29. 3. 2007

SKLEP

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe A. A. iz Ž. pri Ž., ki ga zastopa B. B., odvetnik v Z. Z., na seji senata 20. marca 2007 in v postopku po četrtem odstavku 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94)

sklenilo:

Ustavna pritožba zoper sodbo Vrhovnega sodišča št. II Ips 533/2004 z dne 15. 9. 2005 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Kopru št. I Cp 576/2003 z dne 23. 3. 2004 in s sodbo Okrožnega sodišča v Kopru št. P 347/95 z dne 19. 2. 2003 se ne sprejme, v delu, v katerem se nanaša na kršitev pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja, pa se zavrže.

OBRAZLOŽITEV

A.

1.V pravdnem postopku je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je pritožnik (v pravdi tožnik) od toženih strank zahteval plačilo odškodnine za škodo, ki naj bi jo utrpel zaradi hude poškodbe glave, do katere naj bi prišlo med avtobusnim prevozom v V. Sodišče je zavrnilo tudi zahtevek za plačilo mesečne rente. Zoper prvostopenjsko sodbo je pritožnik vložil pritožbo, ki jo je Višje sodišče zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Pritožnik je nato vložil revizijo, ki jo je Vrhovno sodišče zavrnilo. Odločitev sodišč temelji na stališču, da pritožniku ni uspelo dokazati, da bi do poškodbe prišlo med samo vožnjo z avtobusom, saj je vožnja potekala normalno, brez kakršnihkoli sunkovitih zaviranj, da pa je lahko do poškodbe prišlo med postanki avtobusa, vendar pritožnik v zvezi s tem ni ničesar zatrjeval, zato sodišče tega dejstva ni ugotavljalo. Sodišče je tudi ugotovilo, da ni podana odgovornost toženih strank zaradi opustitve nujne pomoči.

2.Pritožnik v ustavni pritožbi nasprotuje navedeni odločitvi sodišč. Zatrjuje kršitev pravice do enakosti pred zakonom, pravice do poštenega sojenja in pravice do sojenja v razumnem roku. Pritožnik sodiščem očita, da so pri odločanju v konkretnem primeru obšla za pravilno odločitev bistvena dejstva, na katera je opozarjal ves čas postopka. S tem naj bi kršila pravico do enakega obravnavanja pred zakonom. Vrhovno sodišče naj bi v obrazložitvi celo navedlo, da je pritožnik že poškodovan vstopil v avtobus v U. U., česar ni ugotovilo nobeno od nižjih sodišč. Pritožnik zatrjuje, da je ves čas postopka (tudi v pritožbi in reviziji) opozarjal na dejstva, ki so po njegovem mnenju bistvena za odločitev o tožbenem zahtevku, vendar sodišča njegovih navedb niso dokazno ocenjevala. Pritožnik meni, da pravica do poštenega sojenja ni združljiva s postopkom, v katerem se sodišče izogne dokazni oceni pomembnih dejstev, od ugotovitve katerih je odvisna odločitev o tožbenem zahtevku. Zato predlaga razveljavitev izpodbijanih sodb in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo odločanje.

B.

3.Pritožnikove navedbe v ustavni pritožbi povečini pomenijo nestrinjanje z dokazno oceno sodišč, v pravilnost te ocene pa se Ustavno sodišče ne more spuščati. V skladu s prvim odstavkom 50. člena Zakona o Ustavnem sodišču (v nadaljevanju ZUstS) Ustavno sodišče preizkusi le, ali so bile z izpodbijano sodno odločbo kršene človekove pravice ali temeljne svoboščine.

4.Očitek pritožnika, da sodišča pri odločanju o tožbenem zahtevku niso upoštevala nekaterih, po njegovem mnenju odločilnih dejstev, bi bil lahko pomemben z vidika pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave (ki je v sodnih postopkih poseben izraz načela enakosti pred zakonom iz drugega odstavka 14. člena Ustave). Iz te pravice namreč izhaja pravica stranke, da se o okoliščinah, pomembnih za odločitev, v kontradiktornem postopku izjavi, obveznost sodišča pri tem pa je, da se z navedbami strank seznani in če so dopustne ter za odločitev pravno relevantne, do njih opredeli. Za zagotovitev pravice do poštenega sojenja je namreč velikega pomena, da stranka, tudi če njenemu zahtevku ali pravnemu sredstvu ni ugodeno, lahko spozna, da se je sodišče z njenimi argumenti seznanilo in jih obravnavalo, in da ne ostane v dvomu, ali jih sodišče morda ni enostavno prezrlo. Ob navedenih izhodiščih se izkaže, da očitek pritožnika ni utemeljen. Iz prvostopenjske sodbe je razvidno, da je sodišče prve stopnje zelo podrobno raziskovalo dejstva, ki so bila po oceni sodišča pomembna za odločitev o tožbenem zahtevku. Tako je podrobno rekonstruiralo potek avtobusne vožnje. Izhajajoč iz ugotovitev izvedencev ter iz izpovedb pritožnika in prič je ugotavljalo, ali je med vožnjo lahko prišlo do takega udarca, ki bi pri pritožniku povzročil opisano možgansko poškodbo. Svoje ugotovitve je tudi prepričljivo obrazložilo. Prepričljivi dokazni oceni sodišča prve stopnje sta v celoti pritrdili tudi Višje in Vrhovno sodišče. V obravnavani zadevi ne gre za to, da sodišča ne bi upoštevala in ocenjevala pritožnikovih navedb, temveč za to, da dokazna ocena sodišč ni takšna, kot bi jo želel pritožnik. V presojo pravilnosti te ocene se Ustavno sodišče ne more spuščati. Vse navedeno pa zadošča za sklep, da sodišča v obravnavanem primeru niso prekršila obveznosti, ki zanje izhajajo iz pravice do poštenega sojenja. Trditev pritožnika, da je Vrhovno sodišče v svoji sodbi zapisalo, da je pritožnik že poškodovan vstopil v avtobus v U. U., ne drži. Vrhovno sodišče je kot bistveno ugotovitev navedlo, da se je pritožnik presedel na avtobusni sedež, na katerem je obstajala teoretična možnost nastanka relevantne poškodbe šele potem, ko je bil očitno že poškodovan.

5.Ker očitno ne gre za kršitve človekovih pravic ali temeljnih svoboščin, kot jih zatrjuje pritožnik, Ustavno sodišče ustavne pritožbe ni sprejelo v obravnavo.

6.S trditvijo, da spor traja že od davnega leta 1995, pritožnik utemeljuje kršitev pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja iz prvega odstavka 23. člena Ustave v že končanem pravdnem postopku. Od 1. 1. 2007 ureja varstvo te pravice Zakon o varstvu pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja (Uradni list RS, št. 49/06 – ZVPSBNO). Glede na to, da Ustavno sodišče ni pristojno presojati morebitnih kršitev človekovih pravic, ki nastanejo neposredno z ravnanjem ali opustitvijo dolžnega ravnanja sodišča, je bilo treba ustavno pritožbo v tem delu zavreči.

C.

7.Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi prve alineje drugega odstavka 55. člena in prvega odstavka 55. člena v zvezi s prvim odstavkom 50. člena ZUstS v sestavi: predsednica senata dr. Dragica Wedam Lukić ter člana mag. Marija Krisper Kramberger in Jože Tratnik. Sklep je sprejel soglasno. Ker senat ustavne pritožbe ni sprejel, je bila zadeva v skladu s četrtim odstavkom 55. člena ZUstS predložena drugim sodnicam in sodnikom Ustavnega sodišča. Ker se za sprejem niso izrekli trije od njih, ustavna pritožba ni bila sprejeta v obravnavo.

Predsednica senata

dr. Dragica Wedam Lukić