijanega sklepa ni ugotovilo drugih bistvenih kršitev postopka, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbo zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo (2. točka 365. člena ZPP).