Jedro

Neverodostojnost tožnika oziroma zamolčanje, da je že zaprosil za mednarodno zaščito, in sicer v Grčiji, je tožena stranka ugotovila, ko je tožniku odvzela prstne odtise in jih v skladu z Uredbo Eurodac posredovala v Centralno bazo prstnih odtisov EU. Iz nje je tožena stranka še istega dne prejela potrdilo, iz katerega je razvidno, da je tožnik pred podajo prošnje za mednarodno zaščito v Sloveniji za mednarodno zaščito zaprosil dne 7. 6. 2008 v Grčiji.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

1. Tožena stranka je z izpodbijano odločbo kot očitno neutemeljeno zavrnila prošnjo tožnika za priznanje mednarodne zaščite na podlagi 15. točke 55. člena Zakona o mednarodni zaščiti (ZMZ). Ocenila je tudi, da tožnik ne izpolnjuje pogojev za priznanje subsidiarne zaščite, kot je določeno v 28. členu ZMZ. Ob podaji prošnje je povedal, da je njegovo ime A.A., priimek pa B., ter da je rojen ... 2. 1994. Iz obrazložitve izhaja, da je tožnik v prošnji povedal, da je pred približno šest do sedmimi meseci odšel iz Afganistana v Iran, kjer je bil samo v tranzitu in nato prišel do Turčije. Pot je nadaljeval proti Grčiji, kjer je ostal nekaj več kot tri mesece, njegova ciljna država pa je bila Avstrija. Izvorno državo je zapustil zato, ker ga je pred približno štirimi meseci pred odhodom iz Afganistana stric začel izsiljevati, da naj se začne učiti koran, cilj pa naj bi bil širjenje islama in priključitev Talibanom. Stric ga ni direktno prisiljeval, v glavnem je nagovarjal njegovo mamo, naj ga pošlje v versko šolo. Če bi mama na to pristala, bi moral tudi on. Prav tako bi ubogal strica, v kolikor bi se stric nanj obrnil osebno. Mama mu je svetovala, naj zapusti izvorno državo, saj je menila, da ga bo drugače „izgubila“. Dodal je še, da je stric član stranke Eslami, ki se je v zadnjem času združila s Talibani. Če bi se vrnil v izvorno državo, bi ga imeli za izdajalca vere, ker je iskal zatočišče v zahodnih državah, ki so proti islamu in za to dejanje je po islamskih zakonih predpisana smrtna kazen. Povedal je, da do sedaj ni še nikoli zapustil izvorne države, prvič je tudi zapustil svoje mesto. Na izrecno vprašanje je povedal, da ni v nobeni izmed držav članic Evropske unije zaprosil za mednarodno zaščito. Tudi potem, ko je bil soočen z rezultatom njegovih prstnih odtisov in pojasnilom, da iz baze Eurodac izhaja, da je za mednarodno zaščito zaprosil že v Grčiji julija leta 2008, je zatrdil, da so mu v Grčiji vzeli prstne odtise in mu dali sklep, s katerim so mu naložili, naj zapusti državo. Soočen je bil tudi z dejstvom, da se je v Grčiji izkazal kot A.B.A., rojen ... 1. 1988. Na to je odgovoril, da so Kan verjetno sami dodali, prav tako so sami zapisali letnico rojstva. Tožena stranka je od grškega migracijskega organa prejela pojasnilo, da je postopek zoper tožnika, ki se je predstavil kot A.B.A. rojen ... 1. 1988, še vedno v teku, saj je vložil prošnjo na izdano negativno odločitev prvostopnega organa in je njihovo ozemlje zapustil brez njihove vednosti oziroma dovoljenja. Tožena stranka je ocenila tožnika kot očitno neverodostojnega in dvomi v pravilnost podatkov o rojstvu. Dokumenta s sliko pa ni predložil. Ne more slediti tožnikovi navedbi, da so grški uradni organi sami zavedli letnico njegovega rojstva. Tožena stranka tudi ne verjame navedbam, zakaj je zapustil matično državo. Dogodki, ki naj bi se zgodili tri ali štiri mesece pred njegovim odhodom iz Afganistana bi se torej morali zgoditi konec leta 2010, to pa sega v čas, ko tožnika očitno ni bilo več v njegovi izvorni državi. V nasprotnem primeru bi tožnik namreč priznal, da je bil leta 2008 v Grčiji in nato morebiti vrnjen v njegovo izvorno državo, iz katere bi bil prisiljen ponovno pobegniti. Ker tožnik ni zatrjeval nobenih dejanskih okoliščin, ki bi lahko pomenile preganjanje zaradi enega izmed razlogov, določenih v Ženevski konvenciji, in sicer zaradi narodnosti, rase, veroizpovedi, političnega prepričanja ali pripadnosti določeni družbeni skupini, je tožena stranka ugotavljala zgolj obstoj razlogov, določenih v prvem odstavku 55. člena ZMZ in ne tudi, ali izpolnjuje pogoje za pridobitev mednarodne zaščite iz drugega odstavka 2. člena ZMZ. Na podlagi navedenih okoliščin je ocenila, da je izpolnjen pogoj za zavrnitev prošnje na podlagi 15. točke 55. člena ZMZ. Tožena stranka je preverjala tudi obstoj pogojev za priznanje subsidiarne zaščite. Ocenila je, da ni mogoče zaključit, da bi bil tožnik ob vrnitvi v izvorno državo podvržen smrtni kazni ali usmrtitvi oziroma bi bil izpostavljen mučenju ali nečloveškemu ali poniževalnemu ravnanju ali kazni v izvorni državi. Razloge, ki jih je navedel za zapustitev izvorne države je tožena stranka ocenila kot neverjetne, ker se tožnik glede na ugotovitve tožene stranke v spornem obdobju ni nahajal v Afganistanu. Poleg tega njegove navedbe ne morejo držati tudi zato, ker bi obiskovanje verske šole moral stric samo omeniti njemu, zaradi spoštovanja do strica pa bi ga ubogal. Glede na že ugotovljeno okoliščino, da se tožnik v času, ko naj bi do nagovarjanja s strani strica prišlo, ni več nahajal v izvorni državi, tožena stranka ne verjame, da je do tega dogodka sploh prišlo. Zaradi navedenega ocenjuje, da tožnik subjektivnega strahu ni izkazal za verjetnega, da bi ga lahko obravnavali kot utemeljenega. Zato tudi ni mogoče verjeti, da bi bil zaradi teh razlogov posledično preganjan po vrnitvi v izvorno državo. Tožena stranka je dodatno preverila, ali bi bil tožnik ob vrnitvi v Afganistan podvržen resni in individualni grožnji za življenje ali osebnost civilista zaradi samovoljnega nasilja v situacijah mednarodnega ali oboroženega spopada, saj je splošno znano, da je varnostna situacija v Afganistanu zelo pereča. Tožena stranka je v ta namen pridobila in preverila naslednja poročila: - UNHCR-jeve kvalifikacijske smernice za oceno potreb po mednarodni zaščiti prosilcev za azil iz Afganistana, 17. december 2010; - Operativne smernice Ministrstva za notranje zadeve Združenega kraljestva za Afganistan iz februarja 2012; - Informacije o izovrni državi Ministrstva za notranje zadeve Združenega kraljestva za Afganistan, 11. oktober 2011. - Poročilo dr. Antonia Giustozzija Človekove pravice in varnostne razmere, Afganistan, september 2011; - Landinfo, Afganistan: Poročilo o varnosti november 2010 – junij 2011; - Zvezni urad za azil Republike Avstrije, Poročilo k misiji za ugotavljanje dejstev, Afganistan, december 2010; - UNAMA, Letno poročilo 2011, Zaščita civilistov v oboroženem sporu, februar 2012; - International Crisis Group, Uporništvo v osrčju Afganistana, Poročilo o Aziji št. 207, 27. junij 2011. Na podlagi zbranih informacij je tožena stranka zaključila, da se nasilje v okviru spopada v Afganistanu iz leta v leto povečuje, vendar Kabul, kamor bi se tožnik vrnil, še vedno ostaja večinoma izoliran pred najhujšim nasiljem zadnjih 10 let. Kabul je ostal sorazmerno miren, čeprav se je uporniško nasilje razširilo postopoma po vsej državi. Okoli Kabula so ameriški in afganistanski varnostni uradniki postavili vrsto kontrolnih točk, znanih kot Jekleni prstan, da bi glavnemu mestu zagotovili dodatno zaščito. Policija lahko v celoti zastopa avtoriteto afganistanske vlade zgolj v večjih mestih. Število policistov, pristojnih za Kabul, je poskočilo iz 5000 do 18000 in afganistanska armada je ustanovilo novo divizijo s 7000 vojaki, ki pomagajo varovati glavno mesto. V Kabulu so organi oblasti, vključujoč enote ISAF, na splošno pripravljeni nuditi zaščito državljanom. Tudi zadnje UNHCR kvalifikacijske smernice opozarjajo, da je splošna situacija v Afganistanu še vedno zelo pereča in so se varnostne razmere v nekaterih delih države celo poslabšale. Njihova analiza incidentov, konfliktov in nasilja je pokazala, da se stopnja nasilja po provincah močno razlikuje. UNHCR-jevo stališče je, da samovoljno nasilje v nekaterih delih Afganistana dosega take razsežnosti, da bi ga lahko, tako po obsegu kot po njegovih oblikah, označili za sistematično znašanje nad civilisti. Poleg posebej izpostavljenih provinc, poročilo opozarja še na nekatere druge regije, v katerih je nasilje odvisno od aktivnosti oboroženih skupin. Tako med prvimi kot drugimi pa Kabul z okolico ni nikjer omenjen. Sistematičnega in vsesplošnega znašanja nad prebivalci s strani upornikov, ki bi to lahko predstavljalo resno in individualno grožnjo za vsakega civilista v tem območju, v Kabulu ni zaslediti. Letno poročilo UNAME poroča o 18 % porastu vseh varnostnih incidentov glede na leto prej, katerih posledice so tudi največje število civilnih žrtev. Te so v letu 2011 narasle za 8 %, vendar pa je to naraščanje manj kot sorazmerno s povečanjem števila nasilnih incidentov do katerih prihaja od leta 2008 naprej. Število civilnih žrtev, glede na oceno števila prebivalstva, ki se giblje od 23 pa do več kot 30 milijonov po mnenju tožene stranke ni tako visoko, da bi obstajali utemeljeni razlogi za prepričanje, da bi bilo vsakemu civilistu resno in individualno ogroženo življenje zaradi samovoljnega nasilja v situacijah mednarodnega ali notranjega oboroženega spopada. V letu 2011 je število smrtnih primerov med civilisti na osrednjem območju države naraslo, tudi v provinci Kabul se je povečalo število civilnih žrtev. Od 71 žrtev v drugi polovici leta, jih je bilo 67 posledica šestih samomorilskih bombnih napadov. UNAMA ugotavlja, da so Talibani javno obsodili samomorilski napad na kabulsko mošejo 6. 12., kjer je bilo ubitih 56 civilistov in 195 ranjenih. Sklicuje se tudi na stališče sodišča Evropske unije, ki je v zadevi št. C-465/07 Meki Elgafaji in Noor Elgafaji proti Staatssecretaris van Justitie 17. 2. 2009 opozorilo, da je potrebno upoštevati osebne okoliščine prosilca, in sicer v smislu, da čimbolj je prosilec morebiti sposoben dokazati, da ga grožnje posamično zadevajo zaradi elementov, ki so značilni za njegov položaj, tem nižja stopnja samovoljnega nasilja bo zadoščala, da se osebi prizna pravica do subsidiarne zaščite. Tožnik pa v konkretnem primeru ni navajal nobenih takih okoliščin, ki bi utemeljevale priznanje zaščite tudi po nižji stopnji nasilja, zato pristojni organ ocenjuje, da samovoljno nasilje v Kabulu nima takšnih razsežnosti, da bi se ga lahko tako po obsegu kot po njegovih oblikah označilo za sistematično znašanje nad civilisti in bi doseglo tako visoko stopnjo kot je potrebna za priznanje subsidiarne zaščite na podlagi tretjega odstavka 28. člena ZMZ.

2. Tožnik vlaga tožbo zaradi nepravilne uporabe materialnega prava, napačno ugotovljenega dejanskega stanja in kršitev določb postopka. Ne strinja se s presojo tožene stranke, da samovoljno nasilje v Kabulu nima takšnih razsežnosti, da bi lahko doseglo tako visoko stopnjo kot je potrebna za priznanje subsidiarne zaščite na podlagi tretjega odstavka 28. člena ZMZ. Opozarja, da je celo tožena stranka sama v odločbi navedla, da je varnostna situacija v Afganistanu še vedno pereča, sama je tudi ugotovila, da je število žrtev oziroma vseh varnostnih incidentov v porastu. Sprašuje se, kakšen odstotek civilnih žrtev je potreben, da bi tožena stranka štela, da bo tožnik v primeru vrnitve v matično državo podvržen tveganju, da bo njegovo življenje ogroženo. Meni, da ni naredila presoje predloženih informacij o njegovi državi izvora dovolj zanesljivo, objektivno in nepristransko. V kolikor bi tožnika poslali v Kabul, bi bil izpostavljen precejšnjemu tveganju, da ga izsledi njegov stric. Ker je stric talibanski vohun, bi ga preko svoje obveščevalne mreže zagotovo našel v Kabulu, kjer tudi delujejo talibanski vohuni. Navedeno potrjuje tudi poročilo Landinfo Afganistan: Človekove pravice in varnostne razmere dr. Antonia Guistozzija. Iz poročila izhaja, da imajo Talibani sredstva in sposobnosti izslediti ljudi, zlasti tiste, ki se ne morejo skriti, ampak morajo delati. Najpogosteje se zgodi, da kadar delajo na določenem območju po potrebi od drugih Talibanov zahtevajo podatke o zadevnem osumljencu. V Kabulu so Talibani razvili obveščevalno mrežo ovaduhov in kupili trgovine na strateških krajih, v njih pa zaposlili svoje pripadnike in simpatizerje. Poudarja, da tožnik prihaja iz mesta Ghazni, ki leži ob cesti Kabul – Kandahar, mesto ni tako oddaljeno od Kabula, da bi bil tožnik varen pred svojim stricem, od katerega je pobegnil. Tožena stranka je uporabila del informacij, ki so za tožnika skrajno neugodni, določene informacije pa so vzete iz konteksta z namenom, da bi tožniku odrekli subsidiarno zaščito. Tožena stranka tudi ni ugotovila razlogov po Ženevski konvenciji ali izpolnjuje pogoje iz drugega odstavka 2. člena ZMZ. Tožena stranka je omenila zgolj eno izmed številnih navedb o težavah tožnika v matični državi. Tožnik je namreč povedal, da ga je pred približno štirimi meseci pred odhodom iz Afganistana mamin brat začel izsiljevati, da naj se začne učiti koran oziroma naj gre v versko šolo. Splošno znano pa je, da tisti, ki obiskujejo versko šolo pridobijo znanja o islamu in postanejo zagreti zagovorniki islama in islamskih vrednot. Psihično so pripravljeni na samomor v imenu islama ali v imenu islama ubijejo nasprotnike. Stric je v družini edini moški in ima glavno besedo v družini. Tožnik bi bil kot pripadnik Talibanov zanesljivo v enoti, ki izvajajo teroristične in samomorilske napade, ker je to rezultat verskega pouka. Tožnik tudi nikoli ni trdil, da so se dogodki zgodili leta 2010, temveč je rekel, da so se dogodki odvijali približno 4 mesece pred odhodom. Ni zanemarljivo, da je tožnik nepismen in da ni obiskoval nobene šole, poleg tega pa v Afganistanu uporabljajo islamski koledar šamsi, katerega meseci in leta se razlikujejo od krščanskega. Posamezni datumi v Afganistanu tudi nimajo velikega pomena. Glede na tožnikov sedanji strah pred preganjanjem pa bi bilo tožniku treba priznati status begunca (sur place) tudi zaradi njegovega sedanjega antitalibanskega prepričanja in njegove sedanje antitaliebanske verske pripadnosti. Poudarja, da tožena stranka ni dovolj natančno preučila vseh okoliščin tožnikove vrnitve v Kabul in v kolikšni meri njegove osebne okoliščine v smislu nasprotovanja stričevi želji, da preko verskega pouka postane talibanski pripadnik, povečajo njegovo ogroženost v primeru vrnitve v Kabul. Tožnik tudi ni imel namena zavajati oziroma zlorabljati postopka, saj je odgovoril, da se je v Grčiji nahajal, ni pa povedal, da leta 2008. 3. Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločbi in prereka tožbene navedbe. Poudarja, da je svojo odločitev glede subsidiarne zaščite sprejela na podlagi številnih informacij, ki jih je preučila in jih v mnenje poslala tožniku. Lahko je sprejela stališče, da sedanja situacija v Kabulu ni tako resna, da bi vrnitev tožnika sama po sebi pomenila kršitev tretjega odstavka 28. člena ZMZ. Izhaja tudi iz sodbe ESČP v zadevi Husein proti Švedski z dne 6. 9. 2011. Ponovno poudarja, da tožnikove navedbe o razlogu za zapustitev izvorne države niso verjetne. Navaja, da ni imela podlage za presojanje tožnikovega domnevnega strahu pred Talibani zaradi njegovega sedanjega antitalibanskega prepričanja, saj v izvorni državi ni imel nobenih protitalibanskih prepričanj, ki bi jih sedaj lahko nadaljeval, niti se v tem času po njegovi zapustitvi izvorne države niso pripetili nobeni dogodki, ki bi bili tesno povezani s tožnikom in na podlagi katerih bi lahko uveljavljal utemeljen strah pred preganjanjem ali resno škodo. Predlaga, naj sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne.

4. Tožnik v pripravljalni vlogi prereka navedbe tožene stranke v odgovoru na tožbo in poudarja, da razmere v Kabulu še zdaleč za tožnika niso varne, kar nedvomno nakazujejo nedavni dogodki v afganistanski prestolnici. Prilaga članka slovenskih časopisov, ki poročata o nedavnih napadih Talibanov na Kabul. V teh spopadih se je Talibanom uspelo prebiti skozi tako imenovani Jekleni obroč, vrsto nadzornih točk, ki obdajajo Kabul in napasti tarče ključnega pomena. Zato ni pravilna ocena tožene stranke glede resnosti situacije. Ugovarja tudi, da izpodbijana odločba nima ustrezne obrazložitve v skladu z določili ZUP, je pomanjkljiva zaradi nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, ker se ne opredeli do tožnikovih osebnih razlogov za strah pred vrnitvijo v matično državo.

5. Tožba ni utemeljena.

6. Tožena stranka je o tožnikovi prošnji odločila v pospešenem postopku. ZMZ odločanje v pospešenem postopku ureja v 54. in 55. členu. Po določbi 54. člena ZMZ pristojni organ lahko odloči o prošnji za mednarodno zaščito v pospešenem postopku, če se da dejansko stanje v celoti ugotoviti na podlagi dejstev in okoliščin iz prve do osme alineje 23. člena ZMZ in če so ti podani. V 55. členu ZMZ so taksativno navedeni razlogi za zavrnitev prošnje za mednarodno zaščito kot očitno neutemeljeno in sicer v skrajšanem postopku. V obravnavanem primeru so bili po presoji sodišča za zavrnitev prošnje za mednarodno zaščito v pospešenem postopku izpolnjeni vsi formalni pogoji iz 54. člena ZMZ.

7. Tožena stranka je tožnikovo prošnjo zavrnila na podlagi 15. točke prvega odstavka 55. člena ZMZ, po kateri pristojni organ lahko v pospešenem postopku obravnavano prošnjo kot očitno neutemeljeno zavrne, če je prosilec prikril, da je pred tem že vložil prošnjo v drugi državi, še zlasti, če pri tem uporablja napačen podatke o istovetnosti. Na podlagi ugotovljenega dejanskega stanja je po presoji sodišča tožena stranka to določbo uporabila pravilno. Tožena stranka je pravilno presodila izjavo tožnika na zaslišanju, da je sicer izjavil, da se je pred prihodom v Republiko Slovenijo tri mesece nahajal v Grčiji, vendar je zamolčal, da je v Grčiji zaprosil za mednarodno zaščito. Na izrecno vprašanje, ali je v Grčiji zaprosil za mednarodno zaščito, je jasno odgovoril, da ne, s pojasnilom, da je bil seznanjen, da mednarodne zaščite v Grčiji ne bi mogel pridobiti. Neverodostojnost tožnika oziroma zamolčanje, da je že zaprosil za mednarodno zaščito, in sicer v Grčiji, je tožena stranka ugotovila, ko je tožniku odvzela prstne odtise in jih v skladu z Uredbo Sveta (ES) št. 2725/2000 z dne 11. 12. 2000 o vzpostavitvi Eurodac za primerjavo prstnih odtisov za učinkovito uporabo Dublinske konvencije (Uradni list ES, l. 316/S15.122000) dne 12. 9. 2011 posredovala v Centralno bazo prstnih odtisov EU. Iz Centralne baze prstnih odtisov je tožena stranka še istega dne prejela potrdilo, iz katerega je razvidno, da je tožnik pred podajo prošnje za mednarodno zaščito v Sloveniji za mednarodno zaščito zaprosil dne 7. 6. 2008 v Grčiji. Tožnik te okoliščine tudi po presoji sodišča ni ustrezno pojasnil. Sodišče dvomi, da tožnik ne bi vedel, da je prošnjo za mednarodno zaščito v Grčiji vložil. Izjavil je namreč, da so mu v Grčiji le odvzeli prstne odtise in mu izdali sklep, da mora zapustiti izvorno državo. Iz upravnega spisa pa izhaja, da je s strani grških migracijskih organov tožena stranka prejela sporočilo, da je tožnik pri njih še vedno v postopku, ker je vložil pritožbo na izdano negativno odločitev prvostopnega organa in je ozemlje zapustil brez njihovega dovoljenja. To pomeni, da je tožnik vedel, da je v Grčiji vložil prošnjo za mednarodno zaščito in je to dejstvo v postopku zamolčal. 8. Po presoji sodišča tožena stranka tudi utemeljeno dvomi v tožnikovo istovetnost oziroma o pravilnost podatkov, ki jih je tožnik ob podaji prošnje navedel glede datuma rojstva. Tožnik se je v Grčiji, kakor izhaja iz sporočila grških migracijskih organov, predstavil kot A.B.A. z rojstnimi podatki ... 1. 1988, ob vložitvi tožbe pa je trdil, da je A.A.A., rojen ... 2. 1994. Protislovja glede datuma rojstva tožnik tudi po presoji sodišča ni ustrezno pojasnil, čeprav je za to možnost v postopku imel. Tožnik je namreč izjavil, da je tako ime kot rojstni datum samovoljno zapisal pristojni grški organ, v kar pa sodišče dvomi, saj ni razloga za takšno početje.

9. Iz navedenih razlogov je odločitev po presoji sodišča pravilna in zakonita, ko je tožnikovo tožbo zavrnila na podlagi 15. točke prvega odstavka 55. člena ZMZ.

10. Status subsidiarne oblike zaščite se prizna državljanu tretje države ali osebi brez državljanstva, ki ne izpolnjuje pogojev za status begunca, če obstaja utemeljen razlog, da bi bil ob vrnitvi v izvorno državo ali državo zadnjega običajnega bivališča, če gre za osebo brez državljanstva, soočen z utemeljenim tveganjem, da utrpi resno škodo, kot jo določa 28. člen tega zakona (tretji odstavek 2. člena ZMZ). V 28. členu ZMZ je določeno, da resna škoda zajema: smrtno kazen ali usmrtitev (prva alineja); mučenje ali nečloveško ali poniževalno ravnanje ali kazen prosilca v izvorni državi (druga alineja); ter resno in individualno grožnjo za življenje ali osebnost civilista zaradi samovoljnega nasilja v situacijah mednarodnega ali notranjega oboroženega spopada (tretja alineja).

11. Po presoji sodišča je tožena stranka pravilno in dovolj argumentirano pojasnila zakaj meni, da v obravnavani zadevi niso izpolnjeni pogoji za priznanje subsidiarne zaščite. Tudi po presoji sodišča tožnik ni izkazal, da bi bil ob vrnitvi v izvorno državo soočen z utemeljenim tveganjem, da utrpi resno škodo, kot jo določa že citirani 28. člen ZMZ. Sodišče sledi stališču tožene stranke, da tožnik ni izkazal splošne verodostojnosti, kar pomeni, da niso verjetno izkazane njegove izjave o tem, da bi bil v izvorni državi doslej sploh preganjan, še toliko manj pa zaradi vere, rase, narodnosti, političnega prepričanja, pripadnosti določeni družbeni skupini ali iz podobnih razlogov. Tožena stranka je pravilno presodila, da dogodek, ki naj bi bil razlog za zapustitev izvorne države ni verodostojno izkazan, saj naj bi tožnik izvorno državo, po lastnih navedbah, zapustil leta 2010, iz podatkov baze Eurodac pa je razvidno, da se je že leta 2008 nahajal v Grčiji. Tožnik je izrecno poudaril, da je matično državo zapustil pred približno 10 meseci, dogodek (nagovarjanje strica), ki je bil po tožnikovih navedbah razlog za zapustitev izvorne države pa se je zgodil tri ali štiri mesece pred njegovim odhodom iz Afganistana. Prav tako je izrecno izjavil, da je bilo to prvič, ko je zapustil izvorno državo in svoje mesto. To pa kaže na pravilno odločitev tožene stranke, da se tožnik leta 2010, ko naj bi do nagovarjanja strica prišlo, v izvorni državi ni več nahajal. Pri tem je neutemeljen tožbeni ugovor, da se v Afganistanu uporablja šamsi koledar, zaradi česar bi lahko prišlo do napačne podaje podatkov. Tožnik v postopku ni zatrjeval, da bi imel težave pri navajanju datumov, prav tako ni bilo nobenega preračunavanja datumov. Dejstvo je, da se je tožnik leta 2008 dejansko nahajal v Grčiji, glede posameznih obdobij, koliko časa se je nahajal v posamezni državi, pa je dovolj natančno pojasnil. Navedel je namreč, da je pot do Turčije trajala približno 9 do 10 dni, da je bil v Istanbulu en teden, v Grčiji pa približno nekaj več kot tri mesece. To pomeni, da je tožnik časovno orientiran in mu tudi njegova nepismenost oziroma drugačna uporaba koledarja pri podajanju prošnje ni bila v oviro.

12. Tožnik je kot strah pred vrnitvijo v izvorno državo navedel dogodek v zvezi z nagovarjanjem strica in strahom pred tem, da bi ga stric našel in ubil. Pojasnjeno je že bilo, da je pravilna ocena tožene stranke, da tožnikova izpoved glede nagovarjanja strica ni verodostojna, zato ne gre za okoliščino, ki bi imela za posledico, da bi bil tožnik ob vrnitvi v Afganistan (Kabul) soočen z utemeljenim tveganjem, da bi ga stric našel in ubil. Zato za odločitev v zadevi ni potrebna presoja poročila LANDINFO Afghanistan. Tožena stranka se je po presoji sodišča tudi pravilno opredelila do situacije v Afganistanu, še posebej do varnostne situacije v Kabulu, kamor bi bil tožnik po končanem postopku mednarodne zaščite vrnjen. Sodišče se v celoti strinja z razlogi, ki jih je tožena stranka navedla v izpodbijani odločbi in se v izogib ponavljanju nanje v svoji sodbi sklicuje (drugi odstavek 71. lena Zakona o upravnem sporu – ZUS-1). Pravilno je ocenila, da je situacija v Afganistanu pereča, da pa to ne velja za vse dele države, saj je glede na pridobljena poročila Kabul z okolico ostal relativno miren, nikjer pa tudi ni omenjen v poročilih, kjer je navedeno, da v nekaterih delih Afganistana nasilje dosega takšne razsežnosti, da bi ga lahko tako po obsegu kot po njegovih oblikah označili za sistematično znašanje nad civilisti. Pravilno je ocenila, da tudi samovoljno nasilje v Kabulu nima takih razsežnosti, kot je potrebno za priznanje subsidiarne zaščite na podlagi tretjega odstavka 28. člena ZMZ, tudi po stališču ESČP v zadevah Husein proti Švedski z dne 6. 9. 2011 in J.H. proti Združenemu kraljestvu z dne 29. 11. 2011, ki temeljita tudi na dejstvih iz Smernic UNHCR o upravičenosti za ugotavljanje potreb po mednarodni zaščiti prosilcev za azil iz Afganistana z dne 17. 12. 2010. Izraženo je bilo stališče, da ni znakov, da je v Afganistanu, posebej v Kabulu, situacija tako resna, da bi vrnitev pritožnika sama po sebi pomenila kršitev 3. člena MKVČP. 13. Neutemeljen je tudi tožbeni ugovor, da bi morala tožena stranka odločati o priznanju statusa zatečenega begunca (sur place). Na podlagi 69. člena ZMZ lahko utemeljen strah pred preganjanjem ali utemeljena nevarnost, da prosilec utrpi resno škodo, temeljita na dogodkih, ki so se zgodili oziroma pri katerih je sodeloval prosilec po zapustitvi izvorne države. To dejstvo je treba upoštevati zlasti, kadar se ugotovi, da te dejavnosti predstavljajo izraz in nadaljevanje prepričanj in usmeritev, ki jih je prosilec zagovarjal že v izvorni državi. Ta inštitut se nanaša na spremenjene okoliščine, ki nastopijo naknadno, po tem, ko je prosilec zapustil izvorno državo, in sicer te spremenjene okoliščine lahko nastopijo bodisi v izvorni državi prosilca ali pa gre za dogodke oziroma dejavnosti, pri katerih je sodeloval prosilec po zapustitvi izvorne države, ki bi lahko imela za prosilca ob vrnitvi takšne posledice, ki bi utemeljevale priznanje statusa begunca ali status subsidiarne zaščite. Tožnik v prošnji za priznanje mednarodne zaščite ni navedel, kateri so tisti dogodki oziroma dejavnosti, ki so se zgodili oziroma pri katerih je sodeloval po zapustitvi izvorne države in s katerimi utemeljuje status zatečenega begunca. Tožniku zato statusa v smislu 69. člena ZMZ ni mogoče priznati.

14. Glede na navedeno je sodišče tožbo tožnika na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.