Jedro

predlagana začasna odredba ni utemeljena, ker terjatev ni verjetno izkazana, pa tudi iz razloga, ker tožnik predlaga, da sodišče z začasno odredbo ugotovi, da mu na podlagi izredne odpovedi PZ ni prenehalo delovno razmerje in še traja ter naloži toženi stranki, da ga nemudoma vrne na delo, čeprav mu je delovno razmerje pri toženi stranki prenehalo že pred vložitvijo predloga za izdajo začasne odredbe oz. bi se mu delovno razmerje v vsakem primeru izteklo po pogodbi o zaposlitvi, sklenjeni za določen čas, v oktobru 2005.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Tožnik sam krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo predlog za izdajo začasne odredbe za ugotovitev, da tožniku delovno razmerje na podlagi izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne

19.9.2005 ni prenehalo dne 23.9.2005, in da še vedno traja ter zavrnilo predlog, da je tožena stranka dolžna tožnika nemudoma pozvati nazaj na delo. Ugotovilo je, da v zadevi ni izkazana verjetnost obstoja terjatve in tudi ne noben od alternativno določenih pogojev za izdajo začasne odredbe iz določbe 2. odst. 272. čl. ZIZ.

Tožnik se je pritožil zoper sklep iz vseh pritožbenih razlogov po določbi 1. odst. 338. čl. v zvezi s 366. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 - 2/04), ki se v skladu z določbo 1. odst. 19. čl. Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS št. 2/04) uporablja tudi v postopkih v delovnih in socialnih sporih. Navaja, da je upoštevalo sodišče pri oceni verjetnosti terjatve samo listinske dokaze, ki jih kot nezakonite izpodbija, ne pa tudi njegove navedbe o nezakonitosti postopka tožene stranke. Sodišče ni obrazložilo, zakaj sprejema navedbe tožene stranke za bolj verjetne od njegovih navedb.

Tožena stranka je bila pravočasno obveščena o njegovi odsotnosti zaradi bolniškega staleža že dne 2.8.2005 ter nadalje obveščena tudi s strani pristojnega ZZZS z odločbo z dne 5.9.2005. V spornem času je imel dovoljenje za odhod izven kraja bivanja zaradi hidrogimnastike, kar dejansko pomeni odhod v zdravilišče ali na morje. V kolikor je v tem času posnel nekaj fotografij za drugega, navedeno ni mogoče šteti kot razlog, ki bi utemeljeval izredno odpoved pogodbe. Poleg tega se zagovora ni mogel udeležiti, ker bi s tem kršil bolniški stalež. Sodišče ni upoštevalo nevarnosti in v tej posledici nastanka nenadomestljive škode, saj v primeru izredne odpovedi pogodbe ne bo imel pravice do denarnega nadomestila za primer brezposelnosti. Poleg tega na drugi strani tožena stranka ne bi utrpela hujših posledic, če bi mu prenehalo delovno razmerje z iztekom pogodbe o zaposlitvi za določen čas. Zato predlaga, da pritožbeno sodišče spremeni odločitev v izpodbijanem sklepu tako, da predlogu za začasno odredbo ugodi oz. podrejeno, da izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo sklep v mejah pritožbenega izpodbijanja in po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka ter pravilno uporabo materialnega prava (2. odst. 350. čl. v zvezi s 366. čl. ZPP). Po takšnem preizkusu je ugotovilo, da vsebuje izpodbijani sklep pravilne dejanske in pravne razloge. Poleg tega sodišče prve stopnje tako v zvezi z izvedenim postopkom kot izdanim sklepom tudi ni storilo nobene bistvene postopkovne kršitve, in tudi ne tiste, na katere izrecno opozarja pritožba. Zato pritožbeno sodišče na tožnikove pritožbene navedbe še odgovarja.

Začasne odredbe so sredstva zavarovanja terjatev, s katerimi se dolžniku prepove določeno ravnanje, da se obstoječe stanje ne spremeni na škodo upnika. Namen začasnih odredb je predvsem v zavarovanju terjatev pred spremembami, ki bi onemogočile ali znatno otežile njihovo bodoče uveljavljanje. Odločilno je, da se z začasnimi odredbami sporno razmerje le delno in začasno rešuje.

V primeru, da upnik uveljavlja zavarovanje nedenarne terjatve, mora v predlogu za izdajo začasne odredbe izkazati verjetnost terjatve na podlagi zatrjevanih dejstev in dokazov, enakim tistim, ki se obravnavajo pri vsebinskem odločanju, ob tem da mora izkazati še obstoj vsaj ene izmed predpostavk iz določbe 2. odst. 272. čl. Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ, Ur. l. RS, št. 51/98 in 75/02). Verjetnost je podana takrat, ko je na razpolago več razlogov za neko odločitev od tistih, ki izkazujejo nasprotno.

Pritožbeno sodišče soglaša z ugotovitvijo sodišča prve stopnje o neizkazanosti verjetnosti obstoja tožnikovih uveljavljenih terjatev. Pri takšni ugotovitvi je izhajalo iz listinskih podatkov, da je tožnik kršil pogodbene obveznosti v času odobrenega bolniškega staleža, ko je opravil fotografiranje za drugega naročnika, kar je kasneje ugotovila tožena stranka na podlagi objavljenih fotografij v tedniku M.. V tej zvezi je tožena stranka tožniku poslala pisno obdolžitev ter mu hkrati z vabilom omogočila, da poda zagovor. Nato mu je dne 19.9.2005 izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi za delovno razmerje, ki je bilo sicer sklenjeno za določen čas enega leta in bi se mu brez izredne odpovedi pogodbe izteklo z dnem 31.10.2005. Ne glede na ugotovljene razloge o neobstoju verjetnosti tožnikovih terjatev je potrebno poudariti, da je tožnik predlagal začasno odredbo že potem, ko mu je bila odpovedana pogodba oz. mu je že prenehalo delovno razmerje pri toženi stranki, kar pomeni, da je predlagal ugotovitev nečesa, kar je že prenehalo, in še to s predlogom, da mu delovno razmerje ni prenehalo oz. mu še vedno traja. Po ugotovitvi pritožbenega sodišča takšen predlog za izdajo začasne odredbe ne more biti sprejemljiv, saj se lahko začasno zadrži samo obstoječe stanje, ki še traja. V konkretnem primeru je torej tožnik zahteval nadaljevanje delovnega razmerja, ki je že prenehalo oz. bi se mu itak izteklo po pogodbi za določen čas v mesecu oktobru 2005. Zato tudi iz navedenih razlogov predlagana začasna odredba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je po takšnem preizkusu izpodbijanega sklepa ugotovilo, da uveljavljeni pritožbeni razlogi niso podani. Zato je zavrnilo pritožbo in v celoti potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. tč. 365. čl. ZPP).

Tožnik je v zvezi s pritožbo priglasil stroške. Z njo ni bil uspešen. Zato je pritožbeno sodišče odločilo, da sam krije svoje pritožbene stroške (1. odst. 165. čl. v zvezi s 1. odst. 155. čl. ZPP).